Jesensko noč mej slovenskimi polharji

Jesensko noč mej slovenskimi polharji: Črtice iz življenja našega naroda Josip Jurčič

Izdano:	Josip Jurčič: Jurčičevih zbranih spisov II. zvezek. Ljubljana: [Odbor za Jurčičev spomenik], 1884, 181–203
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Jaz imam edno zvir,
Ki teče kot hudir,
Ima dolge mustafe
Pa hude zobé.

Narodna uganka.

Bilo je v nedeljo popoludné po krščanskem nauku. Kmetski možjé so se zbrali pri ulnjaku, mirno sedé vlekli iz svojih pipic »korošíc« in imeli pogovore: o letošnji suši, kaj se bode izpridilo, kaj si še opomoglo, ako Bog kmalu dežja dá; kako bo pšenica draga in druge rečí. Žené pak so sedele in čepele v senci okolo stare žlamborske tepke, pomenkovaje se o kúretini, o prašičih in teličih; vse popo­ludné jim je jeziček tekel in marsikatero žensko so vlekle čez zobé.

Mene se je bila neka čemernost polotíla. Celó knjiga me ni mogla razvedriti. Grém torej po stegnili, koder so živino gonili na pəšo, brez namena kam in doklej. Na poti pa zalotim odrasteno moško mladino. Edni so skrbno metali in strkavali krajcarje na klobuk in s klobuka, edni so gledali in s smehom in krikom naznanjali, kdo dobó, edni pak niso marali za igro, ampak so nekoliko stopinj proč sloneli na lesi in se pogovarjali.

Précej zavijem tjàkaj. Največ jih je bilo takih, ki so bili nekdaj moji vrstniki. »Dobro, da si prišel,« reče mi eden, katerega smo Pavleta imenovali, »mislil sem te iskat iti.«

»Kaj je takega?«

»Drevi gremo polhe lovit. Časih si dejal, da greš z nami, kadar pojdemo: denes lehko greš, če hočeš, da boš videl, kako se po noči lové.«

Uže od nekdaj sem rad gledal v Valvazorji po­dobo, kako repat hudič z bičem v roki cele kupe polhov v divjem tiru goni po gozdu. Marsikje sem naletel na kaj pisanega o polhih.^[1]

Vsakemu pisalcu sta se polh in polšja lov zdela po­etična, tako, da so dejali, da si človek te divnosti prav misliti ne more, ako je ni izkusil sam. Kranjski Slo­venec sem, na dolenjem Kranjskem pod slamnato streho rojen, mislil sem si, pa tega še nisem videl in sam doživel. Sram naj bi me bilo!

Zato mi je bila prilika prav všečna in priležna, tem bolj, ker sem rad zahajal mej starikove, koreničaste in nepopačene Slovence, da bi se mej njimi in iz njih navzel pravega narodnega jezika in značaja. Povedali so mi pa, da bode šel stari Trpek in Luka.

»Ta dva ti bosta celo noč kvasila in pripovedovala, ako jih boš le hotel poslušati,« rekel mi je Pavle, ki je vedel, da jaz rad nadlegujem za pripovedke in povesti.

Ko se je naredil mrak, sešla se je tudi mala družba polharjev za vasjó. Jaz mej njimi. Na čelu je bil Mentor polharski, Trpek imenovan po očetu in oče­tovem očetu. Trpek je mož blizu šestdesetih let, pa trdnejši od marsikaterega mlajšega.

Uže od mladih nog so mu bile polšja lov in samóstrine veliko veselje. Sicer prestavlja mož nekaj počasi svoji dolgi nogi; malo besedij navadno prihaja iz nje­govih ust, toda kadar po noči v gozdu pri ognji sedi in ima na okolo razstavljene pasti, takrat je zgovoren in ne poide mu tako naglo govorica. Imel je na rami ozek iz vrbovih šibinic spleten koš, poln pastij. Ohlapne hlače so mu urezane po stari kmetski kroji. Še pirjice ne smemo pozabiti, katera Trpku nikdar ne pride iz ust.

Slišavši, da grem tudi jaz na polšjo lov, pokimlje z glavó, kakor ne bi mogel razumeti, da more človek po noči samó gledat hoditi, kako se žival loví.

