Jetnikova povest

Jetnikova povest anonimno

Objavljeno v Domoljub 1895, št. 1 (3. januarja) v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Daleč za nama že leži mesto Pontoraon, katero meji Brotagno in Normandijo; pred nama se prostira tiho, veličastno morjo in jutranji aolnčni žarki »e lwkečejo na mirnih valovih. < »h morju sc dviga črna. mogočna gora, gora sv. Mihaela.

»Kmalu sva tam«, pravim svojemu vodniku.

»Zdi se, kakor bi imela samo Se pr korakov, pa nama je vendar treba se dobre ure . . . Zato hitiva !>< in vzpodbodeva konje.

Razločno se vidi na visoki gori velika, temna jetni* nica, katera je bila nekdaj samostan; poleg te kipi v nebo mogočna cerkev, na vznožju pa počiva malo, tiho mestece. £c predaleč sva. da hi bilo mogoče natančno razločiti vse obline samostana, zidanega v gotiškem slogu.

Vedno otožneje mi jc pri srcu, kolikor bližje pri« hajam. Kje so dnevi, ko jc svetli angel prostiral nad samostanom svoje zlate peroti, ko so molili pobožni menihi v tihih celicah» Tisti dnevi »o izginili, v celicah pa stočejo nesrečni jetniki. Ko stopam po črnem skalovji, sc mi zdi, knkor bi čtil vzdihe, togovanjc in stokanje — pa to so lo valovi, ki 6um6 ob obrežji. Po strmi stezi prideva najprvo na Široko, obokano hodisle, potem pa skozi velika vrata, katera varuje stolp na vsaki strani, naravnost v jetnisnico.

Najprvo ac odpravim v ccrkcv. Poslopje jc veličastno in posebno notranji del jo zares mojstersko tlelo in ima obliko križa. Srce mc zaboli, ko vidim staro cerkev tako zapuščeno. Prestvarili so jo v dclalnico, in le majhen prostor jo odmenjen svetim opravilom. Sčdcm in površno rišem s svinčnikom stvari, ki se mi zdč najlepše. Kar stopi predme velik, mlad jetnik, lepega, bledega obraza, in sede poleg mene. Ko vidi da se mi neka črta nikakor neče posrečiti, pravi vljudno: »Oospod, ako dovolite, Vam pokažem, kako najbolje zadenete ozadje.«

»Tedaj znate risati V« začudim sc jaz in mu podam papir. Da, gospod . . . imel sem talent in veselje. Oh, te lepo umetnosti! Vseh so mc hoteli naučiti . . . Ali ker jih je samo to skrbelo . . . zato sem tukaj» Zarodi od Bramote in si otare solzo raz lice. V srce sc mi smili, ko vitlim njegov plemeniti, žalostni obraz. Tako mlad in izobražen! Kako-li jo prišel tu aem V Rad bi vedel njegovo povest, toda prej bi si upal izpraševati kralja na prestolu, kakor nesrečnika o njegovi bedi.

Zato molčim, in tudi jetnik nc govori ved. V kratkih potezah dovrši črtico in mi jo vrne. Gotovo mu je bilo tesno v pr*ih. kajti težko je dihal. Morebiti bi mi rad odkril svojo zgodbo, pa ga je bilo sram. Ko rišem stransk.. kapelico, pravi: "To jo moja delalnica«. — »Kaj j* delate?« vprašam ga - "Preprosto eukno tkem. tako. kakoršno vidite na ineni; mislim, da ni premalo raskavn. Nekdaj sem se zelo brigal za svojo obleko . . zdaj pa jo prišlo ravno tako: tkem si jo sam «• Nasmehne se. toda tako žalostno, tla me zaskeli v dušo,

»Kaj Vam ne puste, tla delate, kar Vam je bolj primerno r Kaj Vam na priliko nc puste risati' »Samo kadar je počitek; tedaj sedem v kak kot, tla rišem. Seveda, to bi jetnišnici prav nič nc koristilo, stikno se pa lahko proda. V prvem času, ko Sc nisem znal tkati, risal »eni včasih na travniku preti cerkvijo. Risal sem nemirne morske valove in lepo obrežje, kanirr ne stopi nikdar več moja noga . . . Oni dan gleda nii tujec čez ramo, ravno ko tlovršujem neko črtico. Narisal sem ograjen prostor, na katerem se dvigajo gomile v senci temnih cipres. Na sredi pa stoji velik, črn krii. V ozadju se potaplja snlnce v morje, in zadnji žarki bledijo na valovih. Pod sliko sem zapisal: »Kdaj po čijem tu!«

Bilo jo pokopališče. Tujec hoče sliko kupiti.

