Jazbec skoplje jamo
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



»Kaj pa je danes jazbecu, da je tako zgodaj vstal?« so se spraševale ptice po drevesih. Jazbec se še zmenil ni zanje, tekel je k bližnjemu hrastu in začel razkopavati zemljo. Kopal je in kopal, sopihal in se potil, zemlja pa je pod njegovimi tacami letela na vse strani. Mimo je pritekel zajček:

»Kaj pa koplješ, jazbec?«

Jazbec se še ozrl ni. Zajček je bil še bolj radoveden.

»Tak, povej no, jazbec, kaj koplješ? Slišiš, jazbec?«

»Pojdi stran!« je zagodrnjal jazbec.

»Saj bom šel, ampak najprej mi moraš povedati, kaj koplješ. Ali si boš ogradil vrtiček in v njem rožice sadil, zeleni rožmarin, nagelj rdeči in take reči?«

»Vrtiček, haha!« je zarenčal jazbec in kopal naprej, kopal in kopal, sopihal in se potil.

Zajček ni odnehal.

»Ali pa bi rad izkopal grapo in vanjo spustil vodo, da bomo imeli jezerce, jazbec? Boš naredil jezerce, slišiš, jazbec?«

Jazbec je zaničljivo prhnil:

»Ha, jezerce! Zajčje budalo!«

Pa je spet kopal in kopal, sopihal in se potil. Že je bil do uhljev v zemlji, izpod njegovih tac je letela zemlja zajčku v smrček. Zajček je kihnil, si obrisal nos v travo in spet začel:

»Joj, jazbec! Pa menda ne koplješ groba? Ojoj, jazbec si koplje prerani grob.«

Zdaj se je jazbec zelo razjezil:

»Nehaj že s svojim zajčjim blebetanjem, kakšen grob neki! Saj vidiš, da kopljem jamo. Za lisico,« je dodal, pa se brž ugriznil v jezik. Ampak kdor se prepozno ugrizne v jezik, ima samo škodo od tega.

Zajček je stekel proč in vsem živalim povedal, kaj počne jazbec, in tako je novica prišla seveda tudi lisici na koničasto uho in lisica se je sladko zasmejala in zaplesala po zadnjih tacah, tako jo je zabavalo jazbečevo početje. Na lov pa ni več hodila po običajni poti mimo starega hrasta, ampak drugod, po jagodovi stezici in skozi trepetlikov gaj.

Jazbec je izkopal globoko jamo, pokril jo je z vejevjem in se vrnil v jazbino. Molel je gobec iz jazbine in čakal, kdaj se bo lisica ujela. Pa se seveda ni. Lisica je mislila na čisto drugačne stvari, kot pa da bi se ujela v jazbečevo jamo. Četrto noč, ko je bilo zelo temno, se je previdno postavila za stari hrast in s pridušenim glasom zajavkala:

»O, jaz nesrečna lisica, da sem morala pasti v jamo! Gorje, gorje!«

Jazbec je skočil pokonci, hopla, ujela se je, si je mislil, pomel si je tace in jo ubral proti jami, kakor hitro je mogel – hrstnilo je, zašuštelo, javsknilo in zabobnelo in jazbec je telebnil v jamo, ki si jo je bil sam izkopal. Lisica pa je počakala jutra.

Potem je sklicala zbor gozdnih živali in živali so ob svitu vzhajajočega sonca plesale okoli jazbečeve jame po zadnjih tacah in prepevale: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!« Jazbec pa je na dnu jame ves potolčen javkal in bentil. Pa mu ni nihče pomagal iz jame, štirinajst dni je ostal notri, veverice so mu metale češarke na glavo, zajci lastne bobke, lisice pa so ga zasipale z zemljo in listjem.

Šele štirinajsti dan se je jazbecu posrečilo splezati iz jame. Prišel je ven, se pretegnil in še enkrat zastokal, in veste, kaj je naredil potem?

Jamo je zasul, kaj pa drugega!