J. Kozak: Rdeči nagelj

Rdeči nagelj
Juš Kozak
Izdano: Slovenski narod, 43/372–373, 375, 377; 1910
Viri: 372, 373, 375, 377
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bolehal sem nekoliko. Ne vem, že od nekdaj nisem bil popolnoma zdrav na pljučih, a to jesen sem se bil še poleg tega prehladil. Par dni sem ležal in bilo je bolje, a ostalo je nekaj v pljučih, kot ostane trepet v človeku, ki je prestal ravnokar smrtonosen strah. Tlačilo me je in dušilo ponoči in tudi čez dan me je hitro upehala vsaka pot. Postajal sem resen in videl sem pred seboj jesen — jesen svoje mladosti.

»Kaj naj bo to zadnja jeseni?« sem se vprašal in pri takih vprašanjih sem se prestrašil, da sem odskočil, ko slab človek, ki mu dokažeš, da ti je zapeljal ljubico. Ha, ko bi videli kdaj takega človeka, kako je boječ, kako prazne so takrat njegove oči — potem bi razumeli moj strah pred smrtjo. A nisem se bal vedno smrti. Ne vem, včasi sem jo imenoval sladko, da celo najlepše na tem svetu. Veroval sem takrat tako zavedno in vse, v kar sem veroval, je bilo tako jasno, obdano s solnčnim sijajem. Vedel sem, da bo tam novo življenje, ki bo lepše kot to, in da bomo tam vse spoznali, da se bomo strnili z bogom.

A pozneje so prišli dvomi, da še sam ne vem, v kaki obliki. Kar nekaj ni mirovalo. Vedno se je dvigalo v duši, ko mučen dvom: Ali bo to spoznanje smrti ali življenja! Ali bo naš duh prejenjal delati, ampak bo ob tem spoznanju onemel, ko Lotova žena! Neumni so se mi zdeli včasi taki dvomi — a smrti nisem več imenoval lahke, sladke, ampak pričel sem se bati. Ne ravno bati, le nek nemir sem občutil ob njenem mrzlem dihu. Vendar, ko so prišli težki časi trpljenja nadme, ko sem okusil to kupo, ko sem okusil tudi druge, tej enake, tedaj sem pač priznal, da bo našim naporom smrt vendarle dobrodošla. Ko sem gledal v življenje, ko sem vprašal po njega sreči in po sreči drugih ljudi, tedaj sem spoznal misterij smrti. Človek mora iti v življenje, če hoče spoznati, če hoče spoznavati pravo vrednost svojega bitja. Tu, življenje je knjiga hrepenenja, boja, strasti, žalosti, nedolžnosti, no, in vsega, vsega. Vse pregleda človek, blagor mu, kdor pregleda, da ne postane njegovo oko motno in se ne obrne k zemlji. Nekateri obupajo ob tem pogledu, drugi zmagajo, a tretji zblaznijo. Toda to občutijo samo ljudje, kojih oči hrepenijo više in niso vajene za svet. Spoznajo spoznanje, da živijo v svetu, in to jim postane glavni problem življenja, medtem ko drugi žive kar tjavendan.

Tudi k meni so prišli taki dvomi v vas. In kadar je človek malo bolan, pa se še shujšajo in še bolj uničijo človeka. Zato nisem mogel dalje ostati v postelji, ampak hotel sem se gibati, živeti — saj sem bil tisti čas ravno zaljubljen in zdelo se mi je življenje lepo. To daje človeku moč in veselje do dela, in ves je, ko narava spomladi. Nisem imel navade hoditi krog zdravnikov, toda sedaj sem se namenil, da jo bodem nekega dne le mahnil.

Teden je bil proti koncu. Bilo je ravno soboto popoldne. Park pred mojo hišo je bil nenavadno lep. Ves je bil prepojen z raznovrstnimi barvami in spodaj je bilo tako polno listja, da so bila tla baržunasta. Vendar še rajši, ko ob solnčnem siju, sem gledal ta vrt zjutraj, ko je ležala gosta megla na zemlji in je park ovila tesno, ko pajčolan skrivnosti. In za tem pajčolanom se je vršilo slovo življenja. Vlažno je bilo vse, ko bi jokalo.

Opoldne pa je sijalo solnce in nekaj je manjkalo. V zraku je nekaj manjkalo — nekaj toplega, polnega življenja.

