Izpisan.
Alojzij Kokalj
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
Izdano: Slovenski narod 46/222 (1913), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po čudnem naključju zašel sem pred nedavnim časom v malo predmestno gostilno, ki je slovela po svoji dobri božji kapljici in po izbornih mesenih klobasah. Ko vstopim v gostilno, našel sem prostorno sobo prazno, le pri eni mizi sedel je v družbi nadležnih muh mož srednjih let in precej zanemarjene zunanjosti, s prazno steklenico pred seboj.

Ne da bi si ga natančnejše ogledal, prisedem k drugi mizi in si naročim pri prijazni krčmarici četrt litra vina in meseno klobaso. Ko je krčmarica naročene dobrote postavila pred me, vdal sem se brez obtovaljanja svojemu mesenemu poželjenju, s slastjo užival v črevo vdelane dele ščetinarja in zaužito zamakal z rujno kapljico.

Moj užitek je bil tako popoln, da sem docela pozabil na gosta pri bližnji mizi. Nikakor pa ni pozabil on na me, ker me je skoro ogovoril s precej hreščečim glasom:

»Ne upam si trditi, da nimate dobrega in zdravega želodca. Če vas tako-le opazujem, kako izgineva obsežna kranjska klobasa iz vašega krožnika kakor pomladanski sneg pod toplimi solnčnimi žarki, potem mi postaja jasno, zakaj se tako suši oni studenec Hipokrene, ki je svojedobno tako bogato namakal slovensko ledino. Današnji rod živi pač v znamenju kranjske klobase in menda bode tako tudi prav.«

»Čez naše častite kranjske klobase nobene žal besede,« sem mu odvrnil, cmakajoč z ustmi. »Ona je najboljši izdelek naše siromašne dežele in njena zasluga je, če marsikateri tujec sploh pozna po imenu one lepe kraje, ki se raztezajo od Triglava do Snežnika tja doli do lene Kolpe. Po mojem skromnem mnenju bi ta odlična predstaviteljica kranjske slave zaslužila, da bi si jo oni mladeniči in možje, ki kujejo naš ubogi jezik v rimane okove, izbrali za predmet svojih vezanih zločinov, ker bi človeku ugajal potem vsaj predmet, čeprav ne oblika.«

»Vaš odgovor,« pripomni nato moj neznanec, »mi obuja misel, da ste mož, ki svoj prosti čas — posito, da imate takšen poklic ali službo — ne uporablja samo za uničevanje kranjskih klobas, temveč da se vsaj mimogrede pečate tudi z duševnimi izdelki naše dežele. Če sem zadel v črno, potem ste moj mož in mi bodete dovolili, da za nekaj časa zapustim svojo dosedanjo družbo nadležnih muh in prisedem k vaši mizi, da rečeva katero o onih mladeničih in možeh, ki so v dno svoje duše prepričani, da so si prilastili izključno pravico do polnjenja predalov naših lepoin drugoslovnih listov z dobrimi ali pa slabimi izdelki svojega peresa.«

Po teh besedah zapusti moj neznanec svojo mizo in izpraznjeno steklenico ter prisede k moji. Ker mi je mož ugajal, naročil sem ravno došli krčmarici, da naj postavi na mizo kako večjo posodo trtinega soka in za to vjel od svojega neznanega tovariša hvaležen pogled.

»Že vidim, da ste mož na svojem mestu,« začel se je pomenkovati. »Človek, ki pozna duševne otroke naših mladih pesnikov in ki vabi neznanca k pijači, ne more biti slab človek, mora imeti zlato srce. Da ne bodete mislili, da imate opraviti s človekom brez družabnih oblik, jemljem si prostost, da se vam predstavim. Ime mi je Urban Muha, kajne zelo prozaično in neznano ime, po poklicu sem pa slovenski pesnik in pisatelj v pokoju in ta pokoj uživam nemoteno že skoro dve desetletji. Če vas ne dolgočasim, Vam pa opišem nekoliko, kako življenje so mi usodile rojenice — toda opozoriti vas moram, da mi brez moče ne teče glako jezik.«

Pri teh besedah obrnil je moj neznani penzijonist svoje oči poželjivo na liter, ki ga je krčmarica ravnokar prinesla. Natočil sem njegovo in svojo kupico in se s svojo kupico dotaknil njegove. Mož se ni dal prositi, ker je hip nato prej polni kozarec že stal prazen pred njim.

»Ne čudite se moji žeji,« nadaljeval je pogovor. »Pokojnina, ki jo uživamo dosluženi slov. pesniki in pisatelji, ni tako obilna, da bi si lahko mnogokrat privoščili one tekočine, ki jo imenuje goriški slavec »krepčilo, hladilo za bolno dušo«. Zato se pa tudi ni čuditi, če iz pesniških proizvodov sedanje dobe vedno bolj izgineva žarki in strastni ogenj in da naša moderna vedno bolj opušča opevanje onega predmeta, ki je Anakreonta uvrstil med nesmrtnike. Po tem sicer nepotrebnem uvodu naj se vrnem zopet k svoji obljubi, ki jo hočem vestno izpolniti, da ne bodete zastonj metali stran svojega denarja.«

Po teh besedah poseže moj bivši neznanec zopet po napolnjeni kupi in izprazni njeno vsebino.

