1.
Moja radost.
V roke rad vzamem liro krasno,
da strunice pojó mi glasno,
kar peti mi serce veleva
od mraka poznega do dneva.
Sercé le v pesmi se spočije,
le v nji se bridka žalost skrije,
ki rada zlati mir odganja,
nočí pripravlja brez spanja.
Zatorej struna pevaj milo,
oj! bodi sercu tolažilo,
spet zbriši mu skeleče rane,
ki bile so prezgodaj vžgane!
2.
Minljivost.
Ob vodi Milica je stala,
v ročici gosli je deržala,
prebirati je strune jela,
in zraven tako pesem pela:
„Dobrava, proč je krasno cvetje,
proč, gozdič, slavčevo je petje,
vse ojstra bôra je pobrila,
od nas je pevce odpodila“.
„Enako moje je življenje,
terpinči strast me in terpljenje,
odkar mladost mi je minula,
in spomlad cvetja se osula“.
3.
Vraža.
„Kako spet sova se huduje,
vse okna jezno obskakuje,
kot hotla vzeti bi življenje
in ž njim končati mi terpljenje.“
„Bog nam za znamnje jo je stvaril,
dobroto ž njo nam je podaril,
da lahno nam po nji je znati,
kdaj treba bitje je končati“.
Tako je mati govorila,
življenje mirno je sklenila; –
pri postelji je hči sedela,
in vražama maternim verjela.
4.
Strunam.
„Sem sedi k meni, sestra mila,
da s petjem mi boš čas rkatila,
zjasnila spet mi bledo lice,
po kterem tečejo solzice“.
Dekle berž citre v roko vzame,
in pevcu peti pesmi jame;
ušesu se jih več prileže,
nobena pa v serce ne seže.
Začne še žalo „strunam“ peti,
spomin v njem jel je spet živeti,
iz misel padajo mu rane,
spomnivši se osode znane.
5.
Različne misli.
Ubožna mati v koči joka,
skerbí sercé ji bolno poka,
življenje tare ji nesreča
in siromaštva rana žgeča.
Sopruga s smertjo je zgubil,a
ko ravno sinka je povila,
ki samo ji je tolažilo,
edino hudih rev hladilo.
Ozira na-nj se zaupljivo,
objema ga in boža živo; –
v zibelki tesni dete spava,
na licu zdravem smeh igrava.
6.
Dvojno gostovanje.
Dans v gradu čaše žvenketajo,
med žvenkom strunice igrajo,
v obrazih vseh je radost brati,
ki žalost vsako vé odgnati.
Vertijo se plesavcov verste,
plesavke ž njimi krasne, čverste,
z najzaljšo grajski vitez raja,
ženitve dan dans ž njo obhaja.
Mož zbranih je pod gradom v koči,
gostí jih bogat kmet do noči;
smert vzela mu je hčer edino,
opravljajo po nji sedmino.
7.
Nesrečni pesnik.
Od dneva v mrak se pevec trudi,
zdravila išče rani hudi,
prežalo poje, strune vbira,
po nadi skerbno se ozira.
Za letom urno leto mine,
on prejšne čuti bolečine,
ves up se v sanje je spremenil,
in zopet v prazen nič razpenil.
Da ga zmotile vse so nade,
mu vendar še sercé ne vpade,
po sreči novi se ozira,
in vnovič strunice prebira.
8.
Spomin otročjih let.
Kje našel vas bom leta blage,
ko sem v naročji mame drage
okušal slastno sad ljubezni
ter kljuboval nesreči jezni?
Težave bile so mi ptuje,
neznane rane, žalost, nuje;
v življenje stopal sem veselo,
vsaj še sercé ni nič želelo.
Ker zdaj so se zbudile želje,
ki sercu vzele so veselje,
ozrem se rad na leta mile,
ter pojem: „Da bi se vernile!“
9.
Sercé.
Sercé je goba, ki se vname,
človeku mir in radost vzame,
od dné do mraka ga zmir peče,
mu več pokoja dati neče.
Povsod si išče tolažila,
po njemu ni osoda mila,
le huje ga še rana peče,
pokoja več mu dati neče.
Tako se do gomile trudi
kjer lek dobí spet rani hudi,
molitve tam mu mašnik zbere,
k pokoju poje „miserere“.
10.
Moje pesmi.
Nikar jih ojstro ne sodite,
od praga pesmi ne podite,
ko bi se vam ne prikupile,
al' serca vam ne omečile.
Po svoje poje vsaki tiček,
komarček, slavec in kraljiček;
po svoje tudi pesnik peva,
kot peti mu sercé veleva.
Tedaj če pesmi niso take,
kot jih želé samíce vsake,
naj bravši jih bi se pomnilo,
da v čislu mi sercé je bilo.