Izprehod v Belo krajino

Sprehod v Belo krajino Janez Trdina

Spisano:	Ajda Sokler
Viri:	Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lepih sprehodov ima človek v Novem mestu na izbiro. Meni se je zdel izmed vseh najprijetnejši tisti proti Gorjan­cem in čez to goro v Belo krajino. Kadarkoli me je obhajal dolgčas ali kaka druga duševna stiska, sem se obrnil po Karlovški cesti na izhod in šel naprej nekoliko ur in še isti, včasi tudi šele drugi dan sem se vrnil, vselej okrepčan, vesel in zadovoljen, nazaj v otožno središče dolenjske birokracije in revščine. Prosim častite bralce, naj me blagovoljno enkrat spremijo.

Ko pridemo čez most, stojimo v Kandiji. Vprašamo se, od kod in kako se je priselilo ime grškega otoka sem? Rajni šmihelski župnik Mejač mi je pravil, da so nekdaj, ko še ni bilo nič vasi, igrali tukaj komedijanti, ki so hodili razvese­ljevat Novomeščane. Besedo »komedija« izgovarjajo ljudje še dandanašnji »komendija« in včasi »kamendija«; skrajšana se zdaj glasi Kandija in pomeni tedaj to, kar igrališče. Ta izpeljava ni dokazana, ali je mogoča.

Kandija je jako čedna vas. V njej ostajajo vozovi, dohaja­joči iz Bele krajine, Šentjerneja, Kostanjevice, Kočevja in sploh z desnega obrežja Krke, da ne trebajo plačati mosto­vine. Krčmarijo skoraj vse hiše in večidel prav dobro in z dobičkom. Že dolgo časa se snuje, kako bi se dalo to premožno selo združiti z Novim mestom, kateremu je res pravo predmestje. Kandijanci pa se obotavljajo privoliti, ker se boje mestne »štibre«. Zdaj spadajo pod šmihelsko duhovnijo. Kosti njihovih prednikov in sorodnikov počivajo na šmihel­skem pokopališču, in ravno ta okolnost se imenuje med glavnimi vzroki, ki jim branijo, da bi se ponovomestili.

Po strmem bregu dospemo do Smoletove graščine Grma. Rajni Smola se je rodil na Češkem. Svojim kmetom se je zameril zaradi verske svobodomiselnosti (nekateri trdijo, da je bil luteran, drugi, da je prostomavtar), ali se jim je zopet priljubil, ker je postopal z njimi jako priljudno in usmiljeno. Njegov sin, sedanji gospodar, se šteje med zagrizene nem­čurje, trdi, da zato, ker je nemškega rodu! On sam se obnaša proti narodni stranki dosti mirno, ali hčere mu kažejo ob vsaki priliki svojo jezo zoper slovenstvo, dasiravno se pogovarjajo po domače dosti laglje in lepše nego po nemško. Popotnik vidi okoli grada krasne zasade murvove, deloma celo po polju, kar je na Laškem sploh navadno, ali se našim razmeram ne prileže.

Smoletova gospa se smatra po pravici za najpridnejšo in najmodrejšo sviloprejko novomeške okolice. Ko bi posnemali njen sijajni zgled drugi graščaki in kmetje, ni dvombe, da bi se povzdignilo slovensko svilarstvo v kratkem času na visoko stopnjo in bi dajalo narodu izdatne prihodke in dobičke.

Šmihelska cerkev nam ostaja na desni, kakih deset minut od ceste. Ona nima za nas nič mikavnega. Domoljubu se ozira oko raje proti oddaljenemu pokopališču, na katerem je zakopano truplo nepozabljive Primčeve Julije. Streljaj od Grma stoji ob potoku Težki vodi Gotna vas. To ime je delalo našim narodnim filologom mnogo skušnjav. Izpeljavali so ga nekateri od germanskih Gotov, ki bi bili na svojem potu v Italijo ustanovili tu svojo kolonijo. Ali ti divjaki so, dirjaje skoz našo zemljo, težko kdaj pomislili na kakšno naselitev; zadovoljili so se z lagljejim ropom in morijo mirnih prebivalcev. V tem kraju žive še zdaj rodovine, ki se zovo po dolenjskem izgovoru Gut, kar bi se reklo drugje Got. Vas je prejela po mojem mnenju svoje ime od njih kakor Irča vas od Irka ali Irkov, Smolinja od Smolina, Draganje selo od Dragana itd.

V Gotno vas se je priselil bivši ritmojster cesarske dvorske straže, Malolaščan Deak. Bil je sin prostih kmetov, ali nenavadno brhek fant, da se je zaljubila vanj marsikatera Dunajčanka in tudi sedanja mu gospa, bogata Poljakinja. Z ženitvijo si je opomogel, kupil hišo in jo tako čedno po­zidal in uredil, da stanuje zdaj kakor v graščini. Deaki so doma pravzaprav v Ribnici. Ime je popačeno po tamošnjem izgovarjanju in bi se moralo glasiti pravilno Divjak. Prijatelj Dragotin Rudež mi je pravil, da se v Ribnici misli, da je prišel od tod tudi sprednik slovečega madžarskega državnika Deaka. Ljubljanski kanonik Kramar ima neki v rokah nepobitne dokaze za slovenstvo madžarskega prvaka. Meni pa se zdi, da si ga prisvajajo z večjo pravico Hrvatje, trdeči, da dohaja ime iz njihove besede djak (učenec).

Ali če bi tudi obveljala ribniška, ne bi smatral jaz to za nikako čast, ampak za sramoto, za nov dokaz, da služijo Slovenci celemu svetu, samo svojemu rodu ne. Madžari imajo sto vzrokov, poveličevati svojega Deaka, Slavjani pa sto vzrokov, bati se ga in ga sovražiti, kajti storil jim je že brez števila krivic vkljub svojemu blagemu značaju. On je največ pripomogel, da je zavladala na Ogrskem brezobzirna centralizacija, ki preti požreti vse nemadžarske narodnosti. Hrvatom se je hlinil sicer prijatelja, ker jih je potreboval, in jim podal tisti zloglasni beli list, na kateri naj si zapišejo vse pravice, ki jim gredo po njihovem prepričanju. Skušnja pa je pokazala, da se je smelo napisati nanj samo to, kar je bilo pogodu Madžarom. Hrvatje zdaj vedo, da so verjeli člo­veku, ki ni bil vreden nobene vere.

Gotenska cerkvica stoji na gričku nekoliko korakov od ceste. Blizu nje raste po slovanski navadi lipa, zaradi katere bi se bila kmalu vnela pravda med vaščani in sedanjim žup­nikom Peterlinom. Ta gospod slovi za velikega pobožnjaka in – skopuha. Ti dve lastnosti sta ga napeljali, da je napovedal vojsko drevju, največji krasoti vsakega kraja. Pri­ šedši v Šmihel, je dal posekati najprej visok in čudovito lep kostanj, ker je delal vrtu senco in oviral rast koristnih zeli. Potem se je spravil nad lipe, ki so stale pred cerkvijo, in dal tudi nje brez milosti podreti, dasiravno ni imel do njih no­bene pravice, kajti rasle so na srenjski zemlji. Izgovarjal se je s tem, da so motile ljudem pobožnost, ker so uhajali v poletni soparici radi iz cerkve v njihovo prijetno senco. Žup­ljani so hudo godrnjali in se nekaj časa grozili, da bodo župnika tožili, vendar so se dali umiriti, da ne žalijo moža, ki so ga morali za vse druge reči, če ne ljubiti, pa vsaj spo­štovati.

Peterlin je menda namenil iztrebiti lipe izpred vseh cerkva svoje duhovnije. Za gotensko je bila sekira že na­brušena. Nejevolja pa je prikipela v ljudstvu do vrha; uprlo se je s tako odločnostjo, da je župnik moral popustiti.

Konec vasi, ki stoji preko vode, se zove za šalo »Jamrovci«. Hiše so bile sezidane na grajski zemlji in niso imele od konca nič svojega polja. Takratni župnik je gospodarjem rekel: »Kaj si postavljate domove tukaj? Vi boste sami berači, sami jamrovci.« Ta beseda se je prijela hiš, kakor se taki pridevniki med zabavljivimi Slovenci sploh radi ukorenijo.

Za daljni, dosti težavni pot se je treba okrepčati. Stopimo tedaj v najboljšo gotensko krčmo, v Petričevo. Gostom streže marljiva in dobrovoljna gospodinja, mož, srenjski tajnik, sedi podnevi večidel v pisarnici; z njim se more govoriti šele proti večeru. Zaradi njega sem zahajal kaj rad sem, dokler me niso pregnali samopašni brambovci. Mož zna nemško in izdeluje vse občinske spise le po nemško. Ta napaka se godi le po volji in zapovedi njegovega gospodarja, župana Langerja Podgorskega. V mladosti je služil Petrič v raznih gradovih za oskrbnika in pripoveduje marsi­kaj zanimivega o prejšnjem življenju in rogoviljenju naših fevdalcev. Mene je najbolj mikalo, kar mi je pravil o svojem nekdanjem gospodu, o Prešernovem prijatelju Smoletu, čigar graščino presežek je dalj časa oskrboval.

Smole je prebival pozimi navadno v Ljubljani, poleti pa ali v kakih toplicah ali v Prežeku. Petrič veli, da ga ne more dosti hvaliti. Prihodke da je zapravljal tako čez mero nepremišljeno, da mu je dostikrat zmanjkovalo denarjev za najpotrebnejše reči, na primer za sol. Neprenehoma so mo­rali ljudje čakati za plačo ali pa še celo posojati. Gosto­ljuben je bil brez konca in kraja. Prijateljem ni stregel le z najboljšim domačim vinom, ampak tudi z dragim šampanjcem. Kak posebno vesel večer je šla rakom žvižgat cela košara butilj. Spat se ni mogel lahko spraviti, pred eno uro po polnoči ni legel nikoli, včasi je blagoval z društvom do treh in tudi do belega dne.

Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda leta 1839) in ostal pri njem dobre tri tedne. Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: »Takih norcev še grad ni videl.« Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.

Samote Smole ni ljubil. Če ni bilo gospode, se ni vedel kam dejati. Poleg Prežeka stoji prijazen hribček. Gospodar si je na njem naredil šotor ali kolibico, kateri je dal ime: Andreasruh. O lepem vremenu je sedel v njej cel dan in oziraje se po krasni bližnji in daljni okolici in proti gorenjskim goram je izpraznoval poliček za poličkam, zraven pa zalagal pleče, brez katerega ni mogel živeti. Noči pa je prebival tako, da ni trebal zavidati oženjenim. Služila je pri njem priliznjena punca Neža. Hinavka je tajia, ali kar se ne stori, se ne zve, delo pa pride vsako na videlo. Nasledki so pokazali, da je svet ni obrekoval po krivem. Rodila je Smoletu hčer, ki je prišla pozneje v ljubljanske šole in postala nuna.

Smole ni bil pravi nič zloben, ali včasi pa na vso moč srborit in samopašen. Ponoči pri pijači so uganili vinski bratci marsikatero noro. Nekdo blekne: »Andrej, če imaš kaj srca, kakor se bahaš, hajd na pokopališče, izderi križ in prinesi ga sem, da vidimo, če si res junak.« Smole ni od­govoril nič, vzel je klobuk in šel. Ljudje, ki so se ponoči vračali domov, so srečevali moža, ki je nesel na rami mrtvaški križ; nekateri so ga tudi poznali. Župnik je to zvedel in Smole ga je moral neki za božjo voljo prositi, da je molčal, in mu zapečatiti usta s celim sodom starine, kakor pravijo. Drugače bogve, kako bi bila sodnija z njim zaplesala. Križ mu je moral prizadeti tem več truda, ker mu je rabila samo ena (menda leva) roka, druga pa mu mahala skoraj otrp­njena, da ni mogel z njo nič prav prijeti. To je bil morda vzrok, da so ga pijanci še bolj silili, naj jim pricefra križ.

Kadar se je tovarišija razšla, se je kratkočasil Smole z branjem. Bukev je imel cele sklade, na cente. Bil je, kakor veli Švaba, »ein belesener Mann«. Govoril je več jezikov in znal občiti enako lepo z gospodom in kmetom, z domačinom in tujcem.

Tako po priliki mi je popisal Petrič značaj slavnega Smoleta. Drugi njegovi znanci so to sliko potrdili, deloma pa tudi dopolnili. Soglasno so odobravali Prešernove besede o njem: »Boljš'ga srca ni imela Ljubljana – kak si za srečo človeštva bil vžgan!« Smole je kakor najčistejši idealist za denar malo maral in brez dvombe slabo gospodaril, ali pre­moženja ni tratil le za šampanjsko vino, Nežiko in druge veselice, ampak je podpiral z njim velikodušno revščino, znanost, napredek in svoje prijatelje. Dohodki od graščine se mu niso kopičili kakor drugim, ker mu blago srce ni dalo, da bi zatiral in odiral kmete, svoje slovenske brate. O slabih letinah ni zahteva od njih nikakršne desetine, o boleznih nikakršne tlake. Lahko se trdi, da so mu podložniki dajali samo toliko, kar so sami hoteli. Od njegovih skrbnikov so trpeli nekatero krivico in stisko, ali če je prišlo do ušes njemu, je pomogel ljudem gotovo vselej in precej. Da so postopali s kmeti tako po človeško drugi graščaki, ne bi bil naš narod grajske oblasti nikdar preklinjal, ampak jo bla­goslavljal.

Od Gotne vasi naprej se cesta nekolilko napenja, ali pada kmalu v globok jarek, nad katerim stoji na mogočnem ska­lovju Langerjeva stolica, grad Poganec. Pod njim sem videl v celi novomeški okolici najprej cveteti jugovčke, soldatke, marjetice in druge pomladne rožice, razen vijol, ki se raz­vijajo pozneje, ker je kraj zanje premalo prisojen in odprt. V pečinah gnezdijo gadje, ali pikajo samo tiste, ki jih dražijo. V gradu pa živi gospod, ki zabada strupeno želo v svoj narod, ki mu ni storil nič žalega. Očetove zasluge so pri­dobile Francu Langerju prosto plemstvo, 1873. leto mu je prineslo viteštvo. Znanci in prijatelji so se čudno spogledo­vali in popraševali, zakaj mu je padla ta redka čast. On sam je govoril, da ne ve vzroka. O službeni slovesnosti, ki se je napravila zaradi te prigodbe v magistratski hiši novomeški, je okrajni glavar Ekel lovil kar za lase slavne čine Langer­jeve, ki so zbudili pozornost visoke vlade in jo prisilili na tako sijajno priznanje. Pourdarjal je zlasti njegove zasluge za domače čebelarstvo. Res je, da je poganški gospod začel gojiti te živalce in trgovati z njimi na tak način, ki doslej v teh krajih ni bil znan. Ali vsakdo je dejal, da mu za to novino popolnoma zadostuje tistih 1500 goldinarjev dobička, ki mu ga daje obrtnost, da pa druge nagrade ni potreben niti vreden.

Te besede izvirajo morda iz zavisti, po mojem prepričanju si je vsekako zaslužil lepo hvalo za svoj gospodarstveni napredek. Ali gotovo je, da mu viteštvo ni bilo podarjeno ne zaradi čebeloreje ne zaradi drugih reči, katere je omenil okrajni glavar. Nemško ministrstvo je hotelo izkazati hvaležnost zvestemu hlapcu in stebru svoje politike. Leta 1860 se je izdajal Langer za Slovenca, ali grof Anton Auersperg ga je kmalu obrnil na druge misli. Od takrat se je stanovitno ustavljal vsem pravicam in željam naše stranke ter je zagovarjal in podpiral s svojim glasom vsako krivico in silo, katero nam je delala dunajska vlada. Njegovo ponašanje v kranjskem zboru bralci pomnijo in mi ga ni treba popisovati.

Glavni čin njegovega županovanja bo ostal, dokler bo živ, zapisan s črnimi črkami v spominu vseh rojakov, ki se pečajo s politiko. Dosegel je s svojim vplivom in nagovar­janjem, da je srenja sprejela za častnega uda najhudobnejšega sovražnika našega naroda, deželnega poglavarja Bacha, tistega Bacha, ki ni vedel predložiti kranjskemu zboru v po­svetovanje nič drugega kakor novo postavo za konjederce. Ta zabavljivi čin je razkačil celo naše nemškutarske poslance, da so pokazali z narodnjaki vred zobe žalivcu zborovega dostojanstva.

Poganec se smatra na Dolenjskem za glavno zbirališče in torišče slovenskih odpadnikov in nasprotnikov, za naj­trdnejši tabor nemčurske stranke. Sosebno rad vabi Langer v svoj grad visoko birokracijo, kateri se dobrika na vso moč, da se prav vidi, kako da hrepeni in koprni po njeni milosti. Ni tedaj čudo, da ga je vladi priporočila. Z nje pomočjo se snujejo in kujejo vsi načrti vojskovanja zoper nedolžno Slovenijo. Vselej me je groza spreletavala, kadar sem korakal mimo te nevarne graščine.

To sem že povedal, da uraduje Langer vse v tujem je­ziku, kar se mu mora tembolj zameriti, ker zna po domače ne le dobro govoriti, ampak tudi precej ročno pisati. Nove volitve bi se bile imele že davnaj razpisati, ali se ne čuje še za nikake priprave. Če srenjčani to store, kar govore, bo Langer odletel. Z največjo nevoljo pripovedajo, da županuje že celih šest let in več, ne da bi položil kak račun. Politična oblast to dobro ve, ali molči. Brez glasnega zahtevanja srenje ne bo hotela siliti na odstop tako dobrega si prijatelja in pomočnika.