»Nc prodajam je, ker je že oddana«, pravim mtt

»Slika je bila zanjo!«

»Za Vašo mater?

»Ne za mojo mater . . . ta jc umrla od žalosti, ker sem tukaj, odgovori z udušenim glasom. Nato pravi mirneje: »Bila jc za drugo žensko, katero imam ravno tako rad, da, fto rajši. Ona v6, kuj sem hotel s tistimi besedami, v6, kako hrepenim umreti. Vendar zahteva, da živim, in gospod, kakor vidite, sem jo slušal, akoravno je bilo tako težko.«

»Tudi vera Vam zapoveduje živeti.«

»Vera! Prav imate; vera uči. da potrpi v žalostnih tlnčh. Vera zapoveduje, da grešnik obžaluje in nesrečnik upa; ali ko sem prišel tu sčm, bil sem brezveren človek in obupava! setn. O, da bi mc vzgojili drugače, nikdar bi nc bil na tem sramotnem kraju!« Stok sc rr.u izvijc iz prsij, meni pa sc krči ane od sočutja. Obrnem sc k njemu. Obraz si zakriva r rokama, izmeti prstov pa mu kapljajo solze.

Položim mu roko na ramo in rečem sočutno: »Povejte mi svojo povest; morebiti Vam ho potem lažje pri srcu.

Vzdigne glavo. »Da, povem Vam jo; zdaj imamo ravno jednn uro počitka. Velik greh mc je Hpravil tu sem, naglo, nepremišljeno dejanje, h kateremu me jo gnala strast' - Kadar umrjem, lahko razglasite mojo zgodbo v sva rilen izgled,

II.

Jcdiner sem bogatih starišev. Moj oče je bil mlsj* sin bogato rodbine, potruditi se mu je bilo, da dobi dobro službo, kur so prišla vsa posestva v roko njegovemu starejšemu bratu. Ravno tedaj pododujo po bogatem atricu precejšnjo svoto in začno z denarjem tako srečno tržni, da jo kmalu jeden najtrdnejših bankirjev v viem mestu Mavru.

Ker sem vzraatol v obilnrmti, izpolnila se mi je vselej vsaka želja. Moj oče jc bil brezverec in prostozidar in jc visoko cenil Voltaire ja in Routaeau-a. Pošten je bil, ker jc bil ponosen in dobro »c mu jc zdelo, da go ga spoštovali meščani.

Čast in zlato, to ata bila njegova bogova. Moja mati pa, blaga, pohlovna ženska, ni hotela, da bi bil kakor moj oče, in skrivno mc jo podučevala v veri, kajti Bog no daj, da bi vedel za to nioj oče. Kazhudil bi sc že, ko bi me videl storili znamenje sv. križa. Ko sem dorastol, vzgojil mo jo popolnoma po svojih pogubnih načelih. Pripravil mi jc spretnih, pa brezverskih učiteljev, in svobodomiselnih knjig sem bral, kolikor sem hotel. Govoril je o veri, kakor da je budalasta, ki nc pristoji izobraženim mladim ljudem. Uboga moja mati pa jc poskušala zaman preprečiti nasledke tej vzgoji, kajti nisem jc elušal. Kako tudi ne? Mojim strastem »o bolj prijali nauki očetovi, posebno ko mi je dovolil vso in mi jc dal popolno svobodo. Opominjal me je lo, da nc pozabim nikdar posvetne čaeti. Ker sem bil zelo nadarjen, potrudil ac je, da sem se lahko popolnoma izobrazil. Risal iu slikal sem dobro, zanimala mc jo glasba, imel sem lep glas, prijetno postavo, vedel sem sc olikano in kar jo bilo največ vredno — moja mošnja je bila ztnirom polna. Ni torej čudo, da sem bil povsod priljubljen in da sem imel celo kopo prijateljev. Kar prideta na ziino pred dvema letoma italijanska gospa in njena hči v moeto. Že davno prej se je govorilo, da mati izvrstno igra na klavir, hči pa izvanredno lepo poje. Kmalu nato ju čujem v koncertu. Posebno mlada pevka je navdušila vse poslušalec. Nikdar nc pozabim tistega večera, ko sem Lucijo vprvič ugledal. Nisem še videl do tedaj tako nežne, lepe deklice. Nastopila je preprosto in boječe, in obseval jo jo čar nedolžnosti, čar, kateri vpliva celo na ljudi, ki no verujejo ne v Hoga, nc v čednosti.

