Izza nekdanjih dni

Izza nekdanjih dni.
Tragična scena iz devete dežele.
Ivan Lah

Izdano:	Slovenski narod 4. januar 1912 (45/3)
Viri:	3
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Osebe:

Župnik, debel in rejen, kot jih vidiš po Kranjskem.
Kaplan, suh in dolg.
Sternen, šolski sluga, z veliko brado in inteligentnimi potezami na obrazu.
Gospa Sternenova, oblečena gosposko.
Kmetje, kot so naši kranjski.

Na levi dvorišče, na desni gostilniški vrt, mize in stoli. Sredi dvorišča stoji košato drevo. Ko se zastor dvigne stojita župnik in kaplan sredi odra. Sternen in gospa Sterneneva sedita pri mizi.

1. prizor.

Župnik (si briše pot s čela in gleda proti desni.) Kaj jih še ni? Pa saj vem, vsak čas bodo tu. Radi me ubogajo. No da, da –

Kaplan. Prav pogodi mi je to ljudstvo. Pridno in delavno je in – kar je glavno, – globoko verno.

Župnik (se obrne k Sternenu.) Lepo, lepo od vas, gospod Sternen. Edino vi ste prišli iz mesta, od gospode; drugi, seveda drugi – sami brezverci. No, mislim, če prodre naš kandidat, kar ni dvoma, se bodo že še vsi bridko pokesali. Da da –

Sternen (zelo ponižno.) Prav imate, gospod župnik. prav. – Res, povem vam odkrito, gospod župnik, jaz sem bil od nekdaj že pristaš vaše stranke, – no in zato sem prišel na shod. – – Pa oprostite, milostljivi gospod župnik, rodbino imam, ženo in otroke, a plača je majhna, zelo majhna, in rad bi –

Župnik. Že dobro, že vem. Vidite, sami imate ključ do lepše bodočnosti. Dne 13. t. m. so volitve za državni zbor – no in tedaj napišite na volilni listek: Evgen Jarnik – in ugodeno vam bo. Da, da –

Sternen. Hvaležen sem vam, gospod župnik, za poduk, zelo hvaležen. Prav tako bom storil, kot ste dejali. Žena in otroci, – saj veste gospod župnik, – trda je pri teh razmerah, zato lahko upam, ne?

Župnik. No, seveda, seveda. Le brez skrbi bodite in ravnajte se po mojem navodilu.

Ga. Sternenova (vstane.) Zelo sva vam hvaležna oba, prečastiti. Tega vam ne pozabiva nikoli. (Mu poljublja roko.) No in če se vam ne zamerim gospod župnik, rada bi, če pridete kdaj v mesto, povabila bi vas na malo kosilce. Sicer nimamo bogvekaj, a tu in tam se že napravi. Saj smem upati, gospod prečastiti – in še vas gospod kaplan bi prosila –

Župnik. Se že oglasiva, že.

Kaplan. Seveda prideva, gospa.

2. prizor.

Kmetje prihajajo počasi na oder. Vsi prijazno pozdravljajo župnika in kaplana.

Kaplan. Lepo od vas možje, da ste prišli. Le bližje pristopite, da se kaj pomenimo.

Župnik. Ej no, kaj se hoče. Slabo letino boste imeli najbrže letos. Kaj ne da? Toča vam je res veliko pobila. A ne obupati takoj! Vse se da še lahko popraviti. Mi vam lahko pomagamo in vam tudi hočemo pomagati, ker ste dobri in pridni in verni možje.

I. kmet (drugemu na stran.) Kaj rečeš, Miha, kaj to pomeni? Zelo so prijazni z nami gospodje. Že dolgo niso bili take volje.

II. kmet. Je že res, da niso ta gospod tako prijazni z nami, kot prejšnji. E, prejšnji je bil zlata duša. Vsa fara je jokala za njim, ko je umrl. Ta pa se zadira nad nami, kot pse. Nima je poštene besede za nas, kot se spodobi za človeka.

III. kmet. Kaj hočete? Gospod pa je le on.

IV. kmet. In več ve, kot mi. Poslušajmo ga!

Župnik. Kar tako-le okoli mene stopite. Le bližje, da se bolje razumemo. Tako. – No, nekaj vam hočem povedati, seveda bolj na kratko, ker ne morem preveč na dolgo govoriti. Veste kmetje, tam na Portugalskem –

Kaplan. To je daleč od nas. Lepa dežela, ki leži tik ob morju.

