Jesensko noč med slovenskimi polharji
| Jesensko noč med slovenskimi polharji Josip Jurčič |
| |||||||||||||
I
uredi- Jaz imam eno zver, ki teče ko hudir, ima dolge mustače pa hude zobe.
- Narodna uganka
Bilo je v nedeljo popoldne po krščanskem nauku. Kmečki možje so se zbrali pri uljnjaku, mirno sede vlekli iz svojih pipic »korošic« in pogovore imeli: o letošnji suši, kaj se bode spridilo, kaj si še opomoglo, ako Bog kmalu dežja da; kako bo pšenica draga in druge reči. Žene pak so sedele in čepele v senci okoli stare žlamborske tepke, pomenkovaje se o kuretini, o prašičih in teličih; vse popoldne jim je jeziček tekel in marsikatero žensko so vlekle čez zobe.
Mene se je bila neka čemernost polotila. Celo knjiga me ni mogla razvedriti. Grem torej po stegnih, koder so živino gonili na pašo, brez namena kam in doklej. Na potu pa zalotim odraščeno moško mladino. Eni so skrbno metali in strkavali krajcarje na klobuk in s klobuka, eni so gledali in s smehom in krikom naznanjali, kdo dobo, eni pak niso marali za igro, ampak so nekoliko stopinj proč sloneli na lesi in pogovarjali se.
Precej zavijem tjakaj. Največ jih je bilo takih, ki so bili nekdaj moji vrstniki. »Dobro, da si prišel,« reče mi eden, katerega smo Pavleta imenovali, »mislil sem te iskat iti.«
»Kaj je takega?«
»Drevi gremo polhe lovit. Včasi si dejal, da greš z nami, kadar pojdemo, danes lahko greš, če hočeš, da boš videl, kako se ponoči love.«
Že od nekdaj sem rad gledal v Valvasorju podobo, kako repat hudič z bičem v roki cele kupe polhov v divjem tiru goni po gozdu. Marsikje sem naletel na kaj pisanega o polhih.
Vsakemu pisalcu se je polh in polšja lov poetična zdela, tako da so dejali, da si človek te divnosti prav misliti ne more, ako je ni sam skusil. Kranjski Slovenec sem, na dolenjskem Kranjskem pod slamnato streho rojen, mislil sem si, pa tega še nisem videl in sam doživel. Sram naj bi me bilo! Zato mi je bila prilika prav všečna in priložna, tem bolj, ker sem rad zahajal med starikave, koreničaste in nepopačene Slovence, da bi se med njimi in iz njih navdal pravega narodnega jezika in značaja. Povedali so mi pa, da bode šel stari Trpek in Luka. »Ta dva ti bosta celo noč kvasila in pripovedovala, ako jih boš le hotel poslušati,« rekel mi je Pavle, ki je vedel, da jaz rad nadlegujem za pripovedke in povesti.
Ko se je storil mrak, sešla se je tudi mala družba polharjev za vasjo. Jaz med njimi. Na čelu je bil mentor polharski, Trpek imenovan po očetu in očetovem očetu. Trpek je mož pri šestdesetih letih, pa trdnejši od marsikaterega mlajšega.
Že od mladih nog mu je polšja lov in samostrine veliko veselje. Sicer prestavlja mož nekaj počasi svoje dolge noge; malo besedi navadno pride iz njegovih ust, toda kadar ponoči v gozdu pri ognju sedi in ima naokoli razstavljene pasti, takrat je zgovoren in ne zmanjka mu tako naglo govora. Imel je na rami ozek, iz vrbovih šibinic spleten koš, poln pasti. Ohlapne hlače so mu urezane po stari kmečki kroji. Še pipice ne smemo pozabiti, katera Trpku nikdar iz ust ne pride.
Zaslišavši, da grem tudi jaz na polšjo lov, pokimlje z glavo, kakor ne bi mogel razumeti, kako more človek ponoči samo gledat hoditi, kako se žival lovi.