Uže se je jela tema delati; netopirji so bili izlezli iz dupel in nizko letaje iskali živeža. Trpek nas pri­vêde v globoko dolino, po edni strani zarasteno s tisoč let starimi hrasti in gabri, po edni pa opustošeno do same praproti. Na starem pogorišči se družba ustanoví. Trpek strese svoje samóstrine iz koša na tla, razklene vsakej posebe železne klešče in jih namaže od znotraj z gnilimi hruškami, ki jih je bil mej potem nabral. Tako so storili tudi dragi.

Trpek jih je učil: »Ti pojdi tjà nastavit k raz­klanemu gabru, tam je gabrica polna, uže óni teden sem jo ogledaval. Ti, Tone, pa nastavi na vrhu, kjer je želod poln. Záte, Pavle, in za polhe, ki bodo po tvoji golti polzeli, obrodila je žir v bukovji nad skalo. Ako Luka pride, naj bo nastavil v Drobničevem vrhu, jaz uže ne hodim lehko daleč iz pastij pobirat, zato bom nastavil tod okolo.« — Tako je Trpek povelja dajal, v svesti si svoje moči in oblasti, kakor vojvoda pred bojem. Vsi se razidejo. Trpek nagrabi naročaj pastij in gre tudi nastavljat. Prvo postavi v rogovilo votlega gabra tik luknje, kamor je bila polšica velik kupček želoda, žeri in gabrice nanesla. Tukaj je gotovo eden moj, rekel je Trpek gredé do druzega gabra. Drdraje so bežali polhi v dupla, kamor je obsevala Trpkova nažgana trska, ali kadar je ob deblo trčil, poskušaje, če se bode kaj genilo. Tako prideva zopet na mesto nazaj. Kmalu se zbere vsa druščina. Vsakateri prinese gredoč suhe brstí in jo vrže na ogenj, katerega je bil tudi moj stari Trpek zanetil iz kresilne gobe. Trpek vzdihne, po šegi starih ljudij, sede na hlod, natlači pipico tobaka in pravi: »Ravno v tej dolini sva kurila z ranjkim očetom,« prime ogórek in si tobak zažiga, »ko se mi je bilo nekaj čudnega pripétilo.«

»Kaj neki?« pravim jaz, vedoč, da je ta uvod manjšega ali večjega spomina, kakeršne imajo naši slovenski očetje, stare grče, noter v sedmo koleno člo­veškega rodú in tako gosto nabrane kot »česno na rešti«, ako je dovoljeno govoriti po ribniškem priméru.

Trpek vrže v ogenj ogórek, ki ga je doslé vrtil in časih malo v pipico podrezal, potegne dva pota posebno veliko dima v usta in pripoveduje: »Ranjki oče moj, Bog jim daj dobro! hodili so tako radi na polhe, kakor jaz zdaj, če še rajši ne. Jaz sem silil ž njimi, pa so mi zmerom odbijali in rekali: »Le domá bodi, fantè, le domá, nimaš ne obleke ne obútala, zeblo bi te.« Napósled sem jih bil pa le preprosil in v prvo so me s seboj vzeli, ko sem bil kakih deset let star. Tukaj-le sva kurila, precej tu-le pa je stal votel gaber, — ne vem, kdo ga je posekal — kjer so oče imeli spravljene stare pasti in balto. Mrzla burja mi je brila okolo ušes, da nikdar tega in takega. Oče mi pravijo: »Fant! počeni tja-le v žlambor, tam ni burje, pa se boš ugrel; jaz grem in polhe poberem, potlej greva domóv.« Obračam zdaj edno stran k ognju, zdaj drugo, pa po edni mi je bilo vroče, po dragi sem zmrzoval, zato res zlezem v žlambor. Malho in polhe nalovljene pa pustim pri ognji. Burje nisem čutil v zavetji in ni bilo dolgo, da zadremljem. Vzbudi me nekovo mikástenje in trganje. Pogledam iz dupla in hočem vprašati: »Oče! ali gréva domóv?« Pa kako me je bilo strah, ko zagle­dam na mestu očeta pri ognji volka, ki je pridno trgal in žrl, kar sva bila z očetom nalovila. Nihče ne vé, koliko strahu sem prebil tačas. Ako zavpijem, pravim si, pa še mene ugleda, in Bog me varuj! Da bi bil vrečo branil in polhe, to mi še na misel ni prišlo. Kar ti prileti po sreči očetova balta iz gošče volku za úho, da je od strahú ogenj prekobalil, pete pobral in uže ga ni bilo.«

