Janez in Micika
| Janez in Micika J. G. |
| |||||||||||||
Janez je pijanček. Tako bi razsodil vsak pameten človek, ako bi ga vprašali za mnenje. Pa se je vendar pred nekaj leti našlo pridno in — človek bi vsaj pred tem dogodkom tako sodil — tudi pametno dekle, katero je upalo živeti s tem človekom v zakonski zvezi. Ljubezen, pravijo, je velesila. Zato se ni ustrašila niti tedaj, ko je zvedela, da ob nedeljah zapravi ves tedenski zaslužek. Micika je verovala, da bo njena ljubezen spreobrnila Janeza in da se bo tudi on iz ljubezni do svoje žene odvadil pijače.
Saj veste, kdaj se spreobrne pijanec. Tudi Janez se dosedaj, po šestletnem zakonskem življenju še ni in prav malo upam, da bi se sploh kedaj. Bog ve, če Micika še upa?
Takole ob plačilnih dnevih opazujem delavce, ki vro iz tvornic. Starejši — obraze imajo že razorane in hrbte rahlo sključene — jo mahnejo kar proti domu. Vedno se mi zdi, da za tistimi malokdaj jasnimi čeli njihove misli vedno kujejo: »Tako sem delal, tako trpel, pa je denarja komaj za najpotrebnejše; kdaj si bom k nedeljskemu kosilu brez skrbi mogel privoščiti kozarček vina, kdaj bom kaj nesel v hranilnico?« — Potem so pa mladi možje, katere doma čaka družinica. Sami so v družini za zaslužek; ob plačilnem dnevu pa vendar nobeden izmed njih ne more, da ne bi nesel črvičkom domov še kakšen priboljšek: pomarančo ali fige ali sladkorčke. Navadili so jih tako in sedaj malčki pričakujejo vsako soboto. Pa so še drugačni: iz tvornice zavijejo naravnost v gostilno. Pa jim ni hudo, ko gre zaslužek celega tedna v nekaj urah po grlu.
Ako popivajo mladi fantje, se jim včasih še prizanesljivo smehljamo, in jih opravičujemo, da jih bo že pamet srečala. Če so pa to zakonski možje in družinski očetje, potem nas obide nekakšna sveta jeza, da bi hoteli kar s silo ukrotiti take nespametnike in jih prisiliti k varčevanju. Obenem pa pomilovaje mislimo na ubogo družino, katero preživlja tak gospodar.
V Janezovi družini je že takole, kot sem opisala nazadnje. Ob plačilnih dneh, ko druge delavske žene plačujejo po trgovinah tedenske račune in kupujejo za naprej, Micika pozno zvečer gre iskat pijanega Janeza, da ga z mnogimi prošnjami vendarle spravi domov. In ko bi marsikatera na njenem mestu rekla pikro besedo ali vsaj s solzami hladila svojo žalost in jezo, Micika lepo mirno odgovarja na vse pijančeve neslanosti. Zraven pa pomišlja, koliko bo zaslužila na dnini in koliko »žeht« bo oprala prihodnji teden, da bo mogla preživeti družino: Janez je itak vse zapil.
Pa sem se zadnjič spomnila, da se deljena bol lažje prenaša. In sem hotela Miciko potolažiti tako, da sem se malo pojezila in dejala: Kaj vendar misli tak brezvesten mož, kakor je njen Janez: ves teden gara samo zato, da je v soboto večer pijan in da potem razsaja po lastnem stanovanju in razbija svoje premoženje! Mislite, da je držala z menoj? Kaj še! Niti prav ji ni bilo, da sem začela tak pogovor in skoraj nejevoljno mi je razkladala: »Janez bi se nikdar ne zavlekel, ako bi ga ne zapeljala druščina. Pa je vesel in zabaven človek in zato ga imajo fantje radi med seboj. V gostilni beseda dá besedo, za kozarcem mu natakajo kozarec toliko časa, da ga popolnoma omotijo. Potlej pa ne ve, kaj dela in začne plačevati za vse omizje in zato gre vsa tedenska plača. Pa so le fantje, ki ga zvabijo s seboj, največ krivi.«
Na, pa sem imela. In veste, kaj sem videla zadnjič? Za dinarje, katere je sama težko prislužila, je v soboto večer kupila še — pijačo. Pojasnila mi je: »Če ga jutri opoldne spet prime tista njegova sla, ga morda vendarle obdržim doma, ako mu bom mogla ponuditi kakšno pijačo. Sicer pa bo na vsak način hotel z doma in potem se bo spet izgubil.«
Zadnjič sem brala Försterjevo »O etiki družinskega življenja«. Pa je tamkaj zapisano, da mi nismo zato na svetu, da bi nas drugi razumeli, ampak da jih mi razumemo. In je še pisano dalje, da ne smemo vpraševati: »Kakšno mater imam?« ampak: »Kakšna hči sem?«
Kakor bi Micika tudi brala one stavke! Ker je mož pijanec, zato ona še toliko bolj skrbi zanj: morda ga z dobro besedo in s pristradanim poboljškom vendarle za nekaj časa priklene na dom in odtegne krčmi. Če jo on ponižuje — kakšen ugled pa neki uživa pijančeva žena — zato se ona še ne pogovarja z vsemi vaškimi klepetuljami o moževih slabostih in ne čaka, da bi udrihnile po njem, njo pa v obraz milovale, za hrbtom pa se ji posmehovale, češ: »Saj ga je prej videla!«
Kri ni voda. Ljubezen ne premine. In če Janez ni takšen, kakor je obljubljal pred zakonom, ona vkljub temu zvesto drži svoje obljube. Morda se ji posreči vzgojiti otroke tako, da bodo tudi nasproti očetu spolnjevali četrto božjo zapoved: da ga bodo vsaj usmiljeno ljubili, če ne tudi spoštovali potem, ko bodo vedeli, da deluje le pijača, ko jih ob sobotnih večerih pestuje in poljubuje in jim obeta zlate gradove.
Eno pa je gotovo: Šele odrasli bodo vedeli prav ceniti in spoštovati njihovo močno in duševno veliko mater, revno dninarsko Miciko, katera je svojim otrokom vendarle znala ustvarjati Rožni dom.