Že se je jela tema delati; netopirji so bili zlezli iz dupel in nizko letaje iskali živeža. Trpek nas privede v globoko dolino, po eni strani zaraščeno s tisoč let starimi hrasti in gabri, po eni pa opustošeno do same praproti. Na starem pogorišču se družba ustanovi. Trpek strese svoje samostrine iz koša na tla, razklene vsaki posebej železne klešče in jih namaže odznotraj z gnilimi hruškami, ki jih je bil medpotoma nabral. Tako so storili tudi drugi:
Trpek jih je učil: »Ti pojdi tja nastavit k razklanemu gabru, tam je gabrica polna, že oni teden sem jo ogledoval. Ti, Tone, pa nastavi na vrhu, kjer je želod poln. Zate, Pavle, in za polhe, ki bodo po tvoji golti polzeli, obrodila je žir v bukovju nad skalo. Ako Luka pride, naj bo nastavil v Drobni cevem vrhu, jaz že ne hodim lahko daleč iz pasti pobirat, zato bom nastavil tod okoli.«
Tako je Trpek povelja dajal, svest si svoje moči in oblasti kakor vojvoda pred bojem. Vsi se razidejo. Trpek nagrabi naročaj pasti in gre tudi nastavljat. Prvo postavi v rogovilo votlega gabra tik luknje, kamor je bila polšica velik kupček želoda, žiri in gabrice nanesla. »Tukaj je gotovo eden moj,« rekel je Trpek, grede1 do drugega gabra. Drdraje so bežali polhi v dupla, kamor je obsevala Trpkova nažgana trska ali kadar je ob deblo trčil, poskušaje, ali se bode kaj ganilo. Tako prideva zopet na mesto nazaj.
Kmalu se zbere vsa druščina. Vsakteri prinese gredoč suhe brsti in jo vrže na ogenj, katerega je bil tudi moj stari Trpek zanetil iz kresilne gobe. Trpek vzdihne po šegi starih ljudi, usede se na hlod, natlači pipico tobaka in pravi: »Ravno v tej dolini sva kurila z rajnkim očetom,« prime ogorek in si tobak zažiga, »ko se mi je bilo nekaj čudnega primerilo.«
»Kaj neki?« pravim jaz, vedoč, da je to uvod manjšega ali večjega spomina, kakršne imajo naši slovenski očetje, stare grče, noter v sedmo koleno človeškega rodu in tako gosto nabrane ko »česen na rešti«, ako je dovoljeno po ribniškem primeru govoriti.
Trpek vrže v ogenj ogorek, ki ga je doslej vrtel in časi malo v pipico podrezal, potegne dva pota posebno veliko dima v usta in pripoveduje: »Rajnki oče moj — Bog jim daj dobro! — hodili so tako radi nad polhe kakor jaz zdaj, če še rajši ne. Jaz sem silil ž njimi, pa so mi zmerom odbijali in rekali: ,Le doma bodi, fante, le doma, nimaš ne obleke ne obutala, zeblo bi te.' Nazadnje sem jih bil pa le preprosil in v prvo so me s seboj vzeli, ko sem bil kakih deset let star. Tukajle sva kurila, precej tule pa je stal votel gaber — ne vem, kdo ga je posekal — kjer so oče imeli spravljene stare pasti in balto. Mrzla burja mi je brila okoli ušes, da nikdar tega in takega. Oče mi pravijo: ,Fant, počeni tjale v žlambor, tam ni burje, pa se boš ugrel; jaz grem, pa polhe poberem, potlej greva domov.' Obračam zdaj eno stran k ognju, zdaj drugo, pa po eni mi je bilo vroče, po drugi sem zmrzoval, zato res zlezem v žlambor. Malho in polhe nalovljene pa pustim pri ognju. Burje nisem čutil v zavetju in ni bilo dolgo, da zadremljem. Zbudi me nekovo mikastenje in trganje. Pogledam iz dupla in hočem vprašati: ,Oče, ali greva domov?' Pa kako me je bilo strah, ko volka zagledam namesto očeta pri ognju, ki je pridno trgal in žrl, kar sva bila z očetom nalovila. Nihče ne ve, koliko strahu sem prestal tačas. Ako zavpijem, pravim si, pa še mene ugleda in Bog me varuj! Da bi bil vrečo branil in polhe, to mi še na misel ni prišlo. Kar ti prileti po sreči očetova balta iz gošče volku za uho, da je od straha ogenj prekobalil, pete pobral in že ga ni bilo.«
