Izza peči.
Anton Kos
Čeprav je pod psevdonimom Spectabilis pisal Anton Kos, v delu Izza peči to ni jasno razvidno.
Izdano: Slovenski narod 15. november 1881 (14/260), 1. december 1882 (15/276), 14. december 1882 (286)
Viri: dLib 260
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

II. Uredi

V prvem pismu izza peči sem govoril o poeziji, ki se me je polastila, ko sem sedel pri toplej peči zadovoljen sam s seboj, ter razmišljeval, kako je dobra peč po zimi, če je topla. Denes hočem razpravljati drugo stran peči, namreč literarno stran. Če je mogel v ljubljanskem „literarnem klubu“ čitati mlad slovenski literat razpravo pod naslovom: „Medved in literatura“, ne vem, zakaj ne bi jaz podal v javnost razpravo, katere naslov se glasi:

Peč in pečenka.

Ko bi tudi jaz bil, kakor ste vi, gospod urednik, v tesnej zvezi s tisto veselo družbo v Ljubljani, ki si prikrajšuje zimske večere z resnimi in tudi humorističnimi berili, bi mi gotovo dovolili gospodje, da zasedem vsak teden ali vsakih štirinajst dnij katedro klubsko in da čitam kaj „resnega“, kar bi se čez teden izcimilo v mojej glavi; ker pa nijsem tako srečen, da bi mogel povedati in razložiti v veselem društvu kaj novega, o čemer še dozdaj nobeden slovensk literat govoril nij, mi boste dopustili, da deponiram svojo modrost v pisma izza peči.

Vi pa, učeni gospodje „literarnega kluba“, ki poznate pol sveta jezike in ki dobro veste, kaj je euphonija, poslušajte me pazno in čudite se mojej učenosti, katera mi je pomogla, da sem prišel na sled dosedaj še neopisanej gibčnosti in lepoti našega slovenskega jezika. Stavimo to le izreko:

V peči se peče pečenka
V peči se pečenka peče
Pečenka peče se v peči
Pečenka se v peči peče
Peče se pečenka v peči
Peče se v peči pečenka.

Vzemite gornjih varijacij, katero hočete, vsaka jednako prijetno doni, naj se ona izgovarja v prozi, v jambih, v spondejih, trohejih ali kako drugače, in če je človek še zdrav in mlad k temu, ter ima dober tek v rezervi, mi boste verjeli, da je nij kmalu lepše stvari na svetu, nego je samo jedna, katera koli, moja gori citirana stropha.

Ne le to, tudi heksameter se da lep narediti, če se reče:

Peče se, peče se, peče se, peče se v peči pečenka.

Samo skandirajte za menoj vestno, gospodje učeni, in prišli boste do spoznanja, da sem naredil in skoval moj heksameter po latinskem:

Quadrupedante putrem sonitu quatit ungula campum, in ta moj heksameter zares mogočno doni, ravno tako, ko da bi marširal bataljon kirasirjev.

Če je mej vami, gospoda moja, kateri muzikus, bom še nekaj povedal: dala bi se namreč skomponirati mala operetica, na primer tako le:

Bariton, undante, mezza voce:
Dali se peče v peči pečenka?
Altistica, allegro, forte:
Peče se, peče v peči pečenka.
Tutti allegretto, fortissimo jubilante:
Peče se, peče v peči pečenka
Peče se v peči, peče pečenka
Pečenka!

Zdaj bi jaz rad poznal tistega, ki bi rekel, da to nij lepo!

To vse, kar sem vam povedal, velja o peči „in generalibus“, to je o takej, v katerej se kuri po letu in po zimi, na katerej se po letu slive sušijo in hruške, a po zimi otroci čepijo in stari ljudje spijo na njej, moja peč „in specialibus“, pri katerej jaz sedim in se grejem, nij prikladna za peči pečenko, k večjemu bi se kava skuhala v njej, pečenka uže težko ali nikakor ne, nego namen moj je bil, pokazati gospodom literarnega kluba, kako lepo se da povedati v našem jeziku, da se v peči pečenka peče, ter da nobeden drugi narod ne more tako euphonistično in poetično spretno sukati svojega jezika in govoriti kakor mi – a to sem jasno dokazal, kakor mislim, samo še želim, da bi si moji rojaki zapomnili moje besede, in da ne bi nikdar in nikjer zanemarjali sukati jezike in peresa po domače in po pravilih, katere predpisuje domač naš slovenski jezik.

