Jeza usode

Jeza usode Ivan Albreht

Stava vejice je poenotena na stavo pred narekovajem.

Izdano:	Domovina 14/14–36 (1931)
Viri:	dLib 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bartol Rottenkörner, valpet gospoda Herberta R., je v lahnem diru jezdil po poljski poti s hrvaške strani proti domu. Večerno solnce je zlatilo polja in vinograde, poljubljalo lože in livade in se počasi nagibalo k zatonu. Pod Gorjance so že v šir legale večerne sence, a s severa je včasih potegnil hladen veter.

Zdajci je valpet spustil uzdo, da je konj stopal korakoma. Predél je korobač iz desne v levico in si parkrat pogladil rdečkasto, že močno posivelo brado. Čelo se mu je nagubalo in sive oči so čisto nekam izginile pod košatimi oboki posivelih obrvi.

Tedaj se je oglasilo semkaj od Save:

«Mijesećina, mijesećina

upala u vrata,

mijesećina, mijesećina

upala u vrata ...«

Hrapavemu ženskemu glasu se je takoj pridružil še čisti, zvonki glas mladenke, ki je odgovarjal:

»A moj dragi, a moj dragi

pokuca na vrata,

a moj dragi, a moj dragi

pokuca na vrata ...«

Bartol Rottenkörner se zdrzne, ko da ga je pičil sršen. Sunkovito okrene konja in odjezdi v smer, odkoder je čul petje.

»Margit,« zašepeče kakor v trenutnem navalu mrzlice, a si takoj skuša pregnati neprijetne misli:

»Budalost! Pamet, Bartol, pamet! Kdaj je še kdo slišal prepevati mrtve ob Savi!«

Iz olšja se je kadilo. Tu in tam je lahen svit prodrl skozi vejevje, kakor da blodijo vešče po gošči.

Valpet razjaše konja, ki nekam prestrašeno zahrska, ko zavoha dim. Raztreseno pogladi lepo, vranje črno žival po grivi in jo priveže k stari vrbi. Nato tiho in previdno odide v goščavo. Čim globlje prihaja v olšje, tem razločneje čuje posamezne glasove in kmalu iz mraka jasno razloči cigansko taborišče.

»Janka!« počeno zakliče glas, ki je prej pel.

Bartol se skrije v vejevju in preži. V pisane cunje odeta ženska stoji pri ognju in naroča deklici, ki je na njen klic stopila iz šatora:

»Hajdi, Janka, tu imaš še tri sveža jajca! Popij jih in zapoj, da vidim, ali je tvoj glas dovolj srebrn, da prikliče moje zlato iz zidovja gospoda Herberta!«

Kakor živo dete ognja in noči stoji krasna mladenka kraj zgubane babure. Svilenočrni lasje se ji vsipajo preko ramen in oči goré, ko zapoje ...

»Dobro, dete,« jo pohvali starka. »Veš zdaj vse?«

»Zanesi se na Janko, tetka,« zasrebri mlada in si naprti harfo. Starejša jo objame in ji šepetaje še nekaj naroča, ko nenadoma plane Bartol Rottenkörner k ognju.

»Margit!« sikne ko bes in krepko zgrabi prestrašeno ciganko za roko. Janka odskoči in spusti harfo, da zaječe strune, a Margit se tedaj rezko zasmeje:

»O, kakšna čast! Milost vaša, gospod Bartol Rottenkörner, sreča z vami v naši bližini!«

Valpet zaškriplje z zobmi:

»Molči, ženska, sicer ...«

In že hlastno zgrabi za lovski nož, a Janka skoči kakor mačka izozad. S plamtečim pogledom se ozre po starki in potem na bodalo, ki ga je zdajci potegnila iz nedrij.

Starka ji svareče odkima.

»Pusti, Janka, golobičica moja! Saj ni vreden ...«

Valpet hitro uvidi svoj nerodni položaj in izpusti starkino roko. Previdno odstopi nekaj korakov in začne čisto mirno:

»Zakaj zahajaš semkaj, Margit, ko veš, kako strogo preganja gospod Herbert tvoj rod?«

Margit brezbrižno sede in pobrska po ognju.

»Še kača ljubi svoj plod, a Margit naj umrje daleč od njega?«

»Samo besedo, ženska,« se spet grozeče razsrdi valpet.

»Aj, aj,« se zareži ciganka, »kako ste otročji, milost grajska, gospod Bartol Rottenkörner!«

Nato bliskovito skoči kvišku in se postavi tesno pred valpeta.

»Človek, ali sploh veš, da Margit živi? Kaj te ne zebe do mozga ob misli, da govori zdaj s teboj duh nesrečne ciganke, lepe Margit, ki jo je žrtvoval tvoj gnusni gospod Jurij svoji pohoti? Ha, ha, ha, beži mi s tvojimi noži in korobači in psi, jaz se te ne bojim!«

Janka nemo strmi in kakor okamenela gleda čudni prizor.

Bartol Rottenkörner se z grozo prekriža.

»Ne skušaj Boga, Margit,« pravi resno in se ozre na mladenko, ki drhti v razburjenju, »ne draži jeze gospoda Herberta! Bolj pametno je, da mi poveš, kako je sploh mogoče ...«

»O, si radoveden, spoštovani gospod Rottenkörner, zakaj se niso razletele moje kosti po skalovju, ko si me dal na Jurijevo povelje vreči v prepad za gradom. Mislil si, da so moje telo že zdavnaj raznesle ujede in da je moja lepota bila zverem v hrano, ko da se me je preobjedel grof Jurij! Ej, prezgodaj si se menil otresti skrbi! Žal, Jurij mi je res pobegnil v grob! Nad njim se ne morem maščevati, toda seme njegovo živi! Oholi Herbert in sanjavi Lotar, tema dvema jo zaigram!«

Ciganki se je zabliskalo v očeh. Srdito je stopila proti ognju in tam vsa ožarjena v svitu plamena grozeče dvignila roke:

»Ali jih vidiš gube in brazde na mojih licih? Jeza jih je rezala in želja po maščevanju! O, koliko sem pretrpela vsa ta dolga leta, ko me je vezala dana beseda in mi zaklepala korak, da nisem mogla semkaj! Jokala sem z vetrom v dobravi, rjula sem z burjo v pustinji in celo želela včasih smrt njemu, ki mi je rešil življenje!«

»Torej Andrej,« ji je valpet iznenaden segel v besedo.

»Da, hlapec Andrej. V njem je bilo več človeka, nego v plemenitem gospodu grofu in v tebi, junak, ki si bil senca njegovega zverstva, a si nisi upal biti rabelj njegove žrtve.«

Cigankine besede so padale kakor puščice in Janka je drhtela za življenje razjarjene tete. Ali grajski valpet se ni zganil. Roka, ki je doslej krčevito držala lovski nož, je zdaj nenadno popustila, da je nož zdrknil na vlažno zemljo.

Solnce je bilo medtem zašlo, zarja je ugasnila in bleda mesečina se je razlila po olšju.

Z negotovimi koraki je jela razsrjena Margit hoditi ob ognju.

»Spravi harfo, Janka,« je ukazala mladenki, »in ostani v šatoru!«

Ko je videla, da se Janka obotavlja, je stopila k njej in jo v hlastnem objemu prižela nase.

»Ne boj se zame, drago dete! Ta,« je brezbrižno pokazala na valpeta, »mi ne more storiti ničesar žalega ...«

Za trenutek je obmolknila, potem pa je dejala:

»Kar so mi mogli vzeti, so mi davno vzeli. In moje življenje? Kaj hočejo ž njim, ko bo veter v pustinji oznanjal njegovo skrivnost?«

Pri zadnjih besedah je s strupenim pogledom ošinila valpta, ki se je ta hip sklonil kakor pod udarcem.

Mladenka je rosnih oči zlezla v šator, Margit pa je stopila proti valptu.

»Bila sem mlada in lepa tisti čas, in to me je rešilo!«

Margit je uživala, ko je videla, kako strmi Bartol Rottenkörner.

»Seveda, grof in ti nista računala s tem, da je Andrej človek. Ali še veš? Mesečina je bila razlita po pokrajini tisto noč kakor nocoj ... Ko me tedaj privleče blagi Andrej – naj ga ne teži ta prekleta zemlja! – do pečine, kjer bi me bil moral pahniti v globino, ga je premagal nemi krik mojih gorkih solza. Čutila sem, kako so zadrhtele njegove roke. ‚Margit,‘ je dejal, ‚smiliš se mi, ker si mlada in lepa.‘ Samo z očmi sem ga tedaj zaprosila pomoči, za besedo sem bila preveč potrta. V sedlu strmega skalovja sva obstala. ‚Ako mi obljubiš, da pojdeš in se ne vrneš, dokler sem jaz živ?‘ Obljubila sem tedaj, da se brez sledu izgubim po svetu in da bom pozabila, kaj so mi storili. Samo če ga preživim, sva se domenila, me več ne veže obljuba ... In pred štirinajstimi dnevi ste pokopali Andreja ... Ne tvoja ne Herbertova jeza nima več oblasti nad njim in jaz sem zdaj prosta!«

V zmagoslavju se je visoko vzravnala in odurno zacvilila, ko da je zaskovikala sova.

Valpta je zazeblo. Hotel se je že skloniti, pograbiti nož in z enim samim bodljajem zapreti usta koščeni ciganki, pa si je takoj premislil. Kakor enak enakemu je prijazno dejal:

»Pustiva to! Kar je bilo, je bilo! Ne rušiva grobov, Margit!«

Ciganka je prekrižala roke na prsih in se bolestno ozrla proti nebu:

»Vilma, o solnce moje, Vilma ...«

»Čuj, Margit, kaj zahtevaš, da greš in pozabiš?« jo je s pomembnim naglasom zmotil valpet.

»Margit ne pozablja ...«

»Premisli dobro!«

»Rekla sem ...«

»Ali premislila nisi,« je vztrajal Bartol Rottenkörner.

Ciganka se mu je z vzornim pogledom zapičila naravnost v oči:

»Kaj hočeš od mene?«

»Ničesar! Samo dobro ti hočem.«

Razkoračil se je in se povsem mirno poigraval z bičem.

»Saj razumem tvojo bolečino in tvoj srd. Ali kaj hočeš, revica, v svoji nemoči gospodu Herbertu in bratu njegovemu, gospodu Lotarju? Ali ne veš, da te eden ko drugi lahko stare kakor nadležno mušico? Kaj hočeš plemeniti gospe Klari, ki lajša življenja težo gospodu Lotarju, ali gospe Olgi?«

»Ne imenuj mi tega imena,« vikne ciganka. »A Herbert in Lotar sta Jurijeva sinova!«

»Kakor hočeš,« se nasmehne valpet. »Hotel sem govoriti s teboj pametno besedo. Ako nočeš, pripiši sama sebi, če se znese grajski srd nad tvojo lastno krvjo ...«

Ciganka se je stresla ko trepetlika.

»Zver,« je stisnila skozi zobe.

Bartol Rottenkörner se je veselil nenadne zmage.

»Rekel sem ti, da nisi premislila, pa še ti pravim: premisli! Nikakor me pa ni volja, da bi dolgo čakal na tvojo milost!«

Ciganka se je opotekla in se sesedla kraj ognja. V navalu obupa si je začela ruvati lase in presunljivo ječati. V jeziku, ki ga valpet ni razumel, je nekaj rohnela in stokala. Zdelo se mu je, da preklinja.

Ko se je napasel njene nemoči, jo je nahrulil:

»Govori!«

Margit se je trudno dvignila.

»Videti jo hočem in govoriti z njo, preden ugasnejo moje oči ...«

»To je vse?«

»Vse!«

Valpet se je zamislil. S srepim pogledom se je oziral zdaj po ciganki, zdaj proti šatoru, potem spet po olšju, dokler ni nazadnje dejal:

»Dobro! Pridita z Janko v soboto z nočjo vred pred grad. Janka naj vzame harfo s seboj, a ostalo prepustita meni!«

»Velja,« je rekla ciganka in skrila obraz v začrnele dlani.

Bartol Rottenkörner se je satansko nasmehnil in naglo odšel iz goščave.

»Zdaj mi ne uideš, pretkana Margit,« je zamrmral, ko je zajahal konja.

Medtem se je Margit vrgla na zemljo in jo rotila:

»Odpri se, črna zemlja, in pljuni iz sebe Jurija, da zagrebem te svoje onemogle prste v njegovo umazano srce, da se nasrkam strupa iz njegovih lažnivih ust!«

In je zavijala z glasom, kakor da joče veter v pustinji.

Čez čas je planila kvišku in se srdito zagledala v smer, kamor je bil odšel valpet.

»Zaman se trudiš! Ne izkoplješ mi groba, prekleti Bartol Rottenkörner,« je zažugala in se zavlekla v šator.

II.

Grof Herbert je sedel v mesečini na grajskem vrtu in tolažil soprogo, ki je bila čudno nemirna ta večer.

»Nikar, Olga! Glej, zakaj se ukvarjaš z nadležnimi mislimi, ko je vendar življenje tako solnčno in lepo?« ji je šepetaje govoril.

Bil je lep, stasovit mož. Plavi kodri so mu ko zlat venec obkrožali visoko čelo, malce preveč podolgovati obraz pa je imel plemenite, toda krepke poteze, ki so pričale o jaki in odločni volji.

Bila je hladna, septemberska noč. Iz dalje je veselo odmevalo cvrčanje čričkov. Gospa Olga se je vsa razgreta privila k soprogu. Njene ko noč temne oči so iskale njegovih, ko je drhtela:

»Ne veš, Herbert, kako se bojim ... Bolj in bolj mi pravi srce, da ti bom v nesrečo ... In vendar te tako iskreno ljubim ...«

Herbert ji je s poljubom zastavil besedo, pa je začutil njeno solzo na svojem licu.

»Olga ...«

»Ne zameri, dragi! Saj je morda le sreča, ki ne more najti prave besede, pa se ti razodeva v solzah,« se je po sili nasmehnila mlada gospa, da ne bi žalila soproga.

Herbert jo je pobožal po bujnih laseh.

»Povej vendar, ljubljena, kaj te tako plaši!«

»Potlej bi se mi smejal ...«

»Zato ne poveš?«

»Ah, tudi ne morem, ki niti sama ne vem ... Tako čudne sanje me mučijo noč za nočjo, da se skoro bojim postelje ...«

Grof Herbert se res nasmehne:

»Kaj, sanj se bojiš? Kakšne so te sanje?«

»Sinoči me je v snu preganjal hlapec Andrej, tisti, ki je pred kratkim umrl. Kleče je nekaj prisegal pred menoj in mi venomer kazal staro, odurno baburo. Bila je suha in zgubana, čarovnica ali ciganka, pa je pošastno hlastala z rokami proti meni, da sem ledenela od groze in sem bila vsa premočena od potu, ko sem se prebudila ...«

»Ah, tako neumne sanje. Ne misli vendar na to!«

»Ne, Herbert, ne morem tako. Glej, vse svoje žive dni še nisem nikoli trpela zaradi takega odurnega sna, zdaj naenkrat pa noč za nočjo.«

»Ne ženi si tega preveč k srcu. Saj veš, morda je vse od tega, ker nisi več sama.«

Gospe Olgi so zagorela lica.

»Bog te usliši, Herbert! Da bi le ne bilo nič hujšega ...«

Počasi jo je naposled grof Herbert umiril s sladko toplino svoje besede. Šepetaje sta govorila o tihi sreči, kajti na polovici je že bil čas odkar je pričakoval mladi par prvega potomca.

Iz sladke zatopljenosti se Olga nenadoma splaši:

»Herbert!«

Kakor odrevenela zastrmi proti senčnici, kjer je tema najbolj črna.

»Herbert!«

»Kaj ti je?« se zdrzne soprog.

»Ali ne vidiš?«

»Kaj? Kje?«

»Tam, glej, v lopi sedi in me tako votlo gleda ...«

»Kdo?«

»Joj, Herbert, pomagaj! Tvoj oče!«

Z obupnim krikom se je zgrudila gospa Olga nezavestna na tla, ko je prijezdil domov valpet Bartol Rottenkörner.