Ali bežimo hitro naprej, da nas ne bo bolela preveč glava od takega premišljevanja in nejevoljstva. Po strmem klancu priplezamo na mejo šmihelske duhovnije; gibali se bomo kratko uro po stopiški. Pot nam olajšuje milo petje brezbrojnih ptičkov, katerim so se bližnje goščave in hoste menda prav posebno priljubile. Slavčkov nisem slišal nikjer toliko kakor v poganških dobravah. Težka voda teče globoko pod nami na levi strani, na desni nam zapira hribovje pogled. Pri vodi tiči borna vas Črmošnjice. Bere se, da se je rodil glasoviti poveljnik puntarskih kmetov Ilija Gregorič v Črmošnjicah. Če je to res, nam je vsekako treba na to vas misliti, ne pa na tisto kočevsko istega imena, ki stoji na sredi pota med Toplicami in Semičem. Podgorci so se v 16. sto­letju med vsemi Dolenjci najhuje puntali. Prav naravno bi tedaj bilo, da so dali upornikom tudi zapovednika in prvaka. Jaz ne bi lahko verjel, če bi nam zaznamovalo tudi kako pismo tiste dobe kočevske Črmošnjice za rojstni kraj Grego­ričev. Samo z enim dokazom se ne bi mogel zadovoljiti, kajti temu mnenju se vse okolnosti preveč protivijo.

Župna vas Stopiče (slabe pol ure od ceste) nam ne more pokazati nobene druge posebnosti kakor – župnika Vrščaja. Mislim, da se ne nahaja v celi Kranjski deželi ne pet dušnih pastirjev, katere bi ljudje tako živo sovražili. Vprašal sem marsikoga za vzrok te jeze, vsak mi je povedal kaj drugega.

Kaplan mi je rekel: »Tukaj živim v peklu, ne na zemlji. Vrščaj me očitno sramoti pred farmani, dasi izpolnjujem svoje dolžnosti natanko, kar le morem. Če me škof ne bo kmalu prestavil, se bom obesil ali pa pobegnil v Ameriko.« 

Učitelj se mi je tožil: »Župnik me zmerja vpričo otrok kakor psa. Pa to bi še potrpel, ali zavida mi še te borne do­hodke, kar jih imam. Začel si jih je sam prisvajati. Popihal jo bom na Štajersko.« Za srečo je bil kaplan še tisto leto premaknjen, učitelj pa si je dobil res drugo službo na Štajer­skem. Njuna naslednika godrnjata zopet, druge krivice, ki jima jih naklanja župnik.

Neki farman se je togotil: »Gospod so mi naredili izpisek, pa sem moral plačati zanj dva goldinarja. V mestu pa sem zvedel, da ne smejo zahtevati za take spise ne krajcarja. Zdaj vidim, da so me osleparili.« Njegov sosed je zarenčal: »To je mala reč. Kaj pa se je zgodilo meni? Fajmošter se mi je zagrozil, če ne pridem precej k spovedi, da me bo dal razglasiti pred cervijo za brezverca, potem pa poslal pome žandarja, da me bo tiral s silo k spovedi. Če to stori, bom prodal domačijo in se preselil drugam. K spovedi pa zdaj nalašč ne grem; rajši prestopim k luteranom ali k Turikom, da bo enkrat mir.«

Takim govoricam se ne sme vselej verjeti, ali je vsekako hudo za Vrščaja, če je le deseti del njih resničen. Žalostno je, da se razlagajo na slabo pot tudi njegove dobre misli in lastnosti. Ko je priporočal ljudem Društvo svetega Mohorja, so jeli mrmrati: »Far si je pa izmislil že spet novo odrtijo.«

Nameril sem se na ženina, ki ga je strašno preklinjal. Vrščaj ga ni hotel poročiti v ponedeljek, da se ne bi svatba po stari šegi podaljšala do petka. Rekel mu je, naj pride v sredo, ker si bo prihranil s tem veliko nepotrebnih stroškov. To je storil gotovo jako pametno, ali farmani so pritrdili ženinu, da ravna tako iz zlobne nagajivosti. Nezadovoljnost je rasla bolj in zmerom bolj, dokler se niso namenili, tožiti župnika škofu in prositi za drugega. Jeli so nabirati podpise, ki so se hitro množili. Vrščaj to zve in začne klicati in nagovarjati ljudi, naj se podpišejo, da ga imajo radi in si ne žele nobene zamene. Zdaj se je pokazala moč, katero ima do našega naroda tudi duhovnik, ki se mu je zameril. Vrščaj je dobil zase podpisov, kolikor je hotel, nasprotniki so od­padali drug za drugim od prejšnjega zahtevka, pravda se je zvršila s tem, da k škofu ni šla v ime duhovnije nobena tožba in je župniik ostal mirno na svojem mestu. Pozneje so se župljani hudo kesali zaradi te pomirljivosti, ali se niso več drznili stopiti zoper svojeglavega in trdega gospoda v borbo.

Naj povem tu neko smešnico. V vasi Težki vodi sem po vedal v krčmi za šalo neresnično novico, da se mora po škofovem ukazu stopiški župnik preseliti v drugo službo na Gorenjsko. Da ste videli veselje in navdušenje, ki ga je napravila moja pripovedka! Krčmarica je precej tekla k so­sedu naznanit radostno prigodbo. V pol ure se je raznesla po celi vasi. Iz vseh hiš so jeli prihajati možaki v krčmo, češ tako sporočilo je treba pozdraviti in praznovati z dobro pijačo. Poliči so se praznili, kakor bi trenil. Krčmarju sem dal na ta način precej zaslužiti, ali Težke vode sem se moral potem dalj časa ogibati. Ko so vaščani videli, da sem se lagal, so se name prav živo razsrdili, da jih imam za norce.

Vrnivšim se iz Stopič nam je zopet lesti v hud klanec. Na vrhu stoji na eni strani hiša Bučarjeva, na drugi Bri­njevkina. Sosedje se sploh radi pisano gledajo, tudi ta dva sta si kakor pes in mačka, že zato, ker sta kuhala prejšnji čas oba brinjevec in oba krčmarila in sta si bila tedaj tekmeca. Lepo je, da pred ljudmi ne kažeta dosti svoje jeze, ampak se pikata in obirata bolj skrivaj. Bučar je obšel kot rokodelec veliko sveta. Zanj se lahko prekrasno rabi hrvaški pregovor: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Kadar mi je pravil, večidel vinjen, svoje prigodke, se mi je vselej zdelo, kakor da čujem basne kakega godca. Leta 1848 je delal v Zagrebu in se tako vnel za bana Jelačića, da ga smatra še zdaj za ideal junaštva, dobrote, ljubeznivosti in vseh popolnosti. S slovesnim glasom se mi je zaklel, da ne sme noben dan spati, ne da bi odmolil očenaš za dušo tega hrvaškega »kralja«.

Na Ogrskem je neki strašna kuga morila ljudi. On je razodel Madžarom, da v njegovi domovini ta bolezen nikdar ne besni, ker so si Kranjci izvolili za varuha sv. Jožefa. Svetoval jim je, naj store isto, če se hočejo kuge znebiti. Res so ga poslušali in sezidali v Ostrogonu prelepo cerkev na čast sv. Jožefu in od takrat žive v takem božjem zdravju kakor Kranjci.

V Slovakiji je delal pri čudnem mojstru. Rekel je Bučarju: »Špot mi delaš, poberi se.« On je odgovoril: »Špota ne bo Kranjec nikjer delal. Če si tak bedak, pa grem.« Mož menim, da ni dobro razumel svojega rokodelstva, pa je moj­ster dejal: »Špatne (slabo) delaš, poberi se!«

Tudi na Poljsko je priblodil in ostal nekaj časa v mestu, trgu ali vasi (ne vem prav, kaj je) Kalvariji. Čuvši to bi­blično ime, je bil Bučar prepričan, da je prišel v Palestino, pod judovsko Kalvarijo, mučilišče Kristovo. Obhajale so ga vse groze kranjske pobožnosti. Hotel je iti na hrib molit, ali neka skrivna sila ga je pehala nazaj. Kajti noben grešnik ne more doseči te milosti in sreče. Grešniki pa so vsi odrasli, ker so izgubili nedolžnost. Tudi sebe šteje tedaj Bučar mod grešnike. Na vrh Kalvarije more dospeti samo čist otrok in še ta le po trikratnem vrednem obhajilu. Vsled te povesti se je razširila po okolici trdna misel, da je bil Bučar tudi v obljubljeni deželi in v Jeruzalemu. Še bolj čudno pa je, da sam to trdi in verjame.

Prišedši z mnogoletnega potovanja domov, je jel pridno gospodariti in ne brez uspeha. Vojaki, stanujoči v okolici, so dali krčmi veliko zaslužkov. Še zdaj jih rad hvali in trdi, da kmet poleg puške dobro izhaja. Brinjevca je nakuhal v enem letu po petdeset avstrijskih veder in je slovel po pravici za prvega podgorskega žganjarja. Na vrtu je zasadil in od­gojil celo hosto sliv. Popotniki jih z veseljem ogledujejo in dičijo marljivega sadjarja. Od konca, je pravil, so rasle ne­kako borno. Neki gospod je prišel pit polič vina in ga naučil, kako jim mora gnojiti, če jim hoče rast olajšati in pospešiti. Takrat se sadju še ni dosti gnojilo, pravzaprav nič. Bučar je poslušal gospodov svet in češplje so šle kvišku, da je bilo ve­selje. On veli: »Kmetje se gospodi smejemo in govorimo, da ne razume o gospodarstvu nič. Ali to so nam le besede. Če nam pove kak omikan človek kaj pametnega, ga radi ubo­gamo. Mislimo si: Ta mož se je učil več kakor mi, mora tedaj tudi kaj več znati. Ali sveti se nam morajo dajati s pohlevnim, prijaznim glasom, drugače so bob ob steno. Go­spoda bi kmeta lahko vodila, kakor in kamor bi ga hotela, ali bi se morala ponižati, govoriti s kmeti po kmetiško kakor prijatelj prijatelju, pa bi videla, da nismo tako svojeglavi in starokopitni, kakor si nas misli. Če se nam zabavlja, pa se­veda pokažemo roge in najboljši nauki splavajo po vodi.« 

Bučar je imel marsikatero lastnost, ki mu je obetala premožnost, ali žalibog da tudi nekatere take, ki so morale zidanje teh zopet ustaviti in sčasoma celo porušiti. Vdal se je slovenskima napakama: pijančevanju in pravdanju. Ža­lostni nasledki niso izostali. Gospodarstvo se je obrnilo na rakovo pot. Revež zdaj le borno životari; krčma ne nese nič; brinjevcu je dal slovo; poljedelstvo pa hrani v tukajšnjem kraju slabo.

Sreča je skočila onkraj ceste k sosedi. Od kraja se ji je godilo dosti hudo. Mož je znail samo zapravljati, pridobiti pa nič. Hiša se je pogreznila v dolg in revščino. Po njegovi smrti so pestili vdovo neusmiljeni rablji od vseh strani. Vrla žena pa ni obupala. Delala je noč in dan, pazila na vsak krajcar, poiskala in našla si zaslužka in dobička s krčmarijo, žganjarijo, spretnim kmetovanjem, premetenim ku­povanjem, skupljevanjem in prodajanjem. Hiša se je zopet dvignila na čisto, dolg se poravnal, denar jel še drugim izposojati, skoraj vsako leto se je prikupilo za majhne krajcarje kaj zemljice, tu za njivo, tam za hosto ali za vinograd. Pet­deseto leto je že davnaj dovršila, ali noge se ji še niso utrudile. Vse ve natanko, kje raste najboljše brinje in se dobi najceneje; da ujame kak goldinar, oblazi vse podgorske in belokranjske hribe in doline; ljudje jo poznajo, da pošteno plačuje, in dajo brinje rajši njej nego nezanesljivim slepar­jem, ki obetajo za blago tretjino več kakor ona. Svojemu brinjevcu je pridobila tako lep glas, da ga jemljo od nje graščaki in kmetje, uradniki in meščani, Dolenjci, Posavci in Ljubljančani.

V mlajših letih je prehodila s to robo velik kos sloven­skega sveta in si našla zanjo povsod trg in kupca. Zdaj jo dobro rejeni život preveč teži, da ne gre rada od doma. V Novem mestu pa jo vidim vsak drugi dan s košaro in ogromnimi steklenicami tekati sem ter tja. Ljudje ji zavidajo in jo radi obrekujejo. Eni trdijo, da prodaja za brinjevec špirit, drugi vele, da slepari gosposko, kajti kuha več nego ji je privoljeno, tretji pravijo: »Baba je vsa hudičeva; kdor se neče speči, naj se varuje z njo tržiti.«

Brinjevka to ve, ali se ne jezi, ampak se šegavo muza in govori: »Če sem res taka, naj me pa primejo, če me imajo za kaj.« Do zdaj je niso mogli v nobeni večji reči zasačiti, niti ne verjamem, da jo bodo zanaprej. Spretna obrtnica se zna nevarnosti ogibati, pa si je tudi že tako izdatno opomogla, da ji ni treba doisti varati.

Od Bučarjeve in Brinjevkine hiše stoji naprej ob cesti še nekoliko hiš, ki se zovejo Gorenja Težka voda. Iz te vasi vodi dobra cesta proti izviru potoka Težke vode. V četrt ure pridemo do njega. Voda šumlja na več krajih izpod kamenja. O poletni vročini daje žejnemu in trudnemu preizvrstno pijačo in krepilo. Ti studenci spadajo med najboljše v okolici Novega mesta. Škoda da so oddaljeni od njega skoraj pol­drugo uro. Da izvirajo bliže, bi se meščani hodili brez dvombe hladit k njim, ker je njihova Krka premehka in mlačna in se tedaj ne pije z nobeno slastjo.

Od Gorenje Težke vode ni takraj Gorjancev nobene vasi več. Mora se popotovati dobro miljo, dokler se ne prispe, grede po veliki cesti, do sela, ki je tega imena vredno. Pot se dviguje čimdalje bolj; na desni in levi nas obdaja hosta in zopet hosta, le sem pa tam se zariva mednjo kaka njivica. Kraj je jako tih in samoten. Le malokdaj sreča človeka kak Gorenjec, ki pelje metliško vino, ali kak Belokranjec, ki gre v mlin ali po kakem drugem opravku na »Kranjsko«. Časa nam ostaja dovolj, da se ozremo, nekoliko po deželi, po kateri popotujemo, in po ljudeh, ki prebivajo v njej.

Krajini pravijo Podgorje, ker leži pod Gorjanci, prebi­valcem torej Podgorci. Ti besedi se ne rabita vselej v istem pomenu. Podgorje v širšem smislu obsega dele šmihelske in šentjernejske in celo stopiško, brusniško in podgrajsko ali mehovsko duhovnijo, v ožjem pa samo te tri in še komaj, kajti sliši se to ime pogostoma le za nekoliko vasi, ki stoje najbliže Gorjancem. Jaz bom govoril tu o Podgorju v širšem pomenu, ki se razprostira med Kukovo goro (ali Gorjanci) in Krko, med šentjernejskim poljem in ljubenskim hribom. Zemljišče mu je prekrižano na vse strani z goricami in napetinami, z dolinicami, jarki in tokavami; vsakih pet minut se odkrivajo očesu nove oblike, novi pogledi, ki mu mestoma jako ugajajo, mestoma pa ga tudi s svojo puščobo precej dolgočasijo. Po gričih raste šuma in trta. Doline na­makajo nekateri potoki, izmed katerih je največji Težka voda. Ob njih se vijo prijetne loke, sem ter tja tudi kaka košenica, sosebno na severu nas razveseljujejo prelepe, gosto­travne senožeti.

Mora se priznati, da znajo Podgorci moč vode dobro rabiti. Na vsakem pripravnem kraju klopočejo mali mlini, katerim se more edino ta napaka očitati, da so narejeni zgolj na starodolenjski način, nerodno in nepraktično. Ob večji suši upadajo potoki na curljajoče studence in mlini obstanejo. Taki tožni pripetljaji žalibog niso redki. Skoraj za celo Podgorje se more trditi, da ima premalo vode. Potokov ni veliko; sem ter tja se sicer nahajajo posamezni beči, vrelci in vodnjaki, ali zemlja je tako gosto zaseljena, da zadostujejo komaj v mokrih letih.

Najhujšo sušo in žejo trpi mehovska župnija. Na cer­kvenem shodu Pod gradom sem večkrat videl strašen prepir in enkrat tudi krvav pretep za vodo. Vozniki so hoteli na­pajati živino na vodnjakih, ljudje pa so jim branili in kričali, da ne dado vode, kajti je še njim zmanjkuje; če jo potrebujejo, naj gredo ponjo na Težko vodo (debelo uro daleč!).

Podgorska zemlja nam povsod pokazuje velike razločke formacije, skoraj še večje pa plodnosti. Šentjernejski oddelek ima mastna tla, pšenica plenja v srednjih letinah šest do osem zrn. Tudi drugod se nahaja na mesta kaka jako rodovita njiva, sploh pa svet ne more živiti vseh ljudi, zlasti če ne pade veliko dežja. Podgorska ajda daje več zrnja in rodi bolj stanovitno nego n. pr. v novomeški okolici; tudi pšenica se močno hvali zaradi neobične jeklenosti in teže. Ob dohrih letinah kmet izhaja, ob srednjih ga že hudo pobira, ob slabih ga tare taka lakota, da vse mrgoli podgorskih beračev.

V šentjernejslki duhovniji se prideluje močno in slastno vino, sploh pa podgorska kapljica slabo slovi; šteje se med zadnja dolenjska vina. Ta graja ni opravičena; če se pa­metno spravijo in dve leti počakajo, dajo prav prijetno in zdravo pijačo. Sosebno okoli Hrušice in Selc raste vino, ki se ne ustraši nobenega dolenjskega; krčmarji ga točijo, da ga draže izvedó, za trškogorskega.

Krasni gozdi, ki so dičili tudi spodnje Gorjance, so se že zdavnaj posekali; mesto njih raste navadna hosta in gošča, ki služi za domače potrebe, ali ni zanjo vlak v trgovini. Hostnega drevja dobiš tudi drugod, kolikor hočeš, toda de­beli hlodi so izginili. Podgorcu ne manjka lesa za stavbe in drv za kurjavo, to se pravi, če ima kaj svoje hoste. Ali jako mnogo je takih, ki si morajo te reči kupovati.