»Torej predstavil sem se vam že in vam povedal, da se pišem za Urbana Muho. Prepričan sem, da vam je moje ime ravno tako neznano, kakor njegov nesrečni lastnik. Saj to tudi ni čudno. Ko sem začutil v svoji, tedaj še zelo mladi duši, potrebo, da se vmešam med one ljudi, ki so poklicani »z uma svitlim mečem« oslaviti slovensko ime, bil sem si takoj na jasnem, da sem že a priori izgubljen, če nastopim pod svojim pravim imenom, to je pod onim imenom, ki sem je podedoval deloma po svojem pokojnem očetu, deloma pa se z njim obogatil pri krstnem kamnu. Ali nimam prav?«

»Ne morem in ne smem vas staviti na laž,« odgovorim mu ljudno in mu znova natočim kupico.

»Vedno bolj se prepričujem,« nadaljeval je moj novi znanec Urban Muha, »da najdem pri vas popolno razumevanje. Pa naj se vrnem k svojemu životopisu. Sklenil sem, da si izposodim tuje ime, vsaj je izposojevanje pri literatih vobče zelo v navadi. Toda sklep in izvršitev, to je dvoje različnih stvari. Dočim je bil moj sklep storjen v hipnem trenotku, sem pa za izvršitev na največjo škodo slovenskega slovstva porabil pol leta. Hotel sem si izbrati lepo in pesniško navdahnjeno ime, s katerim bi si kar na mah osvojil rahločutna srca naših Slovencev, kakor nekdaj Stritar s svojim Borisom Miranom. Poskusil sem najprvo kakor Vesel-Kosezki v to svojo svrho vporabiti ime svoje domače vasi. To svojo namero sem pa že ob njenem rojstvu moral zavreči, ker sem rojen v Oslici, v škofjeloškem okraju, in bi iz mojega rojstnega kraja izpeljani priimek najbrž ne donel posebno blagoglasno in priporočljivo. Začel sem potem iskati posnemanja vrednih zgledov v »Ljubljanskem Zvonu«, kjer sem našel res vse polno najlepših psevdonimov, pod katerimi so skrivali nadebudni Pegazovi jahači v svoji kromnosti svoja prava imena. Tam sem našel res vse polno raznih Nenadov, Rastislavov, Zdeslavov, Miroljubov, Slavomirov, Zvonislavov, Brutov, Doranov, Oginov, Prokopov, Radinskih, Savinskih, Dravinskih, Bred, Vid itd. Spoznati sem moral na svojo veliko žalost, da so mi tekmeci na polju slovenske muze že precej pretekli pot in mi pustili prav malo izbire. Predočite si torej prav lahko, v kaki strašni zadregi sem se tedaj nahajal, ker nisem mogel tako hitro dobiti pripravnega izmišljenega imena, pod katerim bi mogel spraviti v javnost svoje duševne prvence. Noč in dan sem napenjal svoje možgane, toda dobrega pol leta zastonj in to na največjo škodo slovenske literature in tudi svojo, ker so si med tem časom srečnejši tekmeci brez konkurence lahko spletali lavorjeve vence svoje nesmrtnosti. Misliti si morate, kake srčne boli sem tedaj trpel in tedaj sem v svojem obupu tudi že začel iskati tolažbe v čašah opojnosti. Še danes moram, če se spomnim tedanje svoje sreče, topiti te svoje žalostne spomine v pijači ...«

Urban Muha je posegel žalostnega obraza po svoji kupici in jo izpraznil. Nekaj časa je potem zamišljen molčal, naenkrat se mu je pa razjasnil obraz in je nadaljeval:

»Nekega zimskega večera sem se v svoji skromni sobici grel pri zakurjeni peči in ves obupan premišljeval svojo grenko usodo. Na mizi so pa ležali razmetani moji, svetu žalibog še nepoznani duševni proizvodi, katere sem kanil izročiti v svojem obupu požrešnemu ognju, ki je jel v peči že pojemati. Približal sem se mizi s solzami v očeh in s črnim sklepom v svojem nesrečnem srcu, da izvršim umor nad svojimi toli ljubljenimi duševnimi otroci. Že sem pograbil s svojimi nesrečnimi rokami za nje, že jih približal pojemajočemu ognju ..., tedaj mi je pa nebeški Apolon vdihnil v moje razbeljene možgane rešilni psevdonim in moji ubogi duševni otroci so srečno ušli svoji usodi. Dovolite mi, da si pretresujoči spomin na ta strašni trenotek ublažim s kupico vina.«

Po teh besedah je Urban Muha zvrnil v se kupo, katero sem mu med tem natočil. Popolnoma prerojen je potem nadaljeval svojo povest.

