Jalovec in Razor

Jalovec in Razor J.M.

Spisal Ivan Macher

Izdano:	Planinski vestnik aprila 1903, leto 9, št. 4, str. 53-57; Planinski vestnik maja 1903, leto 9, št. 5, str. 68-72; Planinski vestnik junija 1903, leto 9, št. 6, str. 85-87
Viri:	dLib 4 dLib 5 dLib 6
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Št. 4

Mogočni Jalovec je eden iz med težavnejših vrhov Julijskih Alp, zato si ga večina hribolazcev ogleda le iz Planice, odkoder se posebno lepo vidi. Prvi so bili na vrhu gotovi Trentarji; prilezli so gori črez Jezerca. Skozi Koritnico si dolgo nihče ni upal nanj. Mihael Črnuta je pa zasledil tudi od te strani odhod in je pripeljal l. 1874 z Andrejem Strguljcem beljaškega inženirja Karla Wurmba na vrh. Kugy je slednjič poiskal pot tudi do naše strani skozi Planico. Ta dohod je namreč najbližji; zakaj vsakega ne veseliti delati velikega ovinka v Spodnji Log ali pa v Trento, da bi šele od tam lezel na Jalovec. Tudi jaz sem ga obiskal od severne strni. Nameraval sem sicer prenočiti v Planici, toda vodnik Janez Roger (Korobidelj) me je pregovoril, da sem ostal v Ratečah. Drugo jutro, bilo je 16.7. m. l., sva se pa odpravila na vse zgodaj v Planico. Ko sva bila prišla do koč, se je že naredil popolnoma dan. Pastirja sta ravno molzla koze, ko vsa priropotala do stanov. Ker se nama ni ljubilo kozjega mleka, je Korobidelj skuhal čaj. Med tem sem si pa ogledoval pred kočo Jalovec, ki se veličastno dviguje v koncu doline. Kaj dobro se vidi od tod žleb, ki sega do škrbine med Travnikom in Jalovcem. Napolnjen je navadno s snegom in je zlasti v zadnjem delu jako strm. Po tem žlebu prideš v štirih urah do škrbine. Pot ni huda, samo dolga je in včasih jako nevarna spričo kamenja, ki se tu in tam usuje na plaz. Kugy sicer piše, da je samo takrat padlo nekaj kamenov, ko je on prvikrat lezel po žlebu, potem pa nikdar več. Jaz pa tega ne verjamem; vsaj mene je kamenje precej nažgalo. Z daljnogledom sem zapazil v plazu majhen žlebič, kakršnega navadno v sneg izdolbe kamenje, ki se vali po njem. Sklepal sem iz tega, da se moram pripraviti, ker me morda gorske vešče pozdravljajo s kamenjem. Omenil sem to nevarnost Korobidlju, ki je pa rekel, da je žlebič naredila najbrže voda. Ko sva pila čaj, sva odšla iz koče in pririnila skozi grmovje na prvi mel, ki je bil že kopen. Dotod je sicer izpeljana steza, ker se pa nihče ne briga zanjo, se je popolnoma zarasla. Pod veliko peč sva shranila večino stvari, ki sva jih imela s seboj ; naložila sva si le najpomembnejše. Vrniti sva se namreč hotela po isti poti, čemu bi torej vlačila vse na vrh! Precej olajšana sva bredla urno po mehkem melu in kmalu sva dospela v žleb, ki je v začetku še precej širok. Bil je še poln snega, v katerem je tičalo kamenje – ostanki plazov. Na levi ga oklepajo sten Travnika (2200 m) in Mojstrovke (2367 m), na desni pa kažejo razorani grebeni med Strugom, Žagico in Jalovcem svoje strme brazde. Lezla sva kar po sredini popolnoma brez skrbno, ko zaslišiva nenadoma grozen ropot. Ravno ob vhodu v zadnji del žleba se je utrgal suh plaz in drvel po strmem snegu proti nama. Kamenje! zavpije Korobidelj na ves glas. Pazite, da vas ne zadane! Jaz sem njegov opomin