»Hej, človek,« zakliče grof, »pomagaj!«

Bil je sam prestrašen, vendar je takoj spoznal valpta, ki je na grofov klic nemudoma priskočil in mu pomagal odnesti onesveščeno soprogo v grad.

Preplašena služinčad je začela begati križem. Naenkrat je bil ves grad pokoncu. Šele na grofov odločni ukaz se je vse pomirilo in so se posli počasi razšli po svojih prostorih. Vendar je šlo šušljanje od ust do ust:

»Grofica je videla grofa Jurija ...«

Vsakogar je pretresel mraz ob misli, da tava po gradu duh pokojnega gospoda.

Gospa Olga se je kmalu predramila in preplašeno pogledovala okrog sebe. Ko pa je spoznala valpta poleg grofa, se je nekoliko pomirila, kajti Rottenkörner je bil daleč naokrog po graščinah znan kot najzvestejši služabnik.

»Nočnina^[1] me je bila obšla,« je dejala z medlim nasmeškom.

Služkinja, ki je oskrbovala plamenico, se je prekrižala, ko je slišala te besede, valpet pa se je samo sklonil, češ:

»Upajmo, da mine brez hujšega, kar želim v blagor vaše milosti in v radost gospoda grofa.«

»Menda je itak pri kraju,« je rekla že bolj sveže gospa Olga in se dvignila:

»Hvala lepa, Bartol Rottenkörner!«

Valpet je vstal in z globokim poklonom voščil gospodi lahko noč. Ali čim je stopil na temni hodnik, je bilo konec njegovega miru. Sicer ni vedel, kaj se je bilo prav za prav pripetilo gospe Olgi, vendar je nehote iskal zveze med zagonetnimi dogodki tega večera.

Sumljivo se mu je zdelo marsikaj, zlasti pa vedenje Henrika Zechnerja, valpta gospoda Lotarja. Srečala sta se bila namreč, ko je Bartol po razgovoru z Margito jezdil domov. Zechner, ki je bil še mlad, živahen in razposajen, sicer pa prav ljubezniv človek, je bil nocoj tako čudno zasekljiv, kakor da bi se bil napil samega pelina.

»Ali vohaš dim?« je nagovoril Rottenkörnerja.

Ko ga ta vpraša, kaj naj pomeni taka beseda, se Henrik zaničljivo nasmeje:

»Nič! Samo mislil sem, da grof Herbert mogoče preganja sorodstvo.«

»Nocoj si se menda nasrkal premočne starine,« ga je skušal smešiti Bartol, a Zechner je samo mlaskal in tleskal z jezikom:

»Mmm, kako bi se mi prilegla! Samo grof Lotar ni preveč radodaren z njo.«

»No, no, saj ti ne zavidam! Lahko noč!« je prekinil Bartol sitni pomenek, ker ga je začelo skrbeti, da ne bi slišal preveč. Obhajale so ga mrke slutnje. Nekaj mu je pravilo, da je lokava, maščevalna Margit že razstrosila po vsem ovzdušju tajno Olginega rojstva in da se bliža trenutek, ko zamahne neizprosna usoda in razgali pred vsem svetom, kar je menil pokojni grof Jurij ponesti v grob s seboj kot največjo skrivnost ... Morda še ni prišlo gospodi na ušesa, služinčad pa gotovo že voha ... Kako naj bi bil sicer tako prezirljivo namigaval ta prešerni Henrik Zechner! ...

Ko je tako izgubljen v svoje nevesele misli sam samcat jezdil Bartol Rottenkörner dalje, je naenkrat odjeknilo iz noči:

»Odpusti, Margit, odpusti!«

Valpet se je zdrznil. Sveta nebesa! To je bil glas pokojnega graščaka Jurija!

Bartol ustavi konja in prisluhne. Skrivnostna tišina krog in krog. Potem naenkrat še bolj proseče ko prvič:

»Margit, odpusti!«

Valpet se prekriža in z drhtečim glasom zaroti:

»Vsi dobri duhovi hvalijo Boga! Zakaj ga ti nočeš?«

Iz teme zdaj samo:

»Margit!«

Tedaj se valptu zazdi, da razloči v mesečini pred seboj jezdeca. Sunkovito vzpodbode konja, da bi ga dohitel, toda neznani jezdec je bil do čuda uren. Valptov konj je bil že ves penast, vendar se ni razdalja med njim in sprednjim zmanjšala niti za las. Ko je Bartol Rottenkörner spoznal, da jezdec pred njim jaha čisto neslišno in da ni čuti niti peketa konjskih kopit, so se mu od groze začeli ježiti lasje. Nagnal je svojega vranca v besen galop in je bil vesel, ko je slednjič začul, da kliče grof Herbert na pomoč ...

Vse to je v nočni tišini rojilo Bartolu Rottenkörnerju po glavi, da se je kakor obsojenec skoro do jutra brez spanja premetaval po postelji. Šele proti jutru se je domislil, da sinoči ni niti poročal grofu o uspehu svojega pota. Šel je bil namreč javit gvardijanu v bližnji samostan, naj pride pater Julij naslednjega dne opravit črno mašo v grad. Minevalo je namreč tretje leto, kar se je bil grof Jurij preselil v večnost, a ta dan je vselej počastil grof Herbert spomin svojega očeta s črno mašo v grajski kapeli.

»Povem mu zjutraj,« je mrmral valpet, »da je pater Julij na misijonu in da pride namesto njega pater Fulgencij.«

Ko se je že belilo nebo in se pripravljalo za sprejem rožnate zarje, je slednjič sen zatisnil izmučenemu valptu oči ...

III.

Čim je bil valpet Rottenkörner odšel izpred ciganskega šatora, si je lepa Janka oddahnila.

»Jojme, tetka, kako sem se bala zate,« je objela objokano Margit, ko je stopila v šotor. »Kaj ti je hotel zločesti pes?«

Margit se je turobno nasmejala:

»Ej, menil je ...«

Pa ni mogla dalje.

»Jaz sem bila popoldne v gradu,« je zadrobila Janka, »v tistem spodaj, ne na hribu, prav kakor si mi naročila. Pela sem na dvorišču in vsi so me radi poslušali. Nihče mi ni rekel žal besede.«

»Te je čula tudi gospoda?«

»Bogme, tetka, tudi! Prišla je k oknu grofica. To je bila tista gospa Klara, ki pravijo, da je tako nebeško lepa. No, veš kaj, da sem jaz moški, je ne bi hotela za ženo! Take lase ima ko predivo. Oči njene so kakor Sotla v suši! Ne morem trpeti teh belih, plavolasih ljudi!«

Stara se je zaničljivo nasmehnila:

»Da, da, Janka, ti ljudje imajo strup na jeziku in gada v srcu. Vse je otrovano pri njih.«

Mala je nato pripovedovala:

»Valpet me je kar z očmi požiral, ko me je zagledal! Parkrat sem se mu nasmehnila, pa je že bil ves iz sebe. Ko sem odhajala, je prišel skrivaj za menoj in mi začel groziti, češ, da ne smemo v te kraje.«

»In ti?«

»Rekla sem, kakor si me bila naučila. Zabrusila sem mu jo kar naravnost, da nas veže krvna vez z graščaki in da naj se boji naše jeze bolj od grofovskega biča.«

»Pa ti ni storil ničesar žalega?«

»Ne, oziroma da! Poljubil me je semkaj na tilnik,« je pokazala Janka. »Brrr, še zdaj me zazebe, ko mislim na to.«

»Te je še kaj izpraševal?«

»Ne dosti. Se je le bolj smejal, češ, da sem vražje seme. Tedaj se postavim predenj in mu grozeče povem, da je hčerka moje dobre tetke grofica! Da si ga videla, kakšne oči je napravil! Ko polž, tako jih je izbuljil. Več ko stokrat me je vprašal, ali poznam Margit, jaz pa sem samo molčala. Ko se mi je zdelo dovolj, sem zbežala, kakor si mi naročila.«

»Dobro si opravila, Janka, zvezdica moja,« jo je pohvalila starka. Potlej sama zase:

»O, naj le čakajo, lopovi! Moje mreže so nevidne, ali gotove! Nobena vojska ne poruši tega, kar gradi Margit za maščevanje svoje varane ljubezni!«

Čez nekaj časa spet vpraša Margit, kakor da se je vzdramila iz sanj:

»Kaj pa grof Lotar? Si njega kaj videla?«

»Nič. Menda ga ni bilo doma.«

Margit se zopet zamisli:

»Pravijo, kako je blag in dober in lep. Da je čista slika svoje matere, nič očetov, govore. Naj bo! Jaz vidim v njem samo njegovga očeta! Zato mora priti kazen nadenj!«

Janka je iz bičja in mahovja pripravljala posteljo. Ko je pregrnila po nastelji še dva ovčja kožuha, je sedla, naslonila komolce na kolena in si z obema rokama podprla obraz.

»Kaj tetka, zdaj, ko sem ti že toliko v pomoč, mi razodeneš svojo skrivnost?«

Ker starka ni odgovorila, je Janka proseča brbljala dalje:

»Oh, kako si neizprosna! Tolikokrat si mi obetala, da vse izvem, pa je vselej ostalo samo pri obljubi, a nocoj mi niti ne odgovoriš!«

Margit je vzdihnila:

»Žalostna vest, dete moje, pride vedno prerano. Kaj hočejo oblaki mojega mrkega življenja tvoji zorni, solnčni mladosti?«

»Tetka, daj no, povej! Tolažila te bom in te božala, najlepše pesmi ti bom pela, da boš vesela in da pozabiš, kar ti je bilo kdaj hudega. Saj sem itak slišala: oni psi so te žalili.«

»No, kaj hočeš še več?« je globoko vzdihnila Margit, a Janka se je pritoževala:

»S tatkom imata vedno skrivnosti. Zdaj si me vrhu tega celo odpeljala v to samoto, da niti tatka ne vidim. Pa mi še ne poveš!«

In je začela plakati.

»Ne jokaj, miljenka draga,« se je vdala Margit njenim solzam. »Davno bi ti že bila povedala, da ni zgodba mojega življenja tako trpka. Bala sem se raniti tvoje mlado srce in temniti tvoj solnčni smeh. Tudi tvoj tata, moj najljubši brat Janoš, je želel in želi, da ne izveš prezgodaj. Vendar se mi zdi, da se čas dopolnjuje in da skoro ni mogoče drugače. Torej izvedi!«

Ženski sta legli, se zavili v ovčja kožuha in nekaj časa molčali. Janka je nestrpno mezdela in se ni mogla pomiriti, dokler ni začela govoriti Margit:

»Še trideset let ni tega, kar sem bila mlada in vesela, kakor si zdaj ti. Še bolj vesela in brezskrbna sem bila. Niti ena sama senca ni nikdar skalila jasne vedrine moje mladosti.

O, ne veš, Janka, kako lepo je bilo moje življenje! Vse širne gorske planjave, vse ravnine in šume hrvaške, vso prostranost tja doli v globoko Turčijo sem zvala svoj dom. Moj oče, naj ga ljubi solnce še v črni zemlji, je bil mogočen primas našega rodu. Črede njegovih konj so bile številne ko zvezde na nebu, a najlepšo žival je vedno poklonil meni. Bila sem konja bolj vajena kakor trde zemlje, a kadar sem jezdila, je švigal moj vranec kakor puščica. Zlate orglice so mi zaljšale vrat, zlate zapestnice so žvenketale na mojih rokah ... Kadar se mi je zahotelo, sem si vpletla zlata in srebra v lase, a na mojem tamburinu so cingljali zlati kraguljčki. Bila sem kraljica sredi svojega rodu in kraljica v srcu svojega očeta; kajti med številnimi njegovimi otroci sem bila edina hčerka. Na naših plesih sem bila najlepša, pri naših igrah vedno prva, streljala pa sem z lokom, da bi ti bila odstrelila z glave las! Tako me je ljubilo solnce jasno osemnajst let, osemnajst kratkih let! ...

In pela sem, ne veš, kako sem pela! Kadar sem se s pesmijo oglasila v krogu svojih, je vse onemelo, kadar me je kje slišala gospoda, mi je sula zlato in srebro v naročje. Kadar mi je bilo nežno pri srcu, sem igrala harfo, v hrepenenju sem zaupala goslim svoja občutja, kadar pa me je premogla najhujša razigranost, sem vzela tamburin in se zavrtela, si potrkavala med plesom in pozvončkljavala, dokler nisem onemogla od same razkošne naslade ... Da, dete, tako sem jaz preživljala svojo mladost ...«

Margit je za trenutek obmolknila. Razburjenje jo je tako prevzelo, da je komaj lovila sapo, ko je spet začela govoriti:

»Sama ne razumem, kako je potlej prišlo. Sicer boš pa še to noč videla obleko, ki me je pahnila v nesrečo.«

»Obleko? Kako misliš?« je hotela vedeti Janka.

»Tvoj oče jo prinese to noč semkaj.«

»Moj tatek?«

»Da! Janoš, moj brat. Potlej jo oblečeš ti.«

»Jaz, tetka?« se je prestrašila Janka. »Jojme, tetka, nikdar! Ali naj bom potem še jaz nesrečna?«

»Ne boj se, dete! Samo mene maščuješ, drugega nič.«

»Kako naj se to zgodi?« je drhtela Janka. »Ali naj grem in zabodem psa, ki te je prejle žalil pri ognju?«

»Počakaj, draguljček moj! Ko pride tvoj tata, boš vedela vse.«

»Daj, tetka, govori dalje,« je silila Janka.

»Res, same sebe ne razumem, ko mislim na to ... Zahotelo se mi je vse bolj divjih in nenavadnih doživetij. Preoblekla sem se v pevca in odjezdila na slepo v svet. Samo Janošu sem zaupala svojo namero. Bil je tedaj še skoro otrok, pa se je odločil, da pojde z menoj. Tako naju je vzela noč. Kakor nora sva oddirjala izpred naših šotorov. Pela sva potlej po gradovih in se brezskrbno veselila svojih uspehov. Niti malo nisem nikdar pomislila, kako bi utegnila moja norost skrbeti in boleti mojega očeta, še manj pa na to, da morda drvim v svojo pogubo ...

Bila sem lepa tedaj; kajti ženske, kjer niso spoznale ženske v meni, so me obsipale s prijaznostmi. Marsikatera mi je s hrepenečimi pogledi razkrinkala svoja čustva, mnoga pa mi je tudi z odkrito besedo priznala, kako sem ji všeč. Lahko si misliš, da me je vse to zabavalo. Poigravala sem se s temi nališpanimi bitji kakor s hrošči na slamici. Kogar se mi je ljubilo, sem ranila s svojimi plamtečimi pogledi. Ko sem potem odšla dalje, sva se z Janošem smejala vsem tem zlepotičenim grajskim gospem in gospodičnam, ki so v svoji brbljavosti iskale moškega v ženski. Oj, ti rečem, to je bil čas take razkošne norosti, da nimam besede zanjo! Vse dalje, dalje, v šir in dalj, zdaj sem, zdaj tja, iz grada v grad, čisto brez cilja, iz razkošja v razkošje je vodila najina pot. Tako sva prišla slednjič tudi v to prokleto gnezdo tam na skali.

Še zdaj vem. Bilo je v času, ko cvete po tratah največ cvetja, ko so dnevi dolgi in vroči, a noči kratke, mile in tople. Prišla sva z Janošem sredi popoldneva. Na gradu so obhajali nekakšno slavje, menda god gospe Agate. Bilo je zbrane precej gospode, ki je bila ob najinem prihodu že dokaj izigrana. Vina jim namreč ni manjkalo. Tudi nama so postregli s pijačo, čim sva le malo zapela. Tedaj se me loti razposajenost. ‚Čakaj,‘ pravim Janošu madžarski, ‚danes si privoščim tole grofico.‘ Janoš se nasmehne, a jaz začnem:

‚Mijesećina, mijesećina

upala u vrata ...‘«

»Oj, pa to je pesem, ki sva jo peli nocoj,« se je zavzela Janka.

»Ista, res! Bila je uvodna pesem mojega gorja! ...«

Margit je ječe vzdihnila in obmolknila.

