Jedna sama noč
| Jedna sama noč Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Gradar.
| |||||||||||
Oče me je poklical; mislim, da je bilo krog jedne po polunoči. Trepalnice so se mi še sprijemale, ko sem se v naglici površno oblekel, na to pa sem stopal pol v sanjah, pol v zavesti po strmih stopnicah navzdol. V veži je bilo precej hladno in čisto tema. Odprl sem vrata in pogledal na nebo. Nobene zvezde; čez in čez sama dolgočasna, mokrosiva barva. In nikjer nič svetlobe; samo daleč tam se je medlo bleščalo v nekem oknu.
Stopil sem po prstih v sobo, kjer je ležala moja mati. Zrak je bil težak in gost, poln tistega tujega, vznemirjajočega duha, kakor plava ob bolniških posteljah.
Zdelo se mi je, da spi. Dihala je naporno, da so ustnice ob vsakem dihljaju zatrepetale. Pogladil sem jo po čelu; bilo je mrzlo, kakor led, a doli v obrvih sem začutil potne kaplje, kakor bi bila vročina še le ravnokar izginila. Obraz se je v teh kratkih dneh popolnoma izsušil, ali črte se niso spremenile, — še vedno tako dobre, ljubeznipolne in polne trpljenja.
Na mizi je stalo veliko število kozarcev, steklenic in sklenic. Mleko, vino, limonada, čaj in neka črnikasta pijača, ki smo jo dobili od zdravnika: — vsako uro majhno žličico. Jaz sem sovražil to črnikasto tekočino. Dišala je neprijetno in ostavila v ustih zoperno osladen okus.
Zavil sem se v havelok in sedel k svetilki, da bi čital. Pred seboj sem imel krajše sestavke Emersonove. Ali čutiti sem začel, kakor bi mi vrtal kdo s svedrom v glavo, počasi, natančno in previdno, in zaprl sem knjigo. Nocoj me je bilo strah te matematične poezije in lirsko vznesene logike.
Ob svetilki je zabrenčala muha. In kakor bi se zavedel šele ta trenotek čudovite, pričakujoče tišine, ki je ležala v sobi, tam zunaj in po vsem svetu. Nisem ei upal prestaviti kolena na koleno, da bi ne zadel ob stol. Postelja in stene in slike na njih, — vse se je izgubljalo v pustem polmraku, samo pod reflektorjem svetilke se je svetil velik krog.
Mati je dihala še vedno, kakor ob mojem prihodu: naporno in redno.
S tihimi koraki sem stopil k nji in se nagnil k njenemu obrazu. Ona me je gledala naravnost v oči mirno in nepremično, da me je pretreslo do mozga. Hotel sem jo prijeti za roko ali jo poljubiti na lice, toda nisem se ganil. Tako težko mi je bilo, kakor bi zagledal hipoma pred seboj vse svoje življenje, — nehvaležnost, laž in nezvestobo… In ta trenotek je bil večnost.
Njene trepalnice so se zatisnile, jaz pa sem ostal pri nji. Sedel sem poleg postelje in se naslanjal s komolcem prav pri vzglavju. Spominjal sem se na različne momente, ki se mi je zdelo, da sem jih bil že davno pozabil ali na katere pozneje sploh nikdar mislil nisem, ker se mi niso videli važni… Nekdaj sem slonel razjarjen in slabe volje ob oknu; preslišal sem bil ravnokar „pridigo“ od matere in odgovoril sem jako pikro. Ko se za trenotek ozrem, zdrznem se od strahu in sramote. Váme so bile uprte njene oči, ljubeče, izmučene in proseče; in v očeh sta se svetili dve solzi… Ko sem bil študent, ležal sem svoje dni v bolnišnici in moja mati me je prišla posetit. Vedela je sama, kje je moja postelja in ni vprašala nikogar. Ali postelja je bila prazna. Obstala je kakor kamen in lica so ji osinela iz grla pa se ji je izvil samo neznan šibek glas. Spreletelo jo je v prvem hipu, da sem umrl tu na samem brez nje. Jaz pa sem stal ob vratih in zjokal bi se bil od ljubezni…
Ali vsi ti prizori postajali so nejasni, menjavali so se hitro in izginjali. Obšla me je utrujenost in naslonil sem glavo na blazino…
Moja mati je umrla.
Okrog postelje je stalo vse polno žensk; nekatere sem poznal in bile so mi zoperne. Čemu so prišle, s svojimi starimi, dolgočasnimi obrazi, radovednimi očmi in dolgimi njuhajočimi nosovi! Vse so se vrtile v jednomer in mahale z rokami, kakor bi imele neprestano opravka, a kljub temu se nobena ni pritaknila kakšne potrebne stvari. — Moje sestre so napravljale mrtvaški oder; vse so jokale in časih celó na glas. To me je napravljalo nervoznega. Kaj je treba tega? Pa jo vzbudite! Mimo postelje, kjer je ležala mati, sem hodil hitro, ne da bi se ozrl nanjo. Zdelo se mi je celó samemu, da je vse moje urno kretanje alektirano. Loteval sem se z veliko gorečnostjo stvarij, ki bi jih opravili ravno tako lahko brez mene. In pri tem sem bil vsem in vsekomur v napoto. Zgrabil sem klobuk in odhitel na cesto ; ali sredi pota nisem več vedel, kam sem se bil namenil in vrnil sem se prav tako hitre domu.