Trpek zopet debelo in na dolgo potegne tobakovega dima v usta, prime pipico za vrat in gleda, kaj bode kdo rekel o tem njegovem spominu. Zasliši se pa ravno tedaj šum, kakor da bi kdo po praproti mezgal v dolino: »če se o volku meniš, volk pride, pravijo,« reče eden izmed polharjev, »morda res gre.« — »Kje ti bo dandanašnji volk,« odgovori Trpek, »komaj na zimo pride časi kakega kozliča potipat ali pa po starega zaspanega psa v vas, pa že je vsa gospoda pokonci in vsak zna puško nositi. Njega dni je bilo to vse drugače. Moj rajnki oče so zjutraj zgodaj davek plačat nesli, pa so jih sedem spodili s prelaza. Pojdi jih iskat zdaj, pojdi!«
»Kaj se prepirate? V lase, če ste že toliko nalovili, da se ne morete pobogati, čigavo bo veliko,« oglasi se vesel starček, iz visoke stelje stopivši z mlajšim tovarišem. »Lej, Luka, hočejo, da si ti volk,« pravi Trpek. »Raca-buza-cena!« zarohni starček Luka, »že dvajset manj ko sto let božjo travo v zemljo tlačim, pa mi ni še nihče povedal, da bi bil volk, še moja huda mlada ne; le brž sem ž njim, kdor je to zinil, kar spekli ga bomo.«
Prepustivši svojemu pajdašu, da nastavi polhom, usede se Luka zraven ognja. Mož je, kakor je sam rekel, dvajset manj ko sto let star — kar grozno rad pove — drobnega obraza, jako nagrbanega čela in svetlih živih oči, ki kažejo zmerom vesel obraz in naznanjajo šaljivega, lokavega človeka v stari koži.
Ko zagleda mene, pravi: »Ko bi jaz pisati začel, pa bi verjel, da se svet izvežuje, študentje že polhe love. Ente že veš, kako je prav po novem.«
Dovolj časa sem imel opazovati tu ljudi. Sicer pa sem premišljal sebe in svojo okolico, domislil si marsikak prizor, ki sem ga bral tam in tam; nazadnje se mi je tudi moj stan romantičen dozdeval. Vedno drdranje, mikastenje in kleščenje po drevju me je domislilo na omenjeno podobo v Valvasorju, kako hudič polhe pase. Zdaj mi je lepa prilika, da izvem, kaj pravijo narodni možje o tem, mislil sem si in vprašal: »Kako je pa tisto, ali verjamete, da hudič polhe goni?«
»To je res, da jih,« odgovori Trpek. »Lejte si no, pa povem eno, kako so moj ded pravili o tem. Doma so bili od Kolpe in so se bili v to puščo priženili; jaz sam ne vem, kaj jim je bilo, menda jih je že babnica, moja stara mati — Bog ji daj nebesa! — preslepila, da so šli iz vina na nič. Da moj rajnki oče niso nikoli dalje polhov lovili kakor do sv. Simona in Juda in da jaz tudi po tem prazniku nobenega ne maram več ne v past ne v skledo, ne živega ne ubitega, to veste. Tega vam pa še nisem povedal zakaj. Rajnki moj oče in vsi nekdanji stari ljudje so tako velevali: ,Vsaka stvar ima kdaj mir in pokoj: pes pri jedi, ptič ponoči, vsi ljudje v grobu, polh pa po sv. Simonu in Judu.' Tisti večer pred godom Simona in Juda žene hudič polhe spat; malokateri ostane še kaj časa. Kdor se je hudiča bal in se ni hotel vtikati v njegove reči, tak je že od njega dni v tem času polhe pustil. To se ve, dandanes se ljudje že nobene stvari ne bojč, pa še zlodeja ne. — Pri Kolpi si je bil star možec pri stezi, koder so ljudje v malin nosili, kočo postavil, čolnič izdolbel in je prepeljeval ljudi od brega do brega čez Kolpo. Plačevali so mu kaj malega, da je živel, ali v blagu ali v gotovem. Ponoči za dnevom svetega Simona in Juda je starec nekdaj trdno spal v svoji koči. Prebudi ga rompljanje na okno. Gre na uro tipat, polnoči je šele