Na kratko, gospod — zagledal sem »e vanjo in mogočna etraet jc zavladala v mojem arcu . . Njena mati ni bila tako prikupljiva. Imela jo kakih štirideset let in videlo sc jc, da je žc veliko izkusila. Igrala je »iecr izvrstno, a njen značaj mi ni ugajal; zdela se mi je neodkritosrčna in spletkareka.

Veliko imenitnih rodbin ju je vabilo na svoj dom. in tudi moj oče ao ju hotel ž njima natančneje seznaniti. Izmed vseh umetnoetij mc jo glasba najbolj zanimala in povsod so hvalili mojo nadarjenost in moj lepi glas. Moj oče jc bil nato ponosen in eam mc jo predstavil goepoj in njeni hčeri. Zvita ženska jc takoj videla, d* ljubim njeno hčer, in njen račun jc bil kmalu gotov. Seveda -- sin bogatega bankirja, to ni kar tako I Vepre- )clu mo je kolikor mogoče ljubeznivo in pustila jc zelo r*da, da Bva z Lucijo pela in igrala. S tem sem bil neizrečeno zadovoljen, moj oče pa tudi, ker je upal, da tako najboljše izobrazim svojo nadarjenost.

Gospa jo svoj odhod dan za dnem odlašala, jaz pa sem bil pri Luciji vsak vočer. Najina ljubezen se jo razvila zolo hitro, ker jo ni nič oviralo. Začetkom so jc dcklica sicer nekako boječe vedla vpričo mene, toda kmalu je bilo drugače, ko je videla mojo pošteno obnašanje. Svojih brezverskih nazorov ji seveda nisem odkril, ker ao jo vzgojili v samostanu in je bila pobožna. Pred tremi loti jo jc oče vzel domu, da se še bolj izobrazi v glasbi. Nato pa očo umrje in ženskama ni ostalo druzega, kakor da si sami služite svoj kruh. Lucija jo bila nedolžna in plemenita, sploh, vsa drugačna, kakor njena mati, od katere ni imela druzega, kakor italijansko živahnost. Moja ljubezen ju rastla od dne do dne, posebno, ker scnri bil ljubosumen. Kajti za Lucijo jo lazilo mnogo bogatih mladeničev, in čeravno ta ni marala zanje - bili ao vendar ljubi njeni materi. Mojemu očetu eo je gotovo žc davno zdelo, kako jc, ker svoje Ijnbezni nisem Bkrival, kar pa ini tudi ni bilo mogoče. Vendar pa mi ni prav nič branil zahajati k Italijankama; še nagovarjal mc jo, naj lo pridno izobražujem svoj talent; mene pa ta žc davno ni več brigal.

Takoj ko razvidim, da me tudi Lucija ljubi, sklenem očetu vso odkriti in prositi ga dovoljenja, da se poročim. Kako pa mc strašno iznenadi, ko reče odločno, da tega ne stori nikdar in nikoli, bilo mi je, kakor bi pal iz nebes.

»Hodi vendar pameten!« pravi nekoliko miloje. Kaj ti jo treba uboge Italijanke, ki mora po svetu srečo loviti; vsak dan sc lahko bogato oženiš!