Nekdaj čujem, da so kupci radi iskali in dobro plačevali podgorske orehe in javore, dandanašnji se po njih malo po­prašuje, ker je njihova obilnost prenehala. Namesto košatih gozdov obrašča brda in gorske hrbte nizaka dobrava in gosto grmovje, kamor se zaganja živina past. To se ve, da se od take paše ne more dosti zrediti. Človek vidi skoraj le borne kravice in slabe voličke in se kmalu prepriča, da mleko tod malo izda in se orje polje z veliko težavo in vkljub vsemu trudu pridnih prebivalcev le plitvo in bolj po večjem. Pod­gorju bi se dalo temeljito pomagati samo s tem, da bi se predelali vsi ti mršavi pašniki, občinski in zasebni, v njive, travnike in gozde. Doslej ugaja kraj le ovcam in kozam, katere mnogi gospodarji tudi goje, ali ta reja ni še nobenega Podgorca obogatila. Nekoliko dobička nese edinim Podgraj­cem, ki brez drobnice ne bi imeli nobene koristi od svojih žalostnih goličav in goščav.

Nihče se ne bo čudil, ko vse te okolnosti premisli, da stanuje v Podgorju velika revščina, ki sili občutljivega po­potnika na globoko omilovanje in včasi tudi na jok. V premnogih hišam pogreša prve potrebe in pogoje človeškega življenja. Namesto skladov drv leže pred vrati dva, trije krepelci, v kašči dostikrat ni zrna, v loncih ne za ocvirek zabele, za moko se ne sme niti vprašati.

Včasi sem poslušal gospodinje, ki so se menile, kaj bodo kuhale. Ena je rekla: »Mi tolčemo že štirinajst dni sam krompirček, še bog, da ga imamo.« Druga je tožila: »Jaz pristavljam tudi že več dni bob in korenje, krompir nam je pošel. Hodi nam vsem na misel, ali kaj, ko ni denarja, da bi ga kupili.« Tretja je dejala: »Nam se godi še vse huje. Posode so se izpraznile. Mož je šel v mesto, pa ga še ni nazaj. Gotovo kje pije, če ne pride kmalu, bomo ostali brez kosila.«

Opoldne tekajo otroci sem ter tja po hišah, da dobe na posodo kaj soli; včasi je nima vsa vas dva funta; neslanih jedi použijejo nekateri ljudje več kakor slanih; slabo ali tudi nič zabeljenih se ne brani skoraj nobeden, ker so Podgorci take hrane od mladih nog navajeni.

Še bolj kakor ubožnost jih pritiska zanikrno gospodar­stvo. Prascev se veliko izpita in pokolje. Kadar je meso doma, planejo nanj kakor krokarji na crkovino. Goste in maste se nekoliko dni. Ko se popeče in pokuha, začne doha­jati na mizo zopet bob in krompir; beli se z mlekom, kvečjemu s kakim žaltavim odpadkom in ostankom. V krčmah sem večkrat videl Podgorce, kako debelo so prežali na goste, ki so jedli svinino ali govedino. Če je odrezal kdo in na stran porinil kak košček premastnega mesa, brž so prišli in ga pobrali v robec ali malho, da ga neso domov za zabelo. Sami pa so toliko zapili, da bi si bili lahko kupili za tisti denar več funtov masla ali slanine.

Pijanstvo more se tem ljudem po pravici očitati. Če ne zadene vinogradov kaka ujma, pridelajo vina sila veliko. Ali polovico ga polokajo doma, pol denarjev, katere iztržijo za drugo polovico, pa zapravijo v krčmah, na shodiščih in veselicah. Geslo: »Danes z betom, jutri s pesom« nima nikjer tolike veljave kolikor v Podgorju.

V Stopičah sem vprašal krčmarja, kdaj Podgorec misli, da dobro živi. Odgovoril mi je, da takrat, kadar se mu ku­hajo lahko za vrstjo štiri jedi: krompir, kislina (zelje ali repa), sočivje in ječmen ali kaša; dalje ne gre njegova po­željivost. Za popolnoma srečnega pa se smatra tisti, ki se razen te navadne hrane o posebnih prilikah, kakor ob novini in o praznikih, more toliko napiti in nažreti, da kozla. Kar je rekel krčmar, so mi potrdili tudi drugi, ki poznajo te ljudi.

Kolikor bolj sem jih opazoval, tem bolj sem se preveril, da so si svojih nadlog vsaj na pol sami krivi. Nekaterim sem povedal to v obraz, pa so se mi smejali in dejali: »Imate prav. Ali kaj to hasni? Mi se ne bi poboljšali, če bi nam prišel sam angel iz nebe oznanjevat to resnico in nas od­vračat od te naše, starinske šege. Duhovni so nas že dosti učili. Škoda za ves ta trud. V naše trdo srce bi moralo tre­skati, drugače se ne da omečiti. Zato pa imamo, veste, neko drugo dobro lastnost, katere menda ne poznate: tako utrjen želodec, da nam ne škodi, če goltamo žeblje. Nam tekne enako dobra in slaba jed. Pravimo: Če je, je, če ni, ni; kaj koga briga? Tako slabo kakor mi ne živi noben berač, ali tako z voljo kakor mi tudi ne trpi noben berač svojega siromaštva. Mi smo za ta stan ustvarjeni. Štirinajst dni v letu prosimo Boga: Daj nam vina, pečenke, potice; petdeset tednov pa molimo: Daj nam vode, krompirja in, če se hočeš prav posebno izkazati, zraven še malo boba in repice. Ob tem živežu prebivamo prav lahko in ostanemo zmerom veseli, zdravi in močni, da nas ne užuga nuben škric in noben poljanec.«

Kdor izbira tako malo v jedi, hrepeni še manj po lepem oblačilu in domovanju. Debela podgorska srajca je na daleč okoli znana in je prišla v pregovor. Če se veli o kakem človeku, da je njo oblekel, se hoče povedati, da mu je zapel boben, da nosi mesto platna in bombaža konopljo in guzovino. To velja pa seveda le za sploh; o velikih godiščih se hoče tudi podgorska mladina nališpati in nafrfuliti, vendar ji bolj olikani sosedje, zlasti pa sosede močno prigovarjajo, da tega posla ne razume, da vise na njej cape, kakor bi jih obesil na kak rogovilast kol ali štor.

V podgorskih kočah ne išči ne poda ne zrcala ne ličnih podob ne čednega pohištva, skratka, niti lepotine niti udobnosti. Prostoti in praznini se še Dolenjci čudijo, ki se sami nikakor ne morejo pohvaliti z obilnostjo in gospoščino. Več kot ena postelja se ne nahaja skoraj v nobeni hiši, pod glavo se vržejo kake cunje, pa lahko noč! Še slajše pa se spi na mrvi ali slami, poleti je dobro tudi pod kozolcem ali za kakim plotom, če ni drugače. V marsikateri hiši nisem našel nobene postelje. Za razloček in v znamenje svojega dosto­janstva leži gospodar z ženo na beli slami, družina pa na ajdovici! V srednje veliko skrinjo bi strpal brez težave opravo cele rodovine in vem, da bi ostalo včasi več praznega kakor polnega.

Bajte so zvečine tako nespretno sestavljene, da nimajo niti stene prave navpičnosti niti stavbe prave četveroogla­tosti; popotnik lahko meni, da gleda začasne kolibe, kakor si jih napravljajo drvarji, in ne bi rad verjel, če mu poveš, da stanujejo v njih ljudje, v nekaterih že več sto let. Mala okna so malokdaj videti čista ali cela; česar manjka, se za­dela s papirjem ali pa tudi do trde zime kar tako ostane. V nekatero hišo žvižga in cvili burja skozi sto razpok in lukenj; ljudem pa ta hladna godba ne preseda dosti, ker ne vedo, kaj je prehlajenje, in še niso nikoli niti izkusili niti slišali, da je prepih človeškemu zdravju nevaren.

V Podgorju se zove človek kmalu bogatin. Kdor premore dva tisočaka, je že razglašen za trdnega kmeta; čigar kme­tija se ceni na pet tisoč, se smatra že za prvaka in veljaka prvega reda. Nekateri so si pomnožili imetek s kupčijo in barantijo, še bolj in bolj pogostoma pa s tihotapstvom in sploh s prevaro in sleparijo. Izvedenci se boje podgorsikh trgovcev huje kakor Ciganov, ne delaje nobenega razločka med poštenimi in nepoštenimi. Novomeška okrožna sodnija pomni posebno dobro brusniške zvijačnike, ki so ji prizadeli sila sitnega in zamudnega posla.

Na Gorenji Težki vodi mi je tožila krčmarica, koliko neprilik in zgube ima s svojim vinskim zakladačem. Ker mu ne more vselej prvi hip plačati, ga prosi za potrpljenje in mu obljubi tudi dosti velike obresti. On pa veli bahato: »Botra, kaj res misliš, da te bom hotel odirati? Sram te bodi za to krivo mnenje! Tebe čakam celo leto in ne zahtevam ne groša obresti. Samo če bom mimogrede začutil kako žejo, mi ga boš prinesla kak maselček za božje plačilo. Te obresti te ne bodo ožulile.« Ali žena trdi, da so jo že nemilo ogarale. Kadar pride sam, ne zapija dosti, ali včasi privleče s sabo celo tropo mešetarjev in beratačev, da pijo likof, za katerega ne dobi ona ne pol solda. Še več stroškov pa ji napravi, ko se priplazi s kako ljubico. To slabost dele z dolenjskimi bogataši tudi podgorski, da so strašno zaljubljeni. Krčmarica je morala dedcu in babi vso noč točiti, peči in creti in vse zastonj. Enkrat jima je nekaj malega računala, pa se je oderuh zagrozil proti vlačugi: »To nesramnost bo avša drago plačala. Precej jutri jo bom zgrabil za dve sto petdeset gol­dinarjev, katere mi je dolžna.«

Krčmarica je bridko zdihnila: »Bog ve, da bi si rada prebrala, ali kaj bi mi koristilo? Drugi niso nič boljši. To me najbolj jezi, da zahtevajo te mrhe od človeka še hvaležnost. Naj vzame zlodej take dobrotnike!«

Temu sleparstvu sem se tembolj čudil, ker sem našel Podgorce sploh za jako poštene v vseh rečeh, da jih štejem glede tega skoraj za najboljše med vsemi Dolenjci. Pri njih se nahaja še zmerom dosti deklic, ki s fanti nič ne vasujejo. Katera se pregreši, nosi sramoto do groba, vrstnice se je ogibljejo kakor stekle in kužne. Svobodneje se živi samo v šentjernejski duhovniji, v obližju Novega mesta, posebno pa ob veliki cesti, kjer so ženske po mnogem občenju z vozniki in drugimi popotniki precej pokvarjene.

Tukaj pripovedujejo o marsikateri hiši gnusne prigodbe, katerih se človek v tem, od večjih mest in tvornic tako od­daljenem kraju ne nadeja slišati. Za zgled bom nekatere priobčil, da vidijo bralci spolno korupcijo, ki skruni in raz­jeda družinsko zavezo deloma tudi že med preprostimi Podgorci.

Gospodar neke krčme se je oženil. Jaz pridem tja teden po poroki in vprašam deklo, kje je mlada nevesta. Ona se zareži nekako čudno in veli: »Mati so nam ušli. Predvčeraj­šnjim je nekdo potrkal na okno. Mati vstanejo in jo pobrišejo. Zdaj čivkajo že vraibci na strehah, da jih je upeljal neki vojak, njih stari ljubček.« Opazivši, da si dekla briše oči, jo pobaram, če joka po nevesti. Žalostno in obenem togotno mi odvrne: »Mar mi je za cundro! Ker se že dolgo poznamo, vem, da ste slišali, kako se mi je pridušil tisti kodrasti Go­renjec, ki je hodil sem po vino, da me bo vzel. Jaz trapa sem mu verjela. Tako so mu verjele še tri druge, katerim je obetal zakon. Zdaj se cmerimo vse štiri. Grduh je že dolgo oženjen, me pa imamo, kar smo iztaknile. Naj vzame hudič dedce! Godi se mi stokrat prav; čemu sem znorela in jih poslušala?«

V neki premožni hiši je gospodinja igrala cele noči s hlapcem. Na koncu leta je videl, da je zgubil ves prislužek, in je začel grozovito razsajati in babo preklinjati. Ona pa mu potrka na ramo in pravi: »Ti si pravi tepec. Ali si res oslepel, da ne opaziš, kako te imam rada? Plače ti gre štiri­deset goldinarjev, na jih šestdeset! Če boš pameten, dobiš k letu še več.« Hlapec se je po njeni volji spametoval, hišni mir pa je šel rakom žvižgat.

V drugi hiši se je gospodinja zvadila z meščani, ki so hodili k nji pit. V enega se je tako zatelebala, da je prisegla, da mora biti njegova, če se ima zemlja zrušiti. Mož je še živel in ni kazalo, da bo kmalu umrl, ker je bil stanovitnega zdravja. Žena mu začne delati očitno sramoto in ga žali in draži na vse kriplje. Mož jo prosi in opominja; ker nič ne izda, zboli in leže, kakor je želela. Zdravnik je trpina to­lažil, da bo kmalu ozdravel. Ali možu so pešale moči od dne do dne, rekel je zdravniku, da ga ne potrebuje več. Neki znanec prinese vsakovrstnih planinskih rož in reče bolniku vpričo žene, da je od teh zeli še vsak ozdravel, naj torej pridno pije njih vodo in v štirih tednih bo okreval. Ljubezniva krčmarica pa ni hotela kuhati rož, kajti zdele so se ji za njen namen nevarne, vrgla jih je v gnoj. Kmalu potem pošlje mož po pisarja, naredi oporoko in umrje. Baba ni skrivala kar nič svojega veselja; bila je prepričana, da dobi hišo in se bo lahko omožila. Precej po moževi smrti je prišel ljubček k njej stanovat. Ali negodnica se je debelo zmotila. V oporoki je rajnki zapustil kmetijo najbližjemu sorodniku, ne pa njej; brezbožni naklep se je zvršil s sramoto.

O proščenju je sedelo za veliko mizo stopiške krčme vse polno zalih deklet. Jaz velim učitelju, da toliko lepotic že dolgo nisem videl skupaj. On odgovori: »Recite rajši, toliko grdic. Vse te so zapravile venec najprej pri visokem šoceljnu, pri vaši gnadi, zdaj se vlačijo z vsakim, kdor jih hoče.«

Za nekega krčmarja sem vedel, da ženo zaničuje, dasi jo je vzel iz ljubezni. Vzrok mi je povedal sam. Bila se je spečala z nekim voznikom, ali nasledke je znala skrivati tako umetno, da je zvedel mož šele dve leti po poroki, da je rodila ljubeju dvojčke, katerim donaša vse, kar le more odtrgati od hiše.

Neki drug je dobro vedel, da je živela nevesta z raznimi gospodki in da ima že precej veliko hčer. Napredni ženin je smatral take reči za malenkost; še veselil se jih je, ker se je nadejal, da bo s priporoko teh gospodkov ujel lahko kako mastno službico. Po poroki pa se je žena prejšnjih ljubčkov odrekla; kadar so se približali, jih je jela psovati; tako so malo po malo izginili in naprednjak je moledoval zastonj za mastno službico, še mršave mu niso hoteli na­kloniti.

Neka žena je slovela v duhovnji za prvo krasotico, ali mož ni maral zanjo kakor niti ona ne zanj. Ko se je nave­ličal vednega prepiranja, je napregel voz in šel po svetu. S tem ji je jako ustregel. Zdaj je smela občiti prav po volji s svojim ljubčkom, nekim kmetišikim bahačem in grajskim podrepnikom. Mož se je sicer vrnil, ali se ni menil zanjo; po kratki bolezni je umrl. Žena je rodila hčer in čez dvajset let jo je dala bahaču v zakon. Ljudje so kar odreveneli ob tej novici. Neki sosed te babure mi je rekel: »Svetil res ni nobeden, priseči in dokazati se ne more, ali kdor pozna okolnosti, ne dvomi čisto nič, da se je oženila ista kri. To je drugi tak slučaj v našem kraju. Dandanašnji bi se kaj takega teže zgodilo, ljudje, pa tudi gosposke pazijo ostreje nego prejšnje čase. Nekateri trdijo, da so se ponašali stari ljudje vse pošteneje od sedanjih. Jaz pa pravim: Ta je bosa! Grešilo se je zmerom, še v raju. Dokler je šla trgovina s Hrvaškega tod v Ljubljano in Trst, dokler so hodili Gorenjci po vino samo na našo dolenjsko stran, niso peli pri nas kakor zdajle strički, ampak bele, srebrne dvajsetice. Takrat je bilo za greh več prilike in to prililko smo tudi rabili, da se nas bog usmili. Imeli smo direndaj po vseh hišah, zdaj se živi tako pa tako komaj v vsaki tretji. Nisem pozabil, kako so moj oče brzdali dekle, ali kadar se baba požene, se ne da zlepo ustaviti. Ob cesti so stale zgolj Sodome in Gomore. Drugi Podgorci se niso udeležili našega predpusta, Gorenjci in drugi popotni niso marali za njih, podgorskemu vinu so rekli žvižga in so se ga bali kakor hudič križa. Zdaj vidite, zakaj so ostali še dosti krščanski. Nas so zapeljali tujci in, kakor pravim, ne le enega, ampak vse. Če vidi kak človek v cerkvi pobožnost naših stark, si mora misliti, da se bodo zdaj zdaj posvetile. Potrpi, ljubček! Ako ti povem zgodovino njihove mladosti, se boš kar križal in rekel: Pojdimo naprej, tukaj nebesa niso odprta. Veliko, bogme, se je spremenilo zadnjih dvajset let. Mi smo se jako poboljšali, ali se bojim, da nam Bog tega ne bo štel v zasluženje; smo pač greh za­pustili, ker je greh nas zapustil.«

Kakor vsem revežem, se očita tudi Podgorcem, da radi kaj izmaknejo. Razne skušnje so me prepričale, da se jim godi težka krivica. Ob tržnih dnevih sem se često napotil k Petriču, da poslušam in opazujem pivce, večidel korenite Podgorce. Vrgel sem daleč od sebe na klop lep, volnat robec. Več ko trideset ljudi je prišlo tja sest in ga je brez dvombe videlo, ali se ga nihče ni dotaknil. Drugo pot sem položil na mizo šestico. Gosti so brž jeli popraševati, kdo jo je pustil. Dejal sem prednje nov peresni nožič, goldinarski bankovec, listnico. Priče ni bilo včasi nobene, ukrasti se je moglo, kolikor se je hotelo, in vendar ni vtaknil teh reči nihče v žep. Nekateri jih je odrinil na sredo mize, zvečine so poklicali natakarico in ji izročili najdeno stvar. Svojega imetka noben Podgorec ne skriva, svojih skrinj nihče ne zapira; kdor je lakomen tujega blaga, se ga more polastiti brez straha, da ga bo kdo zasačil, in vendar se skoraj nikoli ne čuje o kaki tatvini. Kadar se kaj takega primeri, se pokaže večidel, da je krivec kak tujec ali pa tak domačin, ki se je potepal po svetu in se izpridil.