»Da nisem nikdar storila tega! Med petjem je moje poglede opazil grof Jurij. ‚Dobro tebi, lepi pevec!‘ mi je dejal, ko sem končala pesem. Iz njegovih oči so bliskale strele, a niso bile to puščice srda. Sam grof Jurij mi je prinesel majoliko žlahtnega vina in mi šepnil:

‚Krasotica mlada, kaj te je nagnalo na to pot?‘

Ko sem videla, da sem razkrinkana, sem zardela in naglo srebnila nekaj požirkov, da skrijem zadrego. Medtem mi je šepetal grof: ‚Ostani s svojim mladim drugom naš gost!‘

Sam me je potlej spremil za mizo in odkazal Janošu in meni odlično mesto. Dočim pa je bil Janoš še plah v nastopu in negotov v besedi, je iz mene kar kipelo. Govorila sem na vse strani, zabavala zdaj tega, zdaj onega, pripovedovala, pela in pela, da so vsi strmeli. Motala sem se okrog gospe Agate, ji gostolela in sladko govorila, da je venomer pordevala. Pravila sem ji najbolj pestre zgodbe, kar se jih je moglo sproti poroditi v moji razgreti glavi, vmes pa sem ji vdano prisegala, da še nisem videla ženske, ki bi dosegala njeno lepoto.

Grof Jurij je bil kakor pereč ogenj. Visok mož je bil to, jak in košat in živahen in krut! Razumeš?«

Janka je molčala, a Margit jo je naenkrat vprašala:

»Ali si že kdaj ljubila?«

Janka je zadrhtela:

»Nikar, tetka ...«

Mislila je na daljno pusto in na Lajoša tam doli, ki je včasih sedel kraj nje in po cele ure sviral na gosli. Tako so jokali in vriskali in prosili glasovi, da se je Janki v bolestni nasladi širilo in krčilo srce in je često planila in z obema rokama pograbila Lajoša za črne kodre ter ga vgriznila v tilnik ... Kaj to tetki mar? Tega ji pač ne more in noče povedati ...

Iz zadrege jo je rešila Margit sama, ki je povzela:

»Ako nisi, še boš! To pride ... Si že videla kdaj v ogenj pusti? Nič ne veš, kje je začelo tleti, pa je že kar naenkrat vsa prostrana ravan polna rdečih zubljev ... Tako se zaneti v krvi. Nenadno in vsa v plamenu in bi umrla v divjem požaru strasti ...«

Tako ji tetka Margit še ni govorila nikoli, zato je Janka kar srebala njene besede. Niti dihati se ni prav upala, da je ne bi zmotila, ko je govorila:

»Še tisti dan sem tako omotala gospo Agato, da mi je čisto razgalila svoje srce. Za oddih me je spremila na vrt, kjer se je dojilja igrala z grajsko deco. Najstarejši, Herbert, je bil star kakih šest let. Krasen dečko, razigran ko žrebe v stepi, glasen in drzen, se me je takoj oprijel. Dve leti mlajši Lotar me je gledal po strani. Bil je bolj tihe narave ko njegov brat, nekam mehak in za otroka vse preveč zamišljen. Malo deklico je imela dojilja v naročju. Bila je še v povojih in je začudeno mežikala, ko me je zagledala.

‚Jaj,‘ je vzdihnilo dete. Tedaj pač nisem slutila, da pomeni ta edini krik nebogljenega deteta zame usodno prerokovanje.^[2]

Na vrtu sva ostali z gospo Agato morda kake pol ure. Mimo otrok sva šli po nasadih in sedli naposled v senčnico, kjer mi je graščakinja priznala, kako je nesrečna v svojem zakonu. Za hip me je skoro premagala njena resnična bolečina. Ni manjkalo dosti, pa bi jo bila začela tolažiti in bi se ji bila razodela, da sem tudi jaz samo ženska. Njene krotke rjave oči so zrle tako vdano, bogati kostanjevi lasje so bili spleteni preprosto, pa tudi sicer je bila skoro brez nakita, bolj podobna grajski služabnici kakor gospe. Ko sem ji nekajkrat poljubila roko, se je nagnila k meni in me vroče prižela nase. Tedaj, ah, tedaj me je spet premagala razposajenost!

‚To ubogo bitje,‘ sem si mislila, ‚ki drhti pred njim toliko življenj, hrepeneče objema svobodno hčerko puste ...‘ Še tik pred smrtjo bi se smejala v takem položaju, ali ne?«

Res, tudi Janka se je zahihitala, ko si je po tetinem pripovedovanju prav živo predočila to sliko. Hip za tem je bila spet nestrpna:

»In potem, tetka, potem?«

Margit se je zagledala v zvezde in nadaljevala:

»Potem mi je pravila, kako je njen mož, grof Jurij, strašen in okruten in besen, pa spet blag in dober in mil. ‚Najboljši človek pod solncem, a obenem sam vtelešeni zlodej,‘ je dejala in otrla solzo.

To me je bilo začelo mikati. Da je grof Jurij bistroviden, sem sklepala že po tem, ko me je tako hitro spoznal. Kar mi je zdaj pravila njegova žena o njem, ga je v mojih očeh le še poveličevalo ... Tako sem tisti dan prvič v svojem življenju zakoprnela po moškem. Ko sva se vračali k družbi, nama je bil prišel grof Jurij nasproti.

‚No, Agata, kako ti ugaja naš mili pevec?‘

Nisem vedela, ali je to grofov angelski ali satanski trenutek, vendar mi je zadovoljni smehljaj njegove soproge pričal, da ta hip ni prehudih oblakov na nebu njunega zakona.

‚Gospod ve povedati toliko lepega,‘ je dejala in sramežljivo povesila oči.

‚Da, da, ga tudi že vsa družba pogreša,‘ se je nasmehnil grof Jurij in me pomembno pogledal. Ob tistem pogledu sem zadrhtela, kakor da je šinila iskra vame.

‚Divno sokolje gnezdo je vaš prekrasni dom,‘ sem se poklonila Agati in se zahvalila grofu s pogledom. ‚Da mi ni čas odmerjen tako kratko in pot določena tako ostro, bi hotel ostati pod gostoljubno streho vaše milosti ...‘

‚Pa vendar ne boste odklonili našega vabila?‘ se je složno prestrašil grajski par.

Dražila sem oba, vsakega po svoje, ko sem jima začela pripovedovati, da nisem kakor drugi pevci, ki brezciljno tavajo iz kraja v kraj. Končno sem pristala na to, da ostaneva z Janošem nekaj dni na gradu, kajti grof Jurij je dejal s šaljivo strogostjo:

‚Ako nočete biti moj gost, boste pač moj jetnik!‘

‚Ah, zakaj imaš brž silo v mislih?‘ je potožila gospa Agata, jaz pa sem se poklonila:

‚Čast mi je torej biti vaš gost in niti jetništva bi se ne branil v vašem zanosnem okrilju.‘

Pod noč mi je dejal grof:

‚Sam vrag neti ogenj, ki ti gori v očeh.‘

Tedaj sem zapečatila svojo usodo z besedami:

‚Srečna sem, če je našla moja skromna malenkost milost v vaših prelepih očeh.‘

Odslej je bil grof ko plamen na vetru. Vrstile so se napitnice, govori, plesi, pa spet petje, šaljive stave in nebroj raznoterih družabnih igric, ki mi je grof Jurij z njimi spretno dokazoval svojo pozorno naklonjenost. Starejši moški so med zabavo razdirali prav krepke šale, mlajši so dvorili na desno in levo, grof Jurij pa je ostajal tako neizmenoma v moji bližini, da skoro ves večer nisem mogla več izpregovoriti z gospo Agato ...

Z bližajočim se jutrom so se začeli gostje poslavljati. Vse se je razšlo. Razen domačih in naju je ostal samo še neki grof Valter s soprogo Koleto. Bil je to Jurijev prijatelj in bojni tovariš in je bil prišel k njemu v posete. Ali tudi ta dvojica je ostala le nekaj dni v gradu.

Nama z Janošem so odkazali grajski troje lepih soban v vzhodnem delu prvega nadstropja. Za grajske razmere razkošno opremljene sobe pa niso niti z daleka dosezale bajnega razkošja mojega očeta. Ko sem se tedaj proti poldnevu prebudila, se mi je prvič stožilo po svojcih. V mehki zatopljenosti sem pozabila na svojo vlogo. Še vsa ženska sem planila iz postelje k oknu in zapela, ko me preplaši moški smeh. Bil je grof Jurij, ki se mi je smejal z vrta in mi nekajkrat krepko zamahnil z roko v pozdrav. Odskočila sem takoj, vendar se nisem mogla premagati, da mu ne bi bila z roko vrgla poljubčka – kakor nekdaj očetu, ko sem v diru jezdila mimo njega ...

Zmedena, zbegana in kakor sama s seboj sprta sem potem odšla k Janošu, ki je še spal. Omahnila sem na posteljo in ga predramila s svojim ihtenjem.

‚Kaj plakaš, Margit?‘ se me je prestrašil, a jaz mu nisem vedela odgovora. Hotela sem ga že prositi, da jo kar na lepem odkuriva iz grada k svojim ljudem, toda bilo je prepozno! Nisem več imela te moči; kajti v krvi je že gorelo in slika grofa Jurija je venomer žgoče žarela pred mojimi očmi ...

Grof in grofica sta tekmovala v ljubeznivosti do mene; le toliko je pazil grof, da nisem bila z gospo Agato nikoli preveč sama, kar mi je bilo na tihem prav všeč. Bala sem se namreč zagate, v kakršno bi bila zabredla, ako bi kdaj zaljubljena grofica premočno zahrepenela po moji moškosti ...

Živela sem življenje kakor na žerjavici. Da Agata svojemu možu ni delala krivice, sem kmalu spoznala. Kadar je grof govoril o vojnah, krivovercih ali čarovnicah, se je kar cedilo krvi. Kmetje, ki so ga srečavali, so se mu priklanjali kakor drevje viharju. Enako brez mere je bil v dobroti. Včasih je en sam dan ozdravil vse rane, kar jih je zasekal njegov besneči bič po ves teden.

Jurijeva zvesta senca je bil njegov valpet Bartol Rottenkörner.«

»Ta, ki si z njim govorila nocoj?« se je začudila Janka.

Margit je potrdila:

»Takoj prvi čas sem opazila, da je ni zle in ne blage skrivnosti, ki je grof ne bi zaupal temu človeku. Darila, kar mi jih je dajal, pozdrave, vabila in sporočila, vse mi je pošiljal po njem ...

Na veliki šmaren je bilo, ko sem po maši hodila po vrtu. Pridružila se mi je gospa Agata in mi nekam zadovoljno povedala, da je grof odjezdil h gospodi v soseščino. Mene je kljub vročini zamrazilo, grofica pa je bila vsa blažena. Izpraševala me je o vsem mogočem, da sem si komaj sproti izmišljala odgovore. Naposled me je povabila v grad, mi razkazala vse znamenitosti in začrnele slike prednikov in me nazadnje odvedla v svoje sobane. Meni je gomazelo po udih, ona pa je koprnela po nežnosti. Objamem jo tedaj in se premagam celo toliko, da jo začnem poljubljati, ko nenadoma nekaj zaropoče in zaštorklja, v sobo pa plane sam grof Jurij, a kmalu za njim njegova senca Bartol Rottenkörner. Grofica prebledi in se vrže na kolena predenj. Prvo, kar more izustiti, je prošnja:

‚Milost, Jurij, on je nedolžen ...‘

Z drhtečo roko pokaže name, toda grof vihra. Divje psovke bruhajo iz njega, medtem ko s pogledom zaukaže valptu, naj me pograbi in odpelje v ječo. Kakor v snu sem še čula grofičin jok, pa so se že zaklenila vrata za menoj. Ali prostor, kamor me je nežno odrinil valpet, ni bil prav nič podoben ječi. Bila je krasna soba, mnogo lepša in razkošnejša mimo vseh, kar sem jih bila dotlej videla v gradu.

Sama nisem vedela, kaj naj vse to pomeni. Ko tako hodim po sobi, se tiho odpro vrata, a pred menoj stoji grof Jurij. Kakor da ni pri vsem tem čisto nič nenavadnega, mi krepko stisne roko.

‚Pozdravljen, moj lepi pevec,‘ pravi in se zasmeje.

‚Ali nisem imenitno napravil?‘ me vpraša nato naravnost in neprisiljeno. Morala sem se zasmejati.

‚Kaj je, gospod grof?‘ pravim iz smeha, ‚jaz vas ne razumem.‘

‚Se že pomeniva,‘ odvrne z malomarno kretnjo grof Jurij in me posadi v naročje. Nato mi začne pripovedovati, da me je vzljubil, čim je zaslutil žensko v meni. Njegova beseda je bolj in bolj prekipevala v strasti.

‚Da mi je izgubiti večno zveličanje, moraš biti moja, razumeš, moja!‘ je vzkliknil nazadnje in me začel poljubljati s tako plamtečo strastjo, da je vse gorelo v meni. Bila sem brez uma in brez moči, slepo na voljo grofu v vsem, kar mu je velela vroča kri v trenutkih najbolj nebrzdane sle ...

‚In kaj je z gospo Agato?‘ se vzdramim naposled kakor na pozorišču. Tedaj mi Jurij pove, da je bil takoj opazil njeno nagnenje in da ga je to na moč zabavalo. Slednjič se je domislil, kako lahko izrabi to ženino šibkost. Zato jo je iznenadil z menoj in jo prisilil, da za nekaj časa odide z otroki, mene pa da bo sodil sam.

Bil je sam s seboj zadovoljen, ko mi je pripovedoval, jaz pa sem menila, da je to njegovo početje dokaz vse premagujoče ljubezni, ki ne pozna ovir. In sem bila njegova z vsem svojim bitjem. Povedala sem mu vse, kdo sem in kaj, kako sem v prešernem navalu svoje krvi ostavila očeta in svojce in oddrvela v svet. Jurij je hvalil mojo predrznost in podjetnost, mojo odločno samostojnost in mojo mlado lepoto. In prisegel mi je, da me ne zavrže nikoli, pa če bi se moral tudi s samim peklom vezati zame! ...

Poslej sem živela kakor v omotičnem snu. Za neposvečene sem bila pevec in grajski gost, grofu pa vroča, zvesta družica. Spremljala sem ga po vseh njegovih potih, obiskovala bližnje gradove in uživala življenje, ki bi ga zaman skušala slikati moja medla beseda. Še danes ne vem, kje se je vzelo v meni toliko ljubezni, kolikor sem je mogla raztrositi tisti čas.

Ko je minilo poletje in je prešla jesen, sem v tišini dremave zime opazila, da pojenjuje moja vabljiva vitkost. Sama se tega nisem niti prestrašila, ko pa sem zaupala skrivnost grofu, je prebledel. Iz dneva v dan sem opažala, kako ugaša ogenj v njem.

Janošu se je tedaj zahotelo k svojim.

‚Margit,‘ mi je dejal, ‚ali nikoli ne misliš na očeta?‘

Isti dan mi je prišel Bartol Rottenkörner povedat, da njegove milosti, gospoda grofa, zdaj nekaj časa ne bo in da me je izročil njemu v varstvo.

‚Njegova milost, gospod grof, tudi želi, da s svojim drugom ostanete ta čas v sobanah, a stregel vama bo Andrej,‘ je dejal valpet, se poklonil in zaklenil naju z Janošem v sobo. Iz ljubice, žene in družice sem tako čez noč postala grofova jetnica.

Prvi hip nisem mogla niti verjeti, da je kaj takega mogoče; ko pa sem nekajkrat zaman skušala odpreti vrata, sem morala spoznati, da so mi sporočile valptove besede le strašno resnico. Vrgla sem se na gola tla in v divji žalosti jela preklinjati nesrečno uro svojega rojstva. Z nohti sem si razpraskala obraz, si pulila lase in se zvijala v krčeviti bolečini. In še svoje telo sem preklela in življenje, ki se je bilo pričelo buditi v njem ...