Vendar namenil sem se iti izprehajat, da se naužijem še enkrat opojnih solnčnih žarkov. V drevoredu je bilo tiho in mirno, in le šelest listja se je slišal. Mrzlo je bilo, ker ni bilo življenja. Šel sem po drevoredu in na koncu sem videl dva človeka. Čudno se mi je zdelo, kaj bi tadva sedaj tu počenjala in šel sem tja doli. Ko sem šel mimo, sem ostrmel.

Na klopi pred menoj je sedel mlad mož, elegantno napravljen. Zavit je bil v toplo zimsko suknjo. A njegov obraz! — ne, takega obraza še nisem srečal nikdar, niti na slikah, niti v življenju. Glavo je imel nagnjeno nazaj in tako udobno visel na klopi. Njegovih oči nisem videl. A obraz je bil bled, izmučen in tako mirno vdan, da sem gledal in gledal vanj brez prestanka. Govoril je s svojim tovarišem, ki je stal pred njim. Nista me videla, zato sem lahko poslušal njiju pogovor.

»Kadar dihnem, pa občutim to notri bodljaje, tu v pljučih.« Mirno in počasi je dejal in dvignil desnico in pokazal na svoja prsa. Potem je spustil desnico na prejšnje mesto in gledal tovariša.

Ta ni zinil ničesar. »Da, bodljaji,« je dejal oni zopet, »veš, sicer natančno vem, da do zime ne bom. Sedaj se grejem tu na solncu, ha — ha, na solncu, ko mačka ali martinček.«

Jaz sem sedel na nasprotno klop, da bi ga lažje opazoval — ker se mi je naenkrat zazdelo, da sem ta obraz že nekdaj videl nekje, samo da ni bil tako lep, ko danes, ko je bil ogledalo težkega življenja, deloma zmaganega, deloma zmagujočega naravo tega človeka. Ko sem ga pogledal od strani, pa se mi je v hipu zasvetilo: to je zdravnik iz naše hiše, sedaj, naj že velja kar hoče, spoznati ga moram.

Spomnil sem se ta hip, da bi bil tega človeka že večkrat lahko spoznal, ker sem bil tolikrat že v njegovi družbi. A zdel se mi ni ta človek nič posebnega in zato sem ga spregledal. A nocoj, sem si mislil, bova znanca.

Zvečer sem šel v gostilno v naši hiši. Tu sem je zahajal on vsak večer. Jaz sem tu samo povečerjal in potem sem šel drugam. A nocoj sem ostal.

Prišel je, kot je imel navado. Ko je povečerjal, saj jedel ni skoro nič, sem se mu pridružil. Predstavil sem se in pričela sva pogovor. Povedal sem mu, da bi se rad pogovoril drugi dan ž njim zaradi svoje bolezni. Takrat pa mi je pogledal pozorno v oči. Dolgo časa sem ga gledal, ker sem videl ta hip njegovo dušo. Nekaj plašnega je bilo v teh očeh, nekaj ponosnega, hrepenečega, a nekaj zatiranega je dajalo vsemu obrazu bolesten izraz.

Nehote sem se nasmehnil.

In tedaj se je nasmehnil tudi on. »Veste, zakaj sem vas sedajle tako gledal? Zato, da bi me razumeli. In vem, umeli ste me, ker ste se nasmehnili. A veste zakaj ste me tako hitro? Zato, ker ste taki, ko jaz. Midva sva sorodna, bolj ko si pa vi mislite. Jaz sem se za vas zanimal, ker sem prečital vaše pesmice. Hm, — ugajalo mi jih je par.«—»Ha, nemirni ste postali, vidite s tem se zopet potrdili mojo slutnjo, narava ko jaz. Le mirno. Vi se zanje niste zanimali, to dobro vem, ker se vam nisem zdel nič posebnega. Tudi jaz sem bil svoje dni tak, da nisem opazoval ljudi, ki niso bili vsaj poeti. No, prišli boste do spoznanja, da je vsak človek v gotovi meri zanimiv. Vi pa ste bili zame predmet, ki sem ga vedno opazoval, in mogoče je polovica vašega življenja meni ravno tako znana, ko vam samemu. Pač, malo preveč trdim, toda dobro mi je znana. Zaljubljeni ste zdaj — povem, nesrečno, ker boste padli na tem potu, kot sem jaz padel. Niste še sami sprevideli napake, ki vas bo uničila. Že včasih sem jo hotel razodeti, ko sem vas gledal v izmučene oči, polne trpljenja. Takrat ste bili tako lepi, da sem vas ljubil, ko njo. Takrat bi vam rad pokazal pot, po kateri boste mogoče, pravim mogoče, zmagali. Ker tudi ta pot ni zame sedaj nič vredna in jaz bi je še mogoče ne nastopil — ali pa? Ampak pretežka je za marsikoga. Sicer pa oprostite, kaj niste hoteli vi jutri, da vas preiščem?«

Prikimal sem molče, ker sem bil prevzet in zavzet nad vsem, kar mi je povedal.