Govori se, da se Podgorci za vsako malo stvar tožijo. Gotovo je, da se radi pravdajo kakor vsi Slovenci. Ta napaka se na noben način ne sme in ne more braniti. Če pa se po­težejo pogostoma pri sodbi za svoje poštenje, kadar jih kdo zmerja in pita s pridevki ali jih lažnivo okrivljuje, jim pa nikakor ne bomo zamerili te občutljivosti, marveč jo mo­ramo še odobriti in na vso moč pohvaliti kot veselo znamenje njihovega ponosa in častiljubja. Ta lastnost dokazuje, da njihova narava še ni izgubila prirojene plemenitosti. Gorje si ga narodu in človeku, ki se da žaliti brez jeze in kazni!

Podgorci radi molijo in hodijo v cerkev. Svojo pobožnost opravljajo resda navadno brez misli, ali ne grajajmo zato njih, ampak njihove cerkvene predstojnike, ki jih niso, zanemarivši svojo dolžnost, naučili z zbranim duhom moliti. Mnogi častijo izmed vseh svetnikov najbolj svetega Feliksa, ki se je rodil po besedah stare pripovedke v podgorski vasi, na Potavrhu. Kar se tiče duševnega izobraženja, pa se, žalibog, ne da tajiti, da stoje Podgorci na jako nizki stopinji, bržkone na najnižji med vsemi Dolenjci, gotovo zaradi tega, ker niso imeli šol in prilik, občiti z razsvetljenim in napredujočim svetom. Ostali so nevedni in surovi, da je groza. V njihove dobrave in tokave ni zablodil noben pojem o močeh in postavah neutrudne delavke in podiralke narave.

Od tod izvira, da se je ohranilo pri njih toliko starih vraž in da se zalegajo še neprenehoma nove. V coprnice verujejo vsi, stari in mladi. Nahajajo se ljudje, ki so jih videli s svojimi očmi padati iz oblaka ali pa letati na Klek. Nekdo mi je rekel, da potrdi s prisego, če je treba, da mu je čarovnica vrgla uzdo na usta in ga hotela zajahati, da se dvigne na njem v zrak. Neka starka govori, da se je bila zapisala sama v to krdelo in je frčala večkrat na Klek k hu­dičevi pojedini, dokler je ni neka posebna božja milost rešila iz peklenskih spon. Celo v šentjernejski, že bolj omikani župniji sem se nameril na sicer pametne može, ki so, kakor pravijo, opazovali pogubno delovanje teh hudičevih pomočnic.

Našel sem več ko deset ljudi, ki po raznih znamenjih poznajo coprnice in so mi znali s prstom pokazati, katere so. Ko sem jih vprašal, kako se razločijo od drugih žensk, so rekli, da tega natanko ne morejo povedati; za to reč je treba bistrih oči in dolge skušnje. Že koža jim je drugačna, ne prav bleda, ne prav rumena; večidel je opisana z drobnimi pegami, ki se komaj vidijo. Po nagrbančenem čelu se vijo majhni krempeljci. Te pošasti navadno škilijo, ali ne vse in ne vselej; oči se jim bliskajo, kakor bi švigali iz vsakega po dve iskri naenkrat. Nos, večidel tenak in oster, se jim trese, pregiblje in nagiblje. Skrčena usta ne kažejo ne sledu člo­veške krvi. Kadar jih odpro, se jim razpotegnejo kakor žabi.

Največ coprnic prebiva v Gabrju, Pod gradom in na Mokrem polju.

Vsi Podgorci so prepričani, da znajo duhovni točo delati in odvračati. Ni tedaj čudo, da pripisujejo to nesrečo naj­rajši svojim župnikom, zlasti če jih sovražijo. Stopiška in brusniška duhovnija trpita po toči dostikrat veliko škodo. Ljudje trdijo, da zato, ker se župnika Vrščaj in Turk črtita in na vse kriplje nadlegujeta in preganjata. Ob nevihti se dvigneta v oblake in začneta butati eden v drugega, dokler se ne zruši slabejši na tla in zmagovalec duhovnijo svojega nasprotnika ne obspe s točo.

Nad brhovskim gradom stanuje jako premožen in razumen mož, ki je govoril o tej veri nekako zabavljivo. Moj tovariš ga vpraša: »Vi tedaj ne verjamete, da imajo duhovni moč točo delati?« Podgorec veli: »Smejem se pač taki misli, ali nekaj mora biti le vendar res. Le pomislite! Kostanjeviški župnik se je bil odpeljal ne vem kam, menda v Škocijan k prijatelju. Jelo se je oblačiti in grmeti. Gospod pogleda skozi okno, pokliče hlapca in mu veli: ,Le hitro naprezi, vidim, da slabo kaže.' Na potu ga je neprenehoma opomi­njal, da naj vozi, kar morejo konji teči. Ko prideta v kostanjeviško duhovnijo, pa mu pravi: ,Zdaj pa ni treba več pri­ganjati, je že dobro.' Iz te resnične prigodbe sodim, da je župnik precej zavohal točo, ko je pogledal v oblak, in da bi bila gotovo potolkla kostanjeviško okolico, ko ne bi bil o pravem času še prihitel in jo odvrnil.«

Kjer si snujejo ljudje iz tako jasnih in naravnih pripetljajev take misli, je moralo praznoverje pač prešiniti celo njihovo bitje in razum popolnoma zapresti in ukleniti. Priž­nica in šola se bosta trebali dolgo dolgo truditi, dokler ne razbijeta te strašne verige.

Tudi drugih vraž vse mrgoli v Podgorju. Zmaje smatrajo za tako resnične živali kakor npr. krave, le da doslej še ne morejo planiti na dan, ker so ukleti in privezani v gorskih votlinah. Hudobni in sploh premeteni ljudje napravljajo in zdravijo bolezni, komur hočejo, če je tudi sto ur daleč; znajo zagovarjati kačji pik, vzdigovati zaklade, dajati in jemati živini mleko, prežinjati žito in privabiti zrnje s tujih njiv na svoje, prerokovati bodočnost, priklicati hudiča iz pekla, z eno besedo, vse napraviti, kar jim le na misel pride, to se ve, da »z božjim dovoljenjem«. Take čenče so sicer po Dolenjskem sploh posejane, ali se nahaja vendar povsod dvomljivcev, še med starci, ki se jim smejejo, in mladi rod jih meče z lahko vestjo v ropotarnico. Podgorci pa se jih trdno drže kakor pred tisoč leti in z ravno tistim in dostikrat še z bolj gorečim prepričanjem nego resnic in naukov krščanske vere. Lahkovernost jih je tako prevzela, da verjamejo vsako laž, tujo in svojo, če se trdi kaj posebno čudnega in nenavadnega, medtem ko presojajo vsakdanje raz mere in prigodke ne samo jasno in bistroumno, ampak z veliko nezaupnostjo in z razžaljivo kritiko. Dva zgleda bosta posvedočila resnico teh besed.

V Mirni peči poznam krčmo, ki se lahko zove prava nabiralnica in kovačnica novic in laži. Ko pride kak gost, skočijo precej gospodinja in nje hčere k njemu in ga izpra­šujejo, kaj je novega. Zaradi te zvedavosti so dobile priimek »novičarice«. Kdor kaj ve, jim pove; kdor je prazen, se jim zlaže, da le ustreže klepetuljam. Neko nedeljo sem sedel v tej hiši celo popoldne in poslušal marnje, katere so pravili pivci natakaricam. One so od veselja kar skakale in ploskale, kajti zvedele so toliko novic, da so jih pripovedovale lahko štirinajst dni naprej, seveda dobro zabeljene in izdatno po­množene. Prijatelj, ki je pil z mano, mi zašepeta: »Čakaj, zdaj se bom pa še jaz lagal, da se ne poreče, da sva prišla midva sem samo za svoj kratek čas.«

Najprej je hotel društvo ustrašiti. Povedal je grozno prigodbo, da so nad Gorenjo Težko vodo tolovaji popotnika ubili in ga razsekali na dronbne kosce. Cele pol ure daleč so se nahajali udje in deli razmesarjenega trupla: tu glava, potem oko, noga, roka, uho, zopet roka in zopet uho in tako dalje.

Ko so se poslušalci načudili in natrepetali, jim začne kvasiti drugo, bolj zabavno pripovedko. Luški krčmar (onkraj Gorjancev) da je zadel v veliki loteriji pol milijona. Mož se boji, da bi mu denarji prišli po pošti. Moglo bi se kaj zvedeti in razbojniki bi utegnili pošto ustaviti in okrasti, potem bi bila velika težava, preden bi se denar dobil. Krčmar je tedaj namenil, da pojde sam ponj. Nazaj grede se bo pre­oblekel po beraško in popotoval peš, da unese svojega pol milijončka brez nevarnosti domov. Da ne zbudi nobenega suma, bo spotoma po hišah prosil kakor drugi berači.

Ta burka je napravila še večje strmenje od prejšnje. Družba je dalj časa čisto molčala, sčasoma so se začuli po­samezni klici: »Oh, čudo, pravo čudo! Ti presneta sreča ti, da te ne zna vsak ujeti! Bo pa krčmar zdaj visoko glavo nosil! Tak bedak in zdaj tak bogatin! Avša, zakaj ne pusti pipe in se ne preseli v Ljubljano, da bi začel zdaj uživati, saj se je ubijal s pijanci dosti dolgo« itd.

Ko so se pivci že nekoliko bolj zavedeli in utolažili, pravi krčmarica: »Osel bo videl, da ga poznamo. Zdaj bom pre­drto dobro pazila na berače. Ni zlodja, da ne bi zasačila med njimi luškega Jožeta. Moral bo dati za vino, da bo teklo od vseh miz, ne le od ene. Mrha si je to izmislil iz skoposti, da ga ne bi ljudje drezali za dar. Stoj, tiček! Te bomo že oskubli. Kdor nosi toliko perja, mu ne škodi nič, če mu ga izpukamo nekaj za svojo blazinico.«

Ko s prijateljem odideva, mu velim: »To pojde naprej kakor burja. Novičarice bodo še kaj dodale in tvoja povest bo romala še ta teden proti Ljubljani in Karlovcu. Ljudje se bodo več dni z njo zabavali, dokler je ne prerine kaka druga mastna novica.«

To se je tudi res zgodilo, ali povsod so jo sprejeli z ve­liko nevernostjo. Da so tolovaji razsekali popotnika, se jim sicer ni zdelo nemogoče, odločno pa so zavrgli krčmarjevo popotovanje v beraški obleki. Dva meseca po tem babjem pogovoru sem šel na Gorenjo Težko vodo pokušat podgorski mošt. Ker ni bilo nič pivcev, sva se menila s priljudnim krč­marjem sama. On je prašal za novice mene, jaz pa njega. Mirnopeška pošta je kmalu prišla na vrsto, ali tako spremenjena in prav po predpustno našemljena, da bi bil skoraj od smeha počil. Krčmar se je čudil, kako se morem takim groznim in doslej neslišanim rečem krohotati. On sam je ostal resen in nekako slovesen do zadnje besede svojega pri­povedovanja.

Kaj neki mi je pravil? Po dolgem in dolgočasnem zdihavanju, kako razuzdan je sedanji svet, mi je jel razlagati prigodbo krvavega umora neznanega popotnika. Vedel je vse natanko, kje so ga tolovaji napadli, koliko jih je bilo in kje so bržkone doma. Ubili so ga trinajst korakov od kamna, na katerem se bere napis, da stoji miljo od Novega mesta. Blizu tam raste grmovje, kamor je postavljal gospodar bližnjih njiv najemnikom kosilo. Kadar so prišli, sta jih že kruh in vino čakala; pojedši in popivši so začeli delati. Ko prikorakajo po tistem poboju tja, ne najdejo nič kosila, ampak, oj groze, slepo človeško glavo. Najemniki se pre­križajo in pobegnejo. Zdaj priteko drugi ljudje in vidijo isto. Še bolj pa se prestrašijo, ko jim glava spregovori: »Prosim vas, pokopljite me na Gorjancih zraven cerkve sv. Jedrti, sedem stopinj pred pragom.« Noben človek se ni drznil čre­pino prijeti in odnesti na goro. Neki Hrvat to zve, se ojunači, vzame glavo in jo pokoplje pri sv. Jedrti. Bog mu je ta trud obilno povrnil. V jami je našel poln lonec cekinov in zdaj živi srečno; ima vsega, kar poželi.

Eno oko je zagledal na cesti voznik in ga brcnil vstran k drevesu. Tisti hip pa je vozniku noga ohromela in drevo se je posušilo. Drugo oko je našla krčmarica, kaj menite, kje? Zjutraj je hotela vzeti z okna posodo z žganjem, kar vidi, da je za­taknjena namesto s čepom s človeškim očesom; zavpije in pade vznak na tla. Od vseh strani dero ljudje skupaj in gledajo čudo. Neki berač, ki je bil na eno oko slep, se domisli in veli: »Oko v posodi miglja, torej živi. Morda ga je Bog poslal meni, da me ozdravi.« Brez strahu izdere oko iz stek­lenice in si ga zarine v glavo. Kmalu začne ukati in po­skakovati od prevelikega veselja, da mu novo oko služi. Videl je nanj še dosti bistreje nego na svoje, zazrl je vsak zaklad, ki je bil pod zemljo skrit in tako si je kmalu opo­mogel, da mu ni treba več beračiti.

Neki popotnik je stopil na odsekan prst, katerega se je držal zlat prstan. Prstan je hotel sneti, prst pa zagnati proč. Ali kaj se zgodi? Prst se mu je tako trdno oklenil roke, da ga ni moči odtrgati. Ves skesan se je napotil na Brezje, da mu pomore mati božja.

Srce umorjenega človeka pa je viselo na veji, moralo je biti bržkone prebodeno. Nanj prileti roj čebel, da ga ni mogel nihče zapaziti. Gospodar pride in pobere čebele s srcem vred v panj. Ta panj je kmalu potem prodal nekemu gospodu na Toplice. Mož ni vedel, kak božji blagoslov mu gre od hiše. Tisti gospod bo v dveh, treh letih s temi čebe­lami obogatel. Rojijo mu, veste, vsak dan, včasi po dvakrat, in vsak roj nosi toliko medu, da je čez teden panj poln.

Kam so izginili drugi udje, in deli trupla, ne ve nihče za gotovo. Eni govore tako, drugi kako drugače. Iz vsega tega je povzel moj povestnik, da je moral biti umorjeni človek svetnik.

Jaz sem mu rekel, kako za božjo voljo more verjeti te grozovitosti. Ker bi se bile pripetile blizu njegove vasi, naj mi pokaže dobre priče, ki so jih videle. Krčmar mi odvrne: »S tistimi, ki so videli glavo in oči, ravno nisem govoril, ali te čudeže mi je pripovedovalo toliko poštenih ljudi, da so se gotovo zgodili, pa recite in mislite o tem, kar hočete. Tomaž tudi ni verjel, pa je Kristus vendarle od mrtvih vstal, kakor se je pozneje sam prepričal.«

Zdaj povem krčmarju, kdo in kje si je umor izmislil. On me debelo pogleda, zmaje z glavo in veli nejevoljen: »Pripeljite tistega človeka sem, pa mu porečem v obraz, da laže. Take reči se ne izmišljujejo. Poboji in čudeži so se že od nekdaj delali in povsod, kjer je Bog pripustl; jaz bi rad vedel, zakaj se ne bi mogli delati tudi dandanašnji in pri nas. Če ste vi brezverec, pa jaz nisem.«

Nato sem vprašal moža, če je kaj slišal o neznanski sreči luškega Jožeta in če verjame tudi to burko? Krčmar se vname še bolj in pravi: »Vidim, da mi hočete utajiti tudi to, kar ne potrebuje nobene priče, o čemer sem se preveril sam na svoje oči in na svoja ušesa. Jože je res zadel v lote­riji, da bi jaz tako! Pricapljal je k meni v beraških capah in me prosil z milim glasom za dar božji. Jaz pa sem že prej vedel, kako komedijo bo igral. Pazil sem na vsakega berača, vse, kak je, kako hodi in govori in kako se obnaša. Dolgo nisem zasledil nič. Včeraj pred tremi tedni je Jože prikrevsal v mojo hišo. Bil je raztrgan kakor strah v prosu. Jaz ga pogledam in spoznam kakor bi trenil. Nadel se je bogme res tako, da živa duša ne bi bila mogla pomisliti: To je mili­jonarec Jože. Ali mene pa človek ne prevari zlahka. Stal je takole na pragu in godrnjal svojo molitev. Jaz pa pravim sam v sebi: Postava je Jožetova; život majhen in čokljat, ves Jožetov; glas je zvijačnik nekoliko spremenil, ali ga ne­katera beseda vendarle izdaja; natvezel si je rjavo brado, ali ni zakril popolnoma svojih črnih kocinic; kima z glavo prav kakor Jože, živio, to ni in ne more biti nihče drug kakor moj dobri znanec Jože! Jaz ga pokličem pit in velim: ,Zvrni ga no eno kupico na svojo srečo in najino zdravje. Na Luži mi boš vrnil.' Berač ga iztrese in potrka s kupico ob zobe. Takrat sem se spomnil, da ima Jože to navado. Zdaj se mu začnem smejati, mu voščim srečo in mu povem, da ga poznam. On pa je poskočil kakor pijan, zavrisnil, šinil skoz vrata na cesto in jo pobrisal proti Luži, kakor da mu gori za petami. No, kaj se vam zdi? Ali res mislite, da si bom dal iz glave izbiti, kar sem sam videl in sliša?«

Ta dva slučaja dokazujeta, kako globoko pritiska k tlom v tem kotu Slovenije domišljija zdrav razum in skušnje življenja.

