Jesenska pesem (Meglice prosojne
Jesenska pesem (Meglice prosojne), 1955 Vera Albreht |
|
Meglice prosojne, ležijo spokojne
nad ločjem uvelim nevidnih močvar,
nekje sredi gmajne, v obrisih brezkrajne,
topole že gole vrtinči vihar.
Na bregu potoka, zravnana in sloka,
zamaknjeno čaplja v globine strmi;
le črni kobuli se niso razsuli
še v meji na veji, ki sad jo krivi.
Kar v srcu je spalo, prav vse je ostalo:
topoli, močvirja, napol podrt most …
Tu vsaka stopinja na čas me spominja,
ko z mano hodila je moja mladost.
}}