Izlet za Savo na Cicelj in v Zagorico na Vegov dom

Izlet za Savo na Cicelj in v Zagorico na Vegov vrh
M. Š.
Izdano: Planinski vestnik novembra 1903, leto 9, št. 11, str. 185-186;
Viri: dLib 9/11,
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vsem prijateljem planin pač ni prilike, diviti se krasnemu razgledu z veličastnih gorenjskih velikanov, vsakemu pa vendar prija, preživeti nekaj ur v prosti naravi.

Prijatelj iz Ljubljane! Kadar imaš nekaj več časa nego par ur za izprehod črez Rožnik, drkni jo zjutraj (ob 5'21 h) z vlakom do Kresnic. Kako prijazno te pozdravlja s precej visokega in strmega hriba na levem bregu Save prijazna cerkvica sv. Miklavža in ti kliče: „Prid vrh planin, nižave sin!" V dveh urah smo na vrhu, ki je visok 737 m (spodaj ob Savi znaša nadmorska višina 248 m). Ko smo se pri Sv. Miklavžu oddehnili od precej težavne poti, se okrepčali z brašnom ali tudi z domačo postrežbo pri cerkovniku in se radovali ob pogledu v romantično Savsko dolino, tedaj pa hajdimo še pol ure više na 824 m visoki Cicelj, odkoder imamo lep razgled črez prijazno Moravško dolino in črez vso okolico na daleč okrog. Odtod vodi prav prijazna pot v senci košatih dreves po grebenu dalje mimo znanega Jemčevega znamenja do Sv. Trojice (526 m, 1 dobro uro).

Mi Slovenci radi obiskujemo rojstne domove slavnih in velikih mož. Sedaj se je začel oživljati spomin na enega najslavnejših mož, kar jih je rodila slovenska mati, na junaka-učenjaka Jurja barona Vego, ki se je rodil 23. marca 1754. v Zagorici pri Sv. Križu. Ako hočeš biti ne samo prijatelj planin, ampak tudi prijatelj slavnih rojakov, katere nam je dala naša lepa domovina, pač ne pozabiš na tej poti počastiti Vegovega doma (1 uro od Ciclja). Tu se prepričaš, kako malo vemo ceniti slavne može, ker videl boš zanemarjeno kmečko hišo, na kateri visi majhna lesena tablica, ki pa je ž nje napis že skoro popolnoma izpran.

Od Sv. Križa vodi prav prijetna pot v senci vitkih in visokih jelk in smrek zopet v Savsko dolino do Sv. Helene in dalje na postajo Laze ali naprej v Dol in črez Beričevo peš v Ljubljano. Prepričan sem, prijatelj, da boš prav zadovoljen z izletom, zadovoljen tudi zato, ker si videl Vegovo rojstno hišo; toda v gozdni tišini na poti proti Savi pa ti bodo vitke jelke šepetale na ušesa, da Vega vendar ni zaslužil, da smo ga Slovenci skoro popolnoma pozabili. Začel boš sodelovati in tudi prijatelje navduševati, da boš drugič videl Vegov dom lično popravljen in na njem vzidano spominsko ploščo. Pridružil se boš Vegovim častilcem, ki so si odmenili sicer težavno, pa lepo nalogo, Vegi postaviti pri fari v Moravčah skromen spomenik (na piramidi doprsen bronast kip) in tako oteti slavnemu rojaku spomin med našim narodom.