bilo. ,Kdo se bo zdaj vozil, ljudje spe; menda se mi je sanjalo,' misli mož in se na drugo uho uleže ter zaspi. Kmalu ga zopet tisto bobnanje zbudi. Vstane, odpre lino in jezno vpraša: ,Kdo je pa?' — ,Pojdi vozit!' oglasi se nekdo, videl pa ni nikogar, zakaj tema je bila taka, da človek ni videl, kam stopiti. ,Kdo bo v takem vozil, zdaj pošteni ljudje spe.' Rekši, zaloputne nevoljen oknice. Menda je bil pa že skop in radospraven, kajti premisli se, sname kučmo s klina, zavije se v plašč, vzame veslo, sloneče v kotu, in odrine pah pri durih. Zunaj je burja pihala, sneg je prašil, tema pa taka, da nikdar takega. Prhava do čolniča, odveze vrv pri kolu, čaka in gleda, od kod bo stopil kdo v čoln. ,Na tej strani sem, le-sem vozi,' oglasi se nekdo na oni strani. Brodnik se upre in odrine proti oni strani Kolpe. V sredi se domisli, da je popred nekaj na okno trkalo, torej je bil gotovo kdo na tem bregu; kako je tedaj, da ga na drugo stran kličejo? Strah ga obide, pa vesla vendar proti drugi strani. Čoln trči na pesek. ,Le noter, brž, kjer je kdo!' pravi čolnar. Tačas pa nekaj zašumi in zaškrblja in zacvili in zdajci je bil čolniček poln skopicema — pa ne ljudi, ampak majhnega, črnega škrata, ki je brodniku noge zadelal do kolen, in vse ob njem je žival lazila. Na drugem koncu pa se je ustopilo nekaj takega, kakor da bi se bil kozel na zadnje noge postavil; dobro se sicer ni razločilo, toliko je pa videl brodnik, da je nekaj še bolj črnega kakor noč. Čoln se odrine sam od kraja. , Veslaj!' rekel je kozel in brodnik je moral tako storiti, ako ni hotel, da njega in čoln in naložnino Kolpa s seboj odnese. Groza ga je bilo pa tako, da mu je kučma v vodo padla in je še pogrešil ni; jel je moliti tako zvesto kakor na vernih duš dan. Samega hudirja voziti in še tisto sitno gomazečo stvar — kaj menite — to je žaltavo. Žival je lazila in šumela po čolnu kakor raki v koprivah. ,Kaj, ko bi bili to polhi?' misli si brodnik, ko se je bližal svoji koči in mu je zmerom bolj strah upadal. ,Halo! Plačilo!' pravi stari brodnik, ko se je čolnič naslonil na breg, ,zastonj ne vozim nikogar opolnoči, celo ne v taki burji; kdor se rad zastonj vozi, naj pride opoldne.' — .Koliko bi rad?' vpraša tisti, ki je bil kozlu podoben. — ,Kajne, saj so to polhi, ta stvar?' vpraša nato brodnik. ,Polhi,' odgovori oni. — ,No, kar jih bom ubil, ako udarim po tej živi kopici, ti mi bodo za plačo.' — ,Le udri!' — Brodnik vzdigne veslo, zamahne in — lop, trešči po golem plohu. Obleti ga strašen puh, da bi ga bilo skoro znak vrglo, polhov in hudiča pa že ni bilo nikjer, le ob Kolpi po skalovju se je slišalo dleskanje in pokanje, da je brodniku skozi ušesa letelo. — Pa reci človek potlej, da hudič res polhov ne preganja!«
II
uredi- Wunder über Wunder ist dieses, dass die Crainerische Bauern sogar den Teuffei nicht förchten.
- Abraham a Santa Clara
Izza visokih prastarih hrastov je bleščala mesečina skozi zeleno perje, sijala ob skorjavem, z gostim visečim lišajem preraščenem deblu, da so se mi zdela drevesa sivobradim starcem podobna, ki jim je stvarnik okinčal čelo z zelenim vencem. Da bi spregovorili, vi stari hrastje, ki stojite na slovenski zemlji že nekatero stoletje, ki ste torej nekatero pomlad pomlajeni videli, kako je ginil rod za rodom, povedali bi mi nepoznana junaštva slovenskega rodu, tuge in reve, ki so ga pestile, razmotali bi mi prikrito slovansko zgodovino, vsemu svetu nepoznano, od nikogar spoštovano!