Trpek zopet debelo in na dolgo potegne tobakovega dima v usta, prime pipico za vrat, in gleda, kaj bode kdo rekel o tem njegovem spominu. Zasliši se pa ravno tedaj šum, kakor bi kdo po praproti mezgàl v dolino: »Če se o volku meniš, volk pride, pravijo,« reče eden izmej polharjev, »morda res gré.« — »Kje ti bo dan denašnji volk,« odgovorí Trpek, »komaj na zimo pride časih kakega kozliča potipat, ali pa po starega zaspanega psa v vás, pa uže je vsa go­spôda po konci in vsak zna puško nositi. Njega dnij je bilo to vse drugače. Moj ranjki oče so zjutraj zgo­daj nesli davek plačat, pa so jih sedem izpodili s pre­laza. Pojdi jih iskat zdaj, pojdi!«

»Kaj se prepirate? V lase si skočite, če ste uže toliko nalovili, da se ne morete z lépo pobogati, čegavo bo véliko,« oglasi se vesel starček iz visoke stelje stopivši z mlajšim tovarišem.

»Lej, Luka! hočejo, da si ti volk,« pravi Trpek.

»Raca-buza-cêna!« zarohni starček Luka, »uže dvajset menj kot sto let božjo travo v zemljo tlačim, pa mi ni še nihče povedal, da bi bil volk, še moja huda mlada ne; le brž semkaj ž njim, kdor je to zinil, kar spekli ga bomo.«

Prepustivši svojemu tovarišu, da nastavi polhom, sede Luka zraven ognja. Mož je, kakor je sam rekel, dvajset menj kot sto let star — kar grozno rad pové — drobnega obraza, jako nagrbanega čela in svetlih živili očíj, ki kažejo zmerom vesel obraz in naznanjajo šaljivega lokavega človeka v stari koži.

Ko zagleda mene, pravi: »Ko bi jaz pisati začel, pa bi verjel, da se svet izvežúje, študentje uže polhe lové. En-te, uže veš, kako je prav po novem.«

Dovolj časa sem imel opazovati tu ljudí. Sicer pa sem premišljal sebe in svojo okolico, domislil si marsikak prizor, ki sem ga bral tam ali tam; napósled se mi je tudi moj stan dozdeval romantičen. Vedno drdranje, mikástenje in kléščenje po drevji me je do­mislilo na omenjeno podobo v Valvazorji, kako hudič polhe pase. Zdaj mi je lepa prilika, da zvem, kaj pra­vijo narodni možjé o tem, mislil sem si in vprašal: »Kako je pa tisto, ali verjamete, da hudič polhe goni?«