Tedaj je Janoš izvedel, kako je z menoj. Pokleknil je k meni, me tolažil in mi obljubil, da me ne zapusti v bridkosti in da hoče maščevati krivico, ki mi jo je prizadejal grof.

Nekaj dni nisem potlej videla nikogar razen hlapca Andreja, ki je hodil nama z Janošem streč. Bil je ljubezniv, dober dečko. Povedal mi je, da je grof Jurij odšel po grofico in da pride z njima tudi grof Valter z gospo Koleto ...

Sedaj sem se šele popolnoma zavedela, da je moj položaj res docela obupen. Pohotni lisjak se me je bil preobjedel in se zdaj vrača k svoji mirni, krotki ženici. A kaj namerava z menoj? Pač mi je burilo stotero raznih domnev po glavi, vendar ni mogla nobena zmanjšati skeleče negotovosti.

Včasih je prišel pogledat k meni Bartol Rottenkörner. Vprašal me je vselej, ali sem dobro postrežena, zadovoljna s hrano in polno takih budalosti, na vsa moja vprašanja pa ni hotel nikoli vedeti nobenega odgovora ...

Tedaj sem zasovražila njegove lisičje oči in tisto pasjo vdanost, s kakršno je izvrševal grofova naročila. Pri nekem takem obisku se mi je zdel valpet malo prijaznejši in zgovornejši kot po navadi. Skušala sem ga torej premotiti z nežnostjo, on pa me je odrinil in se z zaničljivim pomilovanjem ozrl po izboklini mojega života. Tako sem spoznala, da je vsak up zaman. V topi boli sem pričakovala dopolnitve svoje usode. Čez dan sem se premagovala, da ne bi preveč raztužila Janoša, vse dolge zimske noči pa sem v obupu preihtela. Jaoj majke moje jadne, kaj sem potočila solzá v onih strašnih, neskončnih zimskih nočeh! ...

Od Andreja sem izvedela, da je gospa Koleta imela že troje dece in da ji noben otrok ne živi več ko teden dni. Ker zdaj pričakuje četrto dete, noče preživeti tega dogodka doma, češ, da ji je tam uročeno. Zato pride z grofom Valterjem na Jurijevo povabilo semkaj.

Po deželi se je že smehljala pomlad, ko sem slednjič izvedela novico, da se je grof Jurij s soprogo vrnil in da sta prišla tudi napovedana gosta. Dan za dnem sem čakala, da me Jurij poseti ali da mi vsaj kaj sporoči. Ko me je naposled brezupno pričakovanje že skoro pritiralo v blaznost, me neko noč nenadno prebudi iz blodnih sanj Bartol Rottenkörner, ki odvede Janoša iz sobe.

‚Njegova milost gospod grof želi govoriti z vami brez prič,‘ pravi in odide z bratom. Komaj izgine valpet, pride v sobo grof. O nekdanji prijaznosti ni več sledu. Njegovo govorjenje je hladno, mirno in zaničljivo, ko mi pripoveduje, kako je odločil. Kar je zahteval od mene, je bilo tako zločinsko, da nočem s tem žaliti tvojih ušes. Od studa in bolečine sem zarjula, da nočem, nočem in nočem biti morilka svojega otroka, on pa je kakor s šapo hlastnil s svojo težko roko po meni in mi tiščal usta.

‚Saj se še ne mudi,‘ je dejal čisto mirno. ‚Česar danes nočeš, si boš kesneje morda želela,‘ se mi je rogal, medtem ko se je vrnil Bartol Rottenkörner.

‚Vaša skrb bodi, da nam ognjeviti pevec ne bo kalil nočnega miru,‘ je ledeno naročil valptu in odšel, ne da bi mi bil privoščil samo še eno besedo tolažbe. In jaz, dete, sem ga tedaj še vedno ljubila ...

Joj, Janka miljena, da ti morem povedati, kaj sem trpela tedaj! V solzah sem tiho klicala rešilko smrt, Bartol Rottenkörner pa me je mirno stražil, kakor da ne trpi poleg njega človek, ampak osovražena žival ... Zaman sem vpraševala, s čim sem si zaslužila to strašno kazen, zaman poizvedovala po usodi svojega nesrečnega brata: valpet je molčal ko noč! ...

Tako sem trpela dan za dnem in noč za nočjo, kljub vsej tej grozi pa se je s strašno naglico bližal trenutek, ko bi se bil moral dopolniti moj čas.

Majnik se je že razcvital, ko mi nekoč zaupa dobri Andrej, da je Janoš pobegnil in da so se po brezuspešnem iskanju že vrnili vsi, ki so se bili zapodili v lov za njim. Več mi ni mogel povedati.

Tisti dan, ko so me premagale bolečine, mi je šepnil Andrej: ‚Ako znaš moliti, Margit, moli, da dobiš deklico!‘ Takrat nisem razumela pomena njegovih besedi, že drugi dan po detetovem rojstvu pa sem izvedela vse ... Ah, Janka, solnce moje mlado, kako so strašni, grozni vsi ti črni spomini! ...

Zlato je zažarelo pomladno solnce, ko se je prvič oglasilo moje dete, moja Vilma ... Vse gorje in bolečine in vse trpljenje sem pozabila tisti trenutek in trdno upala, da pride Jurij in pogleda, kakšno bitje ga bo nekoč klicalo z imenom oče, a prišel je šele drugi dan. Bil je zdaj dokaj prijaznejši. Voščil mi je srečo, vprašal po mojem in otrokovem zdravju in se sploh vedel tako, kakor da mu je žal hudobe, s kakršno me je bil mučil, ko sva se videla zadnjič. V nadi, da se zopet vse preokrene na dobro, sem bila srečna in zadovoljna. S trudnim glasom sem jela razodevati grofu svoja topla čuvstva in ga zagotavljati, da mu odpuščam vse, kar mi je storil žalega. Jurij me je poslušal, se včasih zadovoljno nasmehnil in naposled zamrmral: ‚Saj sem vedel, da si pametna! Čemu naj bi sicer bila ciganka!‘ Besedo ‚ciganka‘ je izrekel s takim čudnim poudarkom, da sem se takoj prestrašila. V kratkih besedah mi je nato zaupal, da je tudi soproga grofa Valterja, gospa Koleta, malo pred menoj povila dete, deklico, ki pa se je že preselila med nebeške krilatce. Grofica Koleta še sedaj ne ve te trpke resnice, ker preti sicer nevarnost, da se ji omrači um. Grof Valter je neki ves potrt in obupan in ne ve, kako naj si pomaga. On pa, grof Jurij, je zadovoljen, da je tako, kajti sedaj lahko pomaga prijatelju, mu reši soprogo in vrne hčerko, obenem pa pomaga sebi in meni iz kočljivega položaja. Govoril je hitro in hlastno. Hvaležno sem poslušala njegove besede, ker so se mi zdele pametne in dobre. Zahvalila sem se mu celo za njegovo nežnost in ga klicala z najslajšimi imeni, kar jih je mogla v iskrenem ganotju izbrati moja ljubezen.

Ko sem bila že čisto uverjena, da se mi zopet smeje solnce sreče, sem ga vprašala, kaj poreče na to gospa Agata. Pošteno in po svoji vesti sem mu zatrdila, da bi me bolelo, če bi ona trpela zavoljo mene, ko mi vendar ni nikdar storila ničesar žalega. ‚Saj to mislim tudi jaz,‘ mi je odvrnil grof Jurij, ‚in le veseli me, da sva zopet enkrat ene misli. Dete dava grofu Valterju, ki ga podvrže svoji ženi. Tako gospa Koleta ne bo niti slutila, da ne vzgaja svoje hčerke. Soprogi, ki misli, da stokaš v ječi, porečem, da je tvoja kazen prestana in da te zdaj odpuščam. Gotovo se bo ginljivo poslovila od tebe in te še celo prosila odpuščanja. Tako lepo odideš, kamor te bo volja, poiščeš brata, ki se gotovo klati kje v bližini, pa začneta na novo, kakor se vama poljubi. Mislim, da molčati znaš. Veruješ mi lahko, da mošnje ne zadrgnem.‘

Da veš, kako so padale name te strašne besede! Za vsako bi bila rajši pretrpela udarec z bičem po golem telesu! Kar sem imela moči, sem jo zbrala, planila kvišku, stisnila dete na prsi in zajecljala: ‚Jurij, človek, vrag, ali so to res tvoje besede?‘ ‚Kaj ti je naenkrat?‘ se je mrzlo začudil grof in mi začel zatrjevati, da ne razume mojega razburjenja. Ko da baranta za svoje kmete, mi je našteval vse mogoče dobrine, ki bi jih bila deležna moja Vilma, ako pristanem na njegov predlog. Tedaj sem naposled uvidela, da sem popolnoma ukanjena.

‚Še volkulja ne izda svojega roda, ti pa hočeš, da prodam svoje prvo, svoje edino dete,‘ sem ga izkušala odvrniti od njegove pogubne misli, on pa je zdaj naenkrat pokazal svoj drug obraz. ‚Dobro, ciganka,‘ je siknil strupeno, ‚hotel sem ti prav, a ti nočeš! Vedi torej, da mi ciganski črviči ne bodo rušili mojih načrtov! Revše črno, ti se boš upiralo grofu Juriju? Kje je tvoja uboga pamet, senca ciganska?‘ Vstopil se je predme in nadaljeval: ‚Nočeš, da bi bil tvoj nevredni plod povzdignjen v grofovski stan, pa se scvri z njim vred na grmadi, prekleta čarovnica!‘ Še preden sem mu sploh mogla odgovoriti, se je izbljuval: ‚Da, čarovnica si! Začarala si mojo nesrečno soprogo, začarala mene, začarala celo komaj rojeno hčerko blage gospe Kolete, nedolžno dete, ki je moralo umreti zavoljo tvojih čarodejstev! Vsi smo videli, da je bilo dete zdravo, vsi vemo, da je mrtvo! Kdo naj bi ga bil usmrtil, da ga ni umorila tvoja čarovnija? Hej, vražje seme, prič je dovolj!‘

‚Prič dovolj,‘ je ponovil Bartol Rottenkörner, ki je bil menda samo čakal tega trenutka, da lahko pride za grofom. Meni se je zvrtelo pred očmi. ‚Zveri,‘ sem zaječala in z detetom v naročju pokleknila pred grofa. ‚Ubij me, lopov, samo pusti dete, ki je vendar tudi tvoje!‘ Grof je tedaj vzel mojo Vilmo in jo izročil valptu, mene pa so zapustile moči. Ko sem se zopet osvestila, je bil v sobi samo grof Jurij.

‚Grmada ti torej ne diši,‘ se je zarežal. ‚Nič ne de. Grofica Koleta že ima zdaj hčerko. Vidiš, vražje seme, kako sem poskrbel za svojega otroka! In tebi, vragulja, zavežem jezik! A ne z zlatom, le nič se ne boj! Tudi pečina pod gradom je dovolj strma in visoka, da se na njej lahko razlete tvoje ciganske kosti. O, grof Jurij ve, kaj dela.‘ To je bila moja obsodba. Še tisto noč me je valpet izročil Andreju.«

»In on ti je prizanesel?« je ihte vprašala Janka.

»Da, on!«

»Uboga tetka!«

Margit je sedla in prisluhnila.

»Kaj je?« se je zganila Janka.

»Menila sem, da čujem prihajati tvojega očeta, pa sem se bržčas zmotila. Vsekakor pa mora priti kmalu,« je odvrnila Margit.

Po kratkem premoru zopet Janka:

»A kaj je bilo potem, ko si se rešila iz Jurijevih krempljev?«

»Potem, dete? Vse je bilo le gorje in zgolj muka in groza poslej! Tavala sem vsa bedna po okolici, se skrivala čez dan po goščavah, ponoči pa sem si iskala hrane in hodila k Savi vodi, da bi me vzela k sebi. Šele tisti čas sem prav zasovražila grofa Jurija, vendar sem bila tako izmučena, da nisem mogla razumeti, kaj terja od mene njegova satanska nevera ... Ko sem se tretjo noč po svoji rešitvi hotela predati valovom Save, plane iz goščave k meni Janoš! On me je zdaj drugič otel. Ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo, je zaškripal z zobmi, me prijel za roko in me molče odvedel s seboj. Hodila sva dolgo in se šele proti jutru ustavila v šumi, kjer je imel Janoš pripravljena dva konja. Zavihtela sva se vsak na enega in odjezdila proti jugovzhodu. Tedaj mi je bilo pač čisto vseeno, kam me pelje brat in kaj se zgodi z menoj. Brez volje sem pustila žival, da je šla, kakor ji je bilo drago, medtem ko sem brez solz jokala za svojim detetom in za izgubljeno mladostjo ...«

Margit je prejenjala in začela zateglo ihteti.

»Jojme, tetka, nikar ne plakaj,« se je nežno stisnila k njej Janka, »saj praviš, da pride nocoj moj tatek.«

»Pride, pride, dete! Vidiš, zdaj tudi ne jokam več,« jo je pomirila Margit.

Molčanje je nato prva prekinila Janka s prošnjo, naj ji teta pove do kraja; potem pa je z zamolklim glasom nadaljavala Margit:

»Dolgo sva blodila z Janošom okrog, preden sva naletela na svoje. Mater mojo je bila medtem že zagrnila črna zemlja, a oče moj me je preklel. Vedel je vse, pa je zavrgel Janoša in mene, da sva komaj ubežala njegovemu nepomirljivemu srdu. V najtrpkejšem obupu sem prosila Janoša, naj bo usmiljen in naj konča moje nesrečno življenje, on pa me je srdito pogledal, češ: ‚Ali ne veš, da imaš otroka, ki ga moraš oteti? In vraga, ki ti je požgal mladost, hočeš pustiti brez osvete?‘

Tako sem se zavedla, da moram živeti. Počasi sva z Janošem zbrala lastno tropo ljudi. Jaz sem ostala sama in živim le misli na dete, na svojo zlato Vilmo in na osveto, Janoš pa si je vzel ženo, vendar mi je kljub temu ostal zvest pomočnik. V te kraje se sicer nisva dosti upala, jaz se že celo nisem smela podajati semkaj, vendar sva jih tako prepregla z ogledniki, da sva sproti izvedela vse, kar se je zgodilo važnega na gradu. Ko je grofici Agati umrla hčerkica, sem bila takoj obveščena. Čula sem tudi, da rase moja Vilma kakor mlada roža, da so ji grajski dali ime Olga in da jo smatra grofica Koleta res za svojo hčer. Ženska, ki je bila navzočna pri Vilminem rojstvu, je morala to svojo službo po volji grofa Jurija plačati z življenjem, da bi skrivnost ne prišla na dan. Cigane so odtlej preganjali in jih še preganjajo v tem okolišu kot divje zveri, vendar niso mogli nikdar zalotiti nobenega, ki je poizvedoval po mojem naročilu. Minevala so medtem tudi leta, ko se ni zgodilo nič posebnega, a želja po maščevanju mi je pila kri ...

Janoš je že večkrat sam hotel poslati grofa Jurija k vragu, toda meni je bilo to premalo. Kaj mi je njegova smrt? Jaz sem hotela, da trpi, trpi, da okusi vsaj del onega gorja, ki sem ga morala in ga še moram trpeti jaz! Ali usoda je hotela drugače! ... Jutri bo tri leta, kar je nehalo biti njegovo peklensko srce. Pred kratkim je umrl Andrej – in mene ne veže nič več. Pač mi je bilo hudo, ko sem zaznala za Jurijevo smrt, ali česar nisem mogla dovršiti nad njim, naj okusita njegova sinova! Zato sva z Janošem izbrala jutrišnji dan, da vrževa zadnjo karto ...«

Janka je hotela vedeti še nešteto podrobnosti, toda Margit ji je odvrnila samo:

»Za nocoj bodi dovolj! Ostalo izveš, ko pride tata!«

S tem se je morala zadovoljiti. Premišljala je burno usodo tete Margit in tiho ugibala, kaj ji še vse razkrije jutrišnji dan, dokler ji ni sen zaklopil trudnih oči.

Margit je v dve gube zvita ždela na nastelji in čakala nalik mački na preži ...

IV.