Po noči sem bdel v mrličevi sobi.
Ovladalo me ni nikdar kakšno posebno čustvo, niti mislil nisem kaj vznemirjajočega. Najbolj mi je bilo na skrbi, da se izvrši pogreb v redu in pravilno; prepiral sem se zaradi pogrebcev; noben mi ni bil po volji. „Naj nosi hlod iz gozda, pa ne krsto na pokopališče, ta s svojim surovim obrazom!“
Ali vkljub vsemu, kar sem počel sam in kar sem videl okrog sebe, živelo je na dnu moje duše čudovito prepričanje. Jaz sem se sramoval tega prepričanja in prigovarjal samemu sebi, da je budalost in nesmisel. „Ali nimaš dokazov? Pojdi in potiplji te mrzle ude!“
Moja mati ni umrla. To je bilo moje prepričanje.
Stal sem blizu, ko so zabijali rakev, toda obrnjen sem bil proti oknu, na cesto; štel sem udarce; ali ko sem opazil, da ponavljam vedno jedno in isto številko, opustil sem to nepotrebno delo. Pogrebci so hodili sem ter tja in se držali jako slovesno. — Oni, ki bi imel nositi križ, okrasil si je klobuk, kakor bi se odpravljal na svatbo. To me je vznemirilo. Strgal sem mu šopke izza traku in jih vrgel na cesto. Vsled tega bi bil kmalu nastal majhen prepir; toda neka suha ženska z majhnimi, solzljivimi očmi in špičastim nosom je vzdignila roke in prišla mirit.
Ljudij je dohajalo vedno več. Ostajali so večjidel zunaj pred hišo, samo nekateri, ki so se šteli naše jako dobre znance, prestopili so prag. Posebno me je razljutil nekov dolg človek s tanko, redko brado in visokopovzdignjenimi obrvmi. Svečano se mi je približal in mi ponudil roko. Dotaknil sem se njegove dlani in se obrnil stran; on pa se mi je silil prav pred prsa in mi šepetal na uho neke neumne besede. „—Kdo pa Vas je prosil, da nas pridete tolažit?“
Zvonovi so zazvonili, pogrebci so vzdignili krsto, in v visokem, melanholičnem tonu so zazvenele latinske molitve duhovnikove. Krog mene pa je zaplakalo, ihteče in poludušeno, in sosedje in znanci so stresali z glavo in pogledovali drug druzega z dolgočasnimi pogledi.
Ali to je nemogoče. Kako bi se mogel zgoditi tako čudovit, nenavaden dogodek brez vsacega pričakovanja, nenadno in brezobzirno? Moja mati ni umrla. Kako bi mi seglo do duše, kako bi mi ubilo srce, da bi prišel resnično ta strašni čas. In ta misel sama me je stresla po vsem životu. Če umrje moja mati! Nisem si mogel predstavljati, kakšno bi bilo potem življenje, kakor bi si ga ne bil mogel predstavljati brez solnca ali brez vode. Kako bi se pogledali, kadar bi prišli od pogreba in bi ostali sami v tej široki, nizki sobi… S silo sem se otresal teh mislij, ki so me vzburjale in mi napravljale nepotrebno grozo.
Prišli smo na pokopališče. Ob jami sta stala dva zamazana starca z okroglimi, gladko obritimi glavami. Naslanjala sta se na lopate in čakala, da pridemo bližje. In zdaj so se pričele molitve. Jaz jih nisem razumel; samo šumelo je krog mene, kakor šuštenje in brenčanje bučel. Poklekal sem kakor drugi in vstajal in kropil po krsti. Slišal sem, kako je bobnela sesušena prst po lesenem pokrovu, sprva glasno in votlo, potem pa, ko je padala prst na prst, samo polglasno in mirneje. Neka ženska, zdi se mi, da je bila moja sestra, pokleknila je na grob in jokala in ihtela, da si je tu pa tam kdo obrisal oči, zmajal z glavo in odšel.
Naposled smo se odpravili tudi mi. Oče je stopil mimogredé v župnišče, jaz pa sem šel počasi proti domu. Bilo je že blizu na večer. Domu ni bilo razen mene še nikogar. Sedel sem za mizo in se zagledal v steno… Kako se je vse čudovito zgodilo! Zdaj je vse tiho in soba je tako velika, kakor bi se bila v teh dneh širila in širila. Skoro me je obšel strah v tem silnem, praznem prostoru… Hotel sem pogledati v kuhinjo, če že napravljajo večerjo. Tam pred ognjiščem je stala ženska, in to je bila moja mati.
„Mama, ali bo kmalu večerja?“
Obrnila se je hitro k meni, — neznan, star obraz, z neprijaznimi, suhimi očmi in nagubanim vratom.
Zarezal me je nož iz možgan do srca, vse se je raztrgalo v meni in zakrvavelo, — zakaj moja mati je umrla. In pal sem z obrazom na tla…
Slonel sem na vzglavju pri postelji svoje matere. Zadremal sem samo za pol ure. Ona je dihala mirno in jednakomerno, ustna pa so se smehljala… Samo še dva, tri dni in nobene nevarnosti ne bo več.