»To je res, da jih,« odgovori Trpek. »Lejte si no, pa povem edno, kako so moj ded pravili o tem. Doma so bili od Kolpe in so se bili v to puščo pri­ženili; jaz sam ne vem, kaj jim je bilo, menda jih je uže bábnica, moja stara mati — Bog jej daj nebesa — preslepila, da so šli iz vina na nič. Da moj ranjki oče niso nikoli dalje polhov lovili, kakor do sv. Simona in Juda, in da jaz tudi po tem prazniku nobenega ne maram več ne v past ne v skledo, ne živega ne ubi­tega, to veste. Tega vam pa še nisem povedal, zakaj. Ranjki moj oče in vsi nekdanji stari ljudjé so tako velevali: Vsaka stvar ima kedaj mir in pokoj: pes pri jedi, ptič po noči, vsi ljudjé v grobu, polh pa po sv. Simonu in Judi. Tisti večer pred godom sv. Simona in Juda žene hudič polhe spat: malokateri ostane še kaj časa. Kdor se je hudiča bal in se ni hotel vtikati v njegove reči, tak je uže od njega dnij v tem času polhe pusti). To se vé, da denes se ljudjé uže nobene stvarí ne bojé, pa še zlódeja ne. — Pri Kolpi si je bil star možec pri stezi, koder so ljudje nosili v malin, postavil kočo, izdolbel čolnič in je prepeljaval ljudi od brega do brega čez Kolpo. Plačevali so mu kaj malega, da je živel, ali v blagu ali v gotovem. Po noči za dnevom sv. Simona in Juda je starec nekdaj trdno spal v svoji koči. Prebudi ga rompljanje na okno. Gre na uro tipat, polunoči je še le bilo. »Kdo se bo zdaj vozil, ljudjé spé; menda se mi je sanjalo,« misli mož in na drugo uho leže ter zaspi. Kmalu ga zopet vzbudí tisto bobnanje. Vstane, odpre lino in jezno vpraša: »Kdo je pa?« — »Pojdi vozit!« oglasi se nekdo, videl pa ni nikogar, zakaj tema je bila taka, da človek ni videl, kam stopiti. »Kdo bo v takem vozil, zdaj pošteni ljudjé spé.« Rekši zaloputne nejevoljen okence. Menda pa je bil uže skop in radospraven, kajti premisli se. sname kučmo s klina, zavije se v plašč, vzame veslo sloneče v kotu in odrine pah pri durih. Zunaj je burja pihala, sneg je prašil, tèma pa taka, da nikdar takega. Pritava do čolniča, odveze vrv pri kolu, čaka in gleda, od kod bo stopil kdo v čoln. »Na tej strani sem, le-sem vozi,« oglasi se nekdo na óni strani. Brodnik se upre in od­rine proti oni strani Kolpe. V sredi se domisli, da je popred nekaj na okno trkalo, torej je bil gotovo kdo na tem bregu, kako je torej , da ga na drugo stran kličejo. Strah ga obide, pa vesla vender proti drugi strani. Čoln trči na pesek. »Le noter, brž, kjer je kdo!« pravi čolnar. Tačas pa nekaj zašumí, zaškrbljá in za­cvili in zdajci je bil čolniček poln skopícema — pa ne ljudij, ampak majhnega, črnega škrata, ki je brod­niku nogi zadelal do kolen in vse ob njem je žival lazila. Na drugem konci pa se je vstopilo nekaj takega, kakor bi se bil kozel na zadnji nogi postavil: dobro se sicer ni razločilo, toliko je pa videl brodnik, da je nekaj še bolj črnega, kakor noč. Čoln se odrine sam od kraja. »Veslaj,« rekel je kozel, in brodnik je moral tako storiti, ako ni hotel, da njega, čoln in naložnino odnese Kolpa s seboj. Groza ga je bilo pa tako, da mu je kučma v vodo padla, in še pogrešil je ni; jel je moliti tako zvesto, kakor na vernih duš dan. Sa­mega hudirja voziti in še tisto sitno gomezečo stvar — kaj menite — to je žaltavo. Žival je lazila in šu­mela po čolnu, kakor raki v koprivah. »Kaj, ko bi bili to polhi,« misli si brodnik, ko se je bližal svoji koči, in mu je zmerom bolj upadal strah. »Halo! plačilo,« pravi stari brodnik, ko se je čolnič naslonil na breg, »zastonj ne vozim nikogar o polunočí, celó ne v taki burji; kdor se rad zastonj vozi, pridi o poludné.« — »Koliko bi rad?« vpraša tisti, ki je bil kozlu po­doben. — »Kaj ne, saj so to polhi, ta stvar?« vpraša na to brodnik. — »Polhi,« odgovori oni. — »No, kar jih bom ubil, ako udarim po tej živi kopici, ti mi bodo za plačo.« — »Le udrì!« — Brodnik vzdigne veslo, zamahne — in lop! trešči po golem plohu. Obleti ga strašen puh, da bi ga bilo skoraj vrglo vznak, polhov in hudiča pa uže ni bilo nikjer, le ob Kolpi po skalovji se je slišalo dléskanje in pokanje, da je brodniku letelo kozi ušesi. — Pa reci človek potlej, da hudič res polhov ne preganja.«

1. Glej Valvazorja »Die Ehre des Herzogtlmms Kram« I. zrezek, 438, str. Ured.

2.

Wunder über Wunder ist dieses, dass
Die Craiuerische Baueru sogar den
Teuffel nicht förchten.

Abraham a Santa Clara.

Izza visokih prestarih hrastov je bliščala mesečina skozi zeleno perje, sijala ob skorjavem, z gostim visečim lišajem prerastenem deblu, da so se mi zdela drevesa podobna sivobradim starcem, ki jim je stvarnik olepšal čelo z zelenim vencem. Da bi izpregovorili vi, stari hrastje! ki stojite na sloven­ski zemlji uže nekatero stoletje, ki ste torej nekatero vzpomlad pomlajeni videli, kako je ginil rod za rodom, povedali bi mi nepoznana junaštva slovenskega rodú, toge in reve, ki so ga pestíle; razmotali bi mi prikrito slovansko zgodovino

Vsemu svetu nepoznano,
Od nikogar spoštovano!