Čeravno vam še nijsem čisto oprostil, gospod urednik, da ste zavrgli moje „Re-kontra-poslano“ g. Ahasveru Nr. 2, katero sem dal na pošto dné 17. oktobra letos, vam vender še pišem izza peči, ker mi je dolgočasno na tem blatnem svetu, in oblaščujem vas, da smete čitati mestu mene to mojo čisto originalno razpravo o lepoti in gibčnosti našega jezika v vašem literarnem klubu. Če bo večina „literarnega kluba“ rekla, da sem dobro razložil stvar in razbistril, kako se peče v peči pečenka, morete spremeniti to moje pismo izza peči v feljton, če bo pa rekla večina, da razprava moja nij originalna, ali da ne zasluži tiska, jo denite k mojemu „Re-kontra-poslanemu“. Ampak to vam povem, čuvajte se prevelike zbirčnosti, ker po novem letu bo tudi vam druga pela, ko se bodo predali „Slov. Naroda“ nad in pod črto raztegnili na široko in na globoko.

Zdaj vas še prosim, pozdravite mi vse aktivno delujoče članove vašega „literarnega kluba“, najprej še tistega gospoda, ki se tako rad dere zarad kocaste naše pisave in tudi tistega, ki renči nad Dežmanom kot medved nad kukavico. Ko bi še tulil kateri član „literarnega kluba“, bi bil tercet gotov, tako pa imate le duet skupaj.

Vaš

Spectabilis.

IV. Uredi

Zadovoljen sam seboj sem sedel te dni v mraku pri peči in nisem mislil čisto nič. Hotel sem se počinoti in zato sem podil vse misli, dobre in hudobne od sebe proč, ter sem užival ljubi mir. Najedenkrat potrka nekdo na vrata in v sobo stopi v visokih čižmah z obligatno „ambrelo“ oborožen naš — Prostoslav Kretanov. Prišel me je vprašat, kaj je s Številko XIII. domačih pogovorov ter me interpeliral, zakaj mu sponašam vino, vino in zopet vino! Drugega posla ni imel, kakor je rekel.

Ko bi se dalo tako hitro odgovoriti, kakor vprašati, bi mu bil precej povedal, kaj in kako je s tisto številko, ki nam je prinesla letos dne 13. aprila srečo v Ljubljani, nego jaz sam nisem vedel in še danes ne vem, kako se je zgodilo, da bi mi je skazila sreča ravno pri trinajstej številki.

Uže par mesecev sem se veselil na tisto številko in zdelo se mi je, da me sreča podpira, ker je ravno o pravem času (a tempo) vrgel „Kres“ svojo petardo mej tisto neotesano pisačko druhal, h katerej prišteva in secunda linea tudi mojo spectablarsko malenkost in g. Bolhobera menda kot nares (Aufputz). „Kresova“ petarda se je razletela in obvisel je tudi meni na konci nosa komad cunjastega papirja, katerega sem si z rokavom obrisal in sem šel pisat št. XIII. a) domačih pogovorov.

Veselil sem se, ko sem prečital v rokopisu svoje delo in sem videl, da je dobro narejeno. Zapečatil sem torej pismo in prilepil nanj dve marki po 5 krajcarjev, samo da bi pošta bolj vesela bila mojega pisma in da ne bi morda uredništvo „Slov. Naroda“ imelo kakšnih sitnostij z doplačevanjem poštnine, dočim so mi je pismo dosti „važno“ zdelo. Nego jaz sem obračal, uredništvo pak je obrnilo in zvrnilo mi je voz in z vozom vred vso mojo visoko nakopičeno literarno robo XIII. a) številke domačih pogovorov.

