Jelovci
| Jelovci Jožef Mihelič |
Jožef Mihelčič [sic], Dobrava pri Kropi.
| |||||||||||
Nad Jamnikom, Kropo, nad Savo Bohinjko,
bujna — kot gledal bi mlado planinko —
dviga ponosno se gora zelena,
ni po krasoti ji slična nobena.
Jelovca, res si lahko ti ponosna
ker za Gorenjca si dobičkanosna:
kdo bi preživljal drvarjev družine,
kmetom na tisoče krmil živine?
Kdo pa zalagal bi z lesom mizarje
širom svetá, kolarje, tesarje?
Oglja ti daješ tovarnam, kovačem,
dosti zaslužka pa kmetom-vozačem.
Več si ti vredna, kot bila bi zlata,
zmeraj odprta so tvoja nam vrata,
skozi katera deliš nam darove:
da izkoriščamo tvoje gozdove ...
Zmeraj, ko gledam te jaz iz doline,
rajska milina mi dušo prešine;
kadar odromam na tvoje planine,
žalost in skrb — vse mi v hipu izgine.
Kdor je potreben oddiha, pokoja,
zanj res primerna gozdišča so tvoja:
tu se utrujena duša spočije,
novega zdravja telo se naužije.
Znana v vseh krajih si nam domovine:
smučarski raj, da so tvoje planine;
lovec prav vsak tukaj pride na svoje —
takrat posebno, ko ruševec poje ...
Čudno zato ni, da tujcu skomine
delaš in da se cedijo mu sline:
dobro vedo: kdor ob tebi domuje —
glavo ponosno v nebo povzdiguje ...