Ježek Maj raziskuje
| Ježek Maj raziskuje Branka Hubman |
| |||||||||||
JEŽEK MAJ RAZISKUJE
V podrasti, na obrobju gozdne jase ima svoj domek ježek Maj. Njegovo stanovanje je takšno, kot bi ga ustvarila slikarjeva roka. Polno je živahnih barv ter ljubkih predmetov, ki kar kličejo po tem, da se jih nekdo dotakne. A pustimo zdaj to … raje hitro pokukajmo k našemu ježku Maju in izvedeli bomo več o njem.
Ježek Maj je dobil ime po mesecu maju, v katerem se je skotil. Njegov rjav kožušček je prepreden z neštetimi bodicami, ki ga ščitijo pred zunanjim svetom. Z njimi se uspešno postavlja po robu vsiljivcem.
Kadar pa se pripeti, da so preizkušnje in težave le prevelike in jim zlepa ni videti konca, takrat mu na pomoč priskoči njegova najbolj zvesta prijateljica kobrasta kača Sikotača. Le verjemite mi, da njeno preteče in srhljivo sikanje požene v beg še tako velikega junaka.
Medtem, ko se drugi ježki njegove starosti še varno pestujejo v toplem maminem objemu, se ježek Maj že dolgo več ne počuti majhnega in nebogljenega. Videti je, kot da je že zdavnaj pozabil na čas, ko je bil še majhna bodeča kepica in povsem odvisen od mame ježevke. In tako je naš ježek, star komaj leto in pol, že pričel radovedno raziskovati po bližnji okolici in v bližini domačega ognjišča. Tam seje počutil najbolj varno in prijetno. Sprva je bil zadovoljen v svojem malem svetu, dokler ga nekega dne tudi ta ni pričel dušiti in utesnjevati. »Skrajni čas je, da dokažem svojim prijateljem, kako sem dovolj zrel in samostojen, da se lotim česa večjega,« si je rekel nekega dne, ko je bil vsega naveličan.
Ta njegova dokončna odločitev pa je s seboj prinesla tudi velike spremembe. Vedno pogosteje in za dalj časa je odhajal od doma. Njegova mama se je zaradi tega pogosto jezila nanj, a kaj, ko to ni dosti zaleglo. Ježek Maj si je preveč želel spoznati tuj, neznan svet, da bi ga lahko karkoli odvrnilo od tega. Kamorkoli ga je že zanesel njegov korak, je stikal in vohljal. Njegov črn smrček, dva majhna uhlja na glavi ter bister pogled so bili pri njegovem raziskovanju najboljši in najbolj zanesljivi pomočniki.
Nekega zgodnjega ponedeljkovega jutra, ko so vse gozdne živali še trdno spale, se je ježek Maj odločil, da gre znova na daljšo pot. Dovolj mu je bilo enoličnega zimskega poležavanja in lenarjenja. Nebo se je lesketalo v veličastni modrini in na njem ni bilo niti enega samcatega oblačka. »Takšne priložnosti pa res ne gre zavreči,« si je rekel po obilnem zajtrku, ko si je privoščil slastno rdečo jabolko. Nato jo je urno mahnil v svojo sobo in iz lesene omare vzel priročen nahrbtnik. Z nahrbtnikom v roki se je nato vrnil nazaj v kuhinjo ter vanj stlačil hruško viljamovko in pest sladkih rozin.
»Dovolj bo … ne smem biti preveč požrešen, sicer ne bom prišel daleč,« si je rekel, ko si je oprtal nahrbtnik na široka ramena. Zatem si je na glavo potisnil še slamnat klobuček, na nos pa velika očala, ki naj bi ga varovala pred žgočim soncem. Obetal se je izjemno vroč in težak dan, zato se je moral ježek Maj nanj pravočasno in dobro pripraviti. Nekaj po sedmi uri jo je mahnil na pot.
