Jesen (Miran Jarc, 1)
Jesen (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Zdaj sijejo zarje večerne tako prosojno,
da meniš videti v onkrajnost ...
Stojiš na hribu in dozorela drevesa
čakajo, da te vsak hip potresejo z žoltimi spomini,
ki so mehka — čeprav ihteča odeja —
romarskim nogam.
Zdaj je čas, ko se vse vrača v lahno rožno modrino ...
V njej potonevajo ptice …
(zdi se mi, da še slišim pluskotanje
njihovih peroti, — o, vračajoče se ptice!) —
Ljudje imajo čudno vesele oči:
saj ne morejo zakriti,
da so zapluli ob njih dihi padajočega solnca.
Vsi se vračajo v svoje domove,
kjer si bodo ogreli dozorela srca,
da bodo sijala skozi megló,
kot čudežne rože;
tako se zvoki potapljajo v ogrodje glasbila,
odkoder žarijo, žarijo na otožne ljudi.
Zdaj je vse tako jasno kot bisernina,
zaklical bi od goré do goré.
Samota je to, a svetla in veličastna.
Vsaka stvar:
drevo na obzorju, hiša v dolini, cerkev na holmu:
kako se to v obrisih ostri.
Vsaka stvar stoji kot čudežen spomenik.
Še žalostni človek na strmini je vsemirska podoba.
Za vznožje ima golo, molčečo goro.
(Vsi ga vidijo, a nikdo se ne zavzame.
Saj so vsi — strmenje.)
Poveša roké, sklanja glavó.
Misliš, da je morda drevo, ki bi rado v sinjino in joka po zemlji.
Misliš, da je obešenec, ki je obvisel na zanki svojih misli.
Misliš, da je trudni Bog.
Pa je le žalosten človek:
gleda, kako se vse povrača, povrača v svoje domove,
gleda ptice
in misli na svojo dušo.