Ko sem čez teden dnij videl, da je nesreča zadela številko XIII. a) sem napisal bolj pohlevno štev. XIII. b) in sem jo zopet poslal pod isto adreso v Ljubljano, dobro znajoč, da bi jo v Celovec zastonj pošiljal, a tudi ta spis nij našel milosti pred sodnim stolom urednikovim, kateremu se je zdelo preveč smodnika za osobo, ki ima jedva lokalno važnost.

Ker sem bil v tem pismu nabil puško s perjem oskubljenega literarnega našega kopuna, je brž ko ne uredništvo dobro storilo, da mi nij dopustilo ustreliti, pa je tem načinom zaprečilo smrad, ki bi se bil čutil po našem slovstvenem ozračji, da se je vsled strela užgalo perje oskubljenega literarnega kopuna, in tako pravico ne moremo in ne smemo kratiti uredništvu, ki je odgovorno za naše objektivne grehe in mora tudi plačati včasih kakšnih 10 gld. globe za jednega ali drugega svojega dopisnika, pa če si tudi liter vina zasluži pri takem poslu, so vendar na vsak način sitnosti zraven in sodnije se vsak pošten človek rad ogiblje — to je uže stara resnica.

Ko je številka XIII. b) pokopana bila, sem napisal po načelu „omne trinum perfectum“ številko XIII. c) in sem jo poslal v Ljubljano, ali tudi ta čisto pohlevna je šla v košaro in tako se še zahvaliti nisem mogel uredništvu „Kresovem“ za ovacijo, katero mi je bilo naredilo in s katero me je bilo počastilo v 9. zvezku letošnjega svojega tečaja.

To je resnična historija številke XIII. domačih pogovorov, katero je hotel izvedeti prijatelj moj Prostoslav Kretanov na svojem potovanji križem iz domovine, ter je prišel gledat me v moj kot za pečjo, rekši, da mora itak v Podsredo iti pogledat, kaj je s „pranjgarjem“ in iz Gorice se lehko pride v Zagreb, iz Zagreba pa čez Rajhenberg do Podsrede in naprej čez Podčetrtek in Rogatec do Ptuja, in kamor je zdaj namenjen, mej tem, ko pride njegovo XV. pismo iz Sim. Gregorčičevega zavičaja, „irgendwo im Görzischen“, kakor bi rekel g. Johann Pajk.

Malo da nijsem šel spremljat Prostoslava Kretanovega do Podsrede; tako teško mi je bilo, ko sem ga videl odhajati, (kar je tri dni trpelo), da sem pozabil na ovacijo uredništva in na gospo Pavlino Pajkovo, katera nij v tej našej zadevici čisto nič kriva, ter bi bilo greh, ko bi jo še jaz križal za pečjo zavoljo grehov „doktorja Klobasarum“, katerega ime bi jaz bil v Podsredi in effigie na pranjgar obesil, ko bi me bil izvabil izza peči g. Prostoslav Kretanov na potovanje križem domovine, kar se mu pa ne bo posrečilo nikoli, vsled česar tudi jaz pranjgarja nikoli videl ne bom.

Srečen je moj kolega, ki potuje križem domovine in lahko vidi vsak dan druge ljudi in druge kraje, še bolj srečen sem pa jaz, ki imam toplo peč pa se grejem pri taistej v grdej blatnej jeseni, a vina se dobi povsod ne le križem domovine, ampak tudi pri peči se dá dobrim tekom izprazniti čašica rujnega, in zato obljubujem, da ne bom več brojil in pazil, koliko čaš bo stresel moj prijatelj na potovanji svojem, ker brez kolofonija še gosli ne pojo čistim glasom, kako bi se potlej človek s človekom mogel prijateljski razgovarjati brez — kolofonija.

Spectabilis.


V. Uredi

Ko sem se na večer dne 21. novembra t. l. zadeval ob svet po ulicah našega mesta domov gredoč od „cara avstrijskega“, kamor sem bil šel pozdravljat slovensko deputacijo, ki je prišla na Gj. Daničićev pogreb iz Ljubljane, sem premišljeval, zakaj vender doktori medicine ne umejo odganjati smrt, kakor umejo juriš doktori odganjati ročišča pri sodniji, podaljšati življenja takim možem, ki so narodu potrebni in koristni, ter zakaj tiste banke, ki se pečajo z zavarovanjem človeškega življenja, ne morejo obvarovati smrti človeka, če še tako redno in vestno plačuje dogovorjeno premijo.