Krčmar je imel (ni davno, kar je umrl) pri ljudeh obče spoštovanje zaradi svoje neomadeževane poštenosti in izredne modrosti. Z največjim veseljem sem ga poslušal, kadar mi je razkladal svoje misli o vinski in drugi domači trgovini, o vzrokih dolenjske revščine, o nesreči avstrijskega orožja in o mnogih drugih državnih, deželnih in občinskih raz­merah. Mož ni zinil ne ene brez zrelega premisleka. Ali kadar se je obrnil pomenek na čudovite reči in zgodbe, je bilo, kakor da ga je pamet popolnoma zapustila, da se mu je vsa trezna logika izneverila, kakor da bi bil postal drug človek. Če biva to na zelenem lesu, kaj šele na suhem!

Glede podgorskih vraž moram še opomniti, da so ne­katere sploh razširjene po vseh vaseh in glavah, druge so se prijele le nekojih krajev in celo samo nekojih rodovin. Zdra­vilni moči gorjanskih zeli in škocijanskega homeopata verjame celo Podgorje, ali posamezne hiše rabijo še svoje po­sebne lokarije in zdravnike, za katere drugi ne marajo in jih deloma niti ne poznajo. Večkrat sem slišal, da privezujejo pastirji okoli Gabrja goveji živini na roge zoper vešče in naklepe hudobnih ljudi čarobne mešičke, v katere dev­ljejo razen več nedolžnih reči nekaj takega, da me je sram povedati, kaj. Na Gorenji Težki vodi in drugod pa se ljudstvo temu pripomočku zabavljivo smeje.

Vsled tolike lahkovernosti so Podgorci razglašeni po celi okolici za velike bedake. Govori se o njih veliko smešnega.

Kadar ugane kdo kako debelo budalost, se precej veli: Zdaj si pa izvalil podgorsko. O Mokropoljcih se pripoveduje, da se dolgo niso mogli domisliti, kako bi pregnali točo. Naj­modrejši med njimi pa lopne z nogo ob tla in zavpije: »Kaj stojimo tu in zijamo brez dela? Ali ne veste, kako se gre na sovražnika? Vsak naj vzame drog, pa hajd na pošast. V močni roki močen kol nikoli ne laže.« Mokropoljci so res zgrabili drogove in odgnali točo na Tolsti vrh. Zdaj pa jim spet rada pobija in zakaj? Zato ker se ne nahaja med njimi noben modrijan več, ki bi jim svetoval, da naj prepode ujmo z drogovi. Brez sveta pametnih glav Mokropoljci ničesar ne delajo.

Brusničani so po splošni govorici jedli mačka. O tej pojedini se prepeva tudi pesem, v kateri se natanko popisuje, kateri ud in košček je katera hiša dobila. Podgorec je pri­peljal v Brusnice tujca in ga svaril, naj ne reče proti ni­komur »mav«, sicer bo tepen, ker bodo vaščani mislili, da jim očita mačji obed. Tujec veli: »Zdaj bom pa nalašč to izustil in stavim sod vina, da se mi ne bo nič žalega zgodilo.« Podgorec poda roko in sprejme stavo.

V nedeljo se oba vstopita pred cerkvena vrata, ko so za­čeli ljudje vreti iz cerkve. Sredi velike množice vpraša po­potnik Brusničana: »Ali bi me res nabili, če rečem: mav?« Brusničan se zasmeja in pravi: »Res, res! Če mislite kaj takega blekniti, se hitro poberite od tod, drugače bo pok in joj. Reber ne odnesete celih.« Tujec se obveseli in veli tova­rišu: »Stavo sem dobil; dejal sem: mav, in ni se me živ duh dotaknil.« Podgorec je plačal, Brusničani pa trdijo še dan­ dandanašnji, da po krivem.

Ta zabavljica spominja na gorenjske Moravčane, o ne­katerih drugih mislimo na Ribničane. Tako so Brusničani zagledali na lipi lepo grlico in se jeli dogovarjati, kako bi se je polastili. Po dolgem pretehtovanju se spomnijo, da je edini pripomoček, da se lipa poseka. Pade lipa, pade grlica in Brusničani jo bodo zasačili. Take in druge burke lete še na marsikatero podgorsko vas in rodovino. Za šalo se jih človek ne brani, ali strašno bi se zmotil, kdor bi jih sprejel za resnico. Koliko traparij se natveza Ribničanom! Pa ven­dar spadajo med najbolj obrtne, napredne, omikane, in raz­umne slovenske kmete. Podgorci se z njimi ne morejo sicer skušati in meriti, ali tudi oni se odlikujejo z nenavadno bistroumnostjo v vseh potrebah in vprašanjih dejanskega življenja.

Sedel sem dostikrat med njimi in se čudil njih naravni domiselnosti, duhovitemu opazovanju, jedrnemu razsojanju in njihovim ostrim in slanim šalam in burkam, ki so se jim sipale iz ust nepretrgoma in hitro, da je kar druga drugo pobijala. Mora se jim priznati, da so krepke postave, zdra­vega duha in zdravega trupla. Ohranili so si v jeziku krasne zaklade narodnih besed in izrek. Čul sem pri njih n. pr. »država« v pomenu »gospodarstvo«. Brinjevka je dejala: »Pri Zajcu, kjer imam hčer omoženo, imajo silno veliko državo.« Zaradi te čistosti narečja trdijo morda bližnji so­sedje, da so Podgorci na pol Hrvatje. V turških vojskah so se med nje gotovo doselili kaki hrvaški begunci; za prežeško okolico na spričuje Valvasor, da so ob njegovem času stanovali v njej Uskoki. Ti prihodniki so nekaj svojih besed brez dvombe podarili svoji novi domovini. Namesto »trak« ali tujke »žnora« govore n. pr. Podgorci »vrpca« kakor Hrvatje. Ali kaka izdatna primes hrvaške krvi in hrvaškega jezika se ne bo dala zlahka dokazati. Podgorci rabijo polglasnike in požirajo in popačujejo samoglasnike prav tako, kakor drugi dolenjski Slovenci, včasi še skoraj bolj. Prav pod Gorjanci stoji v globoki tolkavi vas Suhadol, Podgorci pa ji pra­vijo »Shodu«!

Kjer se ljudstvo mnogo trudi, slabo hrani in dostikrat še lakoto trpi, ni videti dosti bele kože, nežnih črt in lepote v obrazu. Teh gospoščin v Podgorju ne išči! Tem več pa boš našel, kar je veliko več vredno, močnih in utrjenih životov, ki so kos vsakemu vremenu in bremenu, vsaki borbi in te­žavi. Podgorec slovi po pravici za najboljšega delavca na Dolenjskem. Česar se poloti, mora zmagati; prej ne odneha. Kadar se postavlja v Novem mestu kaka hiša ali drugo zidanje, se jemljejo težaki navadno iz bližnje okolice. Ti ljudje pa rajši pijejo nego pot prelivajo. Gledaje lenuhe, je zagodrnjal že marsikateri, zakaj se ne najamejo Podgorci, ki bi posel opravili na pol prej in desetkrat bolj od teh tožlji­vih pijančkov in pijančic. Podgorec dela goreče, togotno, strastno; njemu ne gibljejo le roke in noge, ampak tudi oči, lice, usta, truplo, in duša. Ali te marljivosti se je nadejati samo takrat, kadar se trudijo za svoj žep in dober dobiček, zastonj ne store nič. Premnogi životarijo doma leno in ne­marno, da je strah. Kdor jih vidi, si ne more lahko misliti, kolika čilost in pridnost jim prešine žile, če se trudijo za izdatno plačilo.

Slabejših in bolj upornih tlačanov niso imeli dolenjski graščaki. Podgorci so rojeni demokrati, gospodi neukrotni in nepomirni sovražniki. Šestnajstega stoletja so se dvigali zoper grajski jarem v krvavih puntih. Med njimi ni nikoli zamrlo upanje in prerokovanje, da bo tlaka in desetina nehala. Pa­ zih so ostro na vsako znamenje, ki jim je to srečo obetalo. Že okoli 1830. leta so se med njimi narejale stave, da bo v kratkem grajska oblast padla in bo služil kmet edinemu cesarju, v čigar pomoč so vedno verjeli in zaupali. Leta 1842 je stavil Podgorec z nekim drugim kmetom za vse svoje pre­moženje, da se bo to zgodilo, preden preteče deset let, in je stavo, kakor bralci vedo, res dobil.

Vkljub vsemu praznoverju se ne da tajiti, da je začelo tudi Podgorje napredovati. Za srečen pomen smatram že to, da se svojih vraž pred neznanim človekom sramujejo. Dasi verujejo n. pr. v coprnice, mu v obraz ne bodo tega trdili, da jih ne bi imel za stare balbe. To namreč prav dobro vedo, da ne deli cel svet njihovega nmenja. Za tako sramežljivostjo dohaja kaj pogostoma dvomba, ubijalka vsakega praznoverja. Napredek se sme tudi imenovati, da so jenjala božja pota na Gorjance, ki so dajala toliko prilike pohajkovanju, za­pravljanju in vlačuganju. Na potu skozi goste šume je marsikatero pijano dekle izgubilo svoj venec.

V Šmihelu in Stopičah stoji že dalj časa šola, prav zdaj se zida Pod gradom, in v Brusnicah uči otroke za majhen priboljšek prost kmet. Velik del mladine zna brati, najbolj pridni tudi za silo pisati. Mnogi starejši ljudje so se sami naučili brati. Družba sv. Mohorja si dobiva čimdalje več udov in prijateljev svojih lepih knjig tudi v Podgorju. Sem ter tja se nahajajo še drugi samouki. Seznanil sem se s takim, ki se je navadil brez mojstra izdelovati ure in orglice. Za nekega drugega sem zvedel, da dela prav dobre pušike. Pred štiridesetimi leti, pravijo, da ni bilo razen graščin v celem Podgorju nobene ure. Možje, ki so mislili peljati v mesto drva naprodaj, so vstajali, kadar so s zbudili, in so odrinili, ne vede nikoli, koliko je ura. Nekateri se je dvignil že o polnoči in čakal pred mestom pozimi po celih pet ur do dne. Kak drug se je predramil komaj ob šestih in je izgubil z vožnjo celo dopoldne. Ure se ne nahajajo niti zdaj po vseh hišah, ali bolj premožni in bahati si jih sploh omiš­ljajo in cela vas gotovo ni nobena brez ure.

Tudi oblači se sedanja mladina mnogo lepše, nego so se nosili starci in starke v svoji mladosti. To dohaja resda nekolilko od večje gizdavosti in potrate sedanje dobe proti nekdanji, ali ravno toliko, če ne več, pa tudi od večjih zaslužikov, katere spravlja marljivi delavec. Pridni Podgorec dobro dojde, kamor pride, posebno se ga vesele Hrvatje in Primorci. Že si išče dobra tretjina možakov kruha na Hrvaškem in Bavarskem z delom in kupčijo, in donašajo domov razen nekaterih razvad tudi lepe navade, razne znanosti in dostikrat precejšnje kupčke pošteno prisluženih bankovcev.

Kadar se bodo, jele v teh krajih zidati tvornice, si bodo v Podgorju dobile izvrstnih delovnih sil, kolikor bodo hotele, in pomagano bo tem in onim. Doslej poznam en sam tak poskus, ki je pa spodletel. Pod Kukovo goro je stala - ni še dolgo - velika steklarnica, ali je pred več leti zopet pro­padla, ne vem prav, iz kakega vzroka.

Nekaj malo se je začelo že tudi kmetovanje pomikati naprej. Izsrkanim njivam se daje več gnoja; več gospodarjev je sprevidelo potrebo močne živine in si kupilo lepe vole; v vinogradih se ne trga več na pol zeleno grozdje; za do­mačo rabo se izžema čimdalje bolj zdrava pijača, ki se zove v laškem in zdaj tudi v našem jeziku »vin pikolo«, to je malo vino; skrbi se za trdno in pripravnejše orodje; pohi­štvo se zavaruje zoper ogenj itd. To so male reči, ali jih pozdravlja z veseljem slovenski opazovalec kot začetek pamet­nejšega gospodarstva in boljše bodočnosti.

Lep zgled dajejo kmetom nekateri gospodje. Svilorejo Smoletove gospe in umetno čebelarstvo Langerjevo sem že omenil. Ta graščak si je izbral za naslov plemenščine ime domačega kraja: vitez Podgorski, ki ga rabi tudi v nemškem jeziku: Ritter von Podgoro, kar je na vsak način hvale vredno, dasi moramo njegovo nemškutarijo v vseh drugih rečeh na vso moč grajati. Dragotin Rudež se je izučil za ekonoma na visoki šoli v Ogrskem Starem gradu in gospo­dari sam brez oskrbnika po znanstvenih pravilih, kolikor mu dovoljujejo okolnosti njegovega zemljišča. Svojih enajst ora­lov prej tako zanemarjenih vinogradov je zasadil z gostim in žlahtnim trsjem. Pri tem blagodušnem gospodu nahajajo bližnji Podgorci v vsaki sili in potrebi dober svet in dosti­krat tudi dejansko pomoč.

Posestnik slatniški Mach, rojen Čeh, je začel v Avstriji prvi gojiti svilne črviče nove vrste, ki se zovejo jama-mai in Perné in se razlikujejo od domačih v tem, da obirajo hra­stovo listje in se rede v hosti. Ruprčvrška graščina je pri­delovala nekaj let izvrsten hmelj, ki se ji je dobro plačeval. Čujem, da je to opustila, ker so jo delavci predrago stali in tudi niso bili prav izurjeni za to opravilo. Vsekako pa je ta poskus dokazal, da dolenjska zemlja dobro ugaja hmelju. Kadar se naše okolnosti zboljšajo, smemo upati, da se ga bodo veliki gospodarji sploh poprijeli in dobivali od njega ravno tisto ogromno korist kakor Čehi, Nemci in drugi na­ rodi, ki ga sejejo.

Struški graščak vitez Adolf Jelovšček, z nemškim pri­devkom von Fichtenau, slovi kot jako praktičen zemljedelec. Med najbolj modre in napredne ekonome štejejo tudi pod­grajskega župnika Volčiča. Človek pogreša samo eno reč. Ti in še nekateri drugi izobraženi možje razen Rudeža ne ob­čijo dosti s kmetom in se ne brigajo, da bi ga učili in vodili s prijateljsko besedo. To je glavni vzrok, da njihovega zgleda ne vidi in ne posnema.

Podgorskih imenitnosti ni veliko, ali nekatere so jako zanimive. Vedno ljub bo domorodcu ostal prežeški grad kot nekdanje prebivališče Prešernovega prijatelja Andreja Smo­leta. Blizu njega izvira studenec, za katerega mi je pravil sedanji posestnik Evgen Jelovšček, vitez Fichtenauski, da bruha iz zemlje včasi na enem, včasi na drugem mestu. Ob tej priliki naj omenim še graščino pletersko, ki stoji dobro uro od Prežeka nedaleč od Šentjerneja. V njej je živel dolgo časa mož, ki spada med največje avstrijske izobretnike, Čeh Resel, rojen Hrudimec. Iznašel je razen drugih strojev par­nega polža (Dampfschraube) in si pridobil s tem sijajno zaslugo za brodarstvo, katere pa vlada ni prav priznala niti nagradila. Neumnost in nehvaležnost sveta mu je grenila celo življenje. Dunajčani so mu postavili krasen spominek. Mojster je vrezal v napis: Natione Bohemus. To je pa fa­natične Nemce tako razkačilo, da so dali te besede izbrisati!

Prelepo se dviguje nad šentjernejskim poljem in obliž­jem Gracarjev turen, lastnina Rudeževa. Iz tega gradu se vidi okoli štirideset cerkva, ki lepšajo okolico po vseh hribih in ravnicah. Bližnje Brhovo je kupil bogatin Kozler. H gra­dičku je dal napeljati bistri potok Kamnišček. Vodotoču se je začudil že marsikateri, kajti kraj leži tako, da se vidi, kakor da teče voda navkreber.

Za pravo središče in stolico vsega Podgorja se mora sma­trati vas Gabrje pod Gorjanci. Kdor želi videti velikansko gomilo koč, kolib, podrtin, razvlak, nereda in siromaštva, naj pride sem, ali s sitim želodcem, kajti tukajšnji krčmarji bi ga ne imeli s čim pogostiti. Še manj je vredno govoriti o drugih vaseh. Tembolj pa mikajo vsakega popotnika raz­valine mehovskega gradu, čepeče na visokem, kopičastem holmu, ki moli, od vseh strani od ostalega hribovja ločen, visoko v sinji zrak ravno pod Gorjanci, kakor da jim je postavljen nalašč za stražo. To častno službo pa je tudi zvesto izpolnjeval v stoletnem viharju turškega naskakovanja. Precej ko je prinesel glasnik sporočilo, da je prigrmel v Belo krajino sovražnik krščanskih narodov, je na Mehovem za­plamenela visoka grmada, in to znamenje je šlo bliskoma po celi Sloveniji od hriba do hriba, od tabora do tabora, in klicalo z ognjenim jezikom brate na brzo pomoč in ma­ščevanje.

Grad si je ohranil neumrlo slavo, da mu Turčin nikdar ni predrl zidov in razsajal po njegovih dvoranah, ali si jo je oskrunil peklensko grdo z nečloveškim postopanjem s slo­vensikim ljudstvom, z ubogimi podgorskimi kmeti. Tudi drugi graščaki so tlačili in trpinčili brez milosti svoje podložnike, ali mehovski gospod Mindorf je delal z njimi huje nego z nemo živino; letopisec mu pravi po pravici »der ärgste Bauernschinder«. Kmetje so dolgo trpeli, pričakovali in prosili olajšanja, dokler se niso prepričali, da grajsko srce milosti ne pozna. Celo Podgorje skoči na noge in obleže leta 1515 brlog Mindorfov. Vsi graščaki iz bližnje in daljne okolice so pribežali tja, kajti mislili so, da na strmem hribu stoječe trdnjave ne more nobena človeška moč ustrahovati. To je puntarje brez dvombe veselilo, ker so dobili priliko zasačiti naenkrat celo krdelo svojih brezdušnih zatiralcev. Niso se zbali ne kupov kamenja, s katerim jih bo osipala grajska drhal, niti visokih stolpov in debelilh sten, s katerih bo nanje letelo razbeljeno olje, žveplo, smola in stovrstno orožje. Hrabro in složno so se spustili v breg brez druge brambe razen trste, ki so jo upali od Boga, svojih hitrih nog, svoje pogumnosti in srditosti.