Ravno sta mi bila omenjena žalostna stiha iz Jenkove pesni prišla na misel, ko me stari veseli Luka prebudí, vmivši se k ognju, gotovo najčudnejši možiček, kar jih je kedaj po slovenskih gozdih lovilo ostrozóbe polhe.

»Ne rešiš se me ne, šlévica!« govoril je in se trudil, da bi polhu iz življenja pomogel. »Pasja dlaka! kadar pride bela žena, huda smrt, tacaš se bom pa jaz ovijal, stopical in brcal, da bi se jej ubranil, ali ne verjamem, da bi se dalo.«

»I, vi bi se pa ubranili smrti!« reče nekdo, ko se je zbrala zopet vsa druščina.

»Fantè! modra glavica ti čepí vrhu pleč, kakor se mi vidi. Hudimer, če se jej je uže kdo ubranil, potlej bi se še jaz. Zakaj razven nje mi je oče in gospod Bog uže vsega v košek izpustil, vsako sódržico sem uže prenašal na Kranjskem, Hrvaškem in Štajerskem: na Laškem celó sem uže kúretino kradel, kakor bi bil lisjak. Pa sem vender še ptiček, da-si so vrabci ta čas, kar sem se rodil, uže osemdesetkrat izvalili mlade, ptiček, da me marsikdo ne ustrahuje. Bog mi je zmerom pomagal, to mu rad pritegnem, in hvalim ga; zdaj-le me je pa malo na gnoj postavil, kakor svoje dní sve­tega Joba, ker mi je tako hudo mlado (sinaho) na­klonil.«

»Zakaj se ne zjezite, da bi vi njo zares na gnoj postavili?« vpraša Martinek z Viška, širokopleč polhar, ki je bil na glasu, da ima neko čudno svojstvo, ka­tero se v pesti zbira in iz pestí izvira.

»Stare kosti, slabe pestí, ljubi moj! — Oni dan le vzpomladi sem bil zbolel: buzarona, mislil sem, zdaj gremo! Izpovedal me je uže bil naš kaplanček — Bog mu daj obilo bíre, dober mož! — in mi je rekel še posebe: Je molite kak očenaš, hodili ne boste več!« E, pravim jaz, Bog je pa tak mož, da še vse lehko pre­dene in predrugači. Le stojte, povem vam, kako sem bil ozdravel in videli boste, da moja glava ni tak bet, kakor se vidi. I, jaz sem imel svoje dní bučico, da je ne bode devetdeset let mej vami otovré, ko mene ne bo, dobro me pomnite! O polunočí je bilo, kakor bo zrlajle. Meni sem bran o hudo! Zadelalo se mi je bilo nekaj v goltanci. Vse je spalo in mislil sem: glej ti, France Lnkatov! kaj si imel časih prijateljev, sosebno kadar je bilo kaj tistega, ki izpod palca uhaja, zdaj boš pa smrtno uro sam umiral. Mlada in hči njena sta spali, nisem ju hotel klicati, da-si mi je bila duša uže vsa za v večnost oprtana in opasana: mislil sem, le spiti, bodem uže sam umrl, če lehko ne, pa težko. Sicer sem pa za trdno menil, da bom kakor jutri uže v nebesih kosil. Živel bi bil pa le še rad, vsaj tako dolgo, da bi še to turščico olíčkal, ki sem jo posadil. Začnem premišljevati , kako bi zapodil bridko smrt, kadar mi »na vrata potrkljá«, kakor se poje v pesni. V pravljici se pripoveduje, da jo je bil neki kovač v vrečo dejal; jaz pa, ko bi bil še laglje vstal, kakor sem, nisem imel ni vreče ne. Zdaj mi pride na misel: »Kaj, France, stara kost, ko bi ti s soljó ozdravel in še kako zimo preživel ter še katero lisico ujel. Pred dvajset menj kot sto leti si se lotil, nesli so te h krstu in tam so ti dali solí. Najprej si imel sol v ustih. Potlej ti je sol sladila in solila vsako jed, celó tačas, kadar ti je mošnjo toča pobila in nima trla, za sol je moralo biti. Ko bi mi pa sol pomagala! Le poprimem palico in se mečem do solníce. Zaspem si je pest v usta in — hudir in vse čisto — drugo jutro, hvala Bogú, bil sem zdrav! Še sem tukaj in še ne bom umrl, če Bog dá, tako précej. Pa veste, zakaj me ne marajo še v nebesa? Pri moji kúhalnici, zato ne, ker bi me moja mlada tako rada dala s svetá. Ona bi rajša vi­dela, da bi mene ne bilo, kot da bi jej bogvedikaj po­molil na brezovi trski; vem, da vsak dan po tri očenaše moli in edno vero, da bi jaz umrl. Zato pa nalašč nečem. Pa kaj jaz vem, morda me ne marajo v ne­besa tudi zato, ker malo kolnem — zlómek!«