poštel in pazil na vso moč, skakal sem in tja, kakor bi bil rojen skakač; toda kamenja je bilo le preveč. Prva toča je bila v hipu pri naju, in čudno; da sva unesla život. Na desni in levi so drevile skale navzdol kakor blisk. Potem je pa prišlo v gosti vrsti kamenje in posamezne skale. Dobro, da je žleb tod zelo širok. Skakala sva po snegu; da se morda kdo mislil, da pleševa polko-mazurko. Kakor gruntarski kolač debela skala je vzela mene na piko. O pravem času sem še odskočil, da me ni butnila, zato me je pa očohala ena druga. Hlač mi sicer ni raztrgala, posnela mi je nekaj kože in niti pardon ni rekla. Sedaj sva postala bolj pazljiva in se držala bolj desnih sten. Zdajpazdaj pa je pri frčal kak kamen po sredi, koder sva se midva poprej gugala. Videl sem, da je začelo Korobidlja skrbeti, in priznati moram, da tudi jaz nisem posebno z veseljem gledal konca žleba, kjer je nevarnost zaradi kamenja največja. Ko je začelo solnce pripekati, je kamenje letelo vedno pogosteje. Kakor sem že omenil, ga je veliko tičalo v snegu. Ker pa je sneg kopnel, se kamni niso mogli več obdržati in so se začeli premikati navzdol v vedno hitrejšem diru. Ogibala sva se jih lahko, ker so se drevili v večjih presledkih. Prišla sva že precej visoko in je sneg postal tako strm, da sva si morala navezati dereze. Privezoval sem si ravno zadnjo, sedeč na veliki skali, ko zopet za gromi plaz. Kakor bi trenil, sem tičal že za skalo in malo da nisem prevrnil Korobidlja, ki je od druge strani planil v zavetje. Nekaj skal je butnilo ob najin ščit, se razdrobilo in oddivjalo z ostalim plazom vred navzdol. Ta bo pa lepa, je zagodrnjal Korobidelj; toliko kamenja pa nisem tu še nikdar naletel. Jaz tudi ne, sem mu resno potrdil. Kako tudi, saj sem takrat prvikrat lezel po tem preklicanem žlebu! Vendar naj ni minil pogum. Da bi se vrnila? No, to bi bilo pa res presramotno! Čim višje sva prihajala, tem ožji je bil žleb. Slednjič sva obstala pred nekakimi skalnatimi vrati, ki segajo do škrbine. Široka so komaj par metrov, na obeh straneh se pa dvigajo navpično gladke stene Jalovca in Travnika. Svetlobe pri seva vanje le malo in solnce ne obsije nikdar snega, ki tu celo leto ne izkopni. Kadar prideva tod skozi, je rekel Korobidelj, bo vsa nevarnost pri kraju. Sedaj pa si malo počijva in se pokrepčajva! Sedela sva na ploščato skalo, privezovala si duši ter črpala pogum iz velike steklenice. Zelena Planica se odtod posebno lepo vidi; tudi pogled na Ponce in Travnikove stene je kaj slikovit. Reči pa moram, da posebnega užitka od zares lepega razgleda nisem imel, ker me je le malo skrbelo, kako se mi izide. Skrb mi je povečal plaz, ki je pri grmel od Velikega kota sem. K sreči sva bila že nad njim. Ko bi se bila zapoznila le pol ure, bi bil naju gotovo zasačil. Njegovo ropotanje je glasno odmevalo od bližanih sten. Danes je pa tu res nevarno, je rekel Korobidelj; dobro bo, ako uneseva celo kožo. Toliko plazov, to ni šala. Navezala sva se na vrv in šla v vrata. Nekaj časa so še dereze prijemale; ko je sneg postajal vedno strmejši, je moral Korobidelj praskati stopnje, jaz sem se pa zasidral vselej s cepinom. To naju je silno mudilo, in čeprav sva hitela, kar sva mogla, je