»Veste — to je nepotrebno. Jaz vam bom pokazal jutri človeka in potem vem, da ne boste jemali nobenih zdravil več. Dovolj bo, da vam pokažem človeka, kot ga še niste videli. Pridite, prijatelj, popoldne v park. Sedaj pa je pozno in jaz grem. Zdravstvujte!«

Sedel sem še nekaj časa v gostilni in premišljeval. Pokazal mi bo človeka, da ne bo treba zdravnika. Zaman sem ugibal. Uhajale so misli dalje: Kako pozna ta človek mojo mladost, skrbno čuvano? On pozna celo njo?

Pozno sem se šele odpravil domov.

Celo dopoldne sem taval okoli. Bil sem tako radoveden, da še nikdar v svojem življenju tako. Kaj mi bo pač ta človek povedal, ki je prišel do tako mirne sodbe o smrti: To vprašanje me je najbolj nadlegovalo drugo jutro. Kakšna je bila njegova pot življenja? Zakaj je čul nad menoj, ko kak duh, ki ga ne vidi nihče? Moja samovoljnost je stopnjevala ob teh mislih in res želel sem si že, da pride čas, ko mi bo vse jasno, ko bom šel zopet veselo, zadovoljno čez park.

Proti dvem popoldne je prišel. Napravljen je bil, ko včeraj. Nič sprememb nisem opazil na njegovem obrazu, le enako vdan in miren je bil.

»Sediva, prijatelj!« je dejal. Tako prijazno, tako zaupno, da mi je postalo skoro malo nadležno.

»Čujte, kakor sem rekel, danes vam bom pokazal človeka. Kajne, zdaj se čudite, da nisem prinesel seboj cel sveženj knjig. A ne — motite se — tega človeka ne rabim danes. Predno pričnem, vas predvsem prosim, prijatelj, verjemite mi vse. Nisva prijatelja, znanca dvajsetih ali še več let. Od včeraj sva znana. Rešiti vas hočem, zato vam bom povedal vse, celo kaj takega, kar bi ne povedal drugače živi duši. Glejte, sedaj pa je jesen — jesen zame, a zakaj bi za vas ne bilo življenja — preporoda življenja? Torej, pridite k meni danes z Ijubečo dušo in verujočo in potem bo moj edini cilj, ki ga imam, že tu dosežen.«

Dihnil je in menda ga je zopet zbodlo, ker je težko vzdihnil in se sključil.

»Dejal sem vam, da vam pokažem človeka, in potem sem vam dejal, da bom govoril o sebi, o svojem življenju. Kaj naj to pomeni? Nič drugega, ko da vam odkrijem samega sebe in vi boste videli in spoznali Človeka, kot je v resnici na tej zemlji. Jaz sem bil tako človek kot malokdo in vendar ni postalo iz mene nič takega, da bi obrnili drugi pozornost name. Vse, vse se je odigralo tu notri, kjer se je sedaj nastanila smrt. Ha, dobra misel, sedaj v novembru se selijo ljudje, no, in zakaj bi tudi smrt ne poiskala čednega kotička.

Tu notri je kipelo, valovalo življenje ko v malokateri duši. In vendar ni sedaj nič, da bi pokazal: evo glejte plod! Prav imate, nič in ta nič bo tudi iz vas. Da, tudi iz vas ne bo popolnoma nič, ker ste plašni in boječi v svoji duši, kot sem bil jaz ... In to je zamorilo plamen, ki je kipel do neba, ki je bil močan ko gora Atos, ki kljubuje tisočletja morju; zamorjeni so cilji, velikanski, mogočni, tako jasni, lepi, da me je res skoro strah, če pomislim nanje, da so sedaj prah in da plava nad njimi trpek smehljaj, kot angeli nad zapuščenimi grobovi. In to vam pripovedujem iz ljubezni do vas, ker bi želel, da bi bilo iz vas kdaj kaj, če boste premagali plašnost in bojazljivost. Drugače ne bo iz vas drugega kot prazno pogorišče. Bral sem pred kratkem, pri nekem jako mladem pisatelju. »Poznal sem ljudi, ki so gojili titanske naklepe in so imeli v svoji družbi plašnost in bojazljivost in nič niso učinili.« Glejte! čudil sem se, da je tako mlad človek prišel do tega. Krepko dušo mora imeti, burno življenje. Jaz nisem sedaj niti toliko zmožen, da bi vam pokazal, vam Ijudem, to. Zato bom povedal le vam in vas mogoče rešil, če vam ni prirojeno, od usode določeno, ko meni.