»Ali niste rekli, da ste na Laškem —?« hotel sem ga vprašati.

»Kúretino kradel? To se vé, da sem jo.«

»Kaj ste pa delali tam?«

»Tamkaj? Puško na rami, pa sabljo čez pas, kakor se poje v pesni. — Le stojte, povem vam od kraja do konca. Dvajset let sem bil star, močne koščice sem imel, lep sem bil — to moram reči, lehko bi se bil ženil, pa se nisem imel na kaj, prepisan je bil brat. Saj veste, tačas so nas še lovili za na vojsko. Z nekim Andrejcem sva se skrivala gori-le v suho hosto. Več let sva jo srečno utegovala in uže sem menil: priženim se kam, pa bo. Kar ti začnó Francozje pritiskati, gospôdi je bilo vojakov treba in na novo so zabičevali županom, naj dosti takega blaga naberó. Ker jim je pa slabo hodilo, jeli so bili tačas tudi pisanje razpošiljati: ta in ta se mora zglasiti, če ne — pa bo kazen na denarjih! Tudi moj oče dobodo takovo záplato in mi rekó: »Aló, fant, le v grmovje, če nečeš privihanega vojaškega klobuka vrhu ušes za­frkavati.« Nabaševa torej s tistim Andrejeem v torbo brašne in hajdiva v hosto, obriši se gospoda pod nosom! Komaj sva tri dni tam tičala, zapade naju sneg. »Kaj bo to! Kakor se ganeva, puščava sled za seboj za v usta pa malo pripravljenega.« Čez osem dnij sva uže morala razgaziti sneg, kajti pošel je bil zadnji zalóžaj.«

»Ko pridem blizu hiše, slišim krik in jok. Mati so na pragu stali in jokali. »No, kaj pa je, mati,« vprašam jih, »ali so si oče členke zvinili, ali je krava crknila?« — »Še hujše kot bi bila krava crknila, oče je moral petdeset goldinarjev plačati, ker hočejo tebe, zdaj pa je še vojak v hišo pripokal in razbija in raz­saja, da je grdo. Pravijo, da nas še rubijo.« — »Ne bo sile mati, ne,« pravim jaz, »pes v gostje, pogledal bom, kakov je vojak v hiši.« — Najdem kosmatina za mizo sedečega; tisto stopo za na glavo je imel na robe povezneno, tisto pralico, bajonet, bil je pa po klopi razložil. Prav pisano me pogleda. Jaz naj­prej poprimem tisto pralico, zataknem jo za klop in hrst! dva konca sta ležala pod klopjó. Precej me prime za prsi. Ne bo dal — rekel sem — in telebnem ga po dolzem ob klop, in po plotu bi mu bil cepéli in bedra razobesil, ko bi ne bili na tisto oče v hišo sto­pili in mi ga ubranili. Mej tem, ko sem se jaz z očetom pričkal — Bog jim daj nebesa — pobere vojak stópo in druga kopita in odide.«