Ko sem korakal na to goro prvikrat, sem v duhu videl trume naših mož, vihrajočih proti vrhu, in plamen v nji­hovem očesu in pene pravičnega bésa na njihovih ustih, slišal sem bojni krik od zdolaj in zgoraj in sem želel od srca srečen uspeh svojim rojakom. Prikazal se mi je njihov po­veljnik, doneči glas se mu je razlegal daleč okoli po goliča­vah in dobravah, razumel sem lahko vsako besedo, ki mu je prišla iz junaških prsi in živo razžarjenega srca: »Naprej za mano, slovenska kri! Na tolovaje, ki so nam ugrabili naj­lepše dele naše zemlje in nas pustili na bornem ostanku le zato, da jim služimo s tlako, desetino, z davščinami brez konca in kraja, da pasemo njihovo pijano grlo, njihov požrešni želodec, da se potimo za nje noč in dan, v praznik in delavnik, medtem ko brusijo meče in sulice, da z njimi nas, ni krive ni dolžne, mesarijo in nabadajo. Naprej, za mano gor na naše krvave sodnike, ki so nam delali brezbožno pravdo, ki so uklepali naša trupla, ki so nas metali v kužne ječe, nas vlačili na morišče, nas ubijali z gladom in žejo, z mukami in strahotami, z železom in ognjem! Naprej za mano na pohotne, poživinjene pošasti, ki so skrunile naše device, naše neveste, naše žene, našo in božjo čast in po­štenje! Naprej za mano na tuje rablje, ki so nas vrgli, svobodne Slovence, pod jarem strašne, neprejenljive, sra­motne sužnosti, ki so pahnili nas, po božji podobi ustvarjena bitja, v gnoj in blato med vole, da jim z njimi vred rabo­tamo, dokler ne crknemo! Naprej za mano! Ne ozirajte se po tovariših, ki padajo in umirajo. Niso nam izgubljeni, kajti njihove duše gredo k Bogu in ga prosijo, da pomore nam in naši pravici! Naprej za mano! Še petnajst, deset korakov ... Vihtite sekire, da razbijemo vrata, naslanjajte vsakod lestvice, da preplezamo obzidje! Zdaj pomozi Bože! Usmili se sirot, ki so v tvoje ime pričele boj in ga bodo v tvoje ime končale.«

Spremljal sem hrabre brate od tal hriba do vrha, motril trepetaje njihovo borbo, gledal obupovaje njihove izgube, pozdravljal vriskaje njihovo zmago, dobljenje mehovskega grada. Ko so pa jeli vzburjeni in zdivjani vršiti sodbo z ujetimi sovražniki, sem se obrnil v stran in pobegnil, da ne vidim nečloveškega maščevanja. Šestnajst plemenitašev so puntarji umorili, Mehovo pa porušili, da ni ostal kamen na kamnu. Grad se je pozneje zopet sezidal in vdrugič podrl. Mislim, da nobenega lastnika ni več dosti mikalo stanovati sredi tako groznih spominov in podgorskih demokratov. Me­hovo je zdaj popolnoma razvaljeno in razdrobljeno, razen stolpa, katerega kipeči, daleč vidni ostanki oznanjujejo, kako minljivo je vsako delo človeške roke.

V Podgorju smo se dosti dolgo mudili, primimo palico in hitimo naprej! Lahko je reči: hitimo! Ali težko je to storiti. Prišli smo, do samih Gorjancev; cesta se spenja kvi­šku, da komaj dihamo; začenja se grozovit klanec, ki se vleče pol milje; za srečo ima na mesta ravne presledke, da spehana noga lahko nekoliko odpočine. Zadnja hiša takraj gore stoji v neznanski samoti že na klancu, pravi se ji pri Zajcu. Polja, hoste in travnikov spada k njej za majhno gra­ščino. Vrednost te posesti bi človek cenil na kakih dvajset tisoč goldinarjev. Zajčeva tašča Brinjevka pa mi je rekla, da ne da zanjo nihče ne šest tisoč. Ona sama je kupila blizu svoje hiše, v bolj priličnem kraju, tri orale seveda slabe hoste za manj ko sto goldinarjev. Tako slabo se tod ceni zemlja.

O Zajcu moram še to opomniti, da se drži nemčurske stranke, kakor pristopajo k njej le preradi vsi naši kmečki bogatini. Ta stranka se baha, da ima na Slovenskem zase inteligenco in kapital. Glede one se laže, kapital pa žalibog služi res večidel še njej.

Streljaj od Zajčeve hiše nam je lesti v najhujši del klanca; cesta gre kakor v nebesa; po marsikateri strehi bi se hodilo laglje. Dala bi se bila utreti brez težave in velikih stroškov prav položno in prilično. Inženirji si niso postavili z njo nobenega spomenika slave. Cestnik nas tolaži: »Zdaj ni tolike nevarnosti. Izmed deset voz se ne pohabi ne eden. Prejšnje čase je zdrkljalo v prepad kol, konj in vina, da je groza pomisliti; naredilo se je škode, da je ne poplačaš z mnogimi tisočaki. Pot se je jel bolje nasipati, se je polegel in udelal, napravila se je ograja, vozove, tekoče navzdol, je treba čvrsto zavreti, zraven paziti na konje, in voznikom, ki so trezni, se ne bo pripetilo nič kvara. Hudič nagaja zdaj samo pijancem, takim ljudem pa se ne da pomoči ne tako ne tako.«

To trjenje nas ne more dosti zadovoljiti, kajti vroč znoj nas obliva, naj stopamo počasno, kolikor hočemo. Vsi za­sopljeni pridemo do zidane kolibice, kateri pravijo »vahta«. Namesto nekdanjih stražnikov, ki so prežali na tihotapce, stanuje v njej cestnik, ki pa ni menda nikoli doma; vsaj jaz nisem videl koče nikoli še odprte, dasi sem popotoval tod gotovo petdesetkrat. Klanec se nadaljuje še četrt ure; potem stojimo na ploščnati višavi, po kateri se je ob poletni soparici kaj prijetno sprehajati. Na desni in levi se vzdigujejo strmi in precej visoki, zeleni, z žvrgolenjem drobnih ptičic oživ­ljeni hribi; v soteski pa vlada čaroben mir in hlad tudi ob največji vročini, kajti jo prepihujejo blage sapice, ki doha­jajo zaporedoma z Dolenjskega in iz Bele krajine. Ob dežju se razteka voda s ceste tu na to, tam na drugo stran gore, tu v našo Slovenijo, tam v bratovsko Hrvatijo. Stari mejaš med tema narodoma so namreč Gorjanci; šele novejši vek je razširil kranjsko mejo in slovensko narodnost preko njih do deroče Kolpe.

Kadar gre človek na kak hrib, se rad ozira po bližnji in daljni okolici. Od Novega mesta do vrha ceste smo šli tri ure navzgor. Kak pogled se je našim očem odpiral? Pohvaliti se z njim ravno ne moremo. Novo mesto se je pogrezovalo bolj in bolj v globok kotel, nazadnje ne vidimo drugega ko Kapiteljski griček, na njem cerkev, zvonik in kupček hiš. Nad Gotno vasjo so nas prvikrat očarali v sinji daljavi kam­niški Grintovci in se nam prikazujejo sem ter tja do vrha. To je domalega vse. Pokrajino napolnjujejo, dokler seže oko, dolenjski in štajerski hribi, med katerimi tiče zakrite naše brezštevilne vasi, seka in posamezne koče slovenskih kmetov. Večjih ljudskih prebivališč ni zazreti skoraj nikjer. Vendar se ne more reči, da je pogled popolnoma prazen. Po gričih in gorah se povsod blešče prazne cerkvice in med njimi sem pa tam velikanski, starodavni gradovi.

Cerkve in gradovi! Dve kratki ali neizmerno pomenljivi besedi! Oznanjujeta nam zastopnike dveh prerazličnih živ­ljev, dveh sistem, dveh narodnosti. Gradove so sezidali nemški plemenitniki in njihovi nasledniki, da vkujejo v ja­rem sužnosti našega kmeta, posestnika te zemlje, prej svobodnega gospodarja naše Slovenije. Cerkve je povzdignila blaga vera Kristova, ki ni prinesel na svet hlapčevanja, ampak enakost, pobratimstvo, ljubezen vsem narodom in ljudem. Naša duhovščina je zanemarjala svoj sveti poklic veliko vekov. Tudi ona je služila tuji oblasti, je pomagala zatirati narod gmotno in duševno, je silila kmeta na tlako in desetino, je razglašala upornost zoper robstvo za brez­božen punt, za smrtni greh. Časi so se hvala bogu spreme­nili. Preteklo je sto let in več, da se je cerkev spomnila svoje vzvišene naloge, delati za svoj nesrečni narod, buditi ga iz mrtvila, iz tisočletnega groba, vdihniti mu zopet staro za­vest in novo bodrost za novo življenje.

Kako dolga in krasna veriga veže Japlja in Vodnika z našim Trstenjakom in Raičem! Duhovščina je sestavljala veliko desetkov let jedro narodne vojske v ljuti borbi zoper zatirajočo nas tujščino. Graščine so morale kmeta sicer iz­pustiti iz krutih nohtov, ali duhu in glasu devetnajstega stoletja so se skoraj popolnoma oglušile. Izmed dvajset je komaj ena odprla vrata osvoboditeljnim idejam naše dobe. Njihova končna usoda je s tem odločena. Cerkve in gradovi odpirajo nam tedaj knjigo naše novejše zgodovine, ki sili domoljub­nega popotnika več misliti nego pogled najsvetlejših mest, najbogatejših dežela.

Od »vahte« do temena Gorjancev je treba korakati še tri ure. Od daleč bi človek sodil, da kipi v zrak strma stena. Prišedši na vrh, vidi, da je gora jako raznesena; prikazuje se mu obraz prostorne raznolike pokrajine, v kateri se vrste mogočni bukovi gozdi s sočnimi spašniki in senožetmi, moleče, skoraj navpične rebri s travnimi ravnicami in lazi, hribi, griči in pomoli z vlažnimi jarki in strahotnimi pre­padi. Staro ime Kuka ali Kukova gora se je že skoraj po­zabilo; spominjajo ga še edini berači, ki molijo na božjih portih za prebivalce pod »Kukovo goro«, da jih ne bi zatopilo mitično jezero, ki se nahaja v njih. Gorjanci spadajo med največje višave na Dolenjskem, v marsikaterem oziru pa med najbolj zanimive in najmanj znane v celi Sloveniji. Na njih štrle razvaline treh cerkva, katere so sezidali naši spredniki bržkone ob času turških vojska, da jim služijo za varno opravljanje božje službe in morda tudi v zavetje zoper napade azijskih krvolokov. Tisti sv. Jedrti in sv. Elije stojita skoraj tikoma ena pri drugi. Človek se veseli prav iz srca njunih podrtin, kajti spričujejo mu krščansko slogo, v kateri so molili svojega Boga udje različnih plemen in razredo v naše vere. Pri sv. Jedrti se je brala latinska maša za Slovence, pri sv. Eliji slavjanska liturgija za staroverne brate Hrvate.

Cerkev sv. Miklavža je stala debelo uro naprej, in sicer na zapadni, kranjski strani gore. Za božja pota se je izmed vseh treh rabila najdalje, dokler ni dal pred kakimi leti šent­jernejski župnik Rak tudi njo zapreti, da odvrne razne ne­varnosti in napake, ki so bile z njimi v zavezi.

Gosposki potniki hodijo na Gorjance največ zaradi veli­častnega razgleda, ki se mora po njihovi domišljiji tod razprostirati. Prišedši domov pripovedujejo nejevoljni, da so se prevarili. In res je taka. Od sv. Jedrti dalje ti ljudje po navadi ne gredo. Od nje se ne vidi drugega ko Karlovec in nekoliko bornih vasi, vse drugo zajemlje in zakriva hrvaško gorje in hribovje. Kdor se potrudi do sv. Miklavža, se ravno ne sme dosti tožiti. Pod sabo ima šentjernejsko polje, dolino srednje in dolnje Krke, sto raznovrstnih lepotij in čarobij in proti severu in zapadu se mu ovija božanski venec gorenjskih snežnikov in velikanov. Ali te in druge dobrote uživa lahko na mnogo nižjih krajih, kjer se dobi za želodec zme­rom kak tečen založek.

Z Rake ali nad Tolstim vrhom (blizu Rudeževe graščine) se vidi rajska dolina Krke še bolj razločno in torej lepše nego z Gorjancev. Pri Tolstem vrhu stopa pred oči tudi naš sivi očak Triglav; še bolj pa razodeva in razkazuje svojo mogočnost in krasoto pri podgorskem Dovžu. Zaradi pogleda ni torej potrebno in vredno pehati in potiti se celih šest ur, ker se doseže isti namen v dveh ali treh.

Turistom nagaja rada tudi dolenjska kraljica megla, da prihajajo, ne da bi kaj opazili, večidel prazni domov, zakli­njaje se, da nikoli več ne pojdejo.

Veliko več dobička, zabave in poduka obeta in daje gora lovcem, gospodarjem, naravoslovcem, geologom, geografom in etnografom. Ptičev vsake vrste, grabljivih in krotkih, koristnih in škodljivih vse mrgoli. Če imaš s sabo psa, bo kmalu zasledil urnega zajčka. Lisic se polega še preveč, pe­rutnino bližnjih graščin in vasi davijo tako neusmiljeno marljivo, da je marsikatera gospodinja vse veselje do nje izgubila. Po višavah dirja tenkonogih srn toliko, da se šteje za slabega lovca, kdor ni še nobene podrl. Po jarkih in go­ščavah se plazijo potuhnjeni volkovi, včasi kar čredoma, in delajo silen strah pastirjem in njihovi živini. Že nekateri prasec jim je zlezel v nenasitni goltanec namesto na mizo. Ob hudi zimi se priklatijo celo v nižave. Straža, ki je bila postavljena nad »vahto« ob času kužne bolezni, da brani živini na Kranjsko, je dostikrat videla volkove, enkrat se jih je sprehajalo po veliki cesti šest skupaj, da se prestrašeni vojak ni drznil streljati. Ko sem popotoval 1870. leta po ve­likem snegu v Belo krajino, sem jih slišal tuliti z ene in druge strani pota.

Za prvaka gorjanskih lovcev slovi Lenarčič, po domačem pridevku Lakonšek, ki je doma Pod gradom. Če bi ga poznal ruski pisatelj Turgenjev, bi si ga gotovo izbral za predmet kake mikavne pripovedke. Mož je prišel že jako v leta, nosi jih na plečih kakih šestdeset, ali starost ga ni še čisto nič ne oslabila ne pripognila. Vidi se, da mu hribovski zrak tekne. Suh je kakor komar, dasi dostikrat jé in pije. Lahki život ne prizadeva nogam veliko truda. Nosijo ga čez strmine in pečine tako hitro, da ti komaj za gričem zgine, pa že stoji na oddaljenem vrhu drugega griča. Z matema­tično gotovostjo zna uganiti, od kod bo zajec pritekel in kam je odtekel. Vsem zverem ve za brloge, skrivališča, steze in čakališča. Prirojene so mu vse lastnosti najodličnejšega sled­nega psa. Prišedši na kako kopico, se ozre dva, tri pote in zdajci jo ubriše kakor blisk proti tisti strani, kjer sta mu bistro oko in nos ovohala zaželeni plen. Volkovi beže od njega že od daleč, kajti skušnja nesrečnih bratov jih je na­učila, da se z njim ni dobro srečati, nikar šaliti.

Od veselja in ponosa se mu sveti mršavi obraz, ko nam razklada, kje in kako je osmodil tega pa tega kosmatina. Njegova smrtonosna puška je izpihnila življenje že enajstim volkovom. Zanj ni največja žalost, da mu umrje ljub sorod­nik, ampak to, če se mu izmakne ostreljena zver. Star, veli­kanski volk ga je dolgo hodil dražit. Lakonšek je dejal: »Ti boš moj, če se pes obesi.« Skušena mrcina se ni dala niti zasačiti niti zmotiti. Vsak drug bi bil obupal, ne pa Lakonšek. On je lazil in plazil, prežal in prežal, dokler ni videl, da je prilika sprožiti. Tresk! Oj zadosti! Ranjeni volk zarjove in se zvali. Lakonšek stopa modro in počasno proti njemu, mrmraje: »Saj sem vedel, da boš moj, če se pes obesi.« Naenkrat, tri tisoč hudičev, skoči zver zopet pokonci, se strese in šine v goščo. Z izpraznjeno enocevko je ni mo­goče poškropiti od zadaj. Preden je vdrugič napolnjena, ni o volku več ne sledu ne tiru, izginil je za zdaj in za vselej. Ta zguba moža tako prevzame, da se zruši na kamen in začne na ves glas jokati kakor otrok, kateremu se ugrabi priljubljena igrača, in še zdaj, več let po tej prigodbi, mu stopijo solze v oči, kadar jo pripoveduje.

Langer, čigar lovska oblast obsega tudi prostoren kos Gorjancev, je vzel Lakonška za služabnika. Širokovestni Nimrod pa je služil bolje sebi nego graščaku, najslastnejše pečenke je deval na stran za svoj želodček. Langer je jako potrpljiv gospod, ali kadar mu prekipi čez mero, se pa vname, da treba teči. Pognal je Lakonška in skoraj prisegel, da ga ne bo nikoli več pogledal, še manj pa mu kaj zaupal.

Enkrat je prišlo v grad več uglednih gostov, katerim bi bil rad postregel z divjačino. Lovci so obšli hribe in doline, ali niso mogli dobiti ne žabjega kleka, nikar kaj boljšega. Langer se je spomnil porednega Lakonška, ga poklical in vprašal, če bi mu mogel kaj zaslediti. Starec se je namuzal, ko je videl, da gospoda brez njega ne izhajajo, in obljubil divjačino. Sam bog si vedi, kod je štrkal, ali ostal je mož beseda, prinesel je kmalu dva velika zajca. Od takrat se mu je gospodova milost zopet nekoliko povrnila, da si ga v službo ne prosi več.