Jaz sem hrepenel, ko hrepenite sedaj vi. Hotel sem postati pisatelj, umetnik in bogve — saj so bili moji cilji preveč prešerni, da bi mogel govorili, ker me je strah. Hotel sem podati človeštvu nekaj, česar še ni podal nihče, ker bi človeštvo dvignilo iz bolečin in prepada in bi ustvaril na zemlji raj. O bodoči sreči človeštva sem sanjal. Videl sem, kako se bo vse spreobrnilo, kako bodo Ijudje boljši. In glejte, bil sem takrat dober človek in veselil sem se teh idealov — saj so mi dali vse — vse.

Toda na te srečne ure pa so prišle ure trpljenja. Jaz sem spoznal, da nimam toliko moči, da bi ljudem kaj takega podal. Spoznal sem, da je moja duša premalo čista, da bi dosegla to. In bridek kes, obupanost sta se me lotila. Pustil sem vse vnemar. »Saj nimam moči,« sem se izgovarjal. A vendar sem obenem videl, da je vse zaman, vse varanje duše, da jaz moram upati, želeti, drugače sploh ne živim. In s tem spoznanjem je prišlo v dušo zopet življenje; vera v lastno moč se je celo vrnila. In sladko so me oklenili oblaki sanj veličastne bodočnosti. In v onih urah sem bil menda popoln egoist. Celo to sem pozabil, kar sem prej videl tako jasno in določno, da jo moja duša grda in umazana: sovraštvo, zavist, podlost, hrepenenje po nizkih zabavah, vse sem pozabil.

V takih trenotkih sem šel rad ven, v naravo, da sem svoje sanje takorekoč izživel.

In zakaj ni zdaj ni nič? Zakaj sem sedaj miren ob spoznanju, da nisem nič? Zdaj sem šele postal tak, kot bi moral pot nastopiti. Sedaj sem močno, brez laži govoril svoji duši in sedaj sem spoznal, da nisem nič in da je mir le tam po smrti.

Z menoj ni bilo nič, ker sem se bal. Da! Že od nekdaj je v moji duši strah — zdi se mi, že od rojstva. In jaz, ki sem nosil na plečah svet, slabosti in gorje in tudi najlepše, jaz bi moral hoditi svojo pot! Ker mnogo nas je, ki se borimo, menda vsi — a drugi se ne zavedajo, da se borijo. A vsak hodi svojo pot. Jaz sem imel težko breme in pot je bila slaba, ker so po tej poti hodili tudi drugi. In zato je bila shojena in jaz sem se sedaj udrl — udrl prav do kolen. Če pa hočeš zmagati, moraš ohraniti čisto dušo — a hodi, kamor te zanese življenjski val. Tam poišči pot, a ta naj bo kamenita, ker nosiš na sebi pretežko breme, da bi hodil po močvirju, kjer hodijo Ijudje, ki nimajo nobenega bremena.

Jaz sem sedaj uničen in uničilo me je življenje in bolezen, ki že dolgo gloda na meni, uničil sem se tudi sam, ker sem preveč hrepenel.

Glejte, kaj mi je ostalo do zadnjih dni. Tolažil sem se s tem, da sem živel življenje, kot ga živi malokdo. In to mi je bilo sladko. Težko je bilo moje življenje — a živeli so ga pred menoj tisoči in še ga bodo živeli. Vsepolno ljudi se bori na ta način. Samo življenje! Moči ni v nas, saj je komaj v enemu izmed milijonov. In odkod to varanje? Še danes mi je to uganka.

Čakajte, zdaj vam povem še svoj konec. Konec mojega življenja tvori nesrečna ljubezen, ki sem jo zakrivil sam, da se je ponesrečila zame. Zakaj vam to pravzaprav pripovedujem? Zato, da boste videli, da tudi tu nisem hodil lastnih potov in da sta vladala v mojem srcu plašnost in bojazen.