»Še tisto popoludne sem bil pri gosposki, da-si so mi oče in mati grozno branili, ker nisem hotel doma­čih obubožati. Mislil sem, gospôda bo iz kože skočila, ko me ugleda, ker sem jej prizadel toliko opravka in še vojaka sem gostil. Pa nihče se ni zmenil o tem, ampak précej me pošljejo v Ljubljano. Tam za Ljubljanico me je drezal črnikav feldvebelj, jeznorit kot rajava pod­lásica, s puškinim kopitom preko kolen, sicer sem pa rekel, zlasti dokler so očetov denar in máterine petice pele: ljubi moji domači, dokler bo vaš sin soldat, ne dajajte zánj maše brat. Pa komaj sem si bil v glavo utepel tisto besedo, ki pravi, da se po desnici obračaj, uže sem moral na Laško; pojdi, boš Francoza drevíl. Neki večer se ustavimo pod golim hribom. Onistran je Francoz, jutri bo boj in joj! Nikoli nisem imel ve­selja tistih imen naštevati, zato še dan denes, na stare zobe, ne vem, kako so dejali tistemu kraju. To vem, da mi je bilo hudo, ker nisem imel kaj jesti, razven kruha, tiste suhote. Moji sosedje in tovariši, štirje Hr­vatje, uzmali so si bili vrhu hriba vsak po edno kokoš in so se dobro gostili. »Kaj, France!« — pravim sam sebi — »ko bi še ti pogledal, morda je bilo kokošij pe­tero, edna je potlej še ostala za tvoj želodec, napak bi ne bilo!« Tovariši Hrvatje mi povedó, kod naj iztičem, da pridem do kurje gredi. Stisnem tisto krepelce pod pazuho, puško, ter grem skrivaj hiše iskat. Kmalu sem bil našel v zatišji precej veliko poslopje. Vse odprto. Dolgo iščem, predno res izpodim kokodačko; zdaj sem metal in metal polenje, predno sem jo zadel. Veselo jo zagrabim za bedro in hočem naglo zbežati, ker nekaj čudno mi je bilo pri srci, menda zato ker sem kradel. Kar zapompljá zadaj eden, spredaj eden in vse črno je bilo Francoza okolo mene in moje kokoši. Kakor bi zinil, nisem imel ne kure ne puške, pa imel sem zvezani roki.«

»Potaknejo me tisto noč v neki grad, menda se jim je drugam mudilo. Tam dobom tovarišije veliko. Vsi so čudno blebetavsali, samó eden je bil, lep Šta­jerec, da se je človek še pomenil ž njim po božje. Lehko bi bili ušli, da smo le kaj pri rokah imeli, da bi bili potolkli tista dva vojaka , ki sta stražila. Jaz spim — tako je bilo po edni čez polunočí — ko me Štajerec podreza: »Prijatelj, vstani, pobegnemo.« — »To pa to, kadar hočeš,« rečem jaz, pogledam okolo sebe in vidim, da uže pol ujetnikov ni več pričujočih. Odtrgali so bili tamkaj, kamor gospôda peš hojeva, dve deski in podrseli so bili edni precej navzdol, edni pa si niso upali, ker niso vedeli, ali se pride po tej poti do trdih tal, ali v kakovo gnojnico. »Le za menoj, brate Štajerec,« pravim in zdrsnem po žlebu navzdol, — šentaj , take poti še nisem hodil, ni vozil se, ni drsel potlej nikdar več. Kmalu pridem do tal, mesečino sem videl skozi neko luknjo. Predno je bilo četrt ure, tekla sva uže s Štajercem po tèmi naprej, vse vprek. Časih sva se morala ogniti kakemu krdelu, vender drugo jutro sva z veseljem razvidela, da beživa proti domu. Kdo bode vojske iskal, zlasti v tuji deželi in pa na poti, po katerem se pride v ljubo domá. Po dnevi sva se ogibala ljudij, po noči sva jo pa rezala naravnost po cesti.«

