Jetniki (Jože Zupančič)
| Jetniki Jože Zupančič |
| |||||||||||||
Podzemlje tajnega sodišča–giljotine ruske revolucije v Omsku. Majhna soba z edino odprtino »volčkom« v vratih, ki se tesno zapira, oken ni, zrak se boji strašne temnice. Smrdi po gnilobi, podgane se plazijo po kotih, plezajo po stenah, skačejo po strohneli slami in iščejo, kaj bi požrle. Soba št. 1, »soba smrti«. Dvakrat na teden deluje peklenski stroj, moderna giljotina, kollegija tajnega sodišča. Zbirajo se ljudje, ki jim je kri življenje, kri jim gleda iz oči, kri jim stoji na obrazu, kri se je zapekla na ustih. Hijena je ovca pred temi ljudmi. Zbirajo se vsako sredo in soboto ponoči, ker solnca se boje te krvoločne zveri. Predsednik tajnega sodišča, šef sekretno-operativnega oddelka in dva člana. V rokah teh zveri je življenje vseh, ki jih je vrgla usoda v ječo. In sodijo strašni sodniki. Jetnika je prepariral preiskovalni sodnik. Udaril ga je s težko pestjo po zobeh, nastavil mu je na čelo brauning in skoz krvave pene govori jetnik svoje priznanje.
»Oficir?« »Da.« »V kolčakovski armadi služil?« »Da.« »V tajni protisovjetski organizaciji bil?« »Da.«
Končano je. »Kollegiji predlagam smrtno obsodbo.«
»V sobo smrti.«
Pet jih sedi v kotu strašne temnice: Petrov, Klimov, Makarenko, Ivanov, Ivaškevič. Vsi so že preparirani, vsem se poznajo sledovi težke pesti preiskovalnega sodnika na obrazih. Vsem teži glavo ista misel; kot težki kamen je legla v glavo, podé jo proč, pa ne gre. Kdaj se bo zgodilo? Slutijo, čutijo, pa ne vedo. Peklenski stroj pije kri vsako soboto, vsako sredo. Čakajo. Minute so ure, ure dnevi, dnevi so leta.
Prisedel sem. Jezno me gledalo strašne oči, kot da jih teži nova priča strašnih poslednjih minut. Enajst je ura. Noč je zunaj, noč je v smrdeči temnici, noč je v dušah petih jetnikov. Zagovorili so. Besede se plazijo po mokrih stenah, padajo na gnila tla, zopet plezajo po steni, iščejo izhoda, da povedo srcem, ki hrepene po njih, da jih ne bo več, da so poslednje, pa izhoda ni iz strašne temnice.
Petrov — junker petrogradske junkerske šole. Komaj sedemnajst let. Obraz kerubina, jasne, nedolžne oči, iz njih strmi predsmrtni strah.
»Očeta sem imel in mater. Oče je bil častnik. Na Angleškem smo živeli. V Londonu smo bili, v Brightonu, Manchesru, Newcastlu. Lepo je bilo tam, ljudje so bili tako dobri, tako prijazni. Prišli smo v Rusijo, oče je bil poklican v armado. Pred štirinajstimi dnevi so pridrveli ponoči v hišo rdečearmejci, hoteli so aretirati očeta. Potegnil je revolver. »Sin, skrbi za mater in Tamaro, tebi jih izročam.« Zadnje njegove besede — krogla mu je predrla prsa. Mater je zadela kap, umrla je drugi dan. Ostala sva šestletna sestra in jaz. Mene so aretirali zato, ker sem dal legitimacije trem častnikom, ki so pobegnili iz ječe. Zdaj bom ustreljen. Ne vem, kdaj, danes, jutri ali pojutrišnjem, pa mi ni težko. Smili se mi le Tamara, tako jo imam rad, tako bi objel še enkrat nedolžnega otroka, pa ne morem, ne smem!«
Umolknil je. Solz ni, da bi orosile oči — vse so se izsušile.
Klimov — pehotni stotnik. Štirideset let. Obraz surov, v očeh gnev in preziranje.
»Ha, ha, krogla v glavo, konec življenja, smrt! Kaj pa je to posebnega? Nič! Ljudje se rode, žive in umirajo. Stara stvar. Nekateri v postelji, drugi na barikadah, tretji v valovih, četrti v plavžih in rudnikih, jaz pa v grmovju, ha, ha, ha. Nobene razlike. Umirajo, ker so bili rojeni. Imel sem očeta — umrl je. Jabolko je padlo z drevesa, ker je dozorelo. Mati je še živa, ni še dozorela, pa še živi. Šel sem, da uničim teror, preslab sem bil, pa me je uničil on. Proklel sem jo, ki me je rodila. Zdaj čakam. Pa zakaj ne gredo, prokleti psi, zakaj čakajo! Večerja je pripravljena, ha, ha, ha!« Zaklel je, pljunil in se obrnil proč.