Spoznal sem deklico, ko sem šel letos na počitnice, da bi popolnoma ozdravel, ker dolgo že nisem popolnoma zdrav. Dosti deklic sem spoznal že takole med vožnjo. No — pozabil sem jih, ker se niso peljale tako daleč ko jaz ali pa me niso posebno zanimale. A ta se mi je zazdela molčeča in nekaj ponosnega je bilo v njej, kar me je opozorilo in vzpodbudilo moje zanimanje. Take ljudi jaz ljubim. Tihi so in ponosni, kot bi nosili v sebi zaprto vso bol sveta. Tako sem prišel na počitnice. Sklenil sem, da se deklici ne približam več, ker sem mislil, da bo to bolje zanjo in zame. Bil sem takrat že zelo slab — a sčasoma se mi je zboljšalo.

Pričelo se je pravcato življenje. Jaz sem spočetka sameval. Hodil sem po gozdih in užival sem ondotno lepoto. Toda naenkrat me je zavleklo v vrtinec temnega bakanala. Opojnost me je oklepala ko nežen pajčolan in meni je bilo izpočetka sladko, sladko. Živel sem že preje življenje. A še enkrat sem hotel piti iz te čaše, polne misterija. Bil sem tedaj menda močan, ker se mi je vse gabilo. In zahrepenel sem po človeku, ki bi bil mojih misli in bi zaničeval to življenje. In takrat, bilo je že proti koncu počitnic, oziroma mojega dopusta, sem ogovoril svojo znanko. Še vedno se mi je zdela molčeča, a nekaj trdega sem zasledil v njeni moški duši, kar me je za hip ustrašilo: »Ha! ta ženska bi znala sovražiti!« sem vzkliknil nehote. Toda priljubila se mi je, ker je sovražila to življenje, saj proti meni je kazala tako. Sicer vem, da bi ga pila, saj to vsak človek, a ona bi ne našla v tem miru, dušne utehe, kot jaz ne. Toda sklenil sem, da pustim vse znanje. Zakaj sem učinil to? Zato, ker sem bil pošten. Vedel sem, da jaz deklice ne ljubim, kot bi jo moral, in da je vsak up bodočnosti odvzet. Lahko mi jo je bilo pustiti, ker je v resnici še nisem ljubil, le govoril sem rad z njo.

No in ona je prišla semkaj. Jaz se spočetka sploh nisem menil zanjo. Toda naposled smo šli parkrat k nji; bilo nas je več, ki smo tisti čas vkup živeli. Posebnih namenov nisem imel. Nekega dne sem ostal pri nji celo štiri ure. Da, in še takrat je nisem ljubil. In potem sem mislil: Kaj boš hodil samo za šalo? Pusti! Zares? Hm, jaz ne morem ljubiti. Tako se je zgodilo, da nisem šel več. No, in sedaj se je dvignila v duši zavist. Nisem je ljubil, a vendar sem vedno mislil nanjo. Meni se zdi, da se je pričela dvigati v duši celo neka ljubosumnost. Da, taka je človeška duša.

Tisti čas pa me je nekdo nalagal, da me pusti ona pozdraviti. Lažnivec je bil oni človek. Lagal je pri njej in pri meni. Ona je mene sovražila, oziroma prezirala.

A jaz, ki nisem vedel ničesar še o laži, sem mislil vedno bolj nanjo in —, in tedaj sem jo vzljubil. Da, takrat sem jo ljubil s tako silo, da bi ji žrtvoval tudi življenje. In glej plašljivca! Nisem se mogel odločiti niti za pozabljenje niti za ljubezen. Omahoval sem, a k njej nisem šel. Tačas sem srečal zopet nekje svojega tovariša. Ne poznate ga, gospod, vseeno je, če vam povem ime. Tako se bori z življenjem ko mi. Toda, ker govorimo lažje z imeni, vedite, bil je Korel, saj tako mu je bilo med nami ime.

Vprašal me je, če grem kaj k njej, ker on jo tedaj že vedel, da jo ljubim.

»Ne,« sem dejal. »Veš kaj?« je rekel, »zdaj enkrat bom šel jaz in bom videl, kako misli o nas, posebno o tebi.«

»Pa pojdi,« sem dejal.