To sem že omenil, da so se veliki gozdi na spodnjih Gorjancih posekali. Zdaj raste tu navadna hosta, po mnogih krajih pa le trnje in grmovje in nekateri stoje do malega goli. Gospoda in kmetje trdijo soglasno, da sta se od takrat zrak in vreme v Podgorju in tudi po dolini Krke spremenila. Nastopila je čudna nestanovitnost, da se človek ne more nikoli zanesti. Letino uničujejo zdaj suše, zdaj plohe, toča in vsakovrstne ujme. Oblaki, dohajajoči s Štajerskega, so prejšnji čas ostajali na gori in natapljali deželo s pohlevnim dežjem, skoraj tako in toliko, kakor so si ljudje sami želeli.

Zdaj ko jih ne ustavljajo šume, se pode naprej in nosijo namesto blagoslova nesrečo.

Više gori proti temenu diči goro še zmerom veličastna bukovina, ki pa deloma nima velike cene, ker je skoraj ne­mogoče spraviti drva pod hrib z vozom, drče pa se ne dajo narediti povsod, da bi se prožila. Neki Dunajčan, ki je mislil s tem lesom obogateti, je izgubil dvajset tisoč goldinarjev. Na tisoče sežnjev njegovih drv zdaj trohni in gnije brez koristi. Trud in stroški so se pokazali tako ogromni, da je rajši žrtoval ta denar, sežnje pustil in se pobral s praznim žepom nazaj na Dunaj.

Posestnik belokranjske tvornice v Gradcu, vitez Friedau, je naredil do svoje šume cesto, po kateri se mu dovaža brez nevarnosti potrebno kurivo.

Čeravno se Gorjanci ne morejo več ponositi z nekdanjim bogastvom, se itak ne sme misliti, kakor da ljudje ne bi pre­jemali od njih veliko dobrega. Paliva in staviva jim dajejo več, nego ga potrebujejo. Tudi se ne sme prezreti paša, ki jo dobiva živina; sosebno v bukovju se prasci kaj veselo krmijo in debele. Vse to velja le za kranjsko stran gore, hrvaška ima vse drug značaj, o katerem tu ne bom govoril.

Botaniki so naše Gorjance še malo preiskali in premo­trili; njih čakajo brez dvombe največji zakladi, katere bodo ogrenili brez velikega truda in brez nevarnosti. Šetaje se po njih, sem vsako pot obžaloval svojo nemarnost, da me ta lepa znanost v mladosti ni veselila in se nisem naučil toliko, da bi mogel zasledovati in nabirati zeli v duševni prid ali sebi ali komu drugemu. Kamorkoli sem pogledal, ležala je pred mano terra incognita. Med sto rastlinami sem poznal komaj petim ime, vseh lastnosti pa nobeni! Pridnejši od mene so mi pravili navdušeno o zalih orhidejah, ki rasto na Gorjancih. Jaz vem samo to, da sem opazil sem ter tja cvet­lice, kakršnih, če se prav spominjam, nisem prej nikjer in nikoli videl. Mene ni mikalo drugo kakorr živa barva in duh cvetja, ki sta se mi dozdevala v tej višavi dosti bolj nežna, sveža in blagodejna nego v dolinah nekoliko tisoč korakov niže.

Tudi kmečki ljudje se niso mogli načuditi in naveseliti lepoti gorjanskih rožic. Neki hlapec, ki je nosil na hrib za gospodo hrano, mi je zatrdil, da kaj krasnejšega še ni videl, kar je na svetu; še grajski vrti niso senca proti dišečim, vse barve spreminjajočim gorjanskim tratam. »Drugod rasto lepe rože, tu ena, tam ena, gori pa sem zagledal nekoliko stopinj naprej od Krvavega kamna naenkrat celo ploho cvetlic eno tik druge, eno lepšo od druge. Ko bi bil kdo postavil na sredo križ ali kako drugo podobo in prižgal dve sveči, bi bil mislil, da stojim pred oltarjem božjim, ki so ga naredili nebeški angeli.«

Moje oko ni moglo opaziti te čarobije, ker nisem prišel tja nikoli spomladi ali poleti, videlo pa je neko drugo čudo, ki se dogaja vsakih sto let komaj enkrat. Bralci vem, da se spominjajo blage zime leta 1872–73. Do februarja nismo imeli ne snega ne mraza. Ta čas se je zdel meni in prijatelju Dragotinu Rudežu kaj pripraven za pot. V društvu še nekih drugih znancev sva odrinila na Gorjance. V treh urah smo dospeli do Krvavega kamna. Blizu njega je cvetelo leščevje. Čez druge tri ure polahke hoje smo sedli pri sv. Jedrti h kosilu. Okoli nas so cvetele marjetice, kurji sled in še druge rože. To je bilo enajstega januarja, na vrhu Gorjancev! Tako zgodnje flore in v toliki visočini ne pomni noben starec, morda niti starka Kuka gora.

Znanstveni popotnik, gledajoč z Gorjancev proti Krki, se rad zamika v tiste starodavne čase, ko se ni snovala na­rodom še nobena zgodovina, ko se prvi človek morda še rodil ni. Kakor mnoge druge dežele zalivalo je tudi Ogrsko in polovico Hrvaške prostrano morje, ki se zove terciarno. Zaliv se mu je zarinil v Slovenijo; sedanje krško in šentjernejsko polje je ležalo globoko pod vodo. Školjke in drugi morski sledovi in spomeniki se nahajajo tod povsod ne samo po ravninah in nižinah, ampak še precej visoko po celem Podgorju in prigorju Kukove gore. Tukajšnji izobraženci ne preiskujejo ničesar, ne bero ničesar in tedaj ne poznajo temeljito niti zemlje, po kateri hodijo. Za terciarno morje so zvedeli šele od g. Dragotina Dežmana, ki je večkrat iz znan­stvenih namenov tod popotoval in o Gorjancih tudi pisal. Ta novica se jih je slabo prijela. Nekateri so ga debelo gle­dali in ga še razumeli niso, drugi so trdili, da čenča in laže, tretji so ga za hrbtom obrekovali in govorili, da se je prišel sem s svojo učenostjo bahat, oni pa da lahko in sladko jedo, pijo in spe brez njegovega tercijalskega morja!

Ali kaj grajam druge, ki sam ne razumem dosti teh pre­važnih reči, niti se ne brigam zanje, kakor zaslužijo. Zanima me skoraj edino le ljudski značaj. Bralce prosim, naj sprejmo to za nekak izgovor, če morejo.

Naše Podgorce sem jim ob kratkem popisal. Zdaj bi tre­balo, da jim pokažem tudi hrvaške gorce in podgorce onstran hriba, ki se zovejo v knjigah Uskoki. O njih bi se dalo govoriti še veliko več mikavnega in novega. Poznajo jih slabo še njihovi rojaki. Ali jaz sem namenil, povedati kaj malega samo o Dolenjcih; Hrvatje mi stoje v drugi vrsti. Dve, tri črte morajo o njih zadostovati.

Uskoki so se preselili pod Gorjance v turških vojskah. Njihova stara domovina je bila Bosna, vera pa pravoslavna, tista, ki ne priznava rimskega papeža za poglavarja. Za čudo čvrsto so si ohranili svoje šege, svoje, pesmi in pripovedke in svoj prelepi hrvaško-srbski jezik. Uskoki govore popol­noma tako, kakor Hrvatje in Srbi pišejo. Pravzaprav pa le najboljši pisatelji znajo pogoditi neizmerno čistost in narodnost njihovega narečja. Vera se jim je v toliko spremenila, da so sprejeli papežev primat, da so se tedaj z rimokatoško cerkvijo zedinili. Ali v vseh drugih rečeh je ostal obred sta­rinski. Božja služba se izvršuje v slavjanskem jeziku; nji­hovi duhovniki žive v zakonu; v dnevih zaostajajo po starem koledarju dvanajst dni za nami; ko praznujemo mi tri kralje, oni božiču jejo itd. Pod škofa ne spadajo niti pod ljubljanskega niti pod zagrebškega kakor drugi rimokatoličani te okolice, ampak pod križevskega, ki stanuje od njih tako daleč in jih pohaja tako poredkoma, da ga mnogi ne poznajo niti po imenu.

Narodnih navad, popevk, misli bi človek lahko nabral med Uskoki cele foliante. Starine pa se drže, žalibog, tudi v slabih rečeh. Ne napredujejo v nobeni reči skoraj čisto nič: poljedelstvo, obrtnost, omika, vede in umetnije stoje do malega na isti stopnji kakor pred sto leti. Duhovniki so sami borno izobraženi (izvzemši dva, tri, ki so se izučili po duhu in potrebi sedanjega časa), narod se od njihove teme ne more razsvetliti. Kaj pa šole – morda so opravljale svojo dolžnost vsaj one? Čuda se dandanašnji več ne dogajajo. Učilnic ali ni bilo ali pa se je mlatila v njih brezumna nemščina.

Treba je vedeti, da so bili Uskoki do najnovejše dobe vpisani med graničarje. V tem stanju so imeli samo tri svo­bode in pravice: obdelovati s potom in trudom svojo ne­bogato zemljo, nositi puško, naj bo vojska ali mir, ima pa – učiti se nemški jezik kot jezik, ki zapoveduje v vojaški službi. Krajina je zdaj prenehala. Poleg osvobojenja Srbije in bolgarskega eksarhata je to največji napredek, ki ga je storila Jugoslavija v tečaju devetnajstega stoletja. Nehala je ravno še o pravem času, ko ni še mogla spriditi in ostrupiti naroda niti vojaška lenoba in razuzdanost niti bahatost in silovitost tujega življa in jezika, ki sta z njim vladala. Jarem ga je dolgo tiščal, ali ne predolgo, gnilež se ga je prijel le po vrhu, dal se bo ostrgati brez truda. Kakor si je ohranil vse zaklade jezika, mu je ostala neoskrunjena tudi poštenost in celo staroslavjansko družinsko življenje se mu ni kar nič omajalo. V kri in mišice se ni vcepila tedaj nobena nevarna primes, nobena razjeda.

Ko sem vprašal Uskoka, če se nahaja tudi pri njih kaj nemškutarjev, ki žele, da gospodari nemščina še zanaprej, mi je odgovoril: »Te kranjske nesnage mi ne poznamo.« Hrvatom se lahko čestita, da dobe take brate nazaj. Trojedna kraljevina ne bo imela nikjer bolj zvestih, bolj zanesljivih in vnetih sinov nego v nekdanji granici.

V dunajskem državnem in v kranjskem deželnem zboru se je čulo dokazovati, da prebivajo Uskoki na starokranjskem zemljišču in da bi se morali po pravici zdrnžiti z našo de­želo. Ko bi hoteli sami stopiti v naše kolo, sprejeli bi jih Slovenci s srčnim pozdravom in veseljem. Ali bolje je, da se ne varamo. Kri ni voda. Sila bi nam več škodila, nego ko­ristila. Iz svoje drage volje se Uskoki ne bodo dali nikdar pokranjčiti, vkljub vsem simpatijam, ki se sem ter tja za nas oglašajo. Naj gre povsod v božje ime svoje k svojemu, Slovenec k svoji Sloveniji, Hrvati k svoji trojednici. Jalov je posel, preiskavati, čigavo je bilo kaj pred sto in sto leti, treba je popraševati: Čigavo je zdaj? Uskoki nam svoje dežele niso ukradli. Našli so jo pusto in prazno in so si jo zaslužili pošteno z obilnim znojem doma in z obilno krvjo na brez­številnih turških boriščih. Ta dežela je torej postala njihova, je postala hrvaška. Ne prilastujmo si tega, kar je naše bilo, ali je že davno naše biti nehalo!

Če gremo od zadnjih podgorskih hiš in poslopij naprej gor, leže pred nami po priličnih krajih njive in gorice, po katerih se peha poljedelec in vinogradnik od zadnjega pomladnega do prvega zimskega snega, včasi še sredi zime, ako je zemlja taka. Naj bo na slovenski ali hrvaški strani, po­vsod se bomo namerili na pohlevne, gostoljubne in zgovorne ljudi, ki nam bodo ponudili kupico vina in založek kruha, to se pravi, če teh božjih darov le sami ne stradajo, kar se jim dostikrat pripeti.

Pustivši obdelani svet za sabo, lesti in plezati nam je zdaj po spašnikih in strmcih, zdaj po grmovju in dobravah, zdaj po lazih in tokavah, včasi čez pesek in kamenje, včasi skozi blato in mlakuže. Obuti se moramo dobro, drugače ne shajamo. Tudi tukaj ne zamira človeški glas, ne miruje de­lavna roka. Pozdravljamo se s podgorskimi pastirji, drvarji in oglarji. Mestni človek si misli življenje teh ljudi otožno in dolgočasno, ali se moti. Zlasti pastirjev ni vzroka omilo­vati. V žilah jim roji mlada kri, v osrčju sanja bodra duša. Veselje jim izvira bujno iz skalne rebri kakor iz košate do­brave, iz cvetoče spomladi kakor iz resne jeseni, iz burnega vremena kakor iz vedrega.

Vredno je pri njih malo postati in opazovati njihove prerazlične navade, igre in veselice, ki so zadržale v sebi toliko mitologičnih in občeslavjanskih spominov. Vidi se, da so se nas ustrašili, da jim naše društvo preseda; ta drobni rod se kratkočasi najrajši sam zase; priče bi se jim utegnile smejati, ovaditi njihove često prerazposajene burke rodite­ljem. Sosebno kadar imajo s sabo polne čutare vina, se jim zabave ne vrše popolnoma nedolžno. Med dečki in dekli­cami se sprede kmalu sladka ljubezen, vname se ljubosum­nost, bijejo se srdite, neredkokrat krvave bitve.

Veliko bolj prijazno sprejemajo popotnika drvarji. Oni se vesele, da dobe človeka, s katerim se morejo par besedi pomeniti, ki jim pove kaj o tujem svetu, ki jim ponudi tudi kako smotko. Gorjance poznajo dobro kakor domačo vas. Če želimo, nam bodo radovoljno odkrili vse gorske skrivnosti in posebnosti, bodo nas napotili k hladnemu studencu, nam pokazali najlepšo stezo, najkrajši pot proti vrhu. Že za svojo korist se bomo radi kako urico zamudili med njimi. Pravijo, da ni dobro znamenje, kadar sreča človek dosti drvarjev in oglarjev v hosti. Ob dobri vinski letini sekira slabo poje, dima skoraj ni zazreti. Kovači so mi tožili, kak križ imajo s podgorskimi oglarji. Kadar se trta zlaže, bi vsi hoteli žgati noč in dan; če so pa sodi polni, jih ni spraviti za noben denar v šumo. Ako jih nagovarjajo, da naj si vzamejo, če so tako žejni, vina s sabo, jim odvračajo pijančki: »Kaplja je najslajša v hramu, na potu izgubi slast, se utrudi in jo zrak tako prevzame, da ne ostane v njej ne pol moči. Pa je tudi težavno, nositi toliko s sabo. En bokal je premalo, dva sta premalo in trije še tudi premalo. Če bi ga bilo pet, bi se eden že nekako z njim potolažil, ali kaj, če pa pride kak dober znanec? Kako bom postregel njemu in ne zapustil sebe? Pet bokalov bi hitro izcedila, potem, kajne, naj se pa gledava? Vino je treba piti doma, v hramu, da si ga človek lahko natoči, kolikor se mu ga ljubi, in da pokliče na pomoč tudi kakega prijatelja.«

Velika množina lesarjev dokazuje tedaj slabo letino. Za­radi tega se ne bomo čudili, da se drže ti možje tako po nedolenjsko resno in modro. Žejnemu ne poka trebuh od smeha. Ob samem kruhu in vodi premišljuje Dolenjec slabe čase, smrt, večnost; šaliti se ne more.

Kolikor bolj se bližamo temenu, toliko manj nahajamo sledu in znamenj ljudskega življenja. Korakali bomo po gozdu in samoti vsasi dve, tri ure in ne bomo videli ne žive duše. Ali prav zmerom pa tudi ni mrtvo. Na Gorjance so­piha marsikak popotnik, ta s tem, drugi z drugim namenom. Večkrat sem videl prijaznega možička, ki je šel s svojim koškom po zdravilne rastline, katerih raste tod vse polno. Na dno je nametal več funtov sladkih koreninic, nanje je naložil nekoliko pesti pljučnika, s katerim se odpravljajo živini bolezni v drobu, potem so prišli skladi raznih drugih zeli, ki ozdravljajo vred, uroke, sušico, krvno in pljučno, naravno in narejeno, in vseh dvainsedemdeset mrzlic, ki ubogi člo­veški rod mektajo. Najbolj na vrh pa je dejal prav narahlo slavo in krono vseh gorjanskih zdravil, v narodnem zdravje­ slovju neprecenjeno arniko. Slovenec je prepričan, da zaceli arnika vsako rano. Komur ne pomaga niti ona, naj se spravi z Bogom; treba se bo posloviti.

Možička sem vprašal, za koga vse to nabira in koliko si bo zaslužil. Odgovoril mi je, ko bi imel takih rastlin za deset gnojnih košev, da bi jih lahko vse razdal v štirinajstih dneh, tako se ljudje vlečejo za gorjanske rože, in po pravici, kajti niti na planinah ne rasto boljše, razen mahu, ki tod ni dosti prida. Blago bo najprej ponudil v lekarnici. Odkar gospodarijo učeni doktorji, je jelo zdravilstvo napredovati po rakovo. Prinesel je lani v lekarnico najžlahtnejše arnike. Neki nafrkani štricman jo je povohal in se zarežal: »To, ni za nas, pojdite k starim mamicam!« Človeška pamet je prišla tako na nič, da so jeli zametavati že arniko, katero je ustvaril Bog prav nalašč za rane. Zato se ne čudi, da ranjeni vojaki skoraj vsi poginejo. Če ne bo kupila nič lekarnica, pojde pa dalje, za kupca ga ni strah. Nekaj bo vzela konjederka, drugo bo spečal v domači duhovniji. Arniko in pljučnik hočejo imeti od njega, lahko veli, vse hišne gospodinje. Koš se bo hitro izpraznil, ali tudi denarci, katere bo ujel za zeli, bodo skočili urno iz žepa.

