Jadac
| Jadac Ivan Cankar |
Spisal Saveljev
| |||||||||||||
Kostanji so šumeli nad nami in skozi temno vejevje se je videlo tu pa tam zamolklo-sinje, visoko nebó, posejano z redkimi zvezdami. Polastilo se nas je nenadoma nekaj nejasnega, — podobnega tihemu, romantičnemu čustvu, kakor ga začuti človek, kadar popije pozno na večer dve čaši čaja in se zagleda s široko odprtimi očmi v mračno daljavo.
Gospodična Koprivnikova je vzdihnila in se naslonila nazaj na stol, da se je zasvetil izza sence njen drobni, beli obrazek, kakor izsekan iz mramorja. Marko pa si je pogladil svoje silne, navzdol viseče brke ter govoril dalje s precej jednostavnim, malo hripavim glasom.
»Krasna je bila ta ženska, — prekrasna! Škoda samó, da ni imela črnih očij ..., a vrag vedi, — odkar sem videl ta dva čudovita siva bisera, lesketajoča se v rosni luči, — nimam nobene simpatije več do temnih dijamantov. Lase je imela temnorujave z lahnim zlatim bleskom, in padali so ji globoko na čelo, skoro do obrvij, zapognjenih v dvoje mojstrskih valutah. Kar se tiče obraza, — molčimo! Ta zamolklo-bela lica, ta prozorni, drhteči rimski nosek, ta pohotno se smehljajoča, polna ustnica ... ah, zdi se mi, da so ustvarjene te lepote samo zato, da jih vidi človek samo jedenkrat v življenju in sanja o njih, kadar se vrača v jasnem večeru iz kavarne.
Ime ji je bilo Lejla.
In Lejla je imela moža, kakoršni so tam na našem romantičnem slovanskem jugu vsi možje lepih žen: rujav in suh, z velikim zakrivljenim nosom, mežikujočimi, rudeče obrobljenimi očmi in širokimi, lopatastimi rokami ... Kaj hočemo? In Pera Josimović je bil celo zaljubljen v svojo ženo, kar na našem romantičnem slovanskem jugu ni navada!
Ob prašni glavni ulici je stala hiša Pere Josimovića Stoji še dandanes. Poslopje je veliko in bleščeče belo, na cesto pa gleda samo troje majhnih oken, udolbenih visoko gori in zagrnenih s temnimi gardinami. A časih o mraku se prikaže pri srednjem oknu svetla bela roka, zaleskeče se zlata zapestnica in gardine se razgrnejo. Tam doli na cesti se gnetejo cigani v razdrapanih, pisanih oblekah, sključeni židje v dolgih kaftanih, kmetje v svetlih pruslukih in čakširih, mohamedani v rudečih fesih in naša moderna mestna elita v nerodni črni toaleti, ukrojeni po lanski modi. Nosljavi, zategnjeni glasovi ... hrupen smeh ... glasovi harmonike ... pijana pesem iz najbližje kafane ... jedrnate jugoslovanske kletve ...
A tam gori ob oknu sloni lepa Lejla, gleda s polzatisnjenimi očmi na cesto in sanja. Zakaj Lejla je zaljubljena ...
Ali v kakega Obilića s plamenečimi očmi v zagorelem obrazu z in junaškim srcem v ponosno obokanih prsih? — ali v kakega Rinaldinija s tragičnim pogledom pod gostimi obrvimi in krvavim jataganom ob pasu? — v južnega pevca 8 sentimentalnimi kodri nad belim čelom in drhtečo tamburico v rokah? ...
Njena duša si je zaželela Rade Milovanovića; in Rado Milovanović je komí v trgovini žida Nahmijasa, ki prodaja ob Kamenem šoru preproge iz Smirne, dragoceno srbsko platno in turške vezenine, izdelane od nežnih svetlih prstkov v tihih haremih ...
Lep fant je Rado Milovanović; krepka, velika postava, zdrav obraz, nedolžne, plave oči in svetli lasjé; nedoločen, prostodušen smehljaj plava krog njegovih polodprtih usten in njegove brke so mehke in redke ...
Lep fant je Rado Milovanović in nenavaden − tepec.
Sprehaja se večer za večerom pod oknom Lejlinem, a ne ozrè se gor. Ne ozrè se gor in Lejla se vrača v temno sobo, napolnjeno s težkimi parfumi, zakriva si obraz z rokami in njeno čudovito telo trepeče na divanu od ljubezni in poželenja.«
Kostanji so šumeli nad nami in zvezde so svetile še jasneje, bele in drhteče, kakor kaplje raztopljenega srebra.