Na poti, le nekaj slabih metrov stran od doma, je srečal sosedo lisico. Pravkar je prihajala iz svojega, na novo opremljenega stanovanja. Oblečena je bila v ljubko rožasto spalno haljo, njeno naglavno čepico pa je krasil bel volanček. A ves ta zunanji blišč ji ni kaj dosti pomagal. Vseeno je bila videti kot nagubana starka, ki je strašansko utrujena. Ravno ko je ježek Maj prečkal njeno dvorišče, je glasno zazehala. Čeprav je bil ježek vedno prijazen in vljuden z živalmi, je tokrat mislil, da je zanj bolje, če jo čimprej ucvre naprej. Lisica je bila namreč daleč naokrog poznana kot velika opravljivka. S takšnimi pa se ježek Maj ni rad družil, zato je hotel mirno nadaljevati svojo pot. Toda lisica ga je še pravočasno ugledala.
Z narejenim, dobrikavim glasom ga je ogovorila: »Kam pa kam, ljubi ježek? Ura je še zgodnja … ježki tvoje starosti bi morali biti še v postelji.« »Dobro jutro, gospa lisica… odhajam na dolgo pot in nimam časa za spanje … preveč drugih stvari je, ki me zanimajo,« je vseeno prijazno odvrnil ježek Maj in ji za slovo pomahal v pozdrav. Lisica je hotela še nekaj dodati, toda ježek Maj je bil že predaleč, da bi jo lahko slišal.
Pot je bila vedno bolj strma in naporna. Ježku Maju se je zdelo, kot da hodi že celo večnost. Noge so ga pekle in pot mu je v curkih kapljal po razmočenem hrbtu. Naposled je le uvidel, da je bolje, če se ustavi. Moral si je odpočiti in si nabrati novih moči. Da svojega dragocenega časa ne bi trošil po nepotrebnem, se je razgledal naokrog.
Nenadoma mu je korak obstal pri velikanskem kupu zemlje. Ni manjkalo dosti, pa bi stopil naravnost vanj. Iz smrčka si je snel očala ter se začudeno zastrmel v kopico. Po njej je mrgolelo nešteto malih, čudnih bitij. Ježku Maju se je vse skupaj zdelo precej smešno. Bitja so neumorno tekala po kopici in videti je bilo, kot bi med seboj tekmovala. »Res čudno … pravzaprav do danes sploh nisem vedel, da na tej čudoviti zemlji živijo tako drobcena bitja,« si je po tihem zamrmral, ko je zamaknjeno opazoval brezštevilno množico. »Kaj pa je to? Kaj pa se tukaj dogaja? Kdo sploh so ta čudna bitja?« je sam sebi zašepetal malce pozneje, ko so ga že pošteno bolele oči od gledanja.
Naposled se je le naveličal opazovanja, zato je sklenil, da bo čudna bitja ogovoril, pa naj bodo kdorkoli že. Toda še preden je uresničil svojo zamisel ter odprl svoj gobček, je začutil, kako ga je nekaj pičilo v nogo.
»Auuuu … boli,« se je glasno pritožil in besno udaril z nogo po tleh. »Potres … potres … bežimo v zavetje,« so v en glas, prestrašeno zakričala majcena rdečkasta bitja in se zapodila proti bližnjemu grmu. Ježek Maj se je gromko zasmejal. V hipu je pozabil na bolečino.
»Kako nenavadno … en povsem običajen gib, pa že zaženejo takšen vik in krik,« si je začuden rekel in se popraskal po nogi. Zagledal je rdeč madež, toda ni mu bilo mar zanj. »Ej! Kje ste, vi čudna bitja? Zakaj ste se skrila? Ničesar žalega vam ne bom storil … saj sem čisto navaden ježek… in če hočete, vam povem še svoje ime … Maj sem… ježek Maj… in edina moja slaba lastnost je radovednost, kajti zelo rad raziskujem in odkrivam nove stvari,« je rekel zatem, ko še vedno ni bilo nikogar na spregled. Čakal je na odgovor, a odgovora ni bilo od nikoder. Vse je bilo tiho. Čez čas je poizkusil znova. »Obljubim, da od zdaj naprej ne bom cepetal z nogami … in še nekaj; zelo prijazen bom z vami, če bo to kaj pomagalo, da se vrnete.« Znova je bilo nekaj časa vse tiho. Nato je bilo videti, da se je neko drobno bitje le opogumilo. Celo spregovorilo je. Njegov glasek je bil tako tanek in piskajoč, da je rezal naravnost skozi uho.