Do rezultata nisem prišel nobenega, ker sem bil v sredi svojega premišljevanja stopil v grdo mlako, ki je ležala na cesti in tista mlaka mi je dala povod, da sem začel razmotravati čisto drugo temo, namreč: da-li je ta mlaka sredi ceste potrebna ali vsaj koristna?

Po mojem prepričanji ni treba mlake sredi ulic, torej ni potrebna; koristna pač mora postati taka mlaka, ker spravi človeka na druge misli, če se zadene ob njo, kakor je spravila mene v tistem trenutku, ko sem začel jeziti se nad medicinsko znanostjo in nad zavarovalnimi bankami.

Do smrti imam pravico živeti, sem dejal, pa zakaj bi si potlej življenje grenil z medicinskimi študijami in zavarovalnimi bankami, ker življenja mi itak nobeden drugi ne vzame nego smrt, a smrti ubraniti se ni tako lahka reč, to sem videl zapisano nad neko lekarno, kjer so stale le-te pozlačene latinske besede:

Contra vim mortis
Nulla herba in hortis!

Po tem pa naj hodi bolan človek v lekarno po medicine!

Take po priliki so bile moje misli, preden sem prispel do tiste koristne mlake, v katero sem stopil z jedno nogo, in ko je to gotovo bilo, mi je samo po sebi prišlo vprašanje: da-li je meni potrebno ali koristno bilo hoditi pozdravljat deputacijo, in to tem več, ker mene vsaka deputacija, ki pride iz Ljubljane, spravi iz navadnega tira, tako da se bom nazadnje še vinu priučil, če bodo prepogosto dohajale deputacije iz Ljubljane.

Ker je sedaj pri Slovencih še odprto vprašanje, dali je „Narodni dom“ potreben ali koristen, se razumeva samo ob sebi, da se je tudi meni narinulo vprašanje o potrebi ali koristi tiste mlake, katero sem bil našel in steknil pri svojem zadevanji ob svet, domov gredoč od „carja avstrijskega“, ter katera je bila za me prava Nirvana, ki me je rešila nepotrebnih misli o smrti človeški in me je napeljala na praktičneja premišljevanja o potrebi in koristi tiste mlake same, kakor tudi drugih rečij.

Pa to, kakor tudi vprašanje, je-li bilo potrebno, da mi je „Kresovo“ uredništvo pokazalo zobe in mi napravilo par komplimentov, kakršnih bi dobil pri vsaki branjevki, — so malenkosti, o katerih ni potrebno niti koristno kaj več govoriti, ampak nekaj drugega potrebnega o veliki nepotrebi bi še rad povedal.

V zagrebškem „Viencu“ (št. 47 ex 1882) piše g. Ej. Galac oceno literarnih del Lav. Vukelića, in tam se nahajajo sledeče besede, tičoče se hrvatskega prevoda Prešernove „Pod oknom“:

„Ova pjesma još se uvjek kod nas pjeva u slovenskom izvoru. I jest krasna pjesmica, — ali neznam, zašto se ne bi svuda hrvatski pjevala, gdje je na hrvatskem jeziku još kamo sladja! Zar se može ona nježna misao ljepše izraziti, nego li ju je Vukelić izrazio u četvrtoj i petoj kitici?“

Zvezde dajte
Pogledajte
Da l' mi spava ljubica.
Da li sluša
da l' me kuša
da li ljubi drugoga?

Ako snije,
Ne budi je
Moja tiha pjesmice,
Ak' preljubi
Kad izgubi
Srdce će mi smirit se!

Oprostite mi gospod urednik, če imate kaj pesniškega v sebi in če sem vas razžalil! Nisem vas hotel žaliti, samo povedati sem hotel, da ni niti potrebno niti koristno prelagati naših slovenskih pesmi v hrvatsko narečje, kakor niti hrvatskih v slovensko, kar nam je pokojni Lav. Vukelić jasno dokazal s svojim „tužnim“ prevodom „najblagozvučnije Preširnove: Pod oknom!“

Spectabilis.