Gospa Klara, soproga grofa Lotarja, je bila živo nasprotje svakinje. Bila je srednje postave, bolj krepka kot vitka, sicer pa prikupljiva ženska. Svetloplave lase je spletala v dve močni kiti, ki sta ji v venec zviti krasili glavo. Vodenomodre oči so živahno in samozavestno gledale v svet, a njena polt je bila alabastrsko bela in z rožnim nadihom na licih. Le proti nosu so jo kazile goste rjave pege.

Ko je bila tisto popoldne zagledala na dvorišču ciganko Janko, se je nehote zdrznila; mlada ženska je bila neverjetno podobna grofici Olgi, tako silno podobna, da se je gospa Klara nehote domislila govoric, ki se jih je spominjala še izza dekliških časov. Pred komaj dvemi leti, ko se je ženil grof Herbert, je namreč šlo čez in čez po gradovih v okolici šušljanje, da je njegova izvoljenka temnega pokolenja. Sicer tega nihče ni izrekel javno in na glas, vendar je bilo mnogo namigavanja, zlasti še med služinčadjo. Govorili so o nekšni skrivnostni ljubici pokojnega grofa Jurija in o tem, kako je grofica Koleta vzela tuje dete, ker ga je smatrala za svoje. Seveda se je zdelo že tedaj Klari vse skupaj tako neverjetno in nespametno, da se je le smejala, toda poslušala je rada, ker je bilo nenavadno in je dražilo njeno domišljijo. Ko pa je Klara pred dobrim letom postala žena Herbertovega brata Lotarja in tako natančneje spoznala svojo svakinjo, sploh ni več mislila na tisto besedičenje. Olgina krasna pojava, njen fini, res gosposki nastop in zlasti njena izredna duhovitost, vse to je provzročalo, da je Olga med gospemi svojega kroga zavzemala prav odlično mesto kljub svoji mladosti, tako odlično celo, da jo je Klara na tihem zavidala ... Ko pa je danes zagledala ciganko, ki je pela na dvorišču, je res spet morala misliti na vse, kar je bila kdaj čula o Olgi ...

Bila pa je gospa Klara ponosne narave in taka, da je bila rajši prva kot druga ... In čim dalje je gledala ciganko, tem bolj si je želela, da bi bile tiste polpozabljene govorice resnične ... Potem bi bil grof Herbert pač onemogočen in njegov zakon čisto nizkotno krvoskrunstvo ...

Mraz jo je spreletel ob tej misli ... Na Herbertovo mesto bi stopil Lotar, na Olgino ona sama ...

Obšla jo je taka razburjenost, da se je morala malo odmakniti od okna, vendar je opazila, kako je kmalu za ciganko izginil z dvorišča tudi valpet Henrik Zechner. To jo je še bolj podžgalo. Kar je Lotarjeva žena, še ni videla cigana tod. In zdaj naenkrat ... Dokler je ciganka pela, se ni valpet niti zganil, potem pa ...

»Neumna sem,« si je dejala. »Sicer pa jutri še enkrat natanko pogledam, ko se snideva z Olgo zgoraj v kapeli pri črni maši ...«

Za trenutek je tako pregnala neprijetne misli. Sedla je na divan in se lotila vezenja, vendar ji ni šlo. Začela je pregledovati obleke in pomerjati za naslednji dan. Ali kar je tudi poskusila, vse se ji je zdelo preslabo za tekmovanje z Olgo. Nejevoljna si je ogrnila plašč, požvižgala sirastemu lovskemu psu in odšla proti pristavi. Spotoma je zagledala v dalji par. Bila sta valpet in ciganska pevka. Izza debla stare tepke je videla gospa Klara, kako se je Henrik Zechner sklonil k ciganki in jo poljubil.

»No, lepa druščina,« je jezno zamrmrala gospa Klara.

Pričakala je valpta in ga osorno vprašala:

»Od kdaj je navada, da se grajski bratijo s cigansko drhaljo?«

Henrik Zechner je zardel. V vidni zadregi je zatrjeval, da je hotel izvedeti od ciganke, kje tabore njeni ljudje, ker bi jih nato s pomočjo ljudi grofa Herberta lahko zajeli.

»Meni se pa le zdi, da vam je bil v mislih čisto drugačen lov,« je pikro odvrnila gospa Klara in se vrnila v grad, medtem ko se je valpet pomudil na pristavi.

»Vrag te jašt,« je godrnjal sam zase, »kako so vsi pičeni na cigane! A mala je le lepa! Glavo bi stavil, da je v rodu z grofico Olgo! ...«

Misel ga je popolnoma prevzela.

»Čudni gnezdi sta ta dva gradova,« je dalje pletel svoje misli. »Vse je tako svečano tod in tako skrivnostno, pa vendar kaže, da svetli videz zakriva gnojne rane ...«

Tiho in zadovoljno se je nasmehnil, ko je pomislil, kaj bi bilo, ako bi vse tajnosti bučile na dan.

»To bi bilo novic po gradovih,« se je veselil. Vendar se je kmalu otresel takega razmišljanja. Ciganka ga je bila razpalila in se mu je zdaj zahotelo ljubezni. Odbral si je svojega konja in se z izgovorom, da pojde pogledat koruzna polja, zapodil proti Bregu, kjer ga je v mladi vernosti ljubilo zalo kmetsko dekle. Med potjo je naletel na ženšče, ki je javkalo za grmičevjem ob poti. Bil je ne bi niti opazil, da ni zamoledovala:

»Milost, milost, prejasni gospod mladi! Naj vam sije solnce zlato, naj vas ljubi mesečina bleda, naj vas čuva sreče zvezda ...«

»Pasja vera,« je prekinil valpet ploho njenih blagrov, »kaj se vlačiš tod, babura?«

»Ojme, svetli biser, zali vitez,« se je prihulila ženska, »rada bi vam povedala srečo ...«

Henrik se je zasmejal:

»Srečo? Pravi jo sebi!«

»Oj, nikarte, sokol bistri! Mene ni zibala sreča,« je zategnila baba. »Nerojeni mi je bilo sojeno gorje! Ali milost vaša je kot solnce ...«

Dasi je govorila samo razcapana babura, se je njeno poveličevanje vendarle laskalo valptu. Razjahal je konja in se zagrohotal:

»No, daj, da vidim, koliko veš in znaš! Povej mi kaj iz prošlosti moje!«

Ženska je pazno motrila njegovo desno dlan, nekaj časa molčala in se nazadnje zavzela:

»Joj, oj kaj mi kaže vaša prelepa roka! Jasni gospodi služite, preblagemu gospodu Lotarju, a sreča vam je mila kakor roži pomladno solnce. Ni še solnce enkrat prehodilo svoje poti od iztoka do zapada, kar vam je pela krasotica iz rodu, ki je rod prelepe Olge, gospe mogočnega gospoda Herberta ...«

Pri zadnjih besedah je ženska skrila obraz, da ni mogel Henrik Zechner opaziti, kako se je pošastno zabliskalo v njenih očeh.

»Kaj budališ?« jo je nahrulil, dasi mu je bilo njeno govorjenje po volji. »Zdaj vidim, da ne veš čisto nič! Jaz sem vitez!«

»Da, gospod prejasni,« je ženska še niže sklonila glavo, »vaša roka pravi, da ste Henrik Zechner, predobri valpet gospoda grofa Lotarja.«

Mladi mož je izbuljil oči. Žensko izdaja že njena beseda, da je tujka, pa vendar ve natanko, kdo je on! ...

»Do duše, baba,« jo ostro zaroti, »če veš ti, kdo sem jaz, bi se spodobilo, da mi tudi poveš, kdo si ti ...«

Ženska šine kvišku, se visoko vzravna in mu pogleda predrzno v oči. Valpet se nehote nasloni na svojega konja, tako čudno ga presune ta pogled.

»Jaz sem Margit,« tiho sikne ženska in se okrene.

Preden se je Henrik Zechner prav zavedel, s kom je govoril, je ženska izginila, kakor da se je vdrla v zemljo.

»Ali se mi sanja ali blodijo duhovi tod?« se je stresel in je bil ves omotičen. Zajahal je spet konja in kakor megla odjezdil k svoji ljubici, toda bil je tako raztresen in zamišljen, da ga je mladenka venomer plaho vpraševala, kaj mu teži srce. Bolj ko ji je zatrjeval, da mu ni nič, bolj se je ljubica bala zanj.

»Da bi le ne bil uročen,« je vzdihnila nazadnje, »ko se bojda spet cigani klatijo tod okrog.«

»Cigani?« jo je prekinil valpet.

»Da, teh se varuj!« ga je svarila mladenka.

V nadi, da še kaj izve, je vprašal Zechner, zakaj naj bi se jih moral bati, dekle pa mu je nato začelo pripovedovati zgodbo o pokojnem grofu Juriju in njegovi ljubici. V zrcalu ljudske domišljije je bila še vse strašnejša kakor jo je pripovedovala Margit sama svoji nečakinji. Poleg tega je izvedel nekaj, kar mu dotlej še ni bilo znano. Deklina je namreč pripovedovala, da so se bili takrat, ko se je ženil grof Herbert, pojavili v okolici cigani, ki so pripovedovali kmetom, da bo mladi par nesrečen. Napovedovali so, da zakonca ne bosta imela otrok, a če bi jih kaj bilo, da ne bodo mladima v srečo.

Valpet Henrik se je nasmehnil, vendar mu je vse brnelo po glavi. Ne da bi ga presunilo, kar je bil slišal, le nekšna razposajenost ga je obšla. Smeh ga je dražil ob misli, da cigani prihajajo, pa najsi jih na Herbertov ukaz Bartol Rottenkörner še tako preganja.

Ko je potem zvečer jezdil domov in srečal Herbertovega valpta, si ni mogel kaj, da ga ne bi bil podražil, vendar ni niti slutil, da prihaja tudi Bartol sam od tiste Margit, ki je bila popoldne njega vznemirila s svojim vedeževanjem.

V.

Isto popoldne, ko je Bartol Rottenkörner po tolikih letih spet videl ciganko Margit, ki je bila malo pred njim vedeževala Henriku Zechnerju, se je vrnil grof Lotar z gornjega gradu nekam otožen domov. Obiskal je bil brata Herberta in se pri tem zapletel s svakinjo Olgo v najrazličnejše pomenke. Bil je čisto tak kakor njegova pokojna mati: mehak, plah in neodločen. Tudi po vnanje ji je bil močno podoben. Isti kostanjevi lasje, iste rjave oči, da, celo iste obzirne kretnje so bile značilne pri njem kakor nekoč pri njegovi materi. V svakinji je spoštoval žensko, ki jo je občudoval ne le zaradi lepote, ampak morda še bolj zbog njene očarljive duhovitosti in samostojnega presojanja in pojmovanja vseh vprašanj in dogodkov. Dokler je še živel njegov oče, je nekaj časa iskreno mislil nanjo in tega tudi ni preveč skrival. Zdelo se mu je pa, da očetu ni nič kaj po volji njegovo nagnjenje do te mladenke. Zato ni Olgi nikdar omenil, kaj čuti zanjo, dasi je prihajala še potem, ko je bil Bog gospo Koleto že poklical k sebi, za nekaj časa redno vsako leto z gospodom Valterjem v grad. Da misli na Olgo tudi Herbert, se mu ni niti sanjalo. Šele takrat, ko so bili vsi, oče Jurij, Herbert in Lotar, pri pogrebu grofa Valterja, se mu je zazdelo, da njegov brat nekam nenavadno iskreno sočustvuje z gospodično Olgo. Globoko v srcu ga je zabolelo to spoznanje, zlasti ko je opazil, da Olgi pozornost njegovega brata ni neljuba. Nikakor pa se ni mogel povzpeti do tega, da bi bil začel tekmovati z bratom. Tiho se je umaknil in skušal preboleti prevaro svojih skritih sanj. Odpravil se je bil tja daleč za Nemški Gradec, kjer je imel sorodnika po materini strani, čudaka, ki je živel sam zase v svojem gradu ko v luknji krt. Tujina mu sicer ni mogla zatemniti Olgine slike v duši, vendar mu je pomagala toliko, da se v njem ni naselila zavist. Poleg tega se je bil v tujini z veliko vnemo posvetil raznim znanostim in učenostim, da bi tako laže in tem bolj gotovo premagal svojo lastno bolečino.

Ko se je bil malo pred očetovo smrtjo vrnil domov, se je bilo nekdanje hrepenenje umaknilo občutju tople udanosti, slične oni, kakršna veže pobožnega kristjana s poveličano lepoto svetnic. Gotovo je žalost oplemenitila Lotarjeva čustva. Medtem ko je namreč Herbert sprejel očetovo smrt kot neizogibno naravno nujnost, je Lotarja dogodek globoko presunil. Ko je videl moža, ki ga je bil vajen gledati kot živo potrdilo oblasti in moči, nemega v krsti, mu je bilo, kakor da gine ves svet okrog njega. Le zavest brezupne ničnosti je bila živa in tako močna v njem, da se je zgrudil na kolena in izlil v solze svojo jedko bolečino. Ko pa so duhovni med popevanjem turobnega korala zadnjič blagoslavljali pokojnikovo truplo, se je Lotarju zahotelo, da bi legel kraj očeta in se na veke umiril ob njegovi mrtvi strani.

V tistem trenutku je zagledal Olgo. V žalni črnini je bila, kakor kip miru in tihe veličine, nedotakljiva in sveta. In Lotar jo je gledal kakor solnce nad seboj ...

Čim so bili pogrebni obredi končani in je minilo jedva nekaj dni, je Herbert s samozavestno kretnjo prevzel posle, ki so po očetovi smrti prešli nanj. Niti uslužbenci niti tlačani niso mogli občutiti nikake vrzeli v gospodarskem redu, le da je bil mladi Herbert še točnejši in natančnejši od očeta. Z Lotarjem je ravnal kakor s pridnim, ubogljivim otrokom. V trenutkih oddiha ga je rad imel poleg sebe in se razgovarjal z njim, sicer je pa pustil, da je počel, kar se mu je zljubilo. Medtem ko je Herberta veselil lov, je Lotar mnogo rajši hodil po grajskem cvetličnjaku in opazoval pestra čuda prirode. Herbert je tudi često jezdil na polje in sam nadziral dela tlačanov, Lotar pa se je tedaj zaprl v sobo in se udajal premišljanju. Tudi v kapeli je rad posedal in se v tajnosti nežnih občutij razgovarjal s svojim Bogom. V takih trenutkih je bil še najbolj srečen ...

Ko se je bližalo leto žalovanja h koncu, je Herbert nekoč stopil v sobo, kjer je Lotar ždel zaglobljen v premišljanje o svobodi in nesvobodi človekove volje.

»Daj, Lotar,« ga je predramil iz zatopljenosti, »pojezdiva malo na izprehod. Saj niti ne veš, kako lep dan se smehlja zunaj, ko vedno tičiš med zidovjem.«

Lotar se je raztreseno nasmehnil.

»Mislil sem, da morda ne utegneš,« je dejal, »a samemu se mi ne ljubi nikamor.«

Ko sta po kratki ježi zavila na senčnato gozdno pot, je Herbert spustil vajeti in brez ovinkov začel:

»Ne vem, kako ti sodiš o tem. Meni se pač vidi, da samota ni nič kaj prida. Zato se mislim v kratkem oženiti.«

Lotarja je zaskelelo.

»Oženiti?« je ponovil in nekšna mehka tegoba ga je prevzela, vendar se je hitro premagal.

»Vidiš, jaz skoro nisem mislil na to. Seveda, saj ti je treba družice, gospodinje.«

Herbert se je nasmehnil.

»Čudno je s teboj, Lotar! Še posušiš se v papirjih. Ali te ni še nikoli zamikala nobena ženska?«

Lotar je zardel in se v zadregi začel razgledovati po gozdu.