»In Lejli je legla na srce bolna melanholija. Poklicala je k sebi ciganko Džulizaro in Džulizara je razložila po mizi umazane karte, stisnila ustna ter se zamislila ...
„Ne žalite se, gospa velemožna, nad svojo nerodovitostjo —“ Lejla ji je podarila deset dinarov ter jo vrgla na cesto.
„Oh, kje mi je, ubožici, dragoceni biser, da ga popijem v svojo tolažbo, stopljenega v vodi iz Jeruzalema? Kje je talisman, da ga položim pod svoje vzglavje in se vzdramim z lahkim srcem in jasno dušo? ... Kje je čarovna pijača, da jo ponudim tebi, ti moj dragi in napojim tvoje misli s sladkim hrepenenjem?“
Kakor se vidi, na svojega moža ni mislila; tudi ji niti najmanj ni palo v glavo, da bi bilo na vsi stvari kaj pregrešnega. Nasprotno! Kadar je sanjala na divanu, zdelo se ji je, da se oglašajo nad njo poltihi glasovi nevidnih vijolin, in da se odpira pod njenimi očmi sedmi raj nevernega poroka ... Njena duša se je dvigala, mehki udje so se tresli v nebeškem čutu in ustna so kipela v nezavestnem smehljaju ...
A Rado Milovanović je bil tepec.
„Oh, preplakala bom ubožici te lepe, mlade dni. Ne bodo se dotaknila njegova ustna mojega obraza, roke njegove ne bodo objele mojega telesa ... Za tihe zidove bom zaklenila svojo žalost, dokler ne uvenejo moja lica in ne upadejo moje oči. Samo rdeče rože v vazi bodo čule moja vzdihe in blazinice pod mojo glavo bodo pile moje solze ... Kajti njegova ustna se ne bodo dotaknila mojega obraza in njegove roke ne bodo objele mojega telesa ...“
Ker je imela zamolklo bela lica, polne, temnorjave lase, počesane à la vierge, in velike oči, zato je naravno, da je bilo vse njeno mišljenje zelo romantično nadahnjeno. Sanjala je o belem gradu, skritem mej visokimi platanami, obleči je hotela dolgo belo haljo s širokimi rokavi in prepasano z zlatim pasom ... In ona plaka sama in zapuščena pod šepetajočim drevjem in pozabljena mandola leži v utrujenih rokah; ... ta slika je visela v njeni krasni sobi in slikal jo je angleški prerafaelit v jednostavnih potezah ...
In resnično, — prav tiste dni so prodajal vilo Bukičevo, — imenitno vilo, kakoršne ni več na svətu. Postavil jo je bil Bukić sam po svojem fantastičnem načrtu; čital je do polnoči v arabskih pravljicah, po polnoči pa je vzel papir in svinčnik ter narisal svoj grad. In spravil je Šeherezado v sramoto.
Ali niste stali še nikdar na začáranem kraju, kjer ste si zaželeli smrti, — z mehkim razkošnim hrepenenjem, s sladko otrujenostjo? ... Iz temnega, šepetajočega drevja so se dvigali beli zidovi, kakor lotosov cvet iz válov svete Gange. Šumelo je drevje in trepetalo, opojni vonj je plaval nad tihim jezerom, in veje so se priklanjale in potapljale, da so drhteli na listju rosni kristali. Z visoke verande so prihajali čarobni glasovi; — zdelo se je, da se je izlila vsa ta čudovita krajina v zmagoslavno pesem, — da sanjajo nadzemske akorde te vitke, fantastične črte belega gradu ...
V visoki dvorani, prevlečeni po stenah in stropu s črno svilo, ki je padala do tal v valovitih, mehkih gubah, — plesal je Sava Dukić v romantični obleki iz starih časov, z zlatom vezeni in posejani z dragimi kameni. Črnooke ciganke so igrale na harfe, — ustna so se smehljala in bujni lasjé so padali po razgaljenih ramah. Od daleč se je čulo žvenketanje čaš, pijano jecljanje. Upniki Bukičevi so pili šampanjca.
Dà, povabil je bil Sava Bukić vse svoje upnike na imenitno noč. Izpraznili so kleti do zadnje kapljice, pobili tristo čaš in troje zidov. A ko je posijalo solnce izza težkih gardin, dvignil se je Sava Bukič, upregel pred star koleselj polslepo kobilo ter se odpeljal z najlepšo ciganko, — bogve kam. Ljudje so govorili, da so ga videli na Jurjev dan, ko je igral sredi trga na harmoniko, njegova žena pa da je plesala pred njim s polnagimi prsi. A zdi se mi, da je to bajka.