Župnik. Da, da – no, tam so se dvignili ljudje, kaj ljudje, – sami pravi vragi iz pekla –

Kmetje. (Poslušajo z odprtimi ustmi.) A – a –. Kaj ne poveste, gospod župnik?

Kaplan. Res, res, gospod župnik ne laže. Saj berete lahko. V vseh časopisih je debelo tiskano.

Župnik. Mhm! In poslušajte! Ti vragi so se vzdignili in razdejali božje hiše, svete cerkve, klali in morili ljudi, kot zakoljete vi za praznike prašička.

Kmetje. Ni mogoče, ni mogoče!

Kaplan. Pa se hujše! Duhovnikom, božjim namestnikom tudi niso prizanesli. Pobili so jih na stotine, druge pa so pognali iz dežele.

Kmetje (vsi razljučeni). Judje, ki so križali Zveličarja! Barabe, ki se dvignile zoper Boga!

Župnik. In vse, kar je bilo božjega, so izmetali iz dežele. Pokazati so hoteli, da se ne brigajo več ne za Boga, ne za njegove dobrote. Preošabni so postali! A kdor se povišuje, bo ponižan. In okusili bodo kmalu britko šibo božjo.

II. kmet. Da bi se nebesa razklala in strele požgale to brezversko deželo!

III. kmet. Da bi puhnil ogenj iz zemlje in obliznil vse te brezbožce!

Župnik. In, – dragi moji farani, – ravnotake vrste ljudi, kot so ti, imamo tudi med sabo –

Kmetje. Kje so? Dajte, da jih stremo, da jih uničimo!

Kaplan. Bravo, možje! Mi smo verni ljudje in ne trpimo med sabo takih bitij, ki nastopajo vedno in povsod proti sveti cerkvi in proti nam duhovnikom božjim namestnikom.

Župnik. Ogibajte se takih ljudi bolj, kot vrag križa. Nastopajo morda med vami in vam govorijo sladke besede, a samo zato, da bi vas izvabili v svoj brlog, kjer bi se zabavali na vaš račun.

I. kmet. Le recite nam eno besedo in pokažite nam te ljudi in takoj pridemo vsi nad nje.

Kmetje. Pa tudi če poginemo!

II. kmet. Saj če umremo za vero, umremo mučeniške smrti – in naravnost v nebesa pojdejo naše duše.

Kmetje (srdito.) In bili se bomo, kot levi in zmagamo, saj z nami je Bog!

Župnik. Tako, tako, zelo se mi dopadete. Pravi ljudje ste vi! Vendar tu ni potreba prelivati krvi, vse mirnejše se lahko poravna cela stvar – ti ljudje so namreč takozvani liberalci, ki lazijo sedaj okoli vas in vam nagovarjajo, da volite 13. t. m. njihovega kandidata Majerleta.

Kaplan. Onega faliranega študenta iz Predgrada.

Župnik. A mislim, da ne bo nobeden izmed vas zatajil vere in Boga in da bo vsak napisal 13. t. m. na listek kandidata, ki ga nam je postavil sam Bog, – to je Evgen Jarnik. – Amen.

Kaplan (se odkrije.) Sedaj pa izmolimo še en oče naš, da bi volitve dobro izpadle in da bi nasprotnike čisto Bog pokončal:

»Oče naš ...«

Kmetje (odgovarjajo zamolklo. Ko izmolijo počasi odhajajo drug za drugim. Za njimi odide tudi Sternen s soprogo, ki se zelo priklanjata župniku in kaplanu.)

Sternen. Ne pozabite, ženo in otroke imam.

Župnik. Že dobro že dobro. Le zanesite se na me.

Sternen (odide na desno.)

3. prizor.

Župnik. Vse pojde, kot bi mazal.

Kaplan. Veste, tako se mi zdi, kot za časa križarskih vojsk. Ravno tako je naše ljudstvo, kot takrat –

Župnik. No, ampak, – – (Odhajata počasi proti desni.) Iz daljave se začuje pesem vaških devic in mater:

»Med nami Bog je sedež zbral,
Merijo k sebi je pozval ...
O, blažena dežela ti, deležna božje milosti!«

Zastor pade.