»Zvečer je bilo uže temno, ko prideva do doma, do mojega. Ovbe, koliko veselja so mati imeli! Tovariš moj, Štajerec, je šel drugo jutro na vse zgodaj svoj pot. Jaz pak sem prepovedal domačim okrog pripove­dovati, da sem domá, kajti moral bi se bil oglasiti pri gosposki, in ta bi me bila uteknila zopet v vojaško suknjo, česar pa nisem bil nič posebno željan. Pa je bil uže šent, da mi je povsod narobe lezlo. Bil sem v hiši zaprt in sem zibal malo sestro, drugi domači so delal na polji. Okno je bilo odprto in kaj vem, kaj je pri­neslo sosedovega pastirja, pride mi kukat na okno in ko mene ugleda, jame mi kričati: »Oho, glej ga Fran­ceta! nihče ni vedel, da si domá.« Jaz se prestrašim. »Da bi te palica potipala, kaj moraš povsod nos utekniti« — pravim mu jezno. — »To ti povem, pastirče! ako mi zineš z edno besedo komu v vasi, da sem jaz domá, potlej ti bom nogo za vrat dejal in vse kostí pretrl, pohodil te, kakor žabo!« Pastirja je bilo strah in groza potem ves teden; ni mogel ni jesti ni piti, zmerom je mislil, kako ga bom jaz davil. Revše, preveč sem ga bil ostrašil; ko bi ga bil z lepo besedo poprosil, bil bi bolje storil zase. Jeli so namreč sosedovi dečka povpraševati: »Kaj ti je pa, Tone, da ne ješ? ali si bolan?« Pastir nastavi rokav na oči, milo zajoka in pravi: »Nisem ne bolan.« »Kaj pak ti je?« »Lukatov France je rekel, da mi bo nogo za vrat dejal.« Tako so izvlekli iz njega, da sem jaz domá. Kar pa eden vé, vé drugi; kar vé vsa vas, zvé tudi gosposka. Kaj storim jaz? le poslušajte, moja glava ni tak bet, kakor kdo misli. Mati so imeli še star raš iz tistih časov, ko so se možili in mojega očeta vzeli. — Bog jim še v več­nosti po vračaj, da so to storili! Tisto obleko jaz oblečeni, obrijem se na gladko, prečešem lasé v lepo préčo preko sredi glave, rutico vrhu ogrnem in raca na vodi, pred hišo sem se v mlaki ogledal, tako dekle sem bil, da je samo za dlako manjkalo in sam v se bi se bil za­gledal in zatelebal. In kaj bi bilo potlej! Ljudje bi o meni pripoved zložili, kakor o Pavlihi, in še vse dru­gače. Pod pazuho sem stisnil s preveslom prevezano staro trlico in hajdimo na Štajersko lan trét. Doli ob plotu sem muzal mimo ranjkega krstnega botra Prikrélca, ki je voli pasel. »Kam gréš, deklica,« vpraša me boter, ni me poznal. »Trét!« odgovorim. »Saj ni še lan godán, ali je uže?« pravi boter. »Uže!« pravim jaz in grem dalje. Če me ta ni poznal, drugih me gotovo ne pozna nihče, rekel sem. Dragi dan je bila nedelja in gredoč sem moral k maši. Kaj menite, kako mi je bilo čudno: na moško stran nisem smel, na žensko se mi je zdelo greh, torej stopim v sredo. Pre­sneto sem nekaterim dekličem zaslanjal. Fantje pak so ugibali: čegava je ta neki?«

»Srečno sem prišel na Štajersko; samó ko sem se prepeljaval čez Savo, je neki graničar, sitna žvirea, silil v mé brez nehanja. Nekaj časa sem se smijal, ko mi je vse štramljarije na uhó pravil, mislé, da sem deklič, napósled pa se mi je uže tako priskutil, da bi ga bil najrajši v Savo prekucnil. Potlej sem trl — ali trla — pri nekem graščaku tri tedne. Vender na­veličani se ženskega dela in vse vkupe vržem strani in grem pošteno v hlačah drva sekat. Tri leta sem bil ven in ven v hosti, uže lep denar sem imel zaslužen, domov si pa nisem upal. Kar nekoč zvem, da je brat doma umrl in da mene iščejo. Kakor strel vržem sekiro za grm in hajdimo domóv, in predno je tisti predpust minil, bil sem uže gospodar.«

»Vse mi je šlo po volji, pšenica mi je plenjala, da so sosedje rekli: »Luka je menda seme v žepu k poroki nesel.« Nekateri poliček sem ga osušil, nekate­rega prijatelja napojil, nekaterega polha ujel — zdaj pa vender nimam nič, vse sem iz rok dal in še celó takim, ki me zametajo. Pa sem vender še ptič in svoj čas bo vsega konec, samó mene ne, jaz grém v nebesa, ako ne gre nihče. Bog mi je vse zravnal, kakor mi je uže svet krivil. Da bi le vesel bil, kadar umrjem da se mu bom dobro odrezaval, najbolje, da bi umrl pri poličku ali pa pri polhih. Hudiča se ne bojim, v pekel tudi ne grém, rajši se ž njim skregam in stepem.«

Tako je mož govoril nekaj iz vesele brezskrbnosti, še več pa iz srečne nevednosti. Jaz pak sem se, poslušaje starega polharja Luka, domislil besedij slav­nega meniha Abrahama iz sedemnajstega stoletja, ki je dejal: da se kranjski kmet celó hudiča ne bojí.