Ravno sta mi bila omenjena žalostna stiha iz Jenkove pesmi prišla na misel, ko me stari, veseli Luka prebudi, vrnivši se k ognju, gotovo najčudnejši možiček, kar jih je kdaj po slovenskih gozdih ostrozobe polhe lovilo.
»Ne rešiš se me ne, šlevica!« govoril je in se trudil, da bi polhu iz življenja pomogel. »Pasja dlaka! Kadar pride bela žena, huda smrt, tačas se bom pa jaz uvijal, stopical in brcal, da bi se ji ubranil, pa ne verujem, da bi se dalo.«
»I, vi bi se pa ubranili smrti!« reče nekdo, ko se je zbrala zopet vsa druščina.
»Fante, modra glavica ti čepi vrhu pleč, kakor se mi vidi. Hudimer, če se ji je že kdo ubranil, potlej bi se še jaz. Zakaj razen nje mi je oče in gospod Bog že vsega v košek spustil, vsako sodržico sem že prenašal na Kranjskem, Hrvaškem in Štajerskem; na Laškem celo sem že kuretino kradel, kakor bi bil lisjak. Pa sem vendar še tiček, dasi so vrabci tačas, kar sem se rodil, že osemdesetkrat mlade izvalili, tiček, da me marsikdo ne ustrahuje. Bog mi je zmerom pomagal, to mu rad pritegnem in hvalim ga; zdajle me je pa malo na gnoj postavil kakor svoje dni svetega Joba, ker mi je tako hudo mlado (snaho) naklonil.«
»Zakaj se ne zjezite, da bi vi njo zares na gnoj postavili?« vpraša Martinek z Viška, širokopleč polhar, ki je bil na glasu, da ima neko čudno lastnost, katera se v pesti zbira in izvira. »Stare kosti, slabe pesti, ljubi moj! — Ondanle spomladi sem bil zbolel; buzarona, mislil sem, zdaj gremo! Izpovedal me je že bil naš kaplanček — Bog mu daj obilo bere, dober mož! — in mi je rekel še posebej: ,Le molite kak očenaš, hodili ne boste več!' —- ,E,' pravim jaz, ,Bog je pa tak mož, da še vse lahko predene in predrugači.' Le stojte, povem vam, kako sem bil ozdravel, in videli boste, da moja glava ni tak bet, kakor se vidi. I, jaz sem imel svoje dni bučico, da je ne bode devetdeset let med vami otovrej, ko mene ne bo, dobro me pomnite! Opolnoči je bilo, kakor bo zdajle. Meni šembrano hudo! Zadelalo se mi je bilo nekaj v goltancu. Vse je spalo in mislil sem: ,Glej ti, France Lukatov, kaj si imel včasi prijateljev, sosebno kadar je bilo kaj tistega, ki izpod palca uhaja, zdaj boš pa smrtno uro sam umiral.' Mlada in hči njena ste spali, nisem ju hotel klicati, dasi mi je bila duša že vsa za večnost oprtana in opasana. Mislil sem, le spite, bodem že sam umrl, če lahko ne, pa težko. Sicer sem pa za trdno menil, da bom kakor jutri že v nebesih kosil. Živel bi bil pa le še rad, vsaj tako dolgo, da bi še to turščico oličkal, ki sem jo posadil. Začnem premišljevati, kako bi zapodil bridko smrt, kadar mi na vrata potrklja, kakor se poje v pesmi. V pravljici se pripoveduje, da jo je bil neki kovač v vrečo del; jaz pa, ko bi bil še laglje vstal, kakor sem, nisem imel ni vreče ne. Zdaj mi pride na misel: ,Kaj, France, stara kost, ko bi ti s soljo ozdravel in še kako zimo preživel in še katero lisico ujel. Pred dvajset manj ko sto leti si se rodil, nesli so te h krstu in tam so ti dali soli. Najprvo si imel sol v ustih. Potlej ti je sol sladila in solila vsako jed, celo tačas, kadar ti je mošnjo toča pobila in uima trla, za sol je moralo biti. Ko bi mi pa sol pomagala!' Le poprimem palico in se mečem do solnice. Zaspem si je pest v usta in — hudir in vse čisto — drugo jutro, hvala Bogu, sem bil zdrav! Še sem tukaj in še ne bom umrl, če Bog da, tako precej. Pa veste, zakaj me ne marajo še v nebesa? Pri moji kuhalnici, zato ne, ker bi me moja mlada tako rada dala s sveta. Ona bi rajša videla, da bi mene ne bilo, ko da bi ji bogvedi kaj pomolil na brezovi trski; vem, da vsak dan tri očenaše moli in eno vero, da bi jaz umrl. Zato pa nalašč nočem. Pa kaj jaz vem, morda me ne marajo v nebesa zato, ker malo kolnem — zlomek!«
»Ali niste rekli, da ste na Laškem —?« hotel sem ga vprašati.