»A jaz jo ljubim«, vzkliknem razburjen. »Kje dobite lepše, plemenitejšo bitje, kakor je Lucija? Nikdar ee nc poročim z drttgo!«

»Ree, gospica Lucija jo zcld ljubezniva deklica, izvrstna pevka«, odgovori o«!e, »toda zate ni, kajti namenil sem ti vse knj druzega.«

V meni pa vzkipi. »In ti ei dovolil, da scin z njo občeval, da jc vzklila in rastla ljubezen v mojem srcuv«

»I, kaj pa sem hotel tvoji mladostni budalosti? Človek jc sam6 jedenkrat mlad, in kakor veš, sem ti zmirom pustil, da ei delul, kar ei hotel. Kdo bi pri tem mislil na poroko7 Izbij si to neumnost iz glave, kajti meno nc prcproeiš nikdar«. Izreče in odide.

Moj oče jc bil jeden tistih ljudij, ki svojim otrokom pridigujejo, pa jih sami v nevarnost vodijo . . . Kaj naj počnem/ Nisem ec mogel odtrgati od očeta in ae poročiti, ker sem bil popolnoma nanj navezan, kar ee tiče denarja. Da bi pa zapustil Lucijo, mi ni bilo mogoče, ker sem jo preveč miloval. Ljubezen pa ec ne da vreči raz sebe, kakor obleka, in tega moj oče ni vedel. Pustil jc, da jc naraščala kakor deroča reka moja strast, dokler je ni bilo več mogoče ustaviti. Samo vera jo lahko zmore, in vere nisem poznal.

Ko povom Luciji, kako jo, no moro se zdržati solzA, kajti tudi zanjo jc bila sreča jcdino v najini po roki. Ko sem videl njeno žalost, mi je bilo Se toliko bolj hudo. Tedaj pa atopi njena mati v aobo. Ko izve, zakaj sva tako žalostna, pravi navidezno z velikim sočutjem

»1'bogi otroci, kako mi je težko pri srcu ob

vajini ljubezni in nesreči. Ali. gospod Renč, saj ste vendar polnoletni! Kaj bi se ne mogli 7. Lucijo skrivaj poročili, kje na tujem7« Strmel sem neodločno pred ae.

»Ne rečem sicer, da bi se moja hči drugače ne mogla omožiti. Tako na priliko pride zvečer baron de Corcv. s katerim smo se v Parizu seznanili, in njemu sem že skoro obljubila Lucijino roko . . . Ali kakor vidim, dete moje. ga ti ne ljubiS in ti je ljubši gospod pl. Renč . . . Sicer bi želela, da vzamei mladega ba rona . . . izvrsten človek« . . .

»O mati, umrla bi od žalosti'«

»In jaz se dam prej usmrtiti, kakor da so Lucija poroči s kom drugim!« vzkliknem.

»Otroka moja, jaz vama želim samo srečo; ali nekaj nam jo skloniti. Jutri zapustim s hčerjo Havre, da ae otresem barona Corsv-ja. Namenila sem so v I^ondon. Vi, gospod Rene, si oskrbite potrebne stvari in nekaj več denarja, potem pa pridite v nekaterih dneh za nama. Tam ae prav lahko poročita. Potem pa vai od|>otujemo v krasne Benetke, v najino domovino. Od tam aporočito avojemu očetu, kako in kaj, proaite ga oproščenja in blagoslova, in oproati Vam gotovo, kadar vidi, da ni več pomoči. Ali ai lahko pripravite kaj »več denarja« dostavi lokavo.

»Lahko«.

Ta beaodica jo odločila mojo uaodo. Zgodilo ac je vae, kakor jc rekla gospa. Dan pred njenim od hodom prosim očeta denarja.

»Kaj ti bo tako velika svota ?• praSa me. Ostro mo pogleda, jaz pa zarudim. Nato pa malomarno opomnim, da bi ai po toliki žalosti rad nekoliko razvedril in hočem za nekaj dnij v Pariz. Gotovo ae mu jc kaj zdelo, kajti odgovoril je, da ravno sedaj nc more pogrešati toliko denarja. Vedel sem pa. da ga jc ic tisti dan veliko prejel od raznih krajev.

Kipelo je v moji duši. Strast je prevladala, in ni me voč brigala čast. ne zdrava pamet, ne pokorščina do očeta, ne žalost materina. Molčč zapustim očeta in storim . . . zaradi česar sem tukaj . . .« Jetnik prestane. Ne upam se, pogledati ga. Kaj neki je storil? . . . To mu je težko, pripovedovati avojo sramoto! . . . (Konec prih.)