Janko in njegova Urška

Janko in njegova Urška
Mirko Muršec
Izdano: Slovenski narod 15. marec 1912 (45/62)
Viri: 62
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kar je res, pa je res! Rada sta se imela, rada, Janko in njegova Urška. Saj, kako bi se tudi ne! Oba mlada, Janko visoke močne postave, s podjetno zavihanimi brki pod nosom, za katere so ga zavidali vsi tovariši, bil je fant, da mu ni bilo kmalu para. Ko je korakal po vasi, najsibo ob delavnikih od dela prašen in umazan ali ob nedeljah čedno umit in opravljen, so mu sledili ob vsakem koraku žarki pogledi vaških deklet, ki so ga skrivaj opazovale in ga vzdihuje primerjale s svojimi Janezi, Franceljni in Naceljni, s katerimi so se morale zadovoljiti, ker je bil Janko v vasi samo eden. – A Urška, plavolaska, nežne postave, bilo je dekletce kar za zaljubiti. Vsi vaški fantje bi se stepli samo za en pogled iz njenih modrih oči, a ona je prezirala vse, imela je oči samo za enega – za svojega Janka.

Pa saj ni čuda!

Že v otroških letih je bil on njen najljubši tovariš, ko sta pohajala v šolo je bil zmiraj on, ki jo je branil pred napadi zlobnih sovrstnikov, in ko sta odrastla, je bil zopet on, ki ji je zapel zvečer pod okencem prve pesmi o ljubezni. – Tako se je izpremenilo počasi to otročje prijateljstvo v globoko, močno ljubezen. Nikoli si nista razodela tega z besedami, pa saj tudi ni trebalo, saj sta čutila oba, da ne moreta živeti drug brez drugega. – Janko je iskal zabave in razvedrila po trudapolnem dnevnem delu edino le pri Urški in ona se je čutila zopet najsrečnejšo, če je bil ob njeni strani Janko.

Poleti sta sedela redno vsak večer pod lipo pred Urškinim domom, v dolgih zimskih večerih pa v sobi pri gorki peči, pogovarjala se o gospodarstvu in ugibala bodočnost. Tako jima je potekal čas brezskrbnih mladostnih let! S tem da sta se ljubila, izpolnila pa sta tudi vročo in skrivno željo njunih staršev. Davno je bilo že namreč dogovorjeno med njimi, da bosta združila oba jedinca s svojo poroko dve najuglednejših kmetij vsega okraja.

Zadovoljni in srečni so bili torej vsi!

Nekega poletnega večera, ko sta zopet kramljala na klopici pod lipo, je razodela Urška Janku, kako srčno rada bi videla enkrat mesto in njega krasote! Še nikdar v svojem življenju še ni prišla iz rodne vasi! – Janko, ki mu je bila Urškina želja povelje, je poprosil še isti večer njene starše dovoljenja, da se sme peljati prihodnji teden z Urško v bližnje mesto na semenj in ji razkazati pri tej priliki vse znamenitosti mesta. Po dolgem oporekanju in obotavljanju so dali starši končno vendarle svoje dovoljenje in to – je bilo za njuno usodo velikega pomena!

Bilo je krasno poletno jutro, ko je zapregel Janko svoja bistra konjiča pred čedno pobarvan voziček ter se pripeljal pred Urškin dom po svojo ljubljenko, da jo popelje v mesto. Ognjevita konjiča sta grebla nepotrpežljivo po pesku pred hišo, ko sta zmiraj delj časa morala čakati, a onih, ki bi naj sedla na voz, še le ni bilo. – Urški je ponavljala skrbna mamica gotovo že desetič vse nauke, kako se naj vede napram Janku, ko bosta sama na vozu in kako v mestu. Gotovo desetič je morala obljubiti Urška svoji skrbni mamici, da se bode obnašala vzorno in pazila, da ne bode dala hudobnim jezikom najmanjšega povoda jo obirati. – A Janka pa je poklical v drugo sobo bodoči tast, Urškin oče, ter ga strogo opominjal, da se obnaša spodobno in dostojno napram Urški.

