Mittergrabern, 16. 10. 1916
Ne misli name lučka: zdaj sem gad,
ki se v togoti poteptani vije;
moje srce je brezdno kužnih blat,
kri mojih žil je lava blasfemije.
Kjer diham jaz, sta carja gnev in glad;
tu ni ljudi; volk volku v drobu rije,
tu zloba zlobi podlo dušo pije,
vse svetlo je bilo enkrat — enkrat ...
Ti, jagnje, solnči se na paši rodni —
varuj te Bog gromov izza planin!
— Ne kliči k meni, bodi daleč, čakaj,
da pridem te poljubit v noči blodni;
takrat pokrižaj v čelo moj spomin
in tiho, nežno za menoj zaplakaj.
