Jadransko morje
| JADRANSKO MORJE Janez Trdina |
| |||||||||||||
Tako imenovano Genueško morje je sicer večji oddelek Srednjega morja kakor pa dolgi in precej ozki Jader; pa ima gotovo v vsakem oziru manjšo imenitnost in važnost kakor ta. Oni se dotika le zaspane, skoraj popolnoma omamljene Španije, le majhnega dela Francije in pa laških dežel, ki so pa na tistem kraju nerodovitne, močvirne, gorate in razen edinega mesta Genue malo pomembne. Pa Jader ima na levi Benetke in druge krajine, ki so semkaj nagnjene in sem pridelke svoje pridnosti in svojega uma izlivajo. Na desni leži Turčija, kateri je usoda bržkone večje prekucije in dogodbe namenila kot vsem drugim državam Evrope. Na sever in na desni je pa Avstrija, ki omlajena svojo silno, moč razodeva. Ki bi trdno posest čez to morje imel, bi zamogel potem dalje napredovati, v Srednje morje pridreti in bi si potem z majhnim trudom oblast čezenj pridobil. Da bi to ne bilo težko, se vidi, ako le nekoliko pomislimo. Zdaj tu, kar je zares čudno, Britanci gospodarijo, katerih domovina veliko sto milj proč leži. Oni bi svojo važnost prej ali potlej brez prelivanja krvi izgubili, če bi kaka bližnja država z zadosti močnim brodovjem Srednje morje zakrila. Kdor bi pa Srednje morje imel, bi imel s tem tudi vir bogastva, blagostanje in najbolj cvetočo kupčijo na vse strani sveta, kakor postavim v Egipt. Da Britanci teh dobičkov v popolni meri ne uživajo, je ravno to vzrok, ker jim je materina dežela preveč odročna. Oblast čez to morje pa bi jih bližnjim sosedom gotovo dala. Bližnjih sosedov je več, pa niso vsi v stanu si te oblasti zadobiti, ker so jim tisti napoti, ki so bolj proti sredi Srednjega morja — ki so na Jadru useljeni. Tedaj le ob Jadru ležeče države tisto lastnost imajo, v posest Srednjega morja in njegovih dobičkov priti in se v ti posesti tudi obdržati.
Če to reč dalje pomislimo, se bomo prepričali, da ima med temi državami Avstrija največjo zmožnost za to reč. Že narava jo je nji podelila. Morje brez barkostaj je majhen prid prebivalcem na bregu in v majhen prid državi. Pa tako Turčija kakor Neapolitansko in Rimsko imajo razen malo izjem (Ancona) tako morje, zatorej je tudi zanje majhne važnosti ono. Le na avstrijanski strani ima Jader nebrojno luk, ki so večidel prostorne, globoke in za največje barke pripravne. Vzemimo le Kotor, Trst in Polo, da se te resnice prepričamo. Le na avstrijanski strani ljudstvo ob brežinah prebiva, ki je utrjeno, krepko in od nekdaj morja navajeno in od katerega slavni menišček piše:
Že močen na morju
Ilirjan je bil,
k' se ladije tesat'
je Rimec učil.
Ilirski rodovi (med katere tudi Slovence štejem) bi brodnike dali, ki bi se z »dolgoličnimi možmi iz Alt-Englanda« pomeriti smeli. Že narava torej Avstrijo opominja, si veliko brodovje napraviti, ker ima vse pri rokah, kar je k ti napravi potrebnega. Njeni laški in turški sosedje bi jo gotovo ne mogli pri tem ovirati. Avstrijanska kupčija bi si potem na morju toliko bolj opomogla, ker bi bila po dovršenju železne ceste do Trsta tudi z deželnim trštvom zedinjena. Kmetijski, rokodelski in. umetnijski pridelki bi potem iz suhega v Azijo in Afriko popotovali. Ondotne pridelke in dobičke bi pa avstrijanske čez Srednje morje gospodareče ladje v Polo, Kotor in Trst dovaževale in z njimi Avstrijo po majhni ceni previdele. Nekoliko se to sicer že sedaj zgodi, pa toliko bolj bi spod rok ta reč šla, ko bi Avstrija z velikim kupčijskim brodovjem tudi vojaško zedinila, ko bi ono proti vsakemu sovražniku varovati zamoglo. Če hoče Avstrija tudi na morju mogočna in zapovedajoča biti, mora tedaj začetke svojega brodovja speljavati, množiti in ne prej počivati, dokler njene barke, tako kar pripravnost kakor kar število zadene, tujih ne prekose.
Da bi močno brodovje tudi politiško važnost Avstrije povišalo, je jasno. Nepokojni Lahi bi si potem več tako ne upali. V neapolitanskih in turških zadevah bi Angleže Avstrijanci namestovali. Tudi proti Rusom in Francozom bi mi trdneje stali. Da nam je zares močnega brodovja neobhodno treba, nas je Karel Albert dovolj podučil.