»Ta svet je pa res čuden … vsi se gredo neke raziskovalce, toda do danes še nobeden od njih ni odkril nič pametnega … mar misliš, da si ti kaj boljši, kaj?« je jezno pihnila skozi nos drobcena mravljica s privihanim noskom. Seveda ježek Maj takrat še ni vedel, s kom ima opravka. To je izvedel malo kasneje. »No … saj nisem čisto pravi raziskovalec … raziskujem le tisto, česar še do danes nisem spoznal … recimo … nikoli še nisem srečal takšnih bitij, kot ste ve … zato me močno zanima, kdo ste in kaj počnete?« je iskreno rekel. »Si pa res čuden patron,« je cinično odgovorilo rdečkasto bitjece, »saj komaj verjamem, da še nisi slišal za najbolj vestne in pridne delavke na zemlji … za nas mravlje … mravlje rdečke,« je precej užaljeno nadaljevala mravlja, ki so jo ostale mravlje klicale Rdečkopikica.
»Kje pa so ostale rdečke?« je pogumno vprašal ježek Maj in se z zadnjimi močmi zadrževal, da ni planil v gromek smeh. Ko je gledal Rdečkopikico, ki je stala pred njim, oblečena v tisti čuden rdeč predpasnik, se mu je zdela neskončno smešna, za nameček pa ji rdeča barva ni niti najmanj pristajala. »Tam zadaj,« je naveličano rekla Rdečkopikica. »Nadzornica Rdečka ne dovoli, da vse hkrati govorimo s tabo, zato je prosila mene, da jo zastopam in govorim v njenem imenu,« je počasi dokončala stavek Rdečkopikica. »A tako … pa bi morda bila tako prijazna ter bi nadzornico Rdečko in ostale mravlje vseeno prosila, da pridejo ven … zelo rad bi jih spoznal in jim previdno segel v roko,« je vljudno rekel ježek Maj.
»Si res tako zabit, ali se le izdajaš za takega? Le kako boš segel v roke tako veliki množici rdečk … potreboval bi najmanj mesec dni, da bi pozdravil vsako izmed njih . .. in tvoje roke so prevelike, gotovo bi jih pomečkale,« je zaničljivo rekla Rdečkopikica.
»Saj res … jaz bedak … na to nisem niti pomislil,« je z obžalovanjem odgovoril ježek Maj in se globoko zamislil.
Nekoliko pozneje, ko se je le uspel odtrgati od premišljevanja, je na svoje veliko začudenje, a hkrati tudi veselje, opazil brezštevilno množico mravelj rdečk, ki so se počasi približevale Rdečkopikici. Toda le ena izmed številnih mravelj rdečk je že na daleč vidno izstopala. V primerjavi s preprosto napravljeno Rdečkopikico in ostalimi mravljami je bila ta videti prava dama. Njena travnato zelena obleka je bila posuta z belimi marjeticami. Ježek Maj raje ni razmišljal o tem, kako draga je morala biti njena obleka, kajti drugače bi se mu lahko še pošteno zvrtelo v glavi. Vsekakor pa si je moral priznati, da ji je odlično pristajala. Toda še isti hip, ko ga je navdušila njena obleka, ga je nekaj na mravlji hudo zmotilo. To je bil njen strog in hladen pogled. In tiste njene oči … bile so brez vsakega leska. Nato mu je pogled ponovno ušel k preostali množici mravelj rdečk, ki so s strahom v očeh stale zadaj.
»Saj vas ne bom pojedel … prehranjujem se s slastnimi sadeži, z deževniki … zato le hrabro … pridite!« jih je spodbudno vabil ježek Maj. Seveda ni vedel, da mravlje poslušno čakajo na ukaz nadzornice mravljice Rdečke. Je pa to slutil, kajti vsi pogledi velike množice so bili usmerjeni k njej, kot da samo čakajo njenih navodil.
