Jerala
| Jerala Anton Adamič |
| |||||||||||||
Trdijo, da se človek že stara, kadar začne obujati spomine. Ali nate se spominjam tolikrat! — in tudi drugih, ki so klonili prerano, — vas vseh, ki ste že krenili na strmo, sinjebelo biserno rimsko cesto ...
Ob fosforujočih, jasnih nočeh zrem v kadeči se, vrtoglavi, razdivjani azur: Glej — izprevod!
Vzhajalo in zahajalo. Eni mi zro v oči, ravnodušno: znanci po naključju; drugi se smehljajo, pomežikujejo: hinavci, in zopet tretji mi pretijo z odbleskom svoje somorne duše: zakrknjeni, odkriti sovražniki —. In vsi v svečanem prohodu, tupatam raztrganem in zopet v sklenjenih gručah.
Kar zatemnilo pa se je obzorje, ko si jo naposled primahal tudi ti.
O Jerala! O Jerala! (Zdi se mi, da se stresa nebeški obok.)
Osobito tebe se spomnim tolikrat. Mogočen, a neslišen je danes tvoj korak. Ali te podpirajo arhangeli snežnokrili? Kako se giblješ lahkotno, prožno...! Občudoval sem te v tej dolini solz — na plesišču, kako si okretno zibal plesalko; toda zdaj —? Nič več si ne otiraš potnih srag kot nekdaj in nič ne stočeš. Miren, strog in pa blag vzlic naporni stezi je tvoj obraz.
Ali zaide še kdaj tvoj duh? nad tajinstveno gladino bajnega cerkniškega jezera? Ondi si živel mlada svoja leta, ondi nosil stopetdeset kilogramov težko pezo svojega ogromnega, seženj visokega, orjaškega telesa ... Vdano, potrpežljivo si živel v svoji obilni, a trhli posodi. Sodil si ondi po vestnem sluhu svoje tanke vesti pravičnike in krivičnike. Obsojal in oproščal si stoje, kar pa je bilo tudi vse; pismeno ugotavljati svojih izrekov nisi utegnil, kajti pisarniški stoli so ti bili pretesni ... O Jerala, dobričina!
Te je kdo črtil? Ni ga rodila majica. Si li mrzil ti koga? Nikogar! Ha-ha, saj še nam nisi zameril, ki smo te mučili ... Plemenit, blag, dobrodušen si bil in kaj vem, kakšen še vse. Da, mi, mi pa smo bili zlobni, kajti celo v tvojem spanju smo te motili. In sam Bog ve, kako rad si spal ...
A že mi prožiš roko v slovo ... že izgineva za gorami tvoj obširni pas ... že je utonil lesk tvojega prijaznega, okroglega lica v meglicah ... Na svidenje!
Na gredi je odprl škrlatno grlo in je zakikiriknil petelin.
Pospravili smo vsak svoje kosilce in žulili svojo osminko; ti, Jerala, si pa tedaj lokal že peto četrtinko, tri za nameček četrto, v trdo kuhano jajce in čakal nestrpno natakarice Pepce z založkom svinjske gnjati. Za Boga, če ti ni sedla na vrat lenivost, trudnost in zaspanost! Ko si zavešal trepajoče oči, si razprostrl z obemi rokami časopis, se zravnal na naslonjalu in skril svoj puhteči obraz za široko razganjene inserate.
Spogledali smo se in se muzali, že tudi ranjki, vrli France pa je val iz svojega suknjiča majhen topič na dveh kolescih z lafeto in ga postavil na mizo — z žrelcem, okrenjenim proti inseratom. Ti, Jerala, nisi bral — to se ve —; ti si si sedaj le postiljal na mehki blazinici: — na svojem podbradku. Časnik v tvojih rokah se je preganil in prikazal, zasvetil se nam je tvoj spokojni, dremajoči obraz. Smrtna tišina ...
Oj zlobe! Topič je počil kot ob manevrih, gost dim se je povlekel po mizi. Kdo bi se ne bil raztogotil in bi ne bil lopnil s pestjo po mizi?!
