Jazbec in ovčka
| Jazbec in ovčka Miška spi Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Sredi gozda je bil prelep travnik. Na njem je rasla tako visoka in mehka trava kakor nikjer drugje in med travo so cvetele marjetice.
Nekoč se je pritepel skozi gozd jazbec, zagledal je travnik in rekel:
– Ta travnik bo moj in konec.
In si je brž izkopal brlog ob robu travnika. Kadar je bilo hladno, se je grel v brlogu, ob lepem vremenu pa se je valjal po mehki travi.
Nekega dne je na njegov travnik zašla mlada ovčka in se začela pasti. Trava je bila tukaj tako sočna in okusna, da je ovčka jedla in jedla in pozabila na vse drugo. Iz jazbine pa jo je opazoval jazbec in njegove oči so se ze¬leno in hudobno svetile. Naenkrat je skočil na travnik, tik pred ovčko in zavpil nanjo:
– Ti! Kaj pa delaš na mojem travniku?
– Joj! se je ustrašila ovčka, jazbec pa ji je strogo za-
pretil s taco:
– Ta travnik je moj! In ti, tatica, si jedla mojo travo. Hočem odškodnino!
– Kaj pa naj ti dam? je vprašala ovčka. Saj ničesar nimam.
– Hočem, da mi odslužiš travo, ki si jo popasla, in zato boš en mesec moja služkinja. Če bos pridna, te ne bom požrl, če boš lena, te pa bom!
Ovčki ni preostalo drugega in je šla k jazbecu v službo.
Jazbec je bil z njo zelo zelo strog. Ovčka je trdo delala, on pa nikoli ni bil zadovoljen.
Zjutraj je ovčka pogrnila mizo s svežim prtom in vpra¬šala jazbeca, kaj želi za zajtrk.
– Hočem palačinke, je ukazal jazbec, zavezal si je prtič pod brado in nestrpno tolkel z vilicami po mizi.
– No, ali bo kmalu? jo je priganjal in grdo gledal.
– Takoj, takoj, je hitela ovčka, brž je spekla palačinke in jih postavila pred jazbeca. Ta pa je zavihal nos in zavpil:
– Te palačinke so čisto pomečkane! Takoj mi jih zlikaj!
Ovčka je začudeno pogledala, potem je pa le vzela likalnik, zlikala palačinke in jih lepo zložene postavila na mizo.
– Kakšna neumnost! jo je nahrulil jazbec. Likati palačinke! Kdo je že kaj takega videl!
– Ampak saj si mi ukazal ... je tiho rekla ovčka, jazbec pa se je še bolj razjezil:
– Ne ugovarjaj! Jaz sem gospod in vem, kaj rečem.
Z likanjem si pokvarila moje palačinke, poglej, saj so čisto strgane. Takoj mi jih zašij!
Ovčka je tiho vzela šivanko in nit in zašila palačinke.
To je bilo zelo težko delo. Ko pa je zašite palačinke spet postavila na mizo, jo je jazbec udaril z vilicami po glavi in zakričal:
– Kako se mi drzneš ponujati palačinke? Ali ne veš, da je to jed, ki je sploh ne maram? Takoj mi skuhaj kaj drugega!
– Ampak saj si mi ukazal ... je zašepetala ovčka, ki se je tresla po vsem telesu, jazbec pa ji je vrgel palačinke v glavo in se delal, kakor da jo hoče požreti.
Tako je šlo dan za dnem in jazbec je bil vsak dan bolj hudoben. Ovčka je smela pojesti samo eno travno bilko na dan in je bila zmeraj lačna, jazbec pa je bil vsak dan bolj požrešen in debel – seveda, saj mu ni bilo treba nič delati, žrl je pa kar naprej. In tako se je redil in redil in kmalu je bil že tako debel, da je komaj vstal. Potem je bil tako debel, da je komaj sedel in kmalu je bil tako strašno debel, da ni mogel niti migniti več in je kar ležal in debelo gledal. Takrat je ovčka prišla k njemu in rekla:
– Tako, jazbec. Svoj dolg sem ti odslužila, zdaj te imam pa dovolj. Grem k svojemu pastirju.
– Tukaj ostani! je zagodrnjal jazbec. Če ne ostaneš pri meni, te bom požrl!
– Ne moreš, si predebel! se je zasmejala ovčka in odšla. Jazbec pa je kar ležal in težko sopel. Mimo so hodile gozdne živali in se norčevale:
– U, kakšen debel jazbec!
Jazbec je kar škrtal z zobmi, pa kaj, ko niti glave ni mogel dvigniti. Tako je nekaj dni ležal in hujšal. Kmalu je lahko sedel. Potem je lahko že vstal. Čez nekaj dni je lahko že hodil in potem je lahko že tekel. In kakor hitro je lahko tekel, je tudi že tekel stran od travnika, daleč daleč stran in nikoli več ni prišel nazaj.
Ovčka je pa pripeljala pastirja in vso čredo na jazbečev travnik in tam so ostali za zmeraj in se dobro imeli.