Naposled bi ne bilo nič čudnega, zakaj Sava Bukić je delal verze.
Zgodilo pa se je tiste dni, da se je peljala Lejla, žena Pere Josimovića, mimo zapuščene vile.
Pera, čegav je ta grad?“„“
„Nikogar. Postavil ga je bil Sava Bukič, a delal je verze in zato so mu ga prodali.“
Lejli so se zalesketale oči in iztegnila je belo ročico.
„Kupi mi to vilo, oj Pera!“
„Bog varuj! Jaz nimam denarja, Lejla!“
„Kupi mi to vilo!“
„Podaril sem ti bil sinoči zlat pas, haljo iz bele svite in mandolino s srebrnimi strunami. Tristo dukatov!“
„Oj Pera!“
„Ni mogoče, Lejla! ... Morda si želi tvoje srce težke zapestnice z dijamantom?“
„Imej jo sam, zapestnico, — a meni kupi vilo!“
„Ali svetlih uhanov z biseri iz Indije?“
„Kupi mi vilo, oj Pera!“
„Lejla, Bog je dal človeku samo dvojo rok in z obema sem ti sul bogastva pred noge ...“
Lejla se je dvignila v vozu in prijela svojega moža za rame.
„Pera, — lomiva jadac zánjo, — a jaz ti dam najlepšo rožo iz svojega vrta.“
Pera je povzdignil obrvi, popraskal se pod nosom ter privolil.
„Vrag védi, — lomil sem ga bil že tisočkrat, a izgubil še nikdar ne ... Treba je, da stvar pozabi ...“
In Lejla je lomila s svojim možem „jadac“ za Bukićevo vilo.
Dovolite, gospoda velecenjena, da prekinem to svojo povest s kratko opomnjo ... Kadar ste z umetniško dovršenostjo razkosávali piščanca, naleteli ste na drobno kost doli pod goltancem, obstoječo iz dveh delov, ki sta zvezana mej sabo v topem kotu. Ta sama na sebi malenkostna in brezpomembna kost ja velevažen faktor v naši resnični dogodbi in imenuje se „jadac“ ...
Saša in Jasa sedita pri črni kavi. In Saša se domisli, izvleče jadac ter ga ponudi Jaši.
„Lomiva jadac!“
“Za novo suknjo!“
„Za dukat!“
„Za hišo!“
„Za ženo!“
Primeta ga vsak na drugem koncu in jadac se v sklepu prelomi .. Ali sta ga lomila za dukat? Bodi pameten, Saša, in pazi, da ne vzameš najmanjše stvarice iz roke Jašine, predno zineš, da „znaš za jadac!“ ... Če sta ga lomila za ženo, bodi pameten Jaši in pazi, da ne vzameš kave iz hinavske roke Sašine, zakaj v tistem hipu zakriči pad tabo z gromovitim glasom: „Jadac!“ — in Jaša tvoja žena je lepa! ...
A Jaša je slepar ... Govoril je z melanholočnim obrazom in sanjavim pogledom o veseli politiki kralja Milana, mej tem pa je vzel kakor mehanično cigareto z mize.
„Izvoli, brate!“
In izvolil je s poklonom in prostodušnim nasmehom.
„Jadac!“
Saša plane kvišku, zapleše po palcih, tleskne z roko po čelu in stresa s kuštravo glavo.
„Tepec! tepec! tepec!“ ...
Tako se godi tam doli na našem romantičnem slovanskem jugu.
Beg Kendrović is Carigrada je lomil jadac za svoj harem; tisti večer, ko je izgubil stavo, poslovil se je z mrzlim obrazom in suhimi očmi od svoje najljubše žene, šestnajstletne, belopolte Khadidje, potem pa se je obesil pod stopnicami.
Duša Lejlina je plavala v razkošju, katerega ni razumela niti ona sama.
„Čemu bi se žalostila? — svet leži pred mano, da ga vzamem ... Moj obraz je bel in lep, kakor nekdaj in moje telo jo vredno polno sreče ...“
Vrgla je obleko na preprogo in stopila pred ogledalo, ki je segalo od stropa do tal. Kakor sanjajo so se zibali v lahnih valovih njeni bleščeči, mehki udje in temni lasje so padali globoko čez ledja. Nagnila je glavo nazaj, zatisnila nekoliko oči ter se nasmehljala s tihim, prikrito hrepenečim nasmehom.
„Glej, Rado, to je tvoja ljubica! ...“
Oj tepec, Milovanović!... Kod te vrag nosi?...