slo vendar jako počasi. Nekako boječe sem se včasih ozrl na stene, če se morda gori kaj premika. Spoznal sem pa kmalu, da je ta radovednost popolnoma nepotrebna. Ako mi pade kamen na glavo, mislil sem si, mi ubije črepinjo, ako ga poprej vidim ali ne; umakniti se mu pa tudi ne morem tako hitro, saj niti iz stopinje ne smem stopiti, ako se nočem po vseh štirih pripeljati v Planico. Ta onemoglost naproti nevarnosti mi ni vzbujala posebno prijetnih občutkov; zakaj tu ne pomaga nobena previdnost in izkušenosti, vse je odvisno od slučaja. Odkrito povem, ako bi bil to prej vedel, raje bi bil šel skozi Koritnico ali pa Trento. Lezla sva molče navzgor. Zdelo se nama je, da se škrbina vedno bolj odmika; no, to naju ni motilo, ker sva navajena take prikazni. Temnilo se je vedno bolj in naposled je začelo celo deževati. Treba bo malo vedriti, se je oglasil Korobidelj, ki se je že naveličal vihteti cepin. Čudno je odmeval njegov glas od mokrih sten. Stisnila sva se torej v široko obrobno zev in motrila strmi kos pota, ki naju je še čakal. Ko me je pa Korobidelj še potolažil, da bode kamenje raje padlo, ako bo deževalo, sem postal skoraj slabe volje. Na srečo se je kmalu zvedrilo in skozi škrbino sva zagledala kos modrega neba. Izkobacala sva se iz zevi in lezla še počasneje navzgor, ker je bila strmina vedno večja. No, vsake reči je enkrat konec in tudi te poti je bilo. Škrbina se nama je končno vendarle začela bližati in že nama je bril oster veter nasproti. Prav pošteno sva se oddahnila, ko sva prilezla črez velik zamet iz temnega žleba na svetlo. Tu so se razprostirala še širina snežišča. Obrnila sva se na desno proti precej strmemu plazu med Ožebnikom in Jalovcem. Ker je bila strmina vedno bolj huda, sva krenila prav pod strme Jalovčeve stene; po snegu bi se bila gotovo preveč zamudila. Nekaj časa je šlo lahko; plaz se je namreč končaval pod stenami z veliko obrobno zevjo, po kateri sva hodila kakor za kaka ograjo. Kmalu je pa zmanjkalo zevi in prišla sva do strmih plošč. Po njih sva lezla naravnost proti zahodu. Tuintam so bile tako gladke, da niso niti dereze več prijele. Spustiti sva se morala na hrbet in se na ta način črez pretelovaditi. To plezanje bilo sicer jako zanimivo, zložno pa ne posebno. Potem ko sva se vadila v različnih načinih plezanja in plazenja, sva se prisukala na sedlo Med Velikim Ožebnikom in Jalovcem. Gledala sva nekaj časa v grozni soteski, ki se je odtod vlivata v silni strmini v Koritnico, potem sva se pa odpravila proti vrhu. Jaz bi bil krenil najrajši po grebenu, toda Roger je rekel, da so na mnogih mestih plošče, črez katere ni mogoče zlesti. Zato sva stopila nekoliko nazaj proti vzhodu in lezla po ozkih zidcih vedno više in više. Kmalu sva zagledala vrh. Sedaj sva se pa povzpela naravnost navzgor po strmem poču. Tuintam nama je zastavila pot kaka skala. Ako se je držala trdno, sva midva odjenjala in zlezla črez, če se je pa majala, je morala ona odjenjati. Korobidelj jo je le malo porinil in odvalila se je navzdol, v divjih skokih je planila črez stene na snežišče in izginila v kakem strmem žlebu. Po poču sva kmalu prilezla na južni greben in po njem na vrh. Bilo je ravno poldne. (Dalje prih.)

