Jaz pa prosim za košček modrine
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikivira, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: manjkajo kategorije in predloga {{naslov}} (za uporabo preberi dokumentacijo). O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka, če pa sodelujete na katerem izmed Wikiprojektov (Wikivir:Slovenska leposlovna klasika ali Wikivir:Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil), zastavite vprašanje na projektni pogovorni strani. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom ter Vodičem. |
Jože Sevljak
DA BOM NAPISAL PESEM <poem> Vse bolj zmanjkuje modrega neba, vsepovsod so nagrmadeni listi, ki hitijo na vse konce sveta. Po velikosti so mini in maksi, po obliki fakture, analize, separati, pravijo jim faksi in da se jih brati.
Brr, strašne stvari!
Jaz pa prosim za košček modrine, da bom videl sonce, da me veselje ne mine, da bom lahko napisal pesem, kadar mi v glavo šine!
Drži?
SKRIVALNICA
Joj, kako smo zadnjič našo Natašo iskali! Kje vse nismo bili, česa vsega nismo premetali! Pogledali smo pod mizo, iskali pod stoli, brskali v omari in vse naokoli. Nje pa nikjer!
Če je še nekaj časa ne bi bilo, verjemite, bilo bi hudo, ker bi nam popustili živci, lahko bi nastal še prepir, saj končno smo bili le mi krivci! Pravite, kam se je skrila? Takoj vam povem. Z rokami si je očke pokrila in v temo se nam skrila. Resnično, nikoli je ne bi našli, če se ne bi sama – odkrila!
TEGA NIKOLI NE DOVOLITE
Učenci, Se radi učite? Da, pravite. Prav, me veseli! Pa mi povejte, kaj se zgodi, če se v besedi črka spremeni? Na primer v besedi ČAST, ki nam vsem veliko pomeni! Glejte, če bi vas kdaj hotel kdo pretentati in vam podtakniti črko P, bi bila to seveda PAST. Tega nikoli ne dovolite! Kajti, beseda ČAST, je beseda vrline, ki mora ostati vaša trajna last! Taki vedno ostanite!
URA
Le kako ve očka, kdaj mora v službo, stric, kdaj je treba teči na vlak, babica, koliko časa se stepa beljak, in Maja, kdaj mora v šolo? Saj res, le kako?
Ah seveda, tako, da vsakdo na uro pogleda pa že ve, kdaj je kaj treba. Res je preprosto, kar se le da, pogoj je le eden, da na uro pozna!
VELIK VPRAŠAJ
Ali že veste, da bo Alenka bratca dobila, da bodo v družini imeli par?
Že res, da je Alenka zanj že dolgo prosila in da ji je mamica zatrdno obljubila, da ga bosta z očkom kupila, ko bodo imeli denar.
A glejte, neka čudna reč se je pri hiši zgodila!
Alenki so kupili račko, očku kravato, mamici servis za čaj in najbrž denarja sploh nič ni ostalo, bratca pa bodo vseeno dobili zdaj!
Kdor ne verjame, kar naj, pa je vse skupaj le velik vprašaj!
BELI STOLP
Hej, kaj pa je to? Sredi rožnatega morja se dviga beli stolp. Če se nagneš čez rob ustnega obzorja in če te ne prestrašijo divjega joka salve, lahko razločno vidiš: Saj to je vendar prvi zob Naše deklice Alme!
KAKO MAMA DOBI SVOJE IME
Vsako besedo začenja glas. Ta se prebudi, kadar se človeku kaj lepega ali hudega zgodi. Kako pa se beseda spočne? Kako mama dobi svoje ime?
Ko otročička podoji in mu zamenja mokre pleničke, skozi telo ugodje zavalovi, pa se otrok veselo smeji in krili z rokami: M M M M M M M M
Ko ga k sebi privije, ljubkujoče mu gleda v oči, takrat je otroku lepo, kot da samo sončece sije, pa se mu od sreče izvije iz prsi: A A A A A A A A
Ker se to velikokrat ponovi in si dva glasova drug za drugim sledita, rodi se nekega dne beseda nova, čudovita. Tako MAMA dobi svoje ime.