»Sedaj so prišli za me nepozabni časi največje sreče in pravega blaženstva. Pod ponosno zastavo izbranega psevdonima so šli moji ljubljeni otrocički v pisani svet. Kje je ono spretno pero, ki bi dovolj veličastno popisalo ona moja nebeška čutila, ki so navdajala moje presrečno srce, ko sem zrl prvič svoje proizvode tiskane črno na belem? Ne od rujnega vinca, ne od same prave sreče sem bil pijan in kdor je tedaj srečal blaženega Urbana Muho, tiskanega slovenskega pisatelja in pesnika, tisti mu je lahko bral raz njegov obraz, da ga ni srečnejšega človeka pod božjim solncem. Tem najsrečnejšim dnem mojega bornega življenja bodi posvečena ta kupica.«

Zatopljen v svoje blažene spomine, izpraznil je Muha svojo kupo, katero sem mu napolnil iz novega litra, ki ga je na moj ukaz postavila na mizo krčmarica. Še le čez delj časa se je zopet oglasil:

»Tiste srečne čase sem potem polnil s svojimi proizvodi sicer za malo ali nič nagrade, predale vsem leposlovnim listom in številnim koledarjem, pisal neutrudljivo podlistke v dnevnike in čeprav večkrat z lačnim želodcem, užival vendar nepopisno srečo tiskanega pisatelja in pesnika. Toda »hitro vrti se sreče kolo« in »rož’ci so le kratke ur’ce dane!« Dovolite mi, da poprej, predno nadaljujem svojo povest, svoje, od sedaj žalostne spomine, oživim z novo kupo.«

Muha je zvrnil zopet čašo vina in nadaljeval:

»Ne vem, kaj sem se zameril urednikom, toda za slovensko literaturo žalostno dejstvo je, da so naenkrat uredniki začeli odklanjati moje spise, češ, da so vodeni, brez soli in da ne spadajo drugam kot v ono strašno posodo, ki se imenuje uredniški koš in ki je nam Slovencem ubila že toliko nadebudnih talentov. Da bi nesposobne in krivične urednike prepričal o njihovi vnebovpijoči krivici, sem z mrzlično naglico noč in dan pisal in pisal ter dan na dan oblegoval vsa uredništva s svojimi spisi. Toda zastonj! Lažje omehčaš kamen kot krivičnega urednika! Da poginejo vsi uredniki, v to ime izpraznem to kupico!«

Besedam sledilo je takoj dejanje. Čez dalj časa potem je ubogi Muha zopet začel:

»Na dobo moje izredne plodovitosti nastopila je naenkrat doba silne reakcije. V glavi so mi v enomer rojile srečne in izvirne misli; ko sem jih pa hotel zaupati belemu papirju, katerega sem poprej z največjo lahkoto popisal cele skladovnice, nisem jih mogel spraviti na papir, čeprav sem cel dan pomakal svoje pero v črnilnik in zgrizel po deset držal na dan. Ni šlo, pa ni šlo! Vendar nisem obupal. Če sem cel dan držal v rokah pero, potolažil sem zvečer svoje razdvojeno srce, da nisem bil danes razpoložen in da bo jutri vse drugače in boljše. Toda ta »jutri« ni hotel napočiti. Tako sem dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mesecem čakal zaman na ta »jutri«. V svojem obupu sem se zaupal dobremu prijatelju in mu potožil svoje gorje. Dobri prijatelj, ki je svojedobno gledal s ponosom na me, me je sočutno poslušal in mi končno prav hladno zabrusil v obraz: »Bratec, ti si se izpisal in ta bolezen je neozdravljiva.« Kakor bi me udaril s težkim kladvom po temenu, zadele so me te brezsrčne besede. »Izpisal« sem se torej, torej sem duševni mrtvec pri živem telesu! Izpisan ...!«

Nesrečni Urban Muha je začel pri teh besedah kot otrok bridko in neutolažljivo ihteti. Da je imela njegova brezmejna žalost resnično svoj izvor v njegovem obupanem srcu, sklepati je bilo iz dejstva, da je to pot ni skušal potolažiti z vsebino kupe. Revež se mi je v srce smilil, ker s svojim ihtenjem ni mogel prenehati. Svojo glavo je sklonil na roke in jokal ... Končno se je nekoliko umiril, trudno dvignil svojo glavo in s trudnim glasom omenil:

»To je zgodba mojega nesrečnega življenja, katero sem začel s tako visokimi poleti. Morebiti hočete vedeti še konec? Ta konec je zelo prozaičen in nevreden mladostnega poleta. Sedaj zopet pišem na beli papir, toda ne pišem svojih krasnih misli, temveč za malo dnevno odškodnino prazne in suhoparne tuje misli in besede. Da ne poginem lakote za kakim plotom, prodal sem svojo dušo in postal suženjski hlapec, pisar!«

Po teh pikro izgovorjenih besedah izpraznil je nesrečni Urban Muha svojo kupo, vstal od mize, brez slovesa me zapustil in se izgubil v črno noč.