»Ne mislim tako, kakor sem morda izrekel,« mu je pomagal Herbert. »Nikakor nočem izvabljati iz tebe kakšnih izpovedi ... Le tako: čuden se mi vidiš?«

Lotar ga je pogledal s toplim, vprašujočim pogledom:

»Saj je čudno vse življenje sploh. Ali ne, Herbert?«

»Ne vem, kako misliš.«

»Kakorkoli gledaš,« je skušal Lotar najti izraza. »Vsa pota naša, misli, čustva ... In to medsebojno sožitje. Gledaš tega in onega, govoriš z njim, celo čutiš morda z njim, pa te nenadno zajame trenutek, ko spoznaš, kako sta si tuja in daljna –«

»Vidiš, Lotar, po pravici ti moram priznati, da o vsem tem ne razumem prav ničesar. Tudi nisem nikoli razmišljal o tem. Živeti je lepo, se mi vidi; drugega ne vem nič.«

Lotar je prikimal:

»Seveda je lepo, ali najlepše so sanje ...«

»Lotar, ti si menda bolan,« se je zavzel Herbert.

»Morda,« je Lotar povesil glavo in obmolknil. Vedel je v naprej, kaj mu bo povedal brat. Vse, kar je že toliko časa spalo v njem, se je zdajci vzdramilo in uporno sililo na dan. Očital si je v srcu, da je nespameten v svoji otroški plahoti, vendar ga je bilo strah že same misli, da bi kdaj utegnil biti drugačen! Kljub temu ni bil zadovoljen sam s seboj.

»Se spominjaš Olge?« ga je z zvonkim poudarkom nenadno predramil brat.

Lotar se je samo nasmehnil.

»Naš grad ji je pokazal luč sveta.«

»Ti jo napraviš za svojo?« dokonča Lotar.

»Ali bi ti to ne bilo po volji?« ga s komaj znatnim nadihom zasmeha vpraša brat.

Lotar ga pogleda:

»Kako to meniš?«

»Vidi se mi, da si včasih ...«

»Jaz? Potem vidiš in veš zame več kakor jaz sam,« zataji Lotar svoj najsvetejši sen in se že v tem trenutku tako sramuje tega početja, da ne more več vzdržati bratovega pogleda.

»Tem bolje za naju oba in zanjo,« se razveseli Herbert. »Priznati ti namreč moram, da ljubim to žensko bolj kot to sploh lahko izrazi beseda ... Čim se mi je kdo le v sanjah dotakne, naj se takoj spravi z Bogom!«

Lotarja zaskeli:

»Tak bi moral biti jaz,« hitro premisli in pritrdi bratu:

»Tudi jaz sam bi ne ravnal drugače.«

Herbert se zasmeje. Gotovo ne verjame Lotarjevim besedam. Da se torej Lotar uveljavi, začne:

»Saj bi bilo sploh dobro, ali ne, Herbert, da bi tudi jaz malo poskrbel za spodnji grad?«

»Na to sem že mislil,« mu hitro pomaga brat, »pa te nisem maral siliti. Nisem hotel, da bi se ti videlo kakor ...«

Začete misli ne dokonča, toda Lotar ga razume. Dokler ni bilo nevarnosti, sta lahko živela skupaj, zdaj pa bi mu utegnil postati v zmedo; zato naj se umakne v svoje gnezdo ...

Nato sta se razgovarjala o raznih gospodarskih podrobnostih. Herbert je vse do najneznatnejše malenkosti svetoval bratu, kako naj si uredi to in ono, a Lotar je poslušal in pritrjal. Zdelo se mu je, da bi bilo odveč in smešno, ako bi karkoli pripomnil ali celo ugovarjal ...

Ko je Olga postala Herbertova žena, je bil Lotar že na svojem. Izbral in odbral pa mu je vse Herbert, celo služinčad. In Lotar je prihajal poslej k bratu v posete kakor na božjo pot ... Spočetka je hodil bolj poredko, kesneje pa, ko se je Herbert uveril, da se mu z bratove strani ni bati nevarnosti, ga je celo sam rad vabil k sebi.

Ko je Lotar gledal bratovo srečo, je tudi sam zahrepenel po takem skritem paradižu, kjer človek živi z vedno zavestjo, da utriplje v njegovi neposredni bližini zvesto srce samo zanj in da ga pri vsem dejanju in nehanju spremlja ljubeča misel ljubljenega bitja. Gledal je Olgo, ki je bila tako toplo vdana Herbertu, da mu je iz oči brala vsako željo, slutila njegove misli, poveličala sleherno njegovo vrlino in zakrila vse njegove napake s solnčno kopreno svoje žarke ljubezni. Bila je pesem njegovega dela, vera njegovega življenja in sveta nedelja njegove robate, po puhteči zemlji dišeče vsakdanjosti. Vse mrke grajske zidine je oživljala že s samo svojo prisotnostjo.

Ko se je Lotar razodel bratu, mu je Herbert poiskal nevesto. V prijateljski družini mu je izbral gospodično Klaro, ki je prinesla Lotarju v zakon lepo premoženje, a niti ne sence tega, o čemer je bil sanjal on. Tako je Lotar živel v svojem mladem zakonu brez tistega toplega zatišja, po kakršnem ga je žejalo, dokler je bil sam. Gospa Klara ga je ljubila, ali Lotar se ni mogel otresti občutja, da ljubi le sebe v njem. Zato je venomer primerjal svojo soprogo z Olgo, od dne do dne jasneje opažal razliko med obema in se vedno tesneje zaklepal sam vase ter se bolj in bolj odtujeval svetu. Utehe je iskal v razmišljanju o nadnaravnem življenju, o usodi in o skritih silah prirode. Tuintam se je o teh stvareh skušal razgovarjati s Klaro, ki ga je poslušala in včasih celo po svoje odgovarjala na njegova plaha vprašanja. Njeni odgovori pa so se mu zdeli zgolj usluga možu. Lotar je čisto jasno čutil, da jih ne zajema iz svoje notranjosti in da sploh ne čuti potrebe po takem duševnem sožitju z možem, kakršnega si je želel on. Zato je prav kmalu opustil svoje poizkuse in ni več trapil žene z njimi. V gospodarstvu pa ji je sploh predal vodstvo.

Medtem ko se je torej Klari hotelo jakega, razgibanega življenja in močnih, navzven poudarjenih doživetij, je iskal Lotar edinega razvedrila pod bratovim krovom, ki ga je ogreval žar Olginih oči. Tako je bil šel tudi tisto popoldne v gornji grad. Odkar je vedel, da pričakuje svakinja dete, se mu je zdela še vse lepša kakor dotlej.

Izprva so se razgovarjali o letini, kar je pač Herberta najbolj zanimalo. Govoril je o poljih, gozdih in vinogradih. Lotarju se je zdelo, da diha sama sveža, rodovitna zemlja iz brata. Skoro bal se je tolike tvorne življenske moči.

Potem so ugibali novice z raznih dvorcev. Herberta so zanimali zlasti malenkostni škandalčki, nove, včasih čisto nenadne ljubavne zveze in junaštva ali lovska sreča, še bolj pa lovska smola raznih znancev.

Ko je bilo vse to izčrpano, je prišel Lotar do veljave. Kakor Herbertu, tako je tudi Lotarju sledila Olga z zanimanjem. Ali, kar je pripovedoval Herbert, to je Olga v besedi doživljala, kar pa je povedal Lotar, je Olga z besedo samo pospremila. In najsi je bilo to spremljanje še tako toplo in prijateljsko iskreno, je Lotar le čutil, da ni doživetje. Uživel pa se je bil v tak način družabnega občevanja z Olgo tako popolnoma, da sploh ni želel drugačnega. Dejal si je namreč, da nima niti pravice zahtevati, naj njegove misli vzbujajo v svakinji resnična doživetja.

»S tem bi oskrunil tabernakelj Herbertovega svetišča,« si je ponavljal in celo sam pazil na to, da ni nikdar prekoračil tiste razdalje, ki je potrebna za pametno sožitje.

Ko je bil torej to popoldne predmet Herbertovega govorjenja končan, se je obrnila Olga k Lotarju:

»Kaj pa je tebi danes, dragi svak, da si tako čez mero molčeč?«

»Molčeč?« se je začudil Lotar. »Ne vem. Mogoče mora biti tako ...«

Herbert je zmajal z glavo, a Olga se je ljubko nasmehnila:

»Da ti je sojeno tudi molčanje, meniš? Kaj se ti ne vidi, da greš v pojmovanju usode le malo predaleč?«

»Tega se ne zavedam. Vidi se mi le, da je vse moje pojmovanje še kakor dete v povojih.«

V Olginem pogledu je bilo nekaj sočutja, ko je dejala:

»Tudi jaz verujem v usodo ...«

»Ba!« je odklonil Herbert. »Kakšna modrost vaju le neki obhaja danes! Usoda? O tem vem tudi jaz svoje. Usodo si kroji vsakdo z lastno močjo.«

»Imaš morda prav,« ga je pogledala Olga, »in ti niti ne oporekam ...«

»A tudi to je človeku zgolj sojeno,« je dopolnil Lotar.

»Da, tako nekako si mislim tudi jaz,« je potrdila Olga. »Vsi hodimo pota, ki so nam merjena od vekomaj.«

»Včasih, ko razmišljam o tem, me je skoro groza. Vse je določeno, človek pa niti ne sluti, kaj ga čaka,« je kakor sam zase razpletal Lotar.

»V bodočnost si ne želim gledati,« je čez malo povzela Olga, »najsi se mi tudi vidi, da prihodnost ni tako skrita, kakor bi si človek mislil.«

»Kako meniš?«

»Tako pač ... Ljudje ne poznamo sami sebe ...«

»Tega se zavedam tudi jaz,« pristane Lotar.

»In to je važno,« nadaljuje Olga. »Ne poznamo sebe in svojih zmožnosti, pa zato ne moremo jasno gledati v vse smeri. Še minilost se nam kaže v spominu vedno potvorjena, kaj šele bodočnost!«

»In potemtakem človek nima proste volje?« preskoči Lotar.

»Ima in nima,« se zamisli Olga. »Je sploh dvomljivo, ali lahko človek daje odgovor na to! Kar me čaka, tega ne morem preokreniti, lahko pa zavzamem vedno svoje lastno, zgolj od mene zavisno stališče.«

»Menda se ti je zdajle malo zataknilo,« ji oporeka svak.

»Ne verjamem,« skomigne Olga z rameni in poboža Herberta po laseh.

»Torej način sprejemanja usode je po tvoje izraz naše proste volje?« se zagleda Lotar nekam v daljo.

Tedaj se Olga nenadno privije k svojemu soprogu in zadrhti:

»Joj, kako smo majhni in nespametni, Herbert! Mene je kar strah!«

Herbert jo brez razumevanja pogleda, Olga pa žubori dalje:

»Tako se bojim, da nenadno mine vse to lepo, vse to solnčno – ah, sama ne vem, kaj!«

In si otare solzo.

»Saj mi ne zameriš, dragec, ko sem taka? ... Otrok sem in preveč srečna s teboj, pa je blaženosti toliko, da se bojim zanjo.«

Medtem ko se ji je Herbert pokroviteljsko smehljal, je Lotar brez besede poslušal to prekipevanje Olginih čustev. Ko pa svakinja obmolkne, stopi Lotar k oknu in se zagleda po pokrajini.

»V vseh nas je nekaj laži,« zamrmra kakor brez zveze in se naglo okrene proti Olgi.

»Tudi laž lahko rodi lepoto,« se zgane Olga in se takoj zvonko nasmeje.

»Ne, ne, danes pač res ne spravim ničesar pametnega iz sebe,« se opraviči. »Vidiš, Lotar, to vse stori ljubezen. Le glej!«

In naglo poljubi Herberta.

Lotar ne odmakne pogleda od nje. Negotovost njene besede in zlasti njeno čudno izmikanje in preskakovanje proti koncu je obudilo v njem sumnjo, da Olgino življenje ni samo solnce in da so tudi v njeni duši prostori, kamor se boji pogledati, ker bi se ji morda bedno zarežala iz njih ista reva, ki muči tudi njega samega ...

Ko je Olga opazila, kako negibno počiva na njej svakov pogled, jo je oblila temna rdečica. Povesila je oči in zamišljeno začrtala s prstom moro na mizo.

Lotar se je zdrznil, sunkovito vstal in obupno pogledal svakinjo.

»Kam?« se je zavzel Herbert.

»Oče,« je kakor v zamaknjenosti dahnil Lotar.

Herbert ga je presenečeno pogledal. Olga je prebledela in se z obema rokama oprijela moža:

»Ga slišiš?«

Lotar se je ves bled sesedel na stol, Herbert je dobrohotno božal ženo, a Olga se je nenadno zdrznila in odskočila:

»Jurij! O Bog, kaj se godi z nami!«

Lotar je bil voščeno bled in oči so mu vročično plamtele. Trudil se je, da bi razumel; tudi govoriti je skušal, ali kar je izrekel, je bilo samo nerazločno jecljanje.

Herbertu so nabreknile žile na sencih. Zamolkla, skoro v črnino prehajajoča rdečica ga je oblila, ko je zaškripal:

»Kaj vendar počneš, Olga?«

In medtem ko je Lotar še vedno kakor soha ždel na stolu, je naenkrat izbruhnilo iz Herberta:

»Kaj, to je torej vir tvojega modrovanja?«

Strupeno je pogledal ženo in brata.

»Haha, kako imenitno sta igrala!«

»Lotar,« krikne zdajci Olga, »ali ne slišiš? Beži, za božjo voljo, beži, te prosim, ali pa me vsaj brani! Jurij vstaja, joj meni!«

Z blaznim pogledom skoči k svaku in ga hlastno objame:

»Lotar, brani me vendar! Ali se tudi ti bojiš mrtvih? Oj, potlej sem izgubljena.«

Herbertu razbeljeno kljuje v glavi. Z očmi bi prebodel oba, ženo in brata, tako besno se je ta hip razgorelo ljubosumnje v njem. Kakor zver plane, vzame meč in zamahne proti bratu. Lotar ga gleda, potem pa se naenkrat oprosti svakinje in kakor predramljen skoči k bratu:

»Moje krvi si žejen? Udari!«

Herbertu omahne roka in meč zazvenči po tleh. Naenkrat prebledi in zaškriplje z zobmi. Potem pa reče kakor iz sanj:

»Pojdi, Lotar, pojdi in ne zameri!«

Olga kleči in dviga sklenjene roke. Posinjele ustnice se gibljejo, oči prosijo zdaj Herberta, zdaj Lotarja, a telo podrhteva v sunkovitih krčih.

»Joj meni,« drhte njena usta.

Svak in mož jo gledata in se ne ganeta.

»Odpusti!« dahne končno Lotar in sam ne ve, koga prosi odpuščanja.

»Pojdi!« prosi Herbert, pa ne govori bratu, ampak ženi.

»Kakor nam je sojeno,« medlo dahne Lotar in brez slovesa odide v noč.

VI.

Gospa Klara ta dan ni imela miru, odkar je videla, kako je Zechner poljubil ciganko, ki jo je tako živo spominjala Olge. Venomer je gledala zdaj v to, zdaj v ono smer, odkod pride Lotar. Imela je malone besedo za besedo pripravljeno vse, kar je hotela povedati soprogu. In povedati mu je hotela mnogo, makar celo to, čemu dopušča, da ima cigankin mož več veljave kakor on sam.

Zmračilo se je, a Lotarja še ni bilo. Nazadnje je Olga morda omrežila še tega sanjača? O, le čakaj, ti črnooka grajska gospa!

V jezi je poslala po valpta, ali služabnica se je vrnila s poročilom, da Zechnerja še ni domov. Zato so morale gospejino jezo občutiti dekle in druga služinčad. Kakor obsedena je divjala grofica Klara po gradu, dokler ni prišel Henrik Zechner.

»Kod se potepate?« je zavihtela bič proti njemu, toda valpet ni niti trenil.

»Vidi se mi, da bo korobač drugje bolj potreben,« je obstal pred grofico in se porogljivo smehljal.

Ponosna gospa se je zdrznila:

»Kam meri ta beseda?«

»Mrtvi oživljajo,« je skušal Henrik Zechner razpaliti njeno radovednost.