Nadzornica mravlja Rdečka se je ob besedah ježka Maja zviška ozrla po svojih delavkah – mravljah rdečkah. S hladnim, preračunljivim pogledom jim je naposled le pomignila, naj stopijo bližje. Čeprav je bil med mravljami rdečkami še vedno prisoten strah, si niso upale ugovarjati svoji gospodarici. »Lepo vas je videti … lepe ste, takole na kupu … in joj, koliko vas je!« je presenečeno in hkrati veselo rekel ježek Maj in si jih ogledoval, ko so bile vse zbrane.
»Tudi ti nisi videti napačen,« je narejeno in precej cinično rekla mravlja Rdečka in se elegantno zazibala v rahlem pišu vetra. Temu je sledil dolg in cvileč smeh. Ježek Maj si ni mogel pomagati, toda ob njenem nenavadnem smehu se ga je pričel polaščati neprijeten občutek. Dlje ko je smeh trajal, bolj je bil prepričan, da je namenjen njemu. »Ne bom dovolil, da me prizadene, pa čeprav je še tako kruta … saj je bil to gotovo njen namen,« si je mislil in ni dovolil, da bi mu njeno obnašanje seglo do srca. Ni bilo vredno. Nepregledna množica mravelj rdečk je ves ta čas tiho in spoštljivo stala in opazovala prizor. Nobena od njih ni niti enkrat samkrat segla v besedo svoji gospodarici. Vsaka zase je točno vedela, kje je njeno mesto in kaj si lahko dovoli.
»Te smem vprašati, kaj ste prej delale na tem, z iglicami prekritem kupu zemlje?« je kasneje, ko je smeh nadzornice Rdečke pojenjal, brez zamere v glasu vprašal ježek Maj. Za nič na svetu ne bi nadzornici Rdečki pokazal, da ga je njeno obnašanje prizadelo. Nadzornica Rdečka ni takoj odgovorila. Videti je bilo, kot da skrbno razmišlja, kaj bi rekla. Očitno jo je vedenje ježka Maja zmedlo. Ni pričakovala, da bo po tistem njenem ciničnem smehu še želel govoriti z njo. A se je uštela. Nadzornica Rdečka si je živčno povrtala po nosu. Videti je bilo skrajno neokusno.
»Kakšna packa,« si je rekel ježek Maj, »jaz cepec pa sem še malo prej mislil, kakšna dama je.« Čeprav ji ni ničesar očital, je bil razočaran. Za trenutek je svoj pogled umaknil drugam, saj se je bal, da bo moral bruhati. Šele ko jo je pogledal znova, je opazil, da si ne vrta več po nosu, temveč da o nečem globoko premišljuje. Njen obraz je bil odet v škrlatne barve, oči pa so se ji bliskale kot dva ulična žarometa.
»Si vedel, da si prekršil hišni red? Mar ne veš tega, da smo me mravlje rdečke najbolj redoljubna in marljiva bitja na svetu?« je izbruhnila v eni sapi in ga ostro premerila od nog do glave. »Kakšen hišni red?« je začudeno vprašal ježek Maj. Niti sanjalo se mu ni, o čem pripoveduje nadzornica Rdečka. Vseeno pa se je spretno izognil njenemu ostremu pogledu. Kritik pa tako že od nekdaj ni maral. Zdaj ko je kritika prihajala iz ust ošabne nadzornice mravlje Rdečke, pa še toliko manj. Če ne bi bil tako zelo radoveden, bi ji že zdavnaj zabrusil v obraz, da jo je do grla sit. »Hišni red pomeni za nas to, da se naše delo prične zgodaj … običajno ob šesti uri zjutraj in traja vse do poznega večera,« je glasno in razločno pribila nadzornica Rdečka. Pri tem je s svojimi tankimi nogami, na katerih je imela obute čevlje z izjemno visoko peto, nevarno opletala na vse strani. Ježek Maj se je bal, da bo vsak čas izgubila ravnotežje in zgrmela na tla. A na njeno srečo se ni pripetilo nič takega.