SRAJČKA
Gospodična kratkokrila, krhka kot lupina jajčka, to je naša ljubka Srajčka. Srajčka pač, ker srajčko nosi, ker se zjutraj prva smeje, ko razmeče kup odeje, ko vsa rdeča, topla vstane, k mamici na postelj plane, ko potem tako iznenada ščiplje jo, za nos jo grabi, včasih boža, včasih davi: »Mami, hej, se boš zbudila!« Mamice oko še trudno kakor okno se odpira, potlej srečna se nasmeje: »Bo v tej hiši še kaj mira?«
LASTAVICE
Še zadnjič so sedle na žice, potem so odletele, drobne ptice. Zakrožile so nad domačijo in nežno zacvrkutale: »Adijo!«
NAJVEČJA VREČA
Ni večje vreče na svetu, kot je šolska goba! Običajno je zelena, včasih rumena, a zmeraj potrpežljiva! Vsak dan spravi vase na tone črk, formul, enačb, krivih in ravnih črt, prav ji pridejo tudi polja in hiše, vsem pa se smeje v brk, če kdo kaj smešnega nariše. Je mehka in voljna; če je suha, je taka, kot bi bila bolna. Kaj bi učenci brez nje! Ko se na tablo kaj narobe napiše, takoj se znajde pri roki in v hipu izbriše!
ČE ZMANJKA SLINE
Pravijo, da na svetu vse mine, nihče pa ne pove, kaj se zgodi, če zmanjka sline.
Kako se celijo rane, če ni več sline naše dobre mame?
Kako babica vdene niti, če niso preveč tanke, kako jih spravi brez sline skozi ozko uho šivanke?
Kako Fani lista po knjigi, če ima suhe prste, kako lepi znamke na pisma vsake vrste?
Kako se umiva muca, ljubiteljica svežine, kako si očisti dlako, da je potrpljenje ne mine?
In končno, kako se počuti Tine, hoče pljuniti skozi zobe – pa nima sline!
KAJ JE VMES
Govorili smo neki dan, se spraševali, kaj za vraga je vmes med malčkom, fantkom in deklico; med žrebetom, konjem in kobilo; med piščetom, kokoško in petelinom. Saj res! Ugibali smo in modrovali, odgovore vsemogoče dajali in se na koncu le sporazumeli! To je seveda ČAS, čas, ko zrastejo kite ali pa se naredi preča, ko iz malčka postane Jožek oziroma Anita, čas, ko se žrebičku griva poveča in mu otrdijo kopita, čas, ko kokoška znese jajčka, po dvorišču zakokodaka, čas, ko petelin prvič zapoje, saj ga pevska slava čaka! Čisto zares, to je tisto vmes!
KAZEN
Zagotavljam vam, to ni tepežni dan. Le naročeno nam je bilo, da jih kaznujemo hudo. Koga, pravite? Ja, omaro, mizo in stol! In zakaj so si to zaslužili? Takoj bomo razložili. Naši Mili so se zadnjič postavili na pot, ko je tekala iz kota v kot, zato so jih s šibo dobili. Vemo, da kazen ni vzgojna, se pa zdaj vsaj ve, kadar je Mili na poti, naj se predmeti umikajo sproti! Drugič bo kazen dvojna!
IGRALKA
Glejte, vsake toliko časa naša kuhinja postane gledališče, takrat nas veliko ljudi obišče. Poleg očka in mamice se zberejo strici in tete, pride tudi stara mama, naša glavna igralka pa stopi na oder kar sama. Nikoli se ne ve, kakšen bo njen program. Bo monodrama, balet, izrazni ples? Ali pa morda nekaj vmes? Ponavadi so to vsakovrstne vragolije. Nič ni šminke, nič filozofije, vse je le del čarovnije naše male junakinje, naše super igralke Minke!
BOGATAŠA
Skozi rosno pokrajino, Andrej, skozi rožnato mavrico, glej, bistri potoček teče. Zeleno dihajo gozdovi, v bregu sanjajo mahovi in prvi teloh vabi. Uživaj in se smej, bogata sva, Andrej! Ko vsemu izbereva imena, jih poveževa v stihe in rime, vse skupaj zavihtiva na rame, stečeva vsak do svoje mame, ji vse razloživa, najlepše besede podariva, potlej znova odpreva vrata, na pragu zavriskava in si priznava, midva sva bogata!
HITROST
Kaj je hitrost? Je to let rakete, aviona, polževa pot ali pa vožnja s kolesom šolarke Mete? Težko je dognati! Vendar eno je jasno; ko se Meta pelje po vasi, za njo vsi kričijo: Vozi počasi!
OTROŠKA
Tole je oni dan izjavila Nika. Na vprašanje, če je kaj MOJA, je odgovorila: »Ne. TVOJA!« Ni kaj dodati. Pika.
KO JE VSEGA PREVEČ
Toliko glasov sleherni dan; ščebet ptic pa lajež psa, ropot vlaka, vrana, ki zunaj kraka, in zvonec, ki kar naprej zvoni.