»Kuretino kradel? To se ve, da sem jo.« »Kaj ste pa delali tam?«
»Tamkaj? Puško na rami pa sabljo čez pas, kakor se poje v pesmi. Le stojte, povem vam od kraja do konca* Dvajset let sem bil star, močne koščice sem imel, lep sem bil — to moram reči, lahko bi se bil ženil, pa se nisem imel na kaj, prepisan je bil brat. Saj veste, tačas so nas še lovili za na vojsko. Z nekim Andrejcem sva se skrivala gorle v suho hosto. Več let sva jo srečno utegovala in že sem menil: priženim se kam, pa bo. Kar ti začno Francozje pritiskati, gospodi je bilo vojakov treba in na novo so zabičevali županom, da naj dosti takega blaga naberš. Ker jim je pa slabo hodilo, jeli so bili tačas tudi pisanje razpošiljati, ta in ta se mora zglasiti, če ne — pa bo kazen na denarjih! Tudi moj oče dobodo takovo zaplato in mi reko: ,Ajdi, fant, le v grmovje, če nočeš privihanega vojaškega klobuka vrhu ušes zafrkavati.' Nabaševa torej s tistim Andrejcem v torbo brašna in hajdiva v hosto, obriši se gospoda pod nosom! Komaj sva tri dni tam tičala, zapade naju sneg. ,Kaj bo to! Kakor se ganeva, sled puščava za seboj, za v usta pa malo pripravljenega.' čez osem dni sva že morala razgaziti sneg, kajti pošel je bil zadnji založaj.
Ko pridem blizu hiše, slišim krik in jok. Mati so na pragu stali in jokali. ,No, kaj je pa, mati,' vprašam jih, ,ali so si oče členke zvinili ali je krava crknila?' — ,Še hujše, ko bi bila krava crknila; oče je moral petdeset goldinarjev plačati, ker hočejo tebe, zdaj pa je še vojak v hišo pripokal in razbija in razsaja, da je grdo. Pravijo, da nas še enkrat rubijo.' — ,Ne bo sile, mati, ne,' pravim jaz, ,pes v gostje, pogledal bom, kakov je vojak v hiši.' —- Najdem kosmatina za mizo sedečega; tisto stopo za na glavo je imel narobe poveznjeno, tisto pralico, bajonet, bil je pa po klopi razložil. Prav pisano me pogleda. Jaz naprvo poprimem tisto pralico, zataknem jo za klop in hrst, dva konca sta ležala pod klopjo. Precej me prime za prsi. Ne bo dal —- rekel sem — in telebnem ga po dolgem ob klop in po plotu bi mu bil čepeli in bedra razobesil, ko bi ne bili na tisto oče v hišo stopili in mi ga ubranili. Medtem ko sem se jaz z očetom pričkal — Bog jim daj nebesa! — pobere vojak stopo in druga kopita in odide.
