| Izdano:
|
Domoljub 3. november 1892 (5/21), 255
|
| Viri:
|
dLib 21
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
»On je naš jedini otrok,« pravijo stariši, »mu moramo
že voljo spolniti,« in otrok je delal, kar je hotel. − »Samega
imamo, podedoval bo naše premoženje, ni se mu
treba z učenjem glave ubijati ali se truditi z delom, toliko
bo že dobil, da bo živel;« in otrok je postal lenuh. —
»Pazite na otroka, sam je, in kaj bi bilo, ko bi se prehladil;«
in zavijali so ga v preobilno obleko in postal je mehkužen. —
»Saj je naše vzel, ako je vzel,« izgovarjali so jedinika njegovi
stariši, ako je slikal doma po kotih za sladkorjem,
sadjem itd. In otrok je postal sladkosnedež. − »Saj je še
mlad, bo že drugače, ko odraste,« rekli so stariši, ako je
sinko napravil kako nerodnost in kolikor je bil večji, tembolj
je postajal neroden. − Ako so morali za njim dolgove
plačevati, so rekli: »Saj je naš jedinec in mi lahko
plačamo.« − Kaj hočemo ž njim, samega imamo,« tolažili
so se stariši, ko je pijan prihajal pozno v noč domov iz
pivnice, igrališč ali plesišč. − Sam je bil, a še temu
jedinemu bili so stariši odveč, njih imetje pa premajhno.
Samega so imeli in ker so ga preveč božali, postal je
nesrečen in stariši ž njim. − Mnogo grešé stariši s prehudo
ojstrostjo, še več pa s preveliko mehkostjo.