»In so vas mrtvi poklicali?«

»Skoro,« se prikloni Henrik Zechner in s tem tako premaga gospo Klaro, da takoj začne splahnevati njena jeza. Kakor da ni samo valpet, ampak njej enak po rodu, posluša njegovo pripovedovanje in izve, kako je valptu prerokovala sama Margit in mu priznala, da je bila pevka, ki je popoldne pela na grajskem dvorišču, sorodnica same grofice Olge.

Gospe Klari so se mačje zasvetile oči:

»Ali je to resnica?«

»Naj me zemlja pogoltne pri tej priči, če nisem govoril zgolj istine!«

»In kje je zdaj to bitje?« hoče vedeti gospa Klara.

»V bližini nekje jo mora skrivati noč.«

»In vedo v zgornjem gradu kaj o tem?«

»Vidi se mi, da to že voha Bartol Rottenkörner. Domov grede sem ga srečal.«

Gospe je zadrhtel glas:

»Znate molčati?«

»Prej bo govoril grob kakor jaz.«

Gospa je pomislila. V očeh se ji je svetlikalo kakor včasih na oblačnem nebu pred nevihto.

Odločno kakor mož je jela hoditi sem in tja. Pomahavala je z bičem in mrmrala sama s seboj. Končno se je odločila:

»Če se je kdaj komu zgodila krivica, je prav in pošteno, da jo popravimo. Sramote, ki jo diha zrak, ne smemo pustiti na sebi in grehe očetov moramo izbrati, da ne bodo težili vnukov. Skrbite torej, da zaščitite pevko in prerokinjo, ako bi jima hotel kdo storiti kaj žalega!«

»A grof Herbert?« se je zganil valpet.

»Kar počne on, me nič ne briga, vaša skrb pa bodi, da ne skrivi lasu ljudem, ki jih jaz sprejemam v varstvo. Odredite še nocoj in brž, brez odloga, kar se vam zdi potrebno,« se je razvnela gospa Klara in odslovila valpta.

»Mrežo sem vrgla in se ne umaknem več!« si je ponovila, ko je ostala sama.

*

Kaj sanjaš, grof Lotar, ko tavaš po samotnih nasadih? Ali se bojiš senc, ki jih ne vidiš in vzlic temu čutiš? Ne razmišljaj, nežnočutni Lotar! Misli so že marsikoga ubile. Čemu se skušaš izmakniti usodi, ko si še pravkar sam zagotavljal, da je neizogibna? In Olge se bojiš, grof Lotar, in si skušaš pregnati njeno sliko izpred oči? Čemu se je vendar bojiš, ko pa je sama tako nežna in plaha kakor ptička, ki nemirno trepeče, ko začuti v ozračju neurje?

Grof Lotar tava, tava in se niti ne upa domov. Razdvojen, sam s seboj sprt in kakor brez tal tiplje in drhti, ko si ponavlja v mislih, kar je nocoj doživel pri bratu. Ali je morala planiti ta strahotna senca med nju? Kako naj zdaj sploh še kdaj obišče brata in kako naj pogleda svakinji v oči? Kaj naj nocoj reče ženi in kam naj se skrije pred njo, da mu ne bo brala iz oči, da ne bo videla vseh razjedajočih viharjev, ki besne v njegovi duši?

Nekje zaskovika sova in Lotar se strese. Kaj ti je vendar, da se sove bojiš, ubogi Lotar?

Nema senca mu huškne čez pot.

»Kdo je?« jekne Lotar, a v odgovor mu samo goščava zašumi in v vrhovih dreves vztrepetava veter.

Lotar pospeši korak, da bi prišel na plano. Streljaj od gradu naleti na valpta, ki se mu hoče izogniti, toda Lotar ga spozna.

»Kam?«

»Menil sem, da bo vaša milost morda potrebovala moje spremstvo,« se vije Henrik Zechner. »Gospa grofica je bila v skrbeh in mi je naročila, naj pogledam.«

»Za menoj?«

»Da. Se pravi, ne! Tako, sploh: zaradi varnosti in če bi se komu zgodila krivica.«

»Ali ste pijani, Henrik Zechner?«

»Skoraj da res,« je ujezilo valpta, »samo ne od vina!«

Lotarju se valpet nenadoma zasmili:

»Kaj se vam je zgodilo?«

»Gospod, vzemite meč in odrobite mi glavo, da ne bodo mogla izreči usta gorja, ki bi vas ranilo,« se prestopi valpet in skuša kazati vdano grozo v glasu.

»Kaj se godi?« ga strese grof Lotar za ramo.

Valpet molči, a graščak odskoči:

»Si videl?«

»Da: mrtvi se dramijo,« strese Zechnerja mraz, da mu zašklepetajo zobje.

Grof Lotar podrhteva kakor v mrzlici.

»Povejte, pa bodi karkoli! Zdi se mi, da – Ne, čisto natanko vem in čutim, kako se dviga okrog nas skrivnosten plot, ki je že tako visok in tolikanj tesen, da nam ne da dihati.«

»Gospod,« jekne valpet in beseda je kakor ost, »jaz ga nisem gradil, tega plotu – Bog ve, če mu ni pomagal utrjevati temelja Bartol Rottenkörner in –«

»Ne budi jih, ki so odšli –«

»Ne bom, gospod! Sami se vračajo –«

»Kdo vendar?«

Valpet se zvije kakor jegulja in molči. Kakor da ni slišal grofovega vprašanja, se okrene, češ:

»Gospa grofica je v skrbeh, vaša milost. Prosim vas, potrudiva se domov! – In sploh: noč ni primerna,« je bil bolj in bolj sladek, »lahko se prehladite – In jutri je vendar treba zarana z doma –«

»Da, zarana,« je Lotar brez volje in vdano sledil valptu. Kakor otrok gre domov. Na brata misli in na Olgo. Ves je razdvojen in kakor razpaljen. Dasi se ne zaveda nobene krivde, si venomer očita najhujše prestopke. In ta hip se začne dramiti v njem – Tako čudno mu je, kakor da je živel ves ta zadnji čas v omotičnem spanju, se mu zazdi, kakor da ni bil storil ničesar sam, ampak nekšno tuje bitje zanj, tuje bitje in brez ozira na njegovo voljo, celo proti njegovi volji. Zdaj namreč čuti: ako bi ravnal sam po lastni volji in preudarku, si ne bi bil nikdar pustil odtujiti Olge. Tako pa: kako je le sploh mogoče?

Z naporom si skuša urediti misli in se prepričati, da je vse neugodje, ki mu tare dušo, samo plod trenutnega razpoloženja, da sploh ni nobene sence med bratom in njim in da to, kar čuti za Olgo, ni morda posebno ognjevito prijateljstvo, kaj šele ljubezen!

Skuša, skuša, toda ves trud je zaman. Zdaj sikne v zmedo besni plamen bratovih ljubosumnih oči, zdaj proseče posveti Olgin pogled. Kako ga je pogledala, ko ga je prosila, naj jo brani! Iz kakšne tajne globine je neki šinil tisti utrinek in kaj vse mora skritega tleti v Olgini duši! Če nekoč pregori in buši na dan – Moj Bog, ali je sojeno tudi to?!

»Hvala Bogu, da se je gospod grof končno domislil tudi žene in doma,« ga je prezirljivo sprejela gospa Klara in z migljajem odslovila valpta, da Lotar ni niti opazil, kdaj je izginil. »Menila sem že, da si zgrešil pot.«

»Skoro bi jo bil,« se mukoma oglasi Lotar. Bil bi rad sam, čisto sam s svojimi mislimi, toda gospa Klara je odločna in bojevita.

»Kakor ptico v kletki me puščaš samo doma in hodiš in tavaš in malikuješ okrog, medtem ko se dvigajo kroginkrog sence in raste golazen in preti in grozi –«

Lotar jo pogleda brez umevanja:

»Ali si bolna, Klara?«

»Čudno bi ne bilo, če bi res obolela,« se jezi grofica. »Vse šušlja in sika, vse stika glave in si namiguje. Menda ne bo več dolgo, pa bom slišala, da sem v svaštvu s krvosramnežem, ha ha, ljubi Lotar, razumeš? In ta ženska, ta izmeček greha –«

»Klara!«

Lotar se strese in prebledeva, grofica pa kakor hudournik:

»Brez mozga si, da ničesar ne vidiš in ne čutiš.«

»Kaj naj vendar vidim in kaj naj čutim?« se boji Lotar, a soproga kakor ost strupenega rezila:

»Za dve ni prvega mesta –«

»Verjemi, da te ne razumem.«

»Dobro, bom pač čisto jasna: Olga – ali jaz, za to gre!«

Klarine oči so strupene. Razburjenje ji dviga prsi, nozdrvi ji drgetajo in alabastrska polt dobiva rdeče madeže. Lotar začuti:

»Herbert –«

»Menda se ga celo bojiš?« se mu vzpodbudno nasmehne grofica in stopi tik predenj. Naenkrat je nežna in mehka:

»Ti si dete, dragi moj Lotar. Čisto nedolžen in plah otrok si, a jaz bi rada, da bi bil hrast, orjak, ki bi celo samo solnce z neba pritegnil nase in ga uklonil svoji volji.«

»Svoji volji,« odmeva v Lotarju. S trudnim, zbeganim pogledom motri ženo in jo v hipu objame.

»Svoji volji?! Kje naj jo vzamem, Klara, odkod naj dobim tako voljo? Vse je dim, varljiva ničevost, draga moja, privid begotnega trenutka. Saj morda ni ne tebe, ne mene, ni Herberta –«

»Lotar!«

Zapeljivo ga boža in gladi:

»Družba iz zgornjega gradu ti škoduje, Lotar, verjemi! Saj si že ves bolan. Dokler so razmere take, ne hodi več tja, vsaj brez mene nikar ne hodi –«

»Če želiš, pač ne pojdem več,« je grof takoj v njeni oblasti. »Mislil sem že sam –«

»No, vidiš, da hočem le tvoje dobro. Saj ne maram, da bi se zaklepal in zapiral v samoto, prav res nočem tega. Narobe! Nad zvezde bi te rada dvignila, da bi lahko rekla: On, ki ukazuje solncu, je Lotar, moj soprog –«

Med ljubkovanjem ga je odvedla v svojo spalnico in mu pripovedovala, kaj je slišala in videla. Počasi, kapljo za kapljo, je prilivala v njegovo bolno srce jedko tekočino dvomov, sumničenja in spletkarstva. In kar je doslej medlo živelo v Lotarju kot že napol ugasla žerjavica, je začelo bolj in bolj tleti.

»Potlej zjutraj sploh ne pojdem k zadušnici,« se je nazadnje odločil Lotar, toda gospa Klara mu je takoj podrla sklep. Ali je on česa kriv, da bi se umikal? Kar so zagrešili predniki, je treba uravnati in popraviti. Glavno je, da prepreči nakane, ki jih goje v gornjem gradu. Margit je tu in njena nečakinja je popoldne prepevala spodaj na dvorišču. Klara jo je videla na lastne oči.

»Margit?« zategne Lotar, a Klara golo:

»Da, Olgina – mati!«

Lotar se strese kakor trepetlika.

»Ne skruni nedolžnih, Klara!« prosi in kakor v molitvi sklene roke, toda Klara je sam kamen.

»Ne smeši se, Lotar! Razumem te, če igraš nevedno jagnje pred svetom, ali pred menoj bodi grof R., lev, ki ga ni strah ne živih ne mrtvih! Enkrat človek živi, enkrat si kuje svojo srečo!«

»Jaz si je ne bom nikoli –,« se izvije Lotarju.

»Potlej ti jo skujem jaz,« zacepeta grofica, »jaz, razumeš! Takšno ti skujem, da je boš vesel sam in da te ne bo nikoli klel sad, ki od tebe zori v meni –«

Kadarkoli bi mu bila soproga razodela tajno pričakovanega materinstva, bi se je bil Lotar razveselil, ta hip pa ga je zbodlo v srcu in so roke negibno obvisele ob životu. Ali jo sploh ljubi, to žensko, to strašno, odločno ženo, ki govori o živih in mrtvih bolj brezobzirno kakor si more on misliti o trnjevi mladiki, rastoči v živi meji kraj pota?

Klara je sedla na bogato rezljano skrinjo, pregrnjeno z dragoceno preprogo. V obe dlani je ujela obraz in tako pozorno motrila Lotarja, ki je rdel in pobledeval. Lepo, visoko čelo so tu in tam prepregle gube, obrvi so se bočile in upadale in lica so proti ustom podrhtevala.

»Lotar!«

Bilo ni ne vprašanje ne klic, tako čudno je zarezal Klarin glas. Lotar se je zganil, a pogledal je ni; kajti bal se je, da bi utegnila razbrati iz njegovih oči, kaj mu ta hip divja v duši.

»Lotar!«

Soprog je stopil korak proti njej, a Klara ga je hipoma burno objela in potegnila k sebi:

»Kaj te muči in bega, ti moj veliki otrok? Ali se bojiš brata – ali se je pa vgnezdila v tvojem srcu –«

»Ne reci!« je prosil Lotar, a Klara se je zvonko nasmejala. Vzlic smehu pa je grof razločno čutil bolest, ki jo je skušala prikriti s podjetno veselostjo, ko se je šalila in hkrati pretila:

»Tako, tako! Torej me slutnja ni varala in sem bila prav uganila, kaj te s tako silo dan za dnem priteguje v gornji grad! Nič se ne boj, ljubček moj, to bolezen ti kmalu preženem. Žene našega rodu niso vajene imeti v soprogovem srcu družic. No, le miren bodi, dragec, saj ti ničesar ne očitam, samo to ti pravim, da ljubljene posesti tvojega srca nočem deliti z nobeno žensko, pa najsi ji je tudi ime – Olga!«

»Veruj, da se motiš,« prične Lotar in se v bolečini razneži. Nekoč, da, nekoč je nosil v srcu Olgino sliko, toda to je že vse za gorami. Tudi Olga ni nikdar izvedela, da mu je kdaj pomenila kaj več, nego katerakoli druga ženska. Sam si je zacelil rano, ki mu jo je zadal brat, ko mu je dejal, da si je Olgo izvolil za svojo življenjsko družico.

»Torej bratu na ljubo si se odrekel ljubezni?« je bila Klara zadovoljno strupena.

Ne bratu na ljubo, tega ne bi dejal! Tako pač: Lotarju se je zazdelo, da morda Olga ne bi bila srečna z njim, ker ji ne more nuditi tiste orlovske odločne moškosti, s kakršno je narava obdarila brata. In sploh: tudi ne samo zavoljo tega. Prav za prav niti sam ne more točno reči, zakaj se je bil umaknil. Brez dvoma mu je bilo pač sojeno tako.

Klara se je prisrčno nasmejala. Tako iskren je bil zdajci njen smeh, da se je celo na Lotarjevih ustnih za hip zazibal usmev.

»Usojeno, dragi moj, usojeno! Kdo ti je sodil?«

Potlej takoj drugam:

»Sicer pa verujem, da ti je bila pri tem koraku tvoja plaha neodločnost v srečo; kajti veruj, da te ne samo iskreno ljubim, ampak kot soproga tudi visoko cenim in spoštujem. Zato ne morem nikdar verjeti, da bi se bil kdaj mogel udati krvosramstvu in ostati pri tem živ, kamo-li srečen! Greh bi te bil ugonobil!«

Lotar molči. Truden in brez volje se prepusti ženinemu ljubkovanju. Včasih mu je, da bi branil Olgo, vendar mu že v hip zmanjka volje, preden spregovori besedo. Kakor nekaj daljnega, tujega posluša ženino pripovedovanje, iz katerega izve več, kot mu je kdajkoli razodelo šušljanje služinčadi in grajskih podložnikov, ki so bili nasproti Lotarju vedno najbolj zaupljivi in odkritosrčni. Končno ga začne vse skupaj celo zanimati in ga preplaši iz tiste omamne brezvoljnosti, v kakršno ga je pahnil popoldanski doživljaj na gornjem gradu in vse, kar je potem moral slišati ta večer. Čisto počasi, kakor da se obtožuje težkega greha, jame pripovedovati soprogi, kaj se godi v gornjem gradu. Nesrečni oče ne najde pokoja in preganja bratovo ženo.