„Ti nečeš k meni, Rado, a jaz pridem k tebi ... Jaz pridem k tebi, da me vidiš in da zatrepeče tvoje srce od ljubezni ...“
Oblekla se je v dragoceno obleko, zagrnila svoj obraz s črnim pajčolanom ter se napotila v dučan žida Nahmijasa.
Nahmijas Gavra je stal na pragu, priklonil se pred milostivo do pasa ter jo spremil z uslužnim nasmehom na debelih ustnih v visoke, polmračne prostore svojo prodajalne ...
Kakšna bogastva, — o Bog, kakšne krasote! Potopil bi se z rokami in obrazom v te duhteče tančice, v te mehke preproge; sesajo se v trepetajoče živce te polne, čudovite barve; pijani in motni od poželenja begajo pogledi po teh bleščečih, razkošno šumečih valovih ...
Lejla je hodila po dučanu, tipala in prevračala z nemirnimi, tresočimi rokami zidove dragocenosti, a njene oči so bile zastrte z lahno meglo in smehljaj na njenem obrazu je bil negotov in skoro brezizrazen.
Rado Milovanović je stal poleg nje z zarudelim obrazom in potnimi senci. Ozrla se je nanj z velikim, polnim pogledom in dvignila roko, da je zdrsnil široki, beli rokav globoko do mramorne rame; skinila je z vratu koljé od dukatov ter ga vrgla na perzijsko preprogo.
„Rado ...!“
Milovanović je obstal s sklonjeno glavo in trepetajočimi ustni; Lejla pa se je nasmehnila ter okrenila k Nahmijasu, ki je bil zakopan do vratu v svojem bogastvu.
„Jutri, Gavra, Vam pošljem svoje sluge ...“
Priklonil se je, da je izginil popolnoma v nakopičenih tančicah in Lejla je stopila na cesto ... Hodila je do večera po svoji sobi z rokami prekrižanimi na prsih in s polzatisnjenimi očmi.
Prišla je služkinja Merkada, da bi prižgala svetilko, a Lejla je zamahnila z glavo, in soba je ostala temna. Za hip ji je prišlo na misel, da bi se oblekla v belo obleko, vtaknila rožo v lase, da bi igrala na mandolino in plesala od razkošnosti; a trenotek potem je hotela leči na divan, da bi skrila obraz v blazino in zaplakala.
O poznem mraku se je naslonila na okno. Noč je prihajala duhteča in jasna; na vzhodu se je dvigal svetli polumesec ... Pod oknom je hodil Rado.
In Rado Milovanović se je ozrl k Lejli; a ona je stopila za korak nazaj, vzela v roko svoje okroglo ogledalo ter mu je pokazala obratno stran od črne ebenovine ...
Rado je stal pred oknom s povešenimi rokami velikimi, napetimi očmi ...
Odložila je ogledalo, obrnila od njega beli obraz in globoko ob oknu sta zdrsnili za hip debeli temni kiti njenih las ...
In Milovanović je hodil po ulicah z nerodnimi koraki in težko glavo ...
„Kaj hoče od mene lepa žena Pere Josimovića? ... O Bog, zdi se mi, da hodijo previsoko moje misli!“
Po dolgih, ozkih stezah je dospel pred stanovanje svojega varuha in svetovalca, modrega žida Zebulona. Zebulon Mandel je prodajal stare knjige v nizki, razdrapani koči, ki je stala daleč zunaj v umazanem predmestju. Rado je sel na zaboj obrabljenih nemških brošur, stisnil glavo v dlani in molčal, Zebulon pa ga je potrkal po rami.
„He, Rado ... pripoveduj mi!“ ...
„Otec Zebulon, kaj naj Vam pripovedujem? ... Prišla ja žena Pere Josimovića v Gavrov dučan ter mi podarila koljé od dukatov ... In ko sem stal v pozorna mraku pod njenim oknom, pokazala mi je svojega ogledala obratno stran od črne ebenovine in temni kiti svojih las ... Povej mi, otec Zebulon, kaj naj storim?“
Mandel se je zavrtil na desni nogi, da je zaplapolal po hobi odpeti kaftan, in njegove drobne, vodene oči so zamežikale pod sivimi obrvmi.