Št.5

Akoravno ni bilo vreme najlepše, vendar sva vsaj sprva krasen razgled. Ture in bolj oddaljeni kraji so bili sicer skrbno zadelani v meglo, toda pogled na domače gore je bil vprav velikanski, zlasti ker so jih še krasila prostrana bleščeča snežišča. Trentsko gorovje se gotovo ne vidi od nikoder tako natančno kakor z Jalovca. Na grebenih Ožebnikov, Velikega (2470 m) in Malega (2225 m), Pelca (2304 m), Konjske škrbine (2262 m), Srebrnjaka (2006 m) in Grintavca (2350 m) vidiš skoraj vsak stolp in vsako zarezo. Krasno se tudi vidijo razriti vrhovi Viškega in Kamniškega pogorja. Očka Triglav, stric Razor in tetka Škrlatica so si pa že zaodeli svoje pleše z meglenimi čepicami. Tudi po Mangartu se je začela plaziti meglena pošast, in ozke, globoke doline so vedno bolj izginjale v meglenem morju. Samo temnomodra gladina Rabeljskega jezera se je še včasi posvetila, kadar so se megle pretrgale. Ker je šel ves razgled sčasoma rakom žvižgat, začel sem brskati po spominski knjigi, katero sva izkopala izpod snega; ves vrh je namreč pokrival še debel snega. V knjigi ne bo še tako kmalu zmanjkalo prostora, zakaj vsako leto se vseli vanjo le par imen. Podpiše se en hribolazec, zraven zapiše dva vodnika, in leto je pri kraju. O tej knjigi bi se skoraj lahko reklo: kolikor je strani, toliko let bo zadostovala, če poprej ne razpade ali pa ne dobi Jalovec več obiskovalcev. Seveda bi moral mogočni čuvaj Planice biti nekoliko prijaznejši in ne bi smel strašiti obiskov s svojimi plazovi in ploščami. Krotek naj bo kakor Triglav, potem se gotovo ne bo več pritoževal o zapuščenosti in samoti. Ker se megla nikakor ni hotela pobrati, morala sva se midva. Bilo je pa tudi zadnji čas, zaslišala sva namreč z Goriškega grmenje. Hitiva! je opomnil Korobidelj. Na vsak način morava biti pred nevihto že zunaj žleba; zakaj če začne liti , pojdejo kamni doli kakor toča. Hitela sva torej, kar sva smela in mogla. Po poču in črez zidce sva prišla kaj urno na sedlo. Plošče so naju pa zelo mudile. Tu sva namreč ubrala polževo, ki ni posebno hitra, zato pa tolikanj varnejša. Podričala sva se še po zadnjem snežišču in stala sva pri vhodu v žleb. Ker ni bilo trebe popravljati stopinj, mahala sva jo še dosti urno. Niti govoriti nisva utegnila, zakaj vešče so se že začele za bana pomenkovati, kam bi jo udarile. Prišla sva ravno črez zadnje stopinje, ko je zagrmelo za Jalovcem. Naglo sva se odvezala, zvila vrv in jo ubrala v največjem diru navzdol, kar vsak na svojo pest, da naju je komaj dohajala ploha, ki se je prav pošteno ulila. No, jaz sem takih reči vajen! Tako sem jo pobiral, da je bil dež vedno par metrov za menoj; zadela me je le tuintam kaka kaplja, ki me je še bolj pognala. Korobidlja pa , ki pa, je bil le par korakov za menoj, je močilo prav pošteno. Pridrvela sva v dno o poštirih. Korobidelj je šel po ropotijo, ki sva jo gori grede shranila, jaz sem pa poiskala zavetje pod veliko izbočeno pečino; dež me je naposled vendarle došel. Grmelo je, kako zna le v gorah, in lilo je, da se je kar kadilo. Mene pa vse to ni prav nič motilo. Stisnila sem se kolikor mogoče pod skalo in kuhala čaj. Ko je Korobidelj prikolovratil ves moker nazaj, je bil že kuhan. Toda, kako precediti, ker cedilca nisva imela. Sva hotela li izpiti vse skupaj, čisto in gosto, kakor zjutraj? Da bi tako zalila Jalovec, bi bilo vendar nespodobno. Tu se domisli Korobidelj, da ima še vedo popolnima čisto ruto. Porabila sva jo in skozi njo je curljala krasen čaj; še ožel sem jo, da je bilo več. Malo ruma v čaj, in pijača je bila izborna! Ko je dež nekoliko ponehal, sva se odpravila