Jež
| Jež ljudska pravljica |
| |||||||
Uboga kmetica je imela mnogo otrok. Nekega dne pride k njej berač in ji reče: “Vi imate pa veliko otrok.” Otroci so se igrali na travniku in so bili skoraj vsi enaki, zato mu žena odgovori: “Da, veliko je teh ježev,” ne da bi pri tem mislila kaj slabega. Prigodi se pa, da se je preko noči pomnožila družina za enega, toda ta ni bil sin, temveč – jež. Ko je bilo ježu dve leti, je ogovoril mater: “Mati, dajte mi od vsake živine par za doto!” Mati mu je dala kravo in junca, kobilo in žrebca, ovco in ovna, kozo in kozla. Jež odžene vse te živali na pašo, pa tako daleč, da ne pride do nobene druge živine. Tukaj jih je pasel mnogo let. Ker ta čas ni prodal ne žrebet ne telet ne jagnet in ne kozličkov, se mu je živina zelo pomnožila, da je nazadnje imel že veliko čredo vsake živine. Nekega dne pridejo na njegov pašnik trije kupci. Jež jih ogovori: “Kaj bi radi?” “Pot nam pokaži!” ga prosijo trgovci.
Jež jih vpraša: “Ali imate katero hčer?” Trgovci mu odgovore, da vsak po eno. Nato jim reče jež: “Jaz vam pokažem pot in vas rešim, če mi obljubite, da mi daste svoje hčere.” Trgovci mu odvrnejo: “Damo jih.” “Dajte mi pisano!” pravi jež nato.
Možje zapišejo, da mu hčerk ne dajo, ker so mislili, da jež ne zna brati. Jež pregleda lističe in vidi, da je na vsakem zapisano: Jaz ne dam svoje hčerke ježu. – Nato vrže listke prednje in teče pod korenino počivat. Možje se spogledajo. Nato gredo ježa prosit, naj jih odvede iz tega kraja. Jež pa jim niti ne odgovori, temveč se dela, kot da jih ne sliši. Zdaj zapišejo možje vsak na svoj listek, da mu dado hčere za ženo. Ko jež listke prebere jih skrbno shrani in kobaca pred njimi, da ga komaj dohajajo. Ko pridejo na veliko cesto, vedo za pot domov, jež pa zopet krene k svoji živini. Kupci gredo po cesti dalje. Jež je pasel živino do dvajsetega leta. Potem jo je prignal domov. Njegova mati se je nemalo začudila, ko je zopet zagledala svojega sina ježa, ki je bil prignal toliko živine. Komaj je spravil svoja živinčeta v domači hlev. Nato stopi k materi in ji reče: “Mati, ali imate kakšnega petelina?”
“Še prav velikega imam,” mu odgovori mati.
Jež pravi dalje: “Dajte ga meni, da grem snubit.”
Mati mu je izročila petelina, jež je sedel nanj in na njem odjezdil k onim trem trgovcem. Ko prijezdi do hiše prvega, ga trgovec zagleda že od daleč, kako jezdi na petelinu, in reče svoji hčerki: “Snubač gre pote!” Hči zajoka in prosi očeta, naj jo odkupi. Jež pa noče nič vedeti in slišati o odkupnini, temveč zahteva hčer, kakor je bil pred leti dal oče črno na belem. Nazadnje ga oče vendarle pregovori, da sprejme namesto hčere tisoč zlatnikov. Zdaj se napoti jež k drugem trgovcu. Tudi hčer tega kupca se oprosti za tisoč zlatnikov. Jež je bil tudi s tem zadovoljen, ker si je mislil: “Vsaj tretja mi tako ne uide. Več kot ene pa ne smem imeti. Dobro je pa le, ko imam dva tisoč zlatih v žepu.” Nato je odjezdil jež k tretjemu trgovcu. Naravnost v hišo je stopil in zahteval hčer. Četudi se ga je hči branila, ga je morala vendarle vzeti. Ko so ju poročali, je ponudila nevesta ježu drobno ročico, jež pa je pomolil svojo tačico. Pri svatbi je zlezel jež pod klop, in kadar je kdo želel govoriti z njim, je vselej pritekel izpod klopi. Na koncu razgovora pa se je zopet umaknil pod klop. Nazadnje se je po končanem ženitovanju odpravila nevesta spat. Tedaj ji je rekel jež: “Še mene vzemi s seboj spat!” Ko ga prinese nevesta vsa žalostna s seboj v spalnico, ji reče jež: “Steci po kuhalnico!” Ko prinese žena kuhalnico, nadaljuje jež: “Trikrat me udari s kuhalnico, kolikor moreš!” Žena prvič udari ježa s kuhalnico, kolikor je mogla, potem pa reče: “Ne bom te več, ker te bo preveč bolelo.” “Nič se ne boj!” ji odvrne jež, “ti me samo udari, kakor sem ti rekel.” Žena ga zopet udari, kolikor more. Pri tem se je kar stresla, ker je že mislila, da ga je ubila. Tretjič se je še bolj branila, toda jež ji je rekel, naj ga le udari, kolikor more, češ, saj nje ne bo bolelo. Žena je v resnici udarila, kolikor je mogla, in glej! Iz ježa se je skobacal prav zal mladenič. Ko sta to zvedeli hčerki prvih dveh trgovcev, sta se od žalosti – obesili.