»Sem vas jaz zmotil? Globoko se vam opravičujem,« je odgovoril ježek Maj in opaziti je bilo, da mu je resnično žal. »Tako nekako … čeprav silno nerada, sem ti kot nadzornica oddelka mravelj rdečk vseeno dolžna dati odgovor na tvoje zastavljeno vprašanje. Tukaj … prav tukaj,« je naveličano rekla in s prstom leve roke pokazala na kup zemlje, »se dogaja marsikaj zanimivega. Prvič: jaz kot glavna mravlja nadziram in vodim delo, da vse poteka tekoče … tako kot je treba. Drugič: velika večina ostalih mravelj rdečk, ki jih vidiš tukaj … pravimo jim delavke … pridno prinašajo na ta kupček zemlje majhne iglice in ostanke suhih delov vej. In tretjič: vsi skupaj imamo od tega korist. Ta kupček zemlje z vsem, kar sodi zraven, predstavlja naš topel in varen dom. Ko nastopi dolga in mrzla zima, zlezemo v najglobljo luknjo, ki se ji reče tunel in tam prezimimo vse do pomladi.«
»Kaj takega! Zanimivo … res zanimivo … ampak, da boš vedela, nadzornica Rdečka … tudi jaz preživim zimo pod kupom listja,« je ponosno rekel ježek Maj. »Meniš, da sem tako neumna, da ne vem? O, pa še kako dobro poznam vas nadležne ježke … veš, v bližnji soseski imamo več ježevih družin,« je ponosno in hkrati vzvišeno odvrnila nadzornica Rdečka. »A takooo,« je začudeno rekel ježek Maj in nadaljeval, »če ne zameriš, nadzornica Rdečka, še nekaj me zelo zanima in sicer kako je z vašimi sovražniki … se jih ne bojite?«
Nadzornica Rdečka se je za hip zagledala v svoje dolge, lepo oblikovane nohte na rokah. Bili so na debelo namazani s kričeče rdečim lakom. Nato je rekla: »Seveda se jih bojimo … poznaš koga, ki se ne boji sovražnikov? Vendar moram priznati, da smo me mravlje rdečke v rahli prednosti … pomagajo nam ostre čeljusti in čudovita tekočina, ki se ji reče kislina. Iz zadka jo izbrizgamo naravnost na nepridiprava … saj se še verjetno spomniš, kako si nedolgo nazaj poskakoval?«
»Le kako se ne bi spomnil? Poglej, še vedno imam rdeč madež na nogi,« je rekel ježek Maj in si ogledoval rdečino. »No vidiš, ravno o tem ti govorim … če zaslutimo nevarnost, se branimo po svoje,« je odgovorila nadzornica Rdečka. »Ve mravlje rdečke ste pa res zelo zanimiva bitja,« je rekel ježek in se znova zagledal v veliko množico mravelj, ki so ga zdaj gledale precej bolj prijazno. Vsaj za spoznanje bolj kot nadzornica Rdečka.
»Si želiš še kaj izvedeti? Drugače bomo morale nadaljevati s svojim delom … precej smo v zaostanku,« je očitajoče rekla nadzornica Rdečka. Za vsako ceno je hotela potrkati na njegovo vest. Čeprav se mu ni zdela prijetna sogovornica, pa je ježek Maj opazil, da je zelo predana svojemu poklicu. Medtem ko je nadzornica Rdečka čakala odgovor, se je z levim očesom sprehodila po novi zapestni uri, ki je krasila njeno zapestje.
»Samo še eno vprašanje … seveda če dovoliš … čeprav moram priznati, da jih imam še mnogo več. Toda pustiva zdaj te, morda mi boš lahko nanje odgovorila kdaj drugič … ko bo za to bolj primeren trenutek. Zdaj pa me zanima le še to … kako to, da ste ve mravlje rdečke tako drobcene … ali sploh kaj jeste?« Nadzornica Rdečka se je po dolgem času prvič od srca zasmejala.