na Sleme. Nekaj časa sva lezla po precej strmem snežnem plazu, potem sva pa zavila na stezo, ki vodi črez vrh v Malo Pišnico. Na vrhu je lepa planota, deloma gozd, deloma pašnik. Tu se steza cepi. Ako greš navzdol, prideš v Malo Pišnico; ako pa kreneš na desno pod stene Mojstrovke, pripelje te tuintam od plazov razdrta steza črez Rupe na Vršec (1616 m). Ko sva prihitela na Sleme, je začelo zopet močno deževati in močilo naju je potem vso pot. Zato sva bila kaj vesela, ko sva z Rup zagledala Vossovo kočo. Kakor bi bila popolnoma spočita, sva jo pobirala po ovinkih navzdol do nje. Z večerom vred sva stopila vanjo. Zapustila sva jo zopet drugo jutro ob treh. Deževalo sicer ni več, držalo se je pa še dovolj kislo. Nekaj časa sva stopila po novi stezi v Trento, potem sva se pa obrnila na južno stran Prisojnika (Prisanka) in sva jo mahala ob njegovih stenah proti jugovzhodu. Megle so se vedno bolj zgoščevale in kmalu sva komaj razločila strme stene, v katerih vznožju sva hodila. Korobidelj je menil, da v taki megli pač ne smeva niti misliti na Razor. Bila sva pa že nad kranjskogorsko planinsko kočo, kako poldrugo uro daleč od Vršca. Nič kaj me ni veselilo, da bi na stezo in čakala, kako se vreme obrne. Pihali so menda vsi vetrovi, ker so megle šle na vse strani. Tuintam se je pokazal kak vrh, zablestelo kako snežišče, toda urno se je zopet vse zadelalo. Postajalo je pa vedno hladneje in polagoma je začel sever zmagovati. Zgrabil je z vso močjo megle in jih trial proti jugu. Gore in doline so se nama prikazale tako nenadoma, kakor da bi bil kdo odgnal zagrinjalo. Ko sva zagledala Razor, sva pobrala urno vsak svoj cepin in nahrbtnik ter se odpravil dalje. Ko sva prišla v Mlinarico, se je že popolnoma zjasnilo. Ker pa vodi steza daleč doli po gozdu v dolino, nama je šlo v izgubo mnogo višine. Gradijo pa že novo stezo, ki bo izpeljana ob Prisojnikovih stenah naravnost pod Razor. Hribolazec se bo tako ognil velikega ovinka, ker mu ne bo treba doli v dolino, marveč pojde visoko nad gozdom. Sedaj sva hodila po dolini navzgor tik pod severozahodnimi stenami Razora. Medpotoma sva trgala veliki encijan, katerega je bilo vse modro. Pomudila sva se tudi nekoliko pri izvirniku Mlinarice, ki ima krasno vodo. Potem sva pa šla naprej v divji kotel med Prisojnikom in Razorom. Pokrit je s samim kamenjem in snegom. Na severu ga obrobljujeta vzhodni Prisojnikov in zahodni Razorov greben. Oba se kaj lepo vidita iz Kranjske gore. Na robu grebenov stoji več visokih in razritih stolpičev. Po ozki soteski sva prilezla v pol ure do strmega sneženega plazu. Navezala sva si dereze na noge in se obrnila na desno. Kmalu sva preprečkala plaz in stala sva pod silnimi zahodnimi stenami Razora. Kako pa prilezemo gori? Odgovor na to vprašanje dobiš že pri studencu, ako si Razor dobro ogledaš. Od nikoder se ne vidi njegov sklad tako lepo in določno kakor od tam. Podoben je utrdbam, ki se kopičijo ena vrh druge. Neposredno iz snega in proda se vzpenjajo silne navpične stene, ki se nehavajo z daljšimi in krajšimi zidci. Tako se nehavajo z daljšimi in krajšimi zidci. Iz teh vstajajo zopet druge stene, še višje in strmejše, ki se zopet končujejo z zidci. Tako se menjavajo stene in zidci do ostrega vrha. Pot na vrh je torej jako priprost. Držati se moraš vedno zidcev in si poiskati najboljših prehodov črez stene z nižjega zidca od višjega. Seveda, ako nisi vajen in nimaš vodnika, najdeš pač težko pravih počev in morda bodeš vesel, če boš mogel s prvega zidca nazaj v Mlinarico. Cela pot je tudi zelo odvisna od slabših in boljših snežnih razmer. (Konec prih.)