Ko so bili končno starši pri koncu s vsemi svojimi zlatimi nauki in opomini, sta sedla Janko in Urška na voz, bistra konjiča sta potegnila in po beli prašnati cesti, ki se je vila liki kače med rodnim poljem in zelenimi gozdi, sta se peljala po njunem mnenju najsrečnejša človeka na svetu – Janko in njegova Urška.

V mesto prišedši, je razkazoval Janko svoji Urški razne znamenitosti, ki so mu bile znane in jo vodil v razne štacune. Čas je jima minul tako naglo, da kar verjeti nista mogla, ko ju je opominjalo zahajajoče sonce na odhod. Urška se kar ločiti ni mogla od mesta! Niti pojmila ni v svojem priprostem mišljenju, da se nahajajo na svetu take čudovite krasote! Mislila je, najlepši hiši v vasi – župnišče in šola – ste tudi najlepši na svetu; a tukaj pa je videla toliko krasnih palač, cerkev in trgovskih izložb, da kar verjeti ni mogla, da je to gola istina in ne samo sanja.

Težko se je ločila Urška od mesta!

Ni čuda, da ji je začelo utripati njeno deviško srčece močneje, ko je sedela zopet na vozu poleg svojega Janka. Kako tudi ne! Saj ji je priredil on ves ta nepopisen vžitek, on ji je izprosil pri starših dovoljenje in on jo je peljal v mesto. – Ob teh mislih je pogledala Janka od strani večkrat hvaležno in nepopisno žarko. Janko je ujel vselej točno te vroče njene poglede in tudi njemu je začelo nastajati nakrat tako gorko krog srca, tudi njemu je počelo srce močneje utripati. – Iz tega utripanja srca in obojestranskih vročih pogledov je nastalo stiskanje rok, potem prav srčkan in sramežljiv objem in nazadnje vroč, žgoč poljub.

Kar je bilo od tega pričakovati, se je zgodilo žal še vse prehitro.

Dobri Urškin angelj varuh je jokal grenke solze in strahoma mislil, kako se bo zagovarjal pred svojim gospodom, da ni bolje pazil –

Janko in Urška pa, ko sta začela po prvem razburjenju zopet resno misliti, sta se znašla v gostem grmičevju na zelenem mahu. On ves zmeden in zasopel, a ona pomanjkljivo oblečena in z razpletenimi lasmi.

Oba je bilo tako silno – sram. Nista si upala pogledati drug drugemu v oči, gledala sta v tla ko hudo delca. Prvi je izpregovoril po precej mučni pavzi Janko, prosil ves skesan Urško odpuščanja in se rotil, da tega ni storil namenoma. Oni poljub na vozu ga je tako razvnel, da je opustil vso previdnost. Bridko si je očital, da bi se on, mož, moral bolje obvladati in bolje brzdati in ne v nemar zadovoljiti svojim željam. – Urška ga je začela tolažiti, češ, padca kriva sta oba, njemu ni tako zameriti, a ona, ženska, bi se moralo pravočasno braniti, bolje obvladati in ga ne izzivati s pogledi. Ona bi morala vedeti v naprej, da privedejo v njunem položaju poljubi in objemi vedno do tega, kar se je pripetilo njima.

In zopet sta oba umolknila! Stoterne misli so jima rojile po glavi, strah pred posledicami je dušil oba! Janko je mislil strahoma, kako se bo zagovarjal pred Urškinim očetom, in je že videl v duhu njegov strog obraz. Nehote je zavidal sam pri sebi in blagroval prvega človeka Adama, kateremu se ni bilo bati Evinega očeta! Še vse hujši strah pa je obvladal Urško! Mislila je, kaj porečejo njeni starši, njene sovrstnice, vsa vas! Slikala si je v duhu že celo vse posledice svojega padca, posebno, ko ji je pravilo že sedaj nekaj v njeni notranjosti, da bo trebalo celo pestovati. Videla je že v svoji domišljiji samo sebe, kako koraka po vasi, za njo pa kažejo vsi sovaščani s prsti, češ, glejte jo Urško, v mesto se je vozila s svojim fantom, pa pustila na poti to, kar nobenemu poštenemu dekletu manjkati ne sme in še celo pestovati mora!