Le ti ne, Jerala ... Zbudil si se pač, — ni vraga! Toda zahahljal si se, le tvoje oči so očitale in jokale: “Kaj sem zagrešil, da me tako preganjate? —” In ko smo se mi v smehu zvijali, si se ti okrenil proti kuhinji in si otožno zavekal:
“Pepca, še en četrt! ...”
Po vsaki taki lumpariji si zaječal: “Pepca še en četrt ...!”
Samo en pot sem te videl, da si bil ozlovoljen. To je bilo tedaj, ko ti je neko popoldne pisarniški pomočnik nekaj ugovarjal in te nedostojno presekaval. Nem in mrk si povečerjal in si me potem zvabil uro peš hoda v Begunje. Večja družba za nama. V gostilni sem se znova divil tvojemu teku in gostilničar si je mencal roke nad junaškim cehovcem. Ko si se polteno založil in si poplahnil jezico, te je popadla neodoljiva dremotica. Preskrbeli so nam vozove.
Udobno si se ukeril; jaz sem se utesnil pod desni tvoj žep. Nobene prave kontrapeze ... Okajen si bil, Jerala. Bože, bože, saj si zlival kar golide vase! Zadremala sva vsak nad svojim kolesom.
Priretrali smo v trg in se ustavili. Predramil sem se: glupa, črna noč okoli naa.
“Pa kje je sudac?”
“Kaj ga ni ondukaj?” je zategnil voznik.
“Brž, brž nazaj! Krišč, izgubila sva ga! Pobil, ubil se je! Jojmene, nesreča! Pa bi bili sedeli za protiutež na moji strani! Peresa so popokala, ali kaj! Le brž iskat—.”
Vozila sva nazaj, se ustavljala, iskala, — nič! Pa sva te naposled le našla, ubožčka, nebogljenega Krištofa: glasno si vlekel dreto v travi kraj pota, kamor si se bil položil ali prekotalil s trde ceste ... Brezbrižni grilčki okoli tebe so te zažingali v deveta nebesa. Kako si spal sladko!
Ko sva te brihtala in prebujala, pa si se revišče nemara megleno domislil naših rednih, opoldanskih zlobnih manevrov, zato si zaječal v dremežu: “Pepca, še en četrt ...!”
Zlobni Amor, toda bolj čvrste sorte, se je nekoč razkoračil, se uprl v lok, našobil lice in je izstrelil bridkost.
Jerala je bil kot deček, ki se je sredi ceste spodteknil v prah: prva in edina skrb mu je bila, da ne bi padca kdo opazil. Ej, pa smo ga kmalu pogodili: “Jerala se ženi!”
Za mesec dni je svečano prekoračil prag hiše — hahljaje se seveda — kjer je sanjarila svoje sanje njegovih sanj kraljica. Postregli so mu kot se spodobi in bi moral še Marin Krpan povesiti osramočen svojo glavo. Starši, uvidevni ljudje, so bili zadovoljni — kako bi ne! — le oni mali, drobni, črnooki krempeljček deklinji — ne ...
“Zakaj ne?”
Zateklo se je dekletce k materi in je hihetalo: “Jes, jes, ko je tako ješč in pivski!”
“Pa dober mož bo in varen bo vogal, ki ga bo podpiral on —. Sicer pa pomisli: čast, cesarska služba in premožen je!”
Vstopila se je sredi sobe, premerila Jeralo znova od onih nesrečnih, vedno prekratkih hlač do ščeti vrh potnega čela, potem se je zasukala na petah in je odfrfela. — Krempelj!
“Ha-ha!” se je otresel in si brisal roso raz čelo in oči ...
Pod noč se ga je pa natreskal; in takoj smo zopet pogodili: “Jerala se pere!”
In res: z vinom si je umil roke, noge in srce; in drugi dan je bil zdrav ...
Menim, da mi ne šteješ v zlo, ker sem osvežil spomin nate, ti dobri moj Jerala.