Makarenko — poročnik artiljerije. Petintrideset let. Obraz, ki mnogo govori, pa ničesar ne pove. Oči blodeče, brez misli.
»Imel sem gnezdo, majhno, mehko gnezdo. Majhen ptiček je sedel v njem, moj Boris, moje zlatolaso dete. Mati, moja nežna Nina, mu je nosila črviče, redila ga je in gojila, moja dobra Nina. Pa je priletela črna, debeloglava ptica, zasadila je ostre kremplje v nežno telo mojega Borisa, požrla je moje dete, raztrgala je mojo Nino, zdaj kljuje mene, kljuje in požira. Oj, pomagajte, dobri ljudje, oj! Kljuje in požira, trga – ha, ha, požira …«
Zasmejal se je, razprostrl roke, pa jih je položil zopet na kolena.
Ivanov — esaul (stotnik) donskih kozakov. Sedemindvajset let. Energičen obraz, oči polne ognja, življenja, ki noče umreti.
»Sam sem ostal. Daleč tam nekje za Uralom, za neskončnimi ruskimi ravninami, sem imel dom, imel sem očeta, mater, brate, prijatelje sem imel. Vsi so me zapustili; vsi so mi tuji, in nič mi ni zanje. Naj gredo svojo pot. Čudno je življenje, ni vredno, da si človek ubija glavo nad njim. Večno hrepeni, večno upa, misli, išče, umrje — pa je konec vsega. Le nekaj me teži. Imel sem nevesto. Sedem let se nisva videla, sedem let sem nosil njen obraz v svoji duši, zdaj sem ga prinesel v to smrdečo temnico in tu ga bo strla koščena smrt. Lepo je imeti boga na zemlji. Lep je bil ta obraz, vreden, da bi živel zanj. Pa ni hotela usoda. Še enkrat bi ji pogledal v obraz, ki mi je bil vse na svetu, povedal bi ji, da odhajam, stisnil bi ji roko, da bi mi bila lažja pot — pa je daleč ona in zaprta so vrata temnice. Da bi le kmalu prišli, da bi le kmalu presekali te težke misli!«
Povesil je glavo in ni več govoril.
Ivaškevič — upokojeni pehotni podpolkovnik. Petinštirideset let. Obraz moža, ki je pil življenje iz polne čaše in jo izpolnil do dna.
»Zanimivo, zelo zanimivo! Vse sem preživel, vse videl, kaj takega pa še ne! Smrt je čudna stvar. Hodi za človekom celo življenje, plazi se kot tat, pa kar naenkrat ga zgrabi za vrat — in človeka ni. Pa sama ne ve, kako in kdaj ga bo zgrabila. Mi pa vemo. Danes ponoči, ali pa jutri pridejo. Poklicali nas bodo, povedali nam še enkrat, kako se pišemo, da ne pozabimo na onem svetu, zvezali nam bodo roke, posadili nas v avtomobil in peljali se bomo kot se vozita mlada k poroki v cerkev. Tam bo pripravljen grob, za vse samo ena jama, široka in globoka dovolj, da se ne bomo prepirali tam. Stopili bomo pred jamo, vedeli bomo, da za hrbtom stoji smrt. Sprožila bo — meso in kosti v jamo, življenje pa ne vem, kam. To-le bo pa res zanimivo, kam bo šlo neki življenje? V jamo ne gre, ker je življenje, v jami ga pa ni. Štirinajst dni že premišljujem, kako bo potem, ko bo sprožila smrt, pa sem vsak dan bolj radoveden. Zanimivo, res zanimivo!«
Živahne oči so begale sem in tja. Jetniki so sedeli molče, besede Ivaškeviča so bežale mimo njih.
Ob eni ponoči so prišli. Zaškrtal je ključ v težki ključavnici, boječe je pogledala luč v strašno temnico.
»Petrov, Klimov, Makarenko, Ivanov, Ivaškevič!« Odšli so. Na hodniku so jim zvezali roke. Vsi so molčali, le pojoči glas Makarenka je ponavljal venomer:
»Oj, kljuje me, trga — ha, ha, požira …«