Št. 6

Midva sva naletela že na težkoče, predno sva prilezla na prvi zidec. Sneženi plaz je odkopnel od stene in naredila se je dober meter široka in do 20 m globoka zev, ki nama je branila do najpristopnejšega mesta v steni. Morala sva torej dalje navzgor, kjer se je zev končavala. Tu je pa stena precej težja in Korobidelj je menil, da pojde težko. Navezala sva se na vrv in se lotila stene. Šlo je bolje, nego sva pričakovala. Priplezala sva sicer težko, zato pa toliko hitreje na prvi zidec, ki je še precej širok. Nekaj časa sva šla lepo zložno po njem, potem nama je pa zaprl pot strm snežen plaz, po katerem je moral Korobidelj stopinje sekati v veliko svoje veselje. Za izpremembo sva zlezla tudi v ozko obrobno zev, iz katere sva prišla zopet na zidec. Končava se pri temni steni, ki jo je neprestano močila snežnica. Tu sva se obrnila nazaj proti severu in splezala črez precej siten skok na ozek zidec, katerega je pa zmanjkalo hitro. Obrnila sva se nazaj proti jugu in prilezla po dobrih skalah do širokega snežišča, ki pokriva jako strma ploščata tla. Hotela sva se ga izogniti in sva šla raje v skale. Kmalu nama je pa pot zaprl velikanski prepad. Kazalo nama torej ni drugega, kakor kreniti črez omenjeni sneženi plaz. Ako tu padeš, ležiš v pol minute ves razbit v Mlinarici. Toda dereze prijemljejo dobro in cepin tudi pomaga in kmalu sva črez. Zavila sva po ozki polici zopet proti severu do strmega poča, ki drži napošev črez steno do zadnjega zidca pod sedlom. Plezanje po ozkem poču sicer ni bilo lahko, pa jako zanimivo. Ko sva prilezla na zidec, naju je obvel silen veter. Na nekaterih mestih sva morala napeti vse moči, da naju ni doli vrgel. Po strmih ploščah in snegu sva dospela na sedlo med Razorom in Planjo. Odtod sva imela jako lep razgled na Prisojnik in Kriške pode. Ker je pa Korobidelj omenil, da gredo oblaki po jugu, se nisva smela tu dolgo muditi. S sedla drži jako strm mel do ostrega grebena. Pokrival ga je še debel sneg. Ker je bil precej kopen, naju ni zelo mudil. Na grebenu sva se odvezala in splezala črez ostre, razorane pečine na vrh. Ura je bila ravno eno. Rabila sva od tam, kjer sva začela plezati na prvi zidec, do vrba skoraj štiri ure. Pride se sicer tudi poprej, toda naju je zelo mudil sneg.

Prilezla sva ravno o pravem času, da sva imela vsaj nekoliko razgleda. Megle so naju namreč zopet ovohale in jo urno brisale za nama. Kakor v panorami zacinglja zvonec in se ti skrije podoba, tako je tudi tu zažvižgal veter in potopila se je sedaj kaka gora, sedaj zopet kaka dolina v megleno valovje. Vendar sem imel dosti časa, da sem si natanko ogledal vitki Suhi plaz, divje Kriške pode in njih velikanske mejnike. Najkrasnejši je seveda pogled na Triglav, na njegova snežišča in na glasovito severozahodno steno. Smelo lahko trdim, da moraš priti na Razor, ako hočeš videti kralja Julijskih Alp od njegove najlepše strani.

Prebrskal sem še spominsko knjigo in se pripisal maloštevilnim hribolazcem, ki so se v njej ovekovečili. Potem sva se pa odpravila navzdol. Splezala sva najprej črez srednji na zadnji vrli, ki gleda radovedno v Kranjsko goro, potem pa krenila naravnost navzdol po skalah na Dolgi plaz, ki se spušča silno strmo na Kriške pode. Sneg je bil še precej trd, vendar so dereze dobro prijemale. Ker je bilo treba le tuintam kako stopinjo vsekati, sva ga urno preprečkala.