Še tisto popoldne sem bil pri gosposki, dasi so mi oče in mati grozno branili, ker nisem hotel domače obubožati. Mislil sem, gospoda bo iz kože skočila, ko me zagleda, ker sem ji prizadel toliko opravka in še vojaka sem gostil. Pa nihče se ni zmenil o tem, ampak precej me pošljejo v Ljubljano. Tam za Ljubljanico me je drezal črnikav feldvebelj, jeznorit ko rjava podlasica, s puškinim kopitom prek kolen, sicer sem pa rekel, zlasti dokler so očetov denar in materine petice pele: ,Ljubi moji domači, dokler bo vaš sin soldat, ne dajajte zanj maše brat.' Pa komaj sem si bil v glavo vtepel tisto besedo, ki pravi, da se po desnici obračaj, že sem moral na Laško; pojdi, boš Francoza drevil. Neki večer se ustavimo pod golim hribom. Onstran je Francoz, jutri bo boj in joj! Nikoli nisem imel veselja tistih imen naštevati, zato še dandanes, na stare zobe, ne vem, kako so dejali tistemu kraju. To vem, da mi je bilo hudo, ker nisem imel kaj jesti, razen kruha, tiste suhote. Moji sosedje in pajdaši, štirje Hrvatje, so si bili uzmali vrhu hriba vsak eno kokoš in so se dobro gostili. ,Kaj, France,' pravim sam sebi, ,ko bi še ti pogledal, morda je bilo kokoši petero, ena je potlej še ostala za tvoj želodec, napak bi ne bilo!' Tovariši Hrvatje mi povedo, kod naj stičem, da pridem do kurje gredi. Stisnem tisto krepelce pod pazduho, puško, ter grem skrivaj hiše iskat. Kmalu sem bil našel v zatišju precej veliko poslopje. Vse odprto. Dolgo iščem, preden res spodim kokodačko; zdaj sem metal in metal polenje, preden sem jo zadel. Veselo jo zagrabim za bedro in hočem naglo zbežati, ker nekaj čudno mi je bilo pri srcu, menda zato, ker sem kradel. Kar zapomplja zadaj eden, spredaj eden in vse črno je bilo Francoza okoli mene in moje kokoši. Kakor bi zinil, nisem imel ne kure ne puške, pa imel sem zvezane roke.
Potaknejo me tisto noč v neki grad, menda se jim je drugam mudilo. Tam dobom tovarišije veliko. Vsi so čudno blebetavsali, samo eden je bil, lep Štajerec, da se je človek še pomenil ž njim po božje. Lahko bi bili ušli, da smo le kaj pri rokah imeli, da bi bili potolkli tista dva vojaka, ki sta strazila. Jaz spim — tako je bilo po eni čez polnoči ko me Štajerec podreza: ,Prijatelj, vstani, pobegnemo. ,To pa to, kadar hočeš,' rečem jaz, pogledam okoli sebe in vidim, da že pol ujetnikov ni več pričujočih. Odtrgali so bili tamkaj, kamor gospoda peš hojeva, dve deski in podrseli so bili eni precej navzdol, eni pa si niso upali, ker niso vedeli, ali se pride po tej poti do trdih tal ali v kakovo gnojnico. ,Le za menoj, brat Štajerec,' pravim in zdrsnem po žlebu navzdol. Šentaj, take poti še nisem hodil, ni vozil se, ni drsel potlej nikdar več. Kmalu pridem do tal, mesečino sem videl skozi neko luknjo. Preden je bila četrt ure, tekla sva že z Štajercem po temi naprej vse vprek. Včasi sva se morala ogniti kakemu krdelu, vendar drugo jutro sva z veseljem razvidela, da beživa proti domu. Kdo bode vojske iskal, zlasti v tuji deželi in pa na potu, po katerem se pride v ljubo doma. Podnevi sva se ogibala ljudi, ponoči sva jo pa rezala naravnost po cesti.