Plačuje se dosti slabo. Ljudje mislijo, če mu za sveženj najplemenitejših rož vržejo dva grofa, da so mu izkazali veliko milost. Revežem pa tako ne more nič računati. Božji Ion je tudi nekaj vreden. Večidel ne dobi od znancev ne solda, ali ne mara toliko. Po dobri trgatvi ga kličejo v vsak hram in ob večjih praznikih se ga napije zastonj; še silijo ga, da ne more vsemu kaj. Najbolje plačujejo, farovške kuha­rice, nekatera ga je napasla s pečeniko in starino in mu po­tisnila na odhodu v roko cel goldinar. Sploh pa se ogiblje vseh tistih hiš, kamor zahajajo doktorji s svojo pasjo vero in pasjimi lekarijami. Nekdaj je prodal veliko krčmarjem, kmečkim barantačem in bogatinom. Zdaj so se vsi prevzeli, iz baharije – za pomoč bogme ne – pošiljajo po te ob­lizane, brkate doktorje. Pridrdrajo se pet, šest potov, potem se veli: »Štej, kmetavs, bankovce, zastonj se k tebi ne vo­zimo.« Bedak zdihne, izvleče bukvice ali mošnjo in vpraša: »Gospod, bo dosti pet?« Doktor mu pokaže zobe in zarenči: »Meniš, da sem norec, pravim še enkrat: Štej in napravi, da bo prav!«

»Tako«, pripoveduje Matiček, »se jim godi zdaj, pa kaj jim koristi? Ne porečem, da nič. Vsak bolnik od teh strupov umrje, dediči imajo vzrok se veseliti. Dokler sem bil jaz dober, so mi dajali tri požirke vina in založek štruce, pa je bilo vse opravljeno. Gorske rože so izpolnjevale dolžnost, katero so prejele od Boga: bolni reveži so ozdraveli. Ljudem pa se je zdelo to napačno, ni se moglo nič podedovati, zato so mi dejali: Matiček, hodi zbogom, tebe in tvojih zeli ne potrebujemo, doktorji so vse drugi tiči; store nam, kar si sami želimo. Svet stoka: Ne da se več živeti. Svet trdi res­nico. Zaredili so se v nas trije raki, ki nam bodo razjedli vse, kar imamo. En rak je naša potrata, za potrebe nam ne gre izpod palca ne krajcar, za nepotrebnosti nam ni žal goldinar­jev. Drugi rak, ki nam pa najmanj škodi, so gosposke. Pri­tiskajo nas za davke, da nas bole vsi udje, nakladajo nam vsako leto kaj novega, ali od tega se hrani vsaj vojak, naš človek, ki nam drži v deželi mir in red. Tretji rak se mi najbolj gnusi: to so, naši ljubeznivi doktorčki, ki nam praz­nijo mošnjico, ki narejajo s svojo, hudičarijo zdravim bolezen in bolnim mrtvaško jamo.«

Nekoliko manj kalkor zelarjev hodi zdaj na Gorjance zakladarjev. Prejšnji čas so tod onegavili bolj pogostoma. Ko so jenjala božja pota, so se rodile v zmedenih glavah prav­ljice o neizmernih zakladih, ki so baje zakopani pod zapu­ščenimi cerkvami. Prišli so razni vedeži, ki so prinesli ča­rovne palice in bukve. Palice so se same nagibale proti krajem, kjer je ležal denar; bukve pa so imele molitve, ka­tere je trebalo prebrati, in zakladi so se mogli dvigniti brez neprilike in nevarnosti. Na tak način so si nekateri ljudje menda jako opomogli. Drugi pa tega niso verjeli in so trdili, da se zakladov ni še nihče dotaknil. Duhovščina šentjernejska jih je dala sicer ogreniti in prenesti v šentjernejsko cerkev, ali ponoči so ušli nazaj na staro mesto. Jeli so dohajati ne­znani popotniki, ki so povedali tistim, ki so jih dobro pogostili, vse natanko, pod katerim oltarjem in pragom da se skrivajo.

Neki Hrvat ni mogel plačati v krčmi računa. Gospodar se je razjezil in ga hotel sleči. Hrvat pa mu je rekel: »Pojdi z mano na Gorjance. Kar dobova, bova razdelila po bratov­sko: pol meni, pol tebi.« Krčmar je šel. Vrnivši se, je pravil, da je Hrvat zaklad odkopal, si nasul v malho cekinov in pobegnil, njemu da ni dal nič. Ker je po tistem krčmo zaprl, so ljudje govorili, da laže, da si je pritresel debelega mačka domov, ali ga taji, da ga ne bi gosposka kaj za naj­deni denar, ker je cerkven, nadlegovala. Obenem pa so trdili, da sta našla s Hrvatom toliko cekinov, da nista mogla po­brati ne polovice.

V Beli cerkvi je umrl star berač. Pred smrtjo je oznanil sedem krajev, kjer se nahaja na Gorjancih denar. Prazno­verci, lenuhi in klateži so jeli od vseh strani vreti in raz­kopavati cerkve in prostor okoli njih. Obogatel seveda ni s tem nobeden. Strehe in strope sta porušila cerkvam čas in nevihta, vse drugo so razvalili, razrili, raztolkli in razmetali zakladarji. Žalostne podrtine teh cerkva spričujejo tedaj ne le minljivost vseh reči, ampak tudi strašansko praznoverje, v katerem tiči dolenjski kmet še dandanašnji. Najhuje so vrtali zakladarji po cerkvi sv. Miklavža, ki se ni še zdavnaj za božjo službo zaklenila, pa je že skoraj vsa razbita in raz­dejana. Lepi marmorni prag hrama sv. Elije smo našli več sežnjev od cerkve. Vrgli so ga kopači tako daleč morda iz jeze, da niso pod njim ničesar zasačili.

Iz šentjernejske župnije gre k Uskokom dobra steza na severu Kukove gore, tudi čez hribe, ali je prevedena pa­metno, da se popotnik ne utrudi dosti. Kdor ima posla v Beli krajini, pa bo najbolje storil, ako se drži velike ceste. Naš Slovenec pa hodi rad naravnost, naj bo pot nadelan ali ne, strm ali položen, lahak ali nevaren. On je zateleban v svojo »bližnjico«, dasiravno pride po njej dostikrat precej pozneje, nego bi prišel po cesti, ne oziraje se na to, koliko si raztrga po nepotrebnem čevljev in oprave. Dolenjec, ki je hotel iti k Uskokom ali v Metliko, je vedel, da ga ločijo od njih Gor­janci, pa se je ojunačil in rekel: Kdo bi lazil po ovinkih? Ne maram ne za stezo ne za veliko cesto. Pobrišimo jo, koder je najbliže, naravnost čez goro! Kdor je priromal iz hrvaških šum v Metliko in bi bil sedel že rad med svojimi Podgorci, Šentjernejci in Kostanjevčani, ni utegnil korakati po lepi cesti. Prišel bi domov kake pol ure pozneje, zato hajd čez Gorjance, čez strmce in prepade, naj bo leto ali zima, kopno ali sneg do pasu! Takih predrznih popotnikov peha dosti čez hrib, skoraj prav čez vrh; nekateri gredo z dru­štvom, drugi jo režejo kar sami, včasi ob najhujši zimi in burji. Te čudne bližnjice se ne boje niti ženske, ki nosijo Uskokom kruh.

Ni se čuditi, da se sliši tolikokrat kaka nesreča. Lani (1872) so gori našli ubitega Hrvata. Letos se je bralo, da je raztrgal neko ženo ris; bržkone pa so jo zaskočili volkovi, kajti risi se v tem kraju ne klatijo. Pred nekoliko leti je zagazilo šest ljudi v velik zamet in zmrznilo.

Naj povem ob tej priliki tudi srečen slučaj. K Uskokom se je primožilo več Dolenjk, med njimi tudi Barićeva Kata. Sešel sem se z njo v suhorski krčmi. Z besedno ženo se je bilo lahko seznaniti in znanci si radi priobčujejo svoje pri­godbe. Kata mi je povedala, da je doma v kostanjeviški župniji in je morala nositi »Lahom« (to je staroverskim Uskokom) kruh. Grozno nerada je hodila tja, ali starši so jo silili, da ni mogla ugovarjati. Hrvatje so se ji zdeli strašno pusti in nepriljudni, ker jih ni prav poznala, pa tudi grdi: njihovo rjavo in rumeno lice jo je spominjalo na ostudne Cigane. Ne enega lepega človeika ni videla, niti moškega niti ženske. Lahko bi bila prisegla, da se v Laha ne bo nikoli zaljubila, še manj pa se z njim poročila

Ali – človek obrača, Bog obrne. Grede čez Gorjance, se je nevarno prehladila. Prišedši v prvo staroversko vas, je opešala, da ni mogla dalje ne korak. Barići, katerim je prinesla že večkrat kruha, so jo dejali v dobro posteljo in ji stregli prijazno kalkor kakemu svojemu. Polotila se je je huda vročinska bolezen. Ležala je pri blagih Uskokih cela dva meseca. Tu je videla, kako lepo po krščansko se ljubijo med sabo hrvaški sorodniki. Nikdar ni čula v Barićevi hiši najmanjšega prepira, niti za šalo. Stari roditelji, otroci in vnuki - vsi so bili enega srca, ene misli. Vsak se je trudil, da napravi svojim ljudem kako veselje, kako nedolžno za­bavico. Ubogo Katrico so hodili neprenehoma gledat in popraševat, kako se čuti, kaj bi poželela, s čim bi ji mogli poslužiti. Mladi Anton je dobil človeka, ki je pisal njenim staršem, kaj se je pripetilo. Tekal je zaradi nje k zdravniku, v lekarnico, h krčmarjem in mesarjem, po vseh bližnjih in daljnih shodih, na vse strani, kjer se je nadejal uloviti zanjo izdaten lek, zdrav požirek, sočen založek. Stara Barioka je bedela pri njej skrbno kakor pri lastnem detetu, jo je prekladala, ji rahljala posteljo pa pazila, da ji ne krati pokoja krič ali ropot.

Katrica se je prepričala, da gostoljubnost Hrvatov ni prazna beseda kakor Kranjcem. Spoznala je prvikrat v svo­jem življenju ljudi, ki so ji bili res dobri, ki so jo ljubili bolj od srca nego oče in mati in vsi drugi domači. Sosebno Anton ni vedel, kako bi se trudil, le da se ji prikupi, da ji pomaga, da jo razveseli in potolaži. Katrica je izgubila slabo misel o hrvaških fantih do zadnjega sledu. Anton se ji je kmalu začel dozdevati ne le blagodušen, ampak tudi čeden, da takega korenjaka doslej še ni videla.

Ko se ji zdravje zopet povrne in se je spravljala nazaj proti domu, jo vpraša Barićka, naj ji pove po duši, kako se ji v njeni hiši in rodovini dopada. Katrico spreleti rdečica, vendar se ohrabri in odgovori prisrčno: »Bog plati vašo brigo zame tujo siroto! Če živim sto let, ne bom pozabila dobrot, s katerimi ste me obsipali vsi, od prvega do zad­njega. Meni se pri vas, da povem po pravici, kakor mislim in čutim, tako dopada, da bi ostala pri vas najrajši do smrti.« 

Barička se ji nasmehlja, jo pritisne k sebi in ji veli: »Tudi nam bo milo in drago, ako te je volja pri nas ostati. Sin Anton mi je rekel, da naj govorim zanj kako besedico. On te ljubi in če se ne protiviš, te bo snubil.«

Ni mi treba praviti, da se Katrica ni dosti branila. Še tisto leto, sta se vzela z Antonom in sta živela skupaj veliko let, dokler ga ni zadela krogla v italijanski vojski. Zdaj se je že precej postarala; vse sinove in hčere je poženila in po­možila, ziblje, če hoče, vnuke, sicer pa dela, kar more, in gre, kamor se ji zljubi. Njena hiša se šteje med najbolj pre­možne in ugledne med Uskoki, revščine in zaničevanja ni naša pohrvačena Kata nikoli izkusila. Še zmerom hvali Boga, da jo je pripeljal med ljudstvo, ki ne pozna ne zlobe ne hinavščine.

Naša nekdanja gospoda pa ni govorila tako spoštljivo o Uskokih. Razglasila jih je za tatove, ker so iztrebili na Gor­jancih medvede in postrelili brez števila volkov, srn in dru­gih škodljivih in nepotrebnih živali. Segali so ji brez dvombe v lovsko »pravico«. A da ni bilo teh blagodatnih »tatov«, človek še zdaj ne bi mogel tod popotovati brez orožja in velike družbe. Po vsem tem, kar sem povedal, so se, mislim, bralci preverili, da vrhovi, hrbti in grebeni Ku­kove gore niso tako neznani in nepohajani, kakor se je o njih trdilo in tudi pisalo, toda samotni in tihi pa so res, da se človeku toži in komaj čaka, da pride zopet do kake hiše.

Narodna domišljija in poezija pa taji to njihovo samoto in jih je zaselila s premnogimi duhovi in strahovi, straho­tami in čudeži. Dolenjec sicer rajši poje, nego pripoveduje. Nahaja se dosti ljudi, ki ne vedo o Gorjancih skoraj nobene basni. Še več se dobiva takih, ki poznajo sem ter tja kak odlomek, o celoti in bogastvu pripovedk pa še pojma nimajo. Le poredkoma pa se nameri iskalec na starca ali starko, ki mu pokaže ogromni zaklad narodnega blaga, ki ga zakriva ta sloveča gora. Jaz nisem bil tako srečen, da najdem takega starca ali tako starko. Pri Petriču v Gotni vasi sem se več­krat pogovarjal s Podgorko, ki mi je rekla, da bi se dalo govoriti ves dan o gorjanskih čudih, v svoji mladosti je sli­šala morda sto pravljic, ali jih je večidel pozabila; tisto malo, kar jih pomni, mi hoče drage volje povedati, da ustreže moji zvedljivosti.

Da ji jeziček namažem, ji velim prinesti polič vina, se usedem k njej, izvlečem kos papirja in zapisujem. Te pri­povedke bom priobčil bralcem. Naj jih potrpežljivo prečitajo in se ne hude name, če se jim ta ali ona ne bo zdela zanimiva ali nova. Saj je sploh znano, da narodi radi prenašajo svoje bajke od kraja do kraja, od hriba, ki stoji na enem koncu zemlje, na hrib, ki stoji na drugem koncu, več dni daleč od onega. Kar se mene tiče, jako obžalujem, da pri­povedk nisem mogel nabrati veliko več in da zahteva namen moje knjige, naznaniti jih prosto in ob kratkem, brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi bile vsaj nekatere vredne.

1. Gospodična. Mehovski grad je bil največji in najvišji v deželi. Grajski gospod je peljal gospo k oknu in rekel: »Veseli se, vse, kar od tod pregledaš, je tvoje.«

Gospa veli: »Vem, da je moje, ali se ne veselim. Molila sem doma, hodila sem po božjih potih, ali Bog ni uslišal najine želje, nama ni podaril ne sine ne hčere. Jaz sem se postarala in nekaj mi pravi, da hom zbolela.«

Gospa se je ulegla in ležala sedem let in sedem mesecev. Veliko zdravnikov jo je zdravilo, ali je ni moglo ozdraviti. Gospa pogleda skozi okno in veli: »Nekaj mi pravi, da bom ozdravela, če se sprehodim po Gorjancih.«

Gospod odgovarja žalostno: »Kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko ne moreš sama ne s postelje iti ne obrniti se na postelji.«

V grad pride star, garjav berač. Hlapci zakriče: »Poberi se, da ne dobodo, garjev naša bolna gospa.« Gospa pa se oglasi: »Ne gonite reveža od praga. Berači so božji prijatelji. Dajte mu vina in pečenke, pripravite mu gosposko posteljo.« Berač se napije, naje in odpočije. Prelepo se zahvali dobri gospe in veli: »Nate za povračilo gorjanski koren, ki je rastel sedemdeset sežnjev pod zemljo. Komur je umreti, živi od njega še tri dni; komur je bolovati, se čuti tri dni okrep­čanega. Koren vam bo dal moč, sprehoditi se po Gorjancih.«

Gospa pokusi koren, skoči na noge in gre v Gorjance. Pride do studenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije vodo in ko­raka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode. Ku­pica se zasveti in zacvete. Naredi se na njej rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico in ljubo zdravje se ji povrne. Popije drugo kupico in stara moč ji pride nazaj. Popije tretjo kupico in čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla z gospodom k poroki. Kupico položi v zeleno travo, si zaviha rokave in umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica zavde ko poljski mak, dobila je nazaj vse lepote svoje mladosti. Skakljaje in prepevaje je hitela proti domu.

Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnice: »Kdo je krasna gospodična, ki se bliža mojemu gradu?«

Gospa je čula besede, se ga je oklenila in rekla: »Ne glej me tako čudno, saj sem tvoja gospa; ozdravila in pomladila me je naša gorjanska voda. Nekaj pa mi pravi, da nama bo podaril Bog tudi sinov in hčeri.«

Gospod od veselja ne ve, kaj bi počel. Napravil je veliko gostijo in povabil nanjo vse kmete svoje graščine. Jedli in pili so tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani. Zaradi te prigodbe se zove studenec do današnjega dne Gospodična.

2. Krvavi kamen. Ne predaleč od cerkve sv. Miklavža stoji na samem skala, kateri se pravi Krvavi kamen. Starejši ljudje se še dobro spominjajo, da je bila nekdaj vsa rdeča od vrha do tal, okoli in okoli. Barvo je deževje večidel spralo, da se zdaj ne razlikuje dosti od drugih takih sikal. O njej sem slišal tri razne pravljice, ki se pa vse tri ujemajo v tem, da jo je oblila in zamazala človeka kri, da se je prigodil poleg nje poboj in umor.

(do vključno str. 70 po izdaji v 11. knjigi Trdinovega Zbranega dela, 1958)