Prišla sva do širokega, pa ne posebno globokega dimnika. Korobidelj je splezal kaj ročno doli. Jaz sem se sicer tudi nekoliko telovadil takoj pri vrhu, toda šlo mi je prepočasi in posebno pripravno se mi tudi ni zdelo. Videl sem, da je na dnu dosti snega in sem kar skočil doli. Toliko, da nisem okobalil Korobidlja, ki me je čakal spodaj. Ko prideva še črez ozek zidec zdrčiva po plazu navzdol, da nama je kar sapo jemalo.

Dospela sva na Kriške pode. Težko najdeš drugod v naših planinah kaj tako velikanskega in divjega, kakor so ti podi. Obstraženi so na vseh straneh od velikanskih sten silnih vrhov. Na južni strani jih čuva Pihavec (2418m), na zahodu Stenar (2506 m), na severu Križ (2435 m), na vzhodu pa stoluje Razor nalik nepremagljivi trdnjavi. Pode križajo večji in manjši skalnati grebeni, ki jih dele v več posameznih kotlov. Zastonj išče v njih tvoje oko kaj zelenega. Kamor pogledaš, povsod le sneg in skala. Ves kraj je podoben ukleti pustinji, katere se ogiblje vsaka živeča stvar, kjer razsaja vedno lazdirajoča moč narave. Le sneg in kamen se tuintam hipoma oživita. Ogromni plazovi planejo s strmih bregov in njih grmenje odmeva še dolgo od silnih sten. Naposled utihne tudi kotanje zadnjih skal, ki so našle počitek v globokih kotlih in pode objame zopet smrtna tišina. Divjo njih krasoto povečujejo še tri mala jezerca. Imenujejo se Kriška jezera. Največje med njimi sameva pod Pihavcem. Trentarji ga imenujejo Šplevtsko jezero. Manjši dve, Kriški jezeri v ožjem pomenu, pa ležita, rekel bi, v naročju Kriških in Stenarjevih sten.

Na podeh odloživa dereze, ki sva jih imela sedem ur neprenehoma na nogah, potem pa kreneva proti Križu. Precej globoko pod seboj zagledava gornje Kriško jezero. Bilo ga je še polovico zasutega s plazovi. Vendar je tudi njemu prišlo solnce na pomoč, da ga reši zimskih okov. Led je kazal že precej široke razpoke in tuintam so se zibale ledene plošče na temnomodri gladini. Da nisva izgubila preveč višine, sva se držala zidcev nad jezerom in splezala urno na Križ (2435 m). Triglav, Razor, Suhi plaz, vse je že pobrala megla. Včasi se je malo pretrgala in nama dovolila kratek pogled v globoko Krnico. Težke deževne kaplje so naju podile naprej. Toda zaman sva upala uteči nevihti, ki se je že napovedovala z votlim grmenjem. Našla sva nekoliko zavetja v ozki obrobni zevi. Kmalu nato se je dež ulil, kakor bi se bil utrgal oblak. Jug je divjal tako strahovito, da je njegovo bučanje skoraj dušilo grmenje. Ko sva bila zadosti premražena in premočena, sva šla kar v dežju naprej.

S Kriškega grebena prideš v Vrata po zajedi med Križem in Stenarjem, ali pa lože po zajedi med Križem in Rogico. To sva si tudi midva izbrala. Snega je tudi tod bilo več, nego sva si ga želela. Bil je tako strm in trd, da sva si zopet morala natvesti dereze. Ko sva prišla nekoliko niže in se je strmina zmanjšala, sva si jih odvezala in se odpeljala navzdol. Naenkrat sva bila na prvem kopnem melu. Prepodila sva par divjih koz, kozlov in kozličkov, prispela v gozd in kmalu sva zagledala pod seboj Aljaževo kočo. Pozdravila sva jo veselo, vanjo pa nisva šla. Najina notranjost se je namreč bridko pritoževala o zapuščenosti in preziranju, ter se nikakor ni hotela potolažiti z upanjem na suh kruh in prazen čaj. Mahnila sva jo torej po dolini navzdol in se prigugala zaspanih korakov že v trdi noči v Mojstrano.