Zvečer je bilo že temno, ko prideva do doma, do mojega. Ovbe, koliko veselja so mati imeli! Pajdaš moj, Štajerec, je šel drugo jutro navsezgodaj svojo pot. Jaz pak sem prepovedal domačim okrog pripovedovati, da sem doma, kajti moral bi se bil oglasiti pri gosposki in ta bi me bila vtaknila zopet v vojaško suknjo, česar pa nisem bil nič posebno željan. Pa je bil že šent, da mi je povsod narobe lezlo. Bil sem v hiši zaprt in sem zibal malo sestro, drugi domači so delali na polju. Okno je bilo odprto in kaj vem, kaj je prineslo sosedovega pastirja; pride mi kukat na okno, in ko mene zagleda, jame mi kričati: ,Oho, lej ga Franceta! Nihče ni vedel, da si doma.' Jaz se prestrašim. ,Da bi te palica potipala, kaj moraš povsod nos vtakniti,' pravim mu jezno. ,To ti povem, pastirče, ako mi zineš z eno besedo komu v vasi, da sem jaz doma, potlej ti bom nogo za vrat del in vse kosti pretrl, pohodil te kakor žabo!' Pastirja je bilo strah in groza potem ves teden; ni mogel ni jesti ni piti, zmerom je mislil, kako ga bom jaz davil. Revše, preveč sem ga bil ostrašil; ko bi ga bil z lepo besedo poprosil, bi bil bolje storil zase. Jeli so namreč sosedovi dečka popraševati: ,Kaj ti je pa, Tone, da ne ješ? Ali si bolan?' Pastir nastavi rokav na oči, milo zajoka in pravi: ,Nisem ne bolan.' — ,Kaj pak ti je?' — ,Lukatov France je rekel, da mi bo nogo za vrat del.' Tako so izvlekli iz njega, da sem jaz doma. Kar pa eden ve, ve drugi; kar vsa vas ve, tudi gosposka izve. Kaj storim jaz? Le poslušajte, moja glava ni tak bet, kakor kdo misli. Mati so imeli še star raš iz tistih časov, ko so se možili in mojega očeta vzeli. Bog jim še v večnosti povračaj, da so to storili! Tisto obleko jaz oblečem, obrijem se na gladko, prečešem lase v lepo prečo prek sredi glave, rutico vrhu ogrnem in, raca na vodi, pred hišo sem se v mlaki ogledal, tako dekle sem bil, da je samo za dlako manjkalo, in sam vase bi se bil zagledal in zatelebal. In kaj bi bilo potlej! Ljudje bi o meni pripoved zložili kakor o Pavlihu in še vse drugače. Pod pazduho sem stisnil s preveslom prevezano staro trlico in hajdimo na Štajersko lan tret. Doli ob plotu sem muzal mimo rajnkega krstnega botra Prikrelca, ki je voli pasel. ,Kam greš, deklica?' vpraša me boter, ni me poznal. ,Tret!' odgovorim. ,Saj še ni lan godan, ali je že?' pravi boter. ,Že!' pravim jaz in grem dalje. Če me ta ni poznal, drugih me gotovo ne spozna nihče, rekel sem. Drugi dan je bila nedelja in gredoč sem moral k maši. Kaj menite, kako mi je bilo čudno: na moško stran nisem smel, na žensko se mi je greh zdelo, torej se ustopim v sredo. Presneto sem nekaterim dekličem zaslanjal. Fantje pak so ugibali: čigava je ta neki?
Srečno sem prišel na Štajersko; samo ko sem se prepeljaval čez Savo, je neki graničar, sitna žverca, silil vame brez nehanja. Nekaj časa sem se smejal, ko mi je vse štramljarije na uho pravil, misle, da sem deklic, nazadnje pa se mi je že tako priskutil, da bi ga bil najrajši v Savo prekucnil. Potlej sem tri — ali trla — pri nekem graščaku tri tedne. Vendar naveličam se ženskega dela in vse vkup vržem proč in grem pošteno v hlačah drva sekat. Tri leta sem bil ven in ven v hosti, že lep denar sem imel zaslužen, domov si pa nisem upal. Kar enkrat izvem, da je brat doma umrl in da mene iščejo. Kakor strel vržem sekiro za grm in hajdimo domov, in preden je tisti predpust minil, bil sem že gospodar.
Vse mi je šlo po volji, pšenica mi je plenjala, da so sosedje rekli: ,Luka je menda seme v žepu k poroki nesel.' Nekateri poliček sem ga usušil, nekaterega prijatelja napojil, nekaterega polha ujel — zdaj pa vendar nimam nič, vse sem iz rok dal in še celo takim, ki me zametajo. Pa sem vendar še tič in enkfat bo vsega konec, samo mene ne, jaz grem v nebesa, ako ne gre nihče. Bog mi je vse zravnal, kakor mi je že svet krivil. Da bi le vesel bil, kadar umrjem, da se mu bom dobro odrezaval, najbolje da bi umrl pri poličku ali pa pri polhih. Hudiča se ne bojim, v pekel tudi ne grem, rajši se ž njim skregam in stepem.«
Tako je mož govoril nekaj iz vesele brezskrbnosti, še več pa iz srečne nevednosti. Jaz pak sem se, poslušaje starega polharja Luka, domislil besedi slavnega meniha Abrahama iz sedemnajstega stoletja, ki je dejal, da se kranjski kmet celo hudiča ne boji.