Kako naj človek vse to zdrži?
Ko je vsega preveč, telo popusti, glava omahne na klop in Matic – zaspi!
ČUDEN STRIC
Čuden stric je tale naš Matic!
Mlakuže raziskuje, vsako z nogo preizkusi, vozi se s kolesom in si kolena brusi. Je lovilec visoke vročine, včasih plenilec akutne angine. Potem pa ojoj! Kar naenkrat ne mara vročine, še slišati noče od angine. Čeprav je že tema in se reče nocoj, on hoče iz postelje, in to kar takoj!
Pa ga materina roka nežno ustavi: »Nikamor! Matic naj se najprej pozdravi!«
NOČ BREZ SPANCA
Ko se prikradem spat, tiho v temi, zaslišim od vrat, kako naša punčka neutolažljivo ihti, in vem, dolga bo noč brez spanca!
V naslonjaču otožno zrem na pot, kjer sneži, iz diska se vračajo mladi, nekdo navija jeklenega vranca, nje pa še ni! In se zavem, tudi to bo noč brez spanca. Kako čas beži!
NAŠA MAJA
Naša Maja, pridna punčka, nič več noče se igrati, spanec leze ji na očke, v posteljo jo nese mati.
Luna bleda, luna suha, razprostira svoje sanje, Maja skače, pleše, raja, zdaj je ptica, zdaj spet muha.
Luna ugaša, jutro vzhaja, mrak pokriva še kotanje, očke mane naša Maja: Kje je mama, kje so sanje?
BELE NITI
Bele niti veže roka, bele niti v dolgo sled, misel srečna na otroka lajša ji napore let.
To je roka moje mame, to je njen ljubeč smehljaj, ko se z dela k meni vrne, najbolj srečen sem tedaj!
OBRAZ V DLANEH
Ko dobil si, fant, nalogo, da opišeš, kaj te dni z očkom si doma počenjal, ko smo praznovali vsi,
si povesil svojo glavo, tiho tiho zaihtel, si še bolj se zgrbil vase in obraz v dlani zajel:
Kaj naj pišem, dragi očka, saj te nisem še poznal, smrt te vzela je prehitro, prazen, bel bo list ostal!
SRAJČKA
Gospodična kratkokrila, krhka kot lupina jajčka, to je naša ljubka Srajčka. Srajčka pač,ker srajčko nosi, ker se zjutraj prva smeje, ko razmeče kup odeje, ko vsa rdeča, topla vstane, k mamici na postelj plane, ko potem tako iznenada ščiplje jo, za nos jo grabi, včasih boža, včasih davi: »Mami, hej, se boš zbudila!« Mamice oko še trudno kakor okno se odpira, potlej srečna se nasmeje: »Bo v tej hiši še kaj mira?«
KDO VE
Hej, kdo ve, kako sredi čudežnega polja pokuka novi dan, prebuja se naspan, nagnjen do obzorja čez vodo.
Hej, kdo ve, kako sredi čudežnega polja se skrije novi dan, utrujen in zaspan, stegnjen do obzorja čez goro.
LE ZAKAJ
Le zakaj sprašuješ, dragi mojster večnih rim, skrinje mnoge noč in dan odpiraš, vlečeš jih iz sto in sto globin, ko vendar veš, da srčno rada z mamico te res imava in na svetu te za nič ne dava, ker le ti si najin sin!
SRČNA TI HVALA
Mamica, ne še zaspati, naj ti še gledam v oči, lepe so, ko zrejo vame, take imate le mame!
Vem, da bi moral že spati, mir bi ti moral dati, saj tvoje utrujene roke predle za nas so otroke.
Tisoče belih je niti, v njih so dragulji skriti, vanje ljubezen si vtkala, mamica moja, srčna ti hvala!
OTROŠKA ŽELJA
Ljubi, dragi, zlati očka, vedno kadar se zbudim, željo eno v srcu nosim, da te nikdar ne izgubim!
Da bi svet ne videl vojne, da bi zmanjkalo gorja, ti bi z nami srečen rajal in ostal pri nas doma.
Naj zato le sonček sije na vrtove vseh otrok, naj bo sreča smeh, veselje zemlje naše sinji lok!
ŠE VEDNO
Še vedno sem včasih majhen otrok, ki mu zjutraj mati prižiga trske, da z njimi si sveti v dolino. Še vedno, nekdo se zavija v predpasnik na vogalu hiše in toplo naročje pogrinja z rokami. Še vedno, še vedno šumijo stopinje otroških nog v prvem zapadlem snegu.