„In ti, Rado, jo ljubiš? ... Ne laži, kristjan!“
„Kako bi tajil, otec Zebulon? Meni ugaja lepa žena Pere Josimovića ...“
„Torej stori, kar ti je naročila! Pokazala ti je črno ebenovino svojega ogledala: — pridi o temni noči, — polnoči; pokazala ti je svoji spleteni kiti: — vrže ti skozi okno lestvo iz vrvij, da prideš varno v njeno sobo ...“
In kakor je govoril modri Zebulon, tako se zgodilo ... Stala je pred njim s trepetajočim telesom in vlažnimi očmi; Radu so se napele žile na čelu in njegova suha ustna so zadrhtela ...«
Na vrtu je postalo hladno in zdaj pa zdaj je zapihal veter skozi drevje, ki se je lahno šepetaje priklanjalo. Marko je govoril tišje, kakor da pripoveduje nekaj skrivnostnega in temnega. A hipoma se je vzdramil, pogladil si brke in se ozrl naokoli.
»Mislite si, — a v tistem trenotku se oglasé na stopnicah koraki, kakor da se je bil nekdo spodtaknil. Lejla plane kvišku, prime se za glavo in stopi dvakrat trikrat po sobi.
„Prokleti Pera! ...“
Vrata se stresejo.
„Lejla!“
Lejla postoji s sklonjenim telesom.
„Kaj želiš, Pera? ...“
„Lejla!“
Njegov glas je bil visok in ubit.
„Za Boga, Rado, — stopi v šifoner ... skrij se mej obleke ... samo za hip ...“
Zaklenila je za njim in utaknila ključe v nedrije. Nato odpre vrata in Pera stoji pred njo ... Na okrogli mizici pod sliko zapuščene devojke v beli halji je gorelo diščeče olje z dolgim plavkastim plamenom ... Perin obraz je bil bled kakor vosek in obrvi so se mu tresle. A kljub temu je ležalo na teh razritih, globokih črtah nekaj smešnega in otročjega.
„Kam si ga skrila?“
„Pera, – ti praviš?“
Prašala je tako sladko in mehko, da je Pera dvomil za hip nad svojo težko slutnjo.
„Kurtović ga je videl, da je plezal k tebi ... Lejla!“
Nenadno ga je ovladal strašen čut, pol blazne ljubosumnosti, izdane ljubezni in osvetoželjnosti ... in izlil se je z vso svojo silo v ta divji, bolestni, proseči krik.
Lejla je ostala mirna in iztegnila je obe roki.
„Tu je moja soba ... oglej se!“
Stal je nekaj časa neodločno, potem pa je vzel luč in premetaval po sobi, ne da bi se ozrl na svojo ženo; njegova tenka ustna so bila stisnjena in oči so pale globoko pod obrvi. Odgrnil je zastor pred posteljo, a hipoma ga je izpustil ter postavil svetilko na svoje mesto. Ko se je obrnil k svoji soprogi, je bil njegov obraz tako spremenjen in upal od besnosti, da se mu je Lejla prestrašena umaknila.
„Ti nočeš ... ti nočeš ...? Govori, duša ...“
Ona je segla v nedrije.
„Tu imaš ključe ... on je v šifonerju ...“
Kakšen prešeren, zmagoslaven smeh je zazvenel iz njenega grla v tistem trenotku, ko so zarožljali s ključi koščeni prsti Périni! Nagnila je glavo nazaj in pritisnila roke na prsa ... a na vsem belem, jasnem obrazu prekrasna otroška nedolžnost ...
„Jadac!! ... Pera, vila Bukićeva je moja ... o ... o ... o ...!“
Pera je obstal in gledal nanjo s širokim, neumnim pogledom; nato pa je nakremžil obraz v troje dolgih gub in zalučil ključe po tleh.
„Bog te ubij!“
In zaloputnil je vrata za sabo ...
Ko se je vrnil v kavarno, planil je nad Kurtovića ter ga dvignil za lase izza mize. Natakar je stal ob steni, stresal z glavo in jecljal v topem začudenju:
„Kako izvolite ... gospod Josimović ...?“
In Lejla se je sprehajala po tihih, sanjajočih alejah vile Bukićeve. Platane so šumele in kakor iz dragocenih vaz so plavali opojni duhovi iz kelihov tisočerih rož ... Nekdaj, v tistih lepih časih Mathissona in Höltyja, pripovedovale so rože čudovite pravljice in listje je šepetalo o zaljubljenih skrivnostih ... O Holty, duša sentimentalna, kaj bi ti dejal, da bi slišal ono platano, ki stoji na najtišjem kraju Lejlinega vrta?! ... Tvoj obraz bi zarudel in od hrepenenja bi padale solze iz tvojih očij ...«
Marko je umolknil. Gospodična Koprivaikova je vzdihntla in njen obrazek se je zdel že bledejši in prozornejši kakor prej.