Drugi dan popoldne sem bil na Rožniku. Izmučen, uničen od strašnih dvomov, ki so mi razjedali dušo, sem prišel domov. Celo popoldne sem iskal odgovora: Ali bo po smrti bolje? Jaz ne vem, vprašanje me je napadlo že zjutraj in nisem se mogel rešiti. Odgovora nisem dobil in to me je najbolj izmučilo.

Korla sem čakal v parku.

»No, kaj pa Iva?« sem ga vprašal. Tedaj mi je povedal, da me je dotični človek, o katerem sem prej govoril, jako osramotil. Povedal mi jo vse lepo počasi — tako, da sem videl vse jasno in obenem jasno konec svoje ljubezni. »Uničen!« sem dejal in bil sem tako slab, da me je tovariš vprašal, kaj mi je. »Uničen od drugih in deloma po svoji krivdi.«

In tovariš je bil pošten človek. Povedal mi je tudi, da bo še ta večer dobil pri njej lepo, krasno rožo in da mi jo bo pokazal gotovo še nocoj. In čujte, tedaj je padla tudi moja čista duša in postal sem bestija. Nisem pomislil na to, da je moj tovariš ne bo ljubil, kot sem jo jaz. Nič nisem mislil, le v duši je ostala strašanska želja po osveti. Mislim, da je takrat nisem več resnično ljubil. Veste, kar kipelo je v meni. Življenjsko moč sem zadobil, tiransko. Nagovarjal sem tovariša, naj gre. In šel je. Smehljaje sem hodil okrog. Ah, kako sem bil takrat slasti pijan! Ko v omotici triumfa sem šel ob določeni uri tja, kjer bi videl, kako bo šla z njim. A prišel je on sam. Pokazal mi je rdeč nagelj, ki je tako prešerno slonel na njegovih prsih, da se je vlil ves njegov žar naravnost meni v oči. Tisti žar je bil za dušo to, kar ti bodljaji za pljuča. Uničili so me. In moja duša je pala tako nizko, da je triumfirala, ker je ona drugemu podarila ljubezen. Tovariš je bil menda sit vsega in mi je ponudil nagelj. — »Vzemi za spomin, da boš pomnil ta večer.« Duša, ki je tako nizko pala, ga je vzela.

Kaj bi dalje ... Dvignil bi se bil lahko. Pozabil vse. A duša je pala preveč. Telo je bilo že prej uničeno in vse je bilo proč. Nobenih ciljev več! Le smrt naj pride sedaj. Da, v smrti vidim sedaj rešitev vsega. Ne vem, kaj bo tam — a proč od tu. Ah, tam bo duša zopet čista in rešen bom. Pokoj, ki ga tako želim, zadobim. Sedaj želim le pokoja. Na Ivo mislim pač še. Saj je vseeno. Kaj bi pozabil, ko umrem. Pozabljenje je za žive. Prišel bo čas, ko boste vsi, ki le preveč trpite, zaželeli pokoja — a v vaših srcih bo vera ...«

Nehal je in globoko vzdihnil. Strmel sem. Saj to sem jaz! Ta človek sem jaz, saj ni mogoče, da bi bil kdo drugi! Ta ljubezen je moja ljubezen! A vendar on sedi tu ... Kaj je dejal? Tisoči bodo živeli in živijo tako življenje. Ah, resnica je ... on je v resnici človek. Tu pred menoj sedi človek, ki je strt. A jaz!? Rešitve hočem, rešitve. — Zakaj? Glej! Listje odpada — umrl boš. Da, umrl bom. Prazno je življenje. Prazno in pusto.

»Toda, čujte še nekaj,« je pristavil. »Ne padite, kot sem pal jaz. Bojujte boj saj do konca. Izkušnje črpajte in pozabite rane. Stopajte po lastnih potih resnice in brez laži. Iščite potov! Z vero v srcu boste umrli!«

»Tedaj sem hotel vere. Pozabil bom njo in šel bom svojo pot, možato, brez laži, odkritosrčno pot. In vem, tam bo plačilo za boj. A sedaj boj!«

Pogledal sem svojega tovariša. Na njegovem obrazu je igral bolesten smehljaj in želja po miru. Ta hip sem ga ljubil najbolj.

»Zdaj je mi lahko,« je skoraj dahnil: »Pojdiva, mraz je že.« Drug ob drugega se opiraje sva šla po odpadlem listju in to je šumelo, kot bi stopal kdo za nama.