Pa po smrti je kesanje prepozno!

To sta vedela tudi Janko in Urška! Ko sta se končno vendarle ojunačila – bila je že tema – in si je Urška vredila lase in obleko, splezala sta iz grmičevja, ki je rastlo na dnu prepada v katerem sta se nahajala, na cesto iskat konj. Oddahnila sta si, ko sta jih našla ne daleč stran, mirno se pasti ob robu ceste poleg prevrnjenega voza. Kako se je voz prevrnil? Prav enostavno! Ko sta se Janko in Urška prej na poti iz mesta na vozu že tretjič prav vroče poljubila, izpustil je Janko za trenutek vajeti, mlada ognjevita konjiča čuteč, da jih nihče ne brzda, sta začela dirjati, in preden je mogel Janko vloviti vajeti, se je voz že prekucnil in Janko in Urška sta padla z voza v najmanj štiri metre globok prepad, ki je bil ob cesti. – Janko je imel srečo in padel naravnost na mehek mah, ki je rastel med grmičevjem na dnu prepada. Zgodilo se mu tedaj ni nič, samo malo zmeden je bil od padca in strahu, in močno zasopel se je pri svojem brezuspešnem trudu, vloviti vajeti in vstaviti voz. – A hujša pa je predla Urški! Strah njenega angela varuha je bil tedaj opravičen! Tudi ona je padla iz voza v prepad, pa se zaplela med padcem med trnje in grmičevje, pri čemer si je raztrgala vse krilo in razplela lase. Ko se je oprostila trnja in vej, speljala se je dalje navzdol proti dnu prepada in padla končno na mehek mah, Janku ravno pred noge. Sprva je bila tudi ona od strahu silno razburjena! Ko se je pomirila in ogledala, opazila je šele, kaka da je pred Jankom, z razpletenimi lasmi, in brez krila! Oblila jo je rdečica sramu in ni vedela kam z očmi. Tudi Janka je bilo sram, ko je videl svojo Urško tako, tako pomanjkljivo oblečeno, a še bolj pa ga je bilo sram ob misli, kako nerodno je vozil in zakrivil s svojo nerodnostjo vso to nezgodo. – No, sreča v nesreči je še bila, da niso konji s prevrnjenim vozom več daleč dirjali, marveč se kmalu umirili in mirno čakali svojih gospodarjev, ki sta lahko pripeljala potem neopaženo domov.

In kar je glavno, tudi njun strah je bil zamanj!

Urškini starši so se tej nezgodi prav prisrčno smejali, posebno, ko sta jim Janko in Urška razlagala, kako sta si pripisovala vso krivdo vsak sebi in kako je bilo Urško sram, priti domov brez, tistega, kar nobenemu poštenemu dekletu manjkati ne sme – brez krila. Urškin oče ni Janka prav nič karal zaradi njegove nerodnosti, in ker so vsi lepo molčali, ni zvedel nihče v vasi, da je zgubila Urško takrat na potn iz mesta v gostem grmičevju na zelenem mahu svoje – krilo.

Ostal je torej ves dogodek brez vseh posledic!

Da, celo niti pestovati ni trebalo Urški! Takoj po padcu je čutila namreč v roki silne bolečine. Prvi trenutek je mislila, da si je roko močno poškodovala, vsled česar bi jo seveda morala pestovati tedne in tedne, pri čemer bi se gotovo ljudje iz nje norčevali, če bi morala hoditi po vasi z roko v obvezi. Pri natančnejšem preiskovanju doma pa je našla, da ima roko samo neznatno poškodovano!

Tako je torej ni nič več spominjalo na nesrečni padec!

Oboji starši so privolili kmalu na to k poroki in tako se je vozil gotovo še večkrat v mesto srečen zakonski parček – Janko in njegova Urška.