»Torej le ni vedno tako resna in strogo zadržana,« je prešinilo ježka Maja. Nadzornici Rdečki so se pridružile še druge mravlje rdečke. Vendar njihov smeh ni trajal dolgo, minuto kasneje so bile spet resne. »Izjemno dobro jemo … hranimo se z žuželkami … čeprav moram priznati, da skrbno pazimo na svojo postavo … zato smo takšne, kot smo … vitke in lepe,« je važno rekla nadzornica Rdečka in ponosno pogledala svoje, do potankosti popolno telo. Ni skrivala, kako zaljubljena je vase. »A tako? Res čudno … tudi sam se velikokrat hranim z žuželkami, pa vam nisem prav nič podoben,« si je po tihem mislil ježek Maj in bilo ga je kar malo sram. V primerjavi z mravljami rdečkami se je za hipec počutil kot največji grdavš. Njegovo telo se mu je zdelo kot velik napihnjen balon. Toda če je na to pogledal z druge plati, je bil zelo srečen. Navsezadnje se v svoji koži le ni počutil tako slabo. Res je bil precej okrogel in štorast, a živali v njegovi soseski so ga imele srčno rade. Sprejele so ga takšnega, kot je bil … z vsemi pomanjkljivostmi vred in to mu je pomenilo največ.
No tako, lepotice moje … vesel sem, da sem vas imel priložnost spoznati in ker mi je vaša nadzornica mravlja Rdečka povedala, kako pridne in delavne ste, se bom sedaj poslovil … saj je že skrajni čas, da se vrnete k svojemu delu,« je brez zavisti ali grenkobe v glasu rekel ježek Maj. Z očmi je še zadnjič od blizu premotril brezštevilno množico mravelj rdečk. »Morda se še kdaj srečamo,« so se na njegovo veliko presenečenje oglasile mravlje rdečke in ga skoraj žalostno pogledale. Nadzornica mravlja Rdečka jim je dala takoj vedeti, da so prekršile vse meje dobrega okusa. Njen hladen in mrk pogled je povedal več kot vse izrečene besede. Toda mravlje rdečke se tokrat prvič niso zmenile zanjo. Namerno so jo spregledale. Opaziti je bilo, da jim je ježek Maj prirasel k srcu in da bodo pogrešale njegovo neumorno govorjenje. Če ne bi imele tako stroge nadzornice in toliko dela, bi tudi same rade poklepetale z njim. Tako pa … delo je pač delo … česar se lotiš, to moraš tudi dokončati,« so tiho razmišljale, ko se je ježek Maj poslavljal.
»Takoj na delo … brez opravičevanja … vsako upiranje bom najstrožje kaznovala,« je trenutek tišine prekinil rezek in svareč glas nadzornice Rdečke. Bila je besna, ker so ji stvari za trenutek ušle iz vajeti. Mravlje rdečke so se spogledale. Vedele so, da se ne šali. Nato so brez besed pohitele proti velikemu kupu zemlje in se pričele urno vzpenjati nanj. »Pa veliko uspeha pri delu,« je v slovo rekel ježek Maj in jim pomahal v pozdrav. V prsih ga je tiščalo, ko je pomislil na delavke – mravlje rdečke.
»Uboge revice, spet bodo morale dolge dneve prenašati ošabno in tečno nadzornico mravljo Rdečko, ki jim bo grenila življenje in pila kri. No ja … saj nočem biti nehvaležen … konec koncev sem od nje izvedel tudi marsikaj novega in koristnega … le tega njenega obnašanja nikakor ne morem sprejeti, še manj pa prenašati … še sreča, da odhajam,« si je zamomljal, ko je gledal prijazne obraze mravelj rdečk, ki so ga spremljale s pogledom. »Tudi tebi, ježek Maj pri tvojem nadaljnjem raziskovanju,« so se še zadnjič oglasile mravlje rdečke, ko so bile na vrhu kopice z zemljo. Zagledal je na stotine drobnih rok, ki so mu mahale v slovo. Znova jim je pomahal, nato pa se je počasi napotil proti gosto poraščenemu delu gozda. Veje nizkih grmičkov so ga žgečkale po njegovem zašiljenem gobčku. Ves čas hoje je premišljeval: »Danes sem se naučil veliko novega o življenju mravelj rdečk in njihovih navadah. Ob vsem tem pa sem spoznal še nekaj veliko pomembnejšega. Uvidel sem, da se lepota ne meri po tem, kakšen je nekdo videti na zunaj, temveč po tem, kako dobro in plemenito srce ima.