Izplačana prevzetnost

Izplačana prevzetnost
Bernard Tomšič
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kravcarjeva kerčma tare od derhale se norosti,
krog pogernjenega stola jé in pije fantov dosti,
tudi, to se vé, ne manjka mladih Micek, Katric, Jelk,
kamnostarih bab in dedcov – bil je pusten ravn' ponedelek, –

V kotu slepec gosle guli in popeva rad družbini –
oj, gorje ti, tvojim goslam, ko bi čul te Paganini! –
V radost mladini zakroži kako „Štajarsko" za ples,
In med šale veseljakov vtika svoje šale vmes.

Zdaj odpró se hišne vrata, v sobo stopita dva škrica,
Ozeraje se po osebah, ko prekanjena lesica;
Kar se znajde jih v kerčmi, ju nobeden ne pozná,
in nobeden ju ne čisla, – v prosti kerčmi čast nehá!

Vsedeta se k majhni mizi škrica z groznim ropotanjem,
kličeta poliček vina prav s prederznim zaničvanjem,
berke, brada in očali modre zalšajo glavé –
na nju snegobelih rokah zlati perstani blišé.

S tim orožjem eden vstane, se po rožicah ozíra,
to zaverže, drugo gleda, nič ne reče, dolgo zbíra,
kar se gizdelin zamakne, in – pred Minko obstojí,
v njo zabada prav prederzno oborožene očí.

Sladkoberbež se priklanja, nje ljubezni se zročuje,
pravi, da dekline mestne po lepoti osramuje,
dalje: da je clo pripravljen za ženko svojo jo vzet' –
teh in tacih šal ovrača Mine ojster ga pogled.

Fantje vsi, posebno Tonček, so ga gledali po strani:
„Križembavta in matika! proč, dekličem sneg od lani!“ –
Gizdelin si berke suče, z zobmí škriplje in na to
se k tovaršu tiho vsede, kakor da bi nič ne blo.

Slepec gode – ples se vname, da vse križem kražem peha;
alj v naj veči plesozlobi modri godec gosti neha.
„Stojte – pravi – vi od plesa, jez od godbe medlim,
„Čas že vam je se spočiti, men', da v gosli kaj dobim“.

„Če poberal milodare naj poprej bom pri gospodi,
„Zato, blaga družba moja, zaprotivna mi ne bodi“. –
„Pravo tako!“ družba vpije, to se tudi spodobí!“
In zdaj godec gizdelinu svoj kriljak pod nos derží.

Naš gospodiček počasi z žepa vleče zdaj mošnjíco.
„Ko bi – pravi – imel drobiža, dal bi, slepec, ti petico;
„Al – če Minka pa poljubi, te, beraške mavhe sin,
„Ti, mož beseda! koj veržem pri priči ti terd cekin!“

Zdaj se slepec Minki bliža – Minka izza mize vstane,
in gre starčiku naproti – nihčer v sobi se ne gane –
„Rada – pravi – čem poljubit tebe, siromaštva sin,
„Bog te sprimi, vbogi slepec! – in zdaj pojdi po cekin“, –

Cela družba v roke ploska, in zamaknjena je v škrica;
tukaj ni nobene šale, spraznit mora se mošnjica;
Joj! kak barva ga spreminja, kadar družbi obstojí,
da ne krajcarja v mošnjici razun – desetice ni.

Kakor blisk – osramotena – fantalina sta zbežala,
brez da bi bla polič vina kerčmarju poprej plačala.
Slepcu pak po milodaru zbranih fantov in deklin,
bab in dedcov v gosli pade – čez namenjeni cekin.