Jeršičeva jama na Gozdu
| Jeršičeva jama na Gozdu Keber |
Spisal Keber.
| |||||||||||||
Kamnik zelo slovi radi lepe in zanimive okolice. Tujci ga po pravici primerjajo Ischlu. Gotovo pa je po okolici še mnogo naravnih zanimivosti, ki se še prikrivajo očem in, ki bodo razkrite privabile še večje število tujcev v naše krasno mesto. Danes naj navedemo te dve zanimivosti.
Preteklo leto so našli pri kopanju železniškega predora podzemeljski hodnik, ki drži s samostanskega vrta proti Žalam. Za to najdbo je bilo nekoliko časa veliko zanimanja, a preiskavanje se je kmalu opustilo.
Iz Kamnika na Gozd je dve uri hoda. Da bi imel Kamnik dve uri oddaljeno podzemeljsko votlino, kakeršna je Postojinska. bi bilo zanj gotovo velikega pomena. Jeršičeva jama na Gozdu je morda vhod v novo naravno čudo.
Gožanski hrib se začenja na levem bregu Bistrice pri Stranjah nad Kamnikom in omejuje proti jugu Črno dolino do Črnivca na kranjsko-štajerski meji. Pogorje leži vzporedno s Sušavami in Veliko Planino od zahoda proti vzhodu.
Letoviščniki prihajajo večkrat na Gozd, kamor sta od „Slov. plan. društva" zaznamenovani dve poti. Gotovo se nihče ne pokesa, kajti na Gozdu sta zrak in razgled v prav planinska.
Vrhu Gožanskega hriba leži vas Gozd s travniki in njivami na planoti, katero od vseh strani obkrožuje gozd, sedaj, žal, že zelo redek; večinoma raste po njem nizka bukev in smreka. Odtod najbrže prihaja ime Gozd. Na vzhodni strani te planoto, kjer so večinoma travniki in njive, raste samotna skupina gostega in visokega grmovja, katero zakriva od vseh strani „Jeršičevo jamo".
„Jeršičevo jamo" pozna na Gozdu vsakdor, ker služi Gožanom v vsakovrstne svrhe. S polja in iz vasi vozijo kamenje, odpadke in mrhovino (največjega vola in najmanjšega psa) v „jamo", in to od pamtiveka: toda se nihče ne pomni, da so iz „jame" kedaj prišli kaki plini, ki bi okuževali okolico. Le pred mnogimi leti, pripovedujejo kmetje, se je nekoč iz „jame" najprej pokadilo, in za dimom se jo pokazal plamen. — Morda so se vžgali plini, ki so se v jami nabrali vsled gnitja.
„Jama" je zgoraj okrogla (premer 6—7 m) in obraščena z gostim grmovjem. Le na zahodni strani, kjer je živa meja pretrgana, je mogoče pogledati v temno globočino. Na tem kraju brani močen hlod, da se ne ponesreči človek ali žival, kajti že večkrat je živina na pasi zašla v Jamo". — Ob zelo ugodni solnčni svetlobi je mogoče videti globokeje v temino, in tedaj se zasvetijo krasni kapniki viseči in stoječi: in lahko tudi opaziš, da se Jama", ki ima kakih 10 m od vrha podobo vodnjaka, od tega kraja širi proti vzhodu v veliko votlino. — Globočino sem skušal meriti z 30 m dolgo nitjo, toda kmalu sem se preveril, da je ta dolžina komaj del velikanskega prepada. Kamen rabi 6—7 sekund, da prvič prileti na oviro, potem napravi dva manjša skoka in enega večjega, trajajočega 4—5 sekund: dalj časa se nato sliši ropotanje in bobnenje.
Že zda naj so se ondotni prebivalci zanimali za to naravno prikazen. Pred kakimi tridesetimi leti so prišli rudarji domov. Te je pripravilo hrepenenje po najdbah in upanje, da so v Jami" nakopičeni zakladi, do tedaj gotovo drznega dejanja, da so se po vrvi spustili vanjo. Toda niso prišli daleč. Ko so se spustili kakih 20 m globoko, jim je ugasnila luč vsled dušika, in so se morali vrniti. Pozneje ni nihče več poskušal razkrivati od „gorskega duha" varovanih zakladov.
Sestavina kamenja in okoliščina, da na vsem Gozdu ni nobenega vodnjaka, kaže, da se tu nahaja večja podzemeljska votlina, katero bi bilo treba vsekakor natančneje preiskati. V zvezi s to votlino je najbrže potok Olševek, ki izvira pri Vodicah pod Gozdom. Podoben je Timavu, kajti tudi on goni mlin takoj pri izvirku. Ta potok prinese ob deževju večkrat kosti domačih živali in veliko množino postrvi. Postrvi so skoraj popolnoma bele, kakor človeška ribica v notranjskih podzemeljskih vodah.