»Torej imam celo zaveznika,« z zadovoljstvom v srcu pomisli Klara; reče pa samo:

»Rada ti verjamem, da blagopokojni tvoj oče trpi, zato pa je tem nujnejša dolžnost tvoja in nas vseh, da mu to trpljenje olajšamo in skrajšamo –«

S tem je zadela na pravo struno; kajti Lotar je bil takoj pripravljen in je voljno čakal njenih nasvetov.

»V prvi vrsti, se mi zdi, morava preprečiti, da bi trpelo krivico, kar je pokojni grof kdaj ljubil,« je previdno razpletla grofica.

»Misliš – Margit?«

»Skoraj bi dejala –«

»A zakaj jo je bil sam zavrgel, če je vse res, kar govore?« je dvomil Lotar.

»Tedaj je bil grof,« je takoj znala najti Klara pojasnilo, »a danes je samo enak med enakimi v kraljestvu večnosti. To pomisli, dragi Lotar –«

Soprog je zamišljeno pritrdil.

»Da, strašna je ta neizbežnost in človek ob misli nanjo skoraj obžaluje uro svojega rojstva.«

»Čemu tako črno,« je opovrgla Klara, »ko nam je vendar vsem dano, da lahko popravimo zmote in zablode? Če je tvoj blagopokojni oče storil nesrečni Margit krivico –«

»Ali – saj je bila vendar samo čisto navadna ciganka!«

»Ciganka ali kraljica!« v podzavestni obrambi lastne ženskosti vztraja Klara, »človek je in dušo ima! Bog ne gleda telesa, uče po vseh cerkvah – Če je torej tvoj pokojni oče storil ženski krivico in je morda zaradi njega celo v nevarnosti bodoči blagor njene duše, morava najti način, da nesrečno bitje spraviva na pot pokore –«

»Da bi se cigan spokoril?« uide vzlic vsej resnobi smeh iz Lotarjevih ust. »Nikoli še nisem slišal kaj takega in se mi zato zdi, da bo ves najin trud zaman, če je dušni pokoj mojega nesrečnega očeta odvisen od tega.«

»Poskusiti je treba in se s trdno voljo lotiti, pa nama gotovo uspe,« podžiga Klara. »In ni samo to! Treba je na vsak način onegomočiti bratu, da bi pohoti na ljubo še nadalje živel v grehu. Kaj meniš, ali ve, kdo je njegova žena? Ali sluti, da svojo polsestro imenuje – svojo soprogo?«

Lotar skomigne z rameni. Vprašanje, izrečeno s takšno brezobzirno goloto, ga skeli, toda Klara ne miruje, dokler se grof šepetaje ne oglasi:

»Da bi se Herbert popolnoma zavedal, ne verjamem. Prepričal sem se namreč, da res ljubi Olgo, ljubi morda celo bolj, kakor bi človek prisodil njegovi trdi, oblastni čudi.«

»Je morda ljubosumen?«

»Tudi –«

»O, viš, kako te spregledam! Vedi pa, da ljubosumnost še nikoli ni bila in nikoli ne bo ljubezen!«

»Vprav zato,« je Lotar zdaj nekam nenavadno trden, »brat je ljubosumen, a zna to občutje tudi takoj premagati in zatreti. Zbog tega menim, da Olgo res ljubi.«

»Potem mu je že celo treba odpreti oči in rešiti tudi njo. Če si jo kdaj imel rad, ji gotovo še tudi danes ne želiš zla.«

»Nikomur ga ne želim in Olgi seveda tudi ne,« dahne Lotar, »toda zdi se mi, da bi vsako razjasnjevanje pomenilo bratu in svakinji smrt.«

»Pri vsakem delu je namen prvo in poglavitno,« ga poljubi Klara. »Z dobrim namenom se lotiva, potem pa naj se zgodi, kar je božja volja.«

Ko začuti, kako je mož strt in popolnoma premagan, ga še bolj razmehča, češ:

»Sicer nama morda niti ne bo treba ničesar razjasnjevati. Kakor je zlo doslej nastajalo brez najine volje, pa vendar pada njegova senca na naju, tako se utegne blagoslov dobrega razliti čez in čez in nama ne bo treba, kako bi dejala, čakaj? Namreč, mislim: mislim, da ni treba biti čisto neposreden storilec, pa je človek le lahko posredni vir dobrote, ki prihaja od Boga.«

»Bog te usliši!« jo zdaj končno objame tudi Lotar in ji z veliko nežnostjo vrne poljub.

»Za to minuto sem Bogu hvaležna,« se razvname grofica, »in zdaj šele čutim, da sem res tvoja žena, zato ti tudi lahko povem, kar sem ukrenila v tvoji odsotnosti,« mu začne vzhičeno pripovedovati. »Ker poznam nrav tvojega brata in nizkotnost njegovega valpta, sem naročila Henriku Zechnerju, naj za vsako ceno poizve, kje prebiva Margit, pa naj jo opozori na morebitne nevarnosti. – Ne, ne, nič se ne boj,« ga ljubko pomiri, ko spozna Lotarjev splašeni pogled, »nič se ne boj! Pazila sem na dostojanstvo našega rodu in niti najrahlejša senca ne bo padla na tvojo čast. Če sem prejle rekla ‚za vsako ceno,‘ ne smeš tega pojmiti preveč doslovno. Naročila sem valptu, da mi z glavo jamči za izvršitev ukaza in za potrebno dostojnost pri tem.«

»In kaj meniš sedaj?« jo poboža Lotar s pogledom.

»Mislim, da je naloga, ki sem jo poverila Zechnerju, silno važna in bi bilo zato pametno, če bi se sama uverila, kako jo vrši.«

Oba hkratu se dvigneta in si v mesečini stojita kakor dvoje kipov nasproti.

»Ponoči – ven – ti – taka?«

»Nujnost ne pozna ozirov, moj Lotar!« se stisne Klara k njemu. »Sicer mi pa lahko verjameš, da sem dovolj krepka in se tudi ničesar ne bojim.«

»Vsa služinčad bo pokonci, če zdaj osedlava konje.«

»Nihče naju ne bo čul, ker nama ni treba konj. Čisto brez hrupa prideva na plano. Tam dam valptu znamenje, ki ga bo razumel.«

»Si mu naročila?«

»Napol,« se izogne Klara, ker se ji zazdi soprogov glas nekoliko užaljen in zasenčen.

Grof Lotar opaše meč, grofica si vzame vitko bodalo, nato se oba zavijeta v plašče. Kakor dve senci, splašeni iz grobov, sta kmalu zunaj in brez besede stopata po aleji. Klari se burno dvigajo prsi. Kakor vojskovodja se zdi sama sebi, kakor knez, ki s ponosom in v svesti svoje moči gre izvojevat poslednjo, odločilno zmago, Lotar pa je kraj nje res samo senca. Še tisto malo samozavesti, kar mu je je bilo med razgovorom z ženo včasi za hip oživelo, se je zdaj nekam porazgubilo. Sam dvom ga je in kamor le potiplje splašena misel, povsod se zgane negotovost. Ničvreden črv se zdi samemu sebi in v dnu srca trepetaje moli brez besed:

»Skušnjav hudičevih – reši nas, o Gospod!«

VII.

Ciganka Janka spi, sladko spi, dete večno mlade, brezskrbne prirode. Zgodba tete Margit se ji v snu preraja v pisan niz veselih dogodivščin in včasi je Janka tako blažena, da se glasno zasmeje iz sanj. Tedaj se Margit zgane in vzdihne. Njenih oči se dobrotni sen ne usmili. Tam gori, v skalovje uklenjeno, živi njeno dete, njena Vilma.

»Vilma, luna mojih noči, solnce mojih dni,« moli Margit edino molitev, ki jo zna. Kako sploh more živeti Vilma tam gori? Ali ji kri nič ne pove, kdo in kje je njena mati? Joj, zamrežili so jo, pesjani grajski, premotili so jo in preslepili, pa ne vidi in ne čuti več, kakor ona sama nekoč ni videla in ne čutila. Ali jo spozna in prizna, ko končno napoči tista tolikanj pričakovana ura, da bo mogla Margit stopiti k svojemu detetu in ga objeti:

»Vilma, glej svojo mater!«

Ali jo spozna in sprejme?

Margit se grenko nasmehne, ker sama svoji nadi ne veruje. Če se je v Vilmino srce naselil Jurijev sin –

Ta misel jo strese. Potem še: Kod hodi Janoš? Ali je morda padel pretkani grajski jezi v past?

Veter potegne po strunah, ki se otožno oglase. Margit zleze iz šotora. Z očmi bi pritegnila Janoša, tako ga išče, toda nikjer se nič ne gane. Za trenotek sama ne ve, kako bi se odločila, potem se ozre v šotor in ko vidi, da je Janka mirna, previdno odide po gošči. Janoš mora biti v bližini.

Prihuljeno leze Margit po gošči, niti veje ne zlomi, tako je oprezna, da se ne bi izdala. Kakor sova gleda, voha in posluša in dolgo ne čuje nič drugega, nego enakomerno šumečo reko in utripanje lastnega srca. Končno se ji zazdi, da se je nekje zganilo, pa se še bolj prihuli in ostreje prisluhne. Da, to je korak!

Margit zaskovika in korak onemi. Ali res ni bil Janoš?

Margit zaskovika trikrat zapored, toda skovikanje ne privabi odziva, le korak se spet zgane v temi. Ne, to ni Janoš; kajti Margit razločno čuje godrnjanje:

»Prokleta ženska pamet in taki posli! Zgoraj cigane na žive in mrtve preganjajo, jaz pa naj s svojim življenjem jamčim, da jim nihče ne skrivi lasu!«

Margit lastnim ušesom ne verjame. Ali ji kdo nastavlja novo past? Vzlic negotovosti se plazi dalje. Radovednost jo tolikanj premoti, da za nekaj časa pozabi celo na opreznost. Tu, tam zahrešči nalomljena veja in kmalu drug pred drugim ostrmita Zechner in Margit. Ciganka se prva zave in odskoči nazaj v goščo, a valpet zakliče za njo:

»Stoj in se ne boj, kdor si! Prinašam ti samo mir in spravo!«

Margit se zvije v smehu in obstane, a valpet previdno lomasti za njo:

»Čuješ –«

»Kaj želi vaša milost?« strupeno sikne Margit. V mesečini se njene oči kovinasto svetijo in Henrika Zechnerja strese mraz. Kakor da gleda v življenje splašenega mrtveca s seboj, se mu zdi, in že nastavi rog, da bi zaklical oba hlapca, ki ju je iz previdnosti vzel s seboj na neprijetno pot, toda ženska sikne:

»Kaj iščeš, junak? Ali se bojiš ženske?«

Valpta jezi cigankino roganje in roka ga zasrbi, vendar se premaga:

»Nikar ne jezikaj, ženska! Vesela bodi, da ti je usoda bolj naklonjena, kot si sama misliš.«

»Kaj te briga moja usoda?« je starka še vedno strupena.

»Mene nič,« mrmra valpet, »res prav čisto nič, toda moja glava mi je še vedno tolikanj ljuba, da rajši stoje gledam mesec ali solnce, kakor da bi z nosom leže podpiral zemljo.«

»Posebno izbrano ne govori,« pomisli Margit, »a preveč oholo tudi ne –« In poizveduje:

»Ste namenjeni k meni, gospod?«

»Če bi vedel, kdo si, bi ti morda lahko odgovoril,« se izmakne valpet. Dasi se mu vidi starka znana, le ne more verjeti, da je res prava.

Starka nato:

»Ste že kdaj slišali o lepi Margit?«

Zechner se zgane:

»Si ti?«

»Jaz,« se vzravna starka, strašna, koščena in v ponosu še odurnejša, kot se je videla valptu, dokler je čepela med vejevjem. Valptu je že na jeziku, da bi jo začel vabiti in miriti, pa ga še oplaši dvom:

»Vsaka sova se lahko razščeperi pred menoj, češ: Jaz sem Margit!«

»Če ne verjamete, zali gospod, Vam ne morem pomagati,« vrže Margit glavo vznak in pripre oči. »Haha, odkod pa ste, vaša milost, da ne veste, kako razdeneta človeka bolečina in čas. Ali ne veste, da grof Jurij že trohni, medtem ko Margit še vedno gori za svojo osveto? Ta ogenj ne potrebuje lepote!«

»Tedaj sem te srečal kakor nalašč,« meni Zechner. »Vedi torej, da ti mogočna roka ponuja zaščito.«

»Meni – zaščito?« se smeje Margit. »Jaz ne iščem nobene zaščite! Če vam je življenje ljubo, se vrnite, odkoder ste prišli, vaša milost –«

»Ženska, ali si ob pamet!« vzkipi Henrik Zechner. »Poslušaj vsaj, da ti potem! Po življenju ti strežejo –«

»To vem sama in sem že zdavnaj občutila, morda celo prej, predno ste vi, dobri gospodič, ločili luno od solnca,« se roga Margit, nato pa se začne zvijati in turobno nekaj ječati v jeziku, ki je valptu popolnoma tuj. Nekaj časa jo grajski gleda in ga že mika, da bi skočil in s silo ukrotil nedostopno starko, toda ciganka je hujša od mačke in pazi na vsak njegov vzgib. Kakor se Zechner količkaj zgane, se ciganka odmakne, da mu končno ne preostane nič drugega, nego začeti spet zlepa:

»Margit, verjemi vendar; kajti jaz nisem služabnik grofa Herberta –«

»Potem ste pokorni grofu Lotarju,« obstane ciganka, »kajti stas in glas vas izdajata, da ste grajski.«

»Bodi, če že mora biti,« popušča valpet, »a ker že toliko veš, ti je bržčas tudi znano, kakšna razlika je med obema grofoma.«

»Razlika? Kakšna? Zgoraj in spodaj živi isto seme: Jurijev rod!«

Zechner spozna, da na ta način ne opravi ničesar.

»Ne misli samo na grofa,« tiplje, kje bi našel vsaj malce mehkobe v ciganki. »Moj gospod ima soprogo. Blaga gospa je, težko ji je najti enako. Ko je izvedela, kakšna tajna se zgrinja nad grobom grofa Jurija, jo je zabolela krivica, ki so ti jo prizadejali. – Ženska si, Margit,« je spretno besedičil dalje in se čudil sam svoji besedni iznajdljivosti, »in boš laglje razumela blago gospo. Ženska vedno čuti z žensko –«

Margit je postala pozorna. Slika krotke gospe Agate je vstala pred njo. Ali živi več takih vdanih golobic po grajskih zidinah?

Bolj ko je Zechner govoril, bolj pozorno ga je Margit poslušala in se nazadnje celo zapletla z njim v razgovor, iz katerega je valpet zaznal mnogo podrobnosti, ki so mu bile dotlej še neznane. Ali več ko je izvedel, bolj se mu je zdelo zagonetno in nepojmljivo ravnanje gospe Klare. Zakaj hoče grofica na vsak način preprečiti, da bi ta mrka prošlost zatonila?

Margit je poizvedovala največ o Olgi. S posebno vznemirjenostjo je sprejela novico, da Jurijev duh nadleguje gospo Olgo.

»Vilma, moje zlato, moje solnce –«

Ne, to ni bil samo ciganski krik, to je res bolečina, je občutil Henrik Zechner in vzlic drugačni nalogi svetoval:

»Ali ne bi bilo najbolj pametno, Margit, da pozabiš, kar je bilo, in izgineš?«

»Pa moja osveta?«

»Kaj ti pomaga maščevanje, ko boš pa z njim mogoče najbolj ranila svojo lastno hčer?«

Margit se je stisnila v gube. Vsem dosedanjim se je pridružila zdaj nova bolečina. Z jezno grenkobo si je priznala, da jo je usoda prehitela.

»Ali Vilma ljubi grofa?«

Zechner je prikimal:

»Kmalu pričakujejo veselega dogodka.«

»Tako torej,« vzdihne ciganka in plete dalje v mislih: Materin delež bo tedaj tudi hčerina dota!

Občutje, kakršnega še dotlej ni poznala nikoli v življenju, jo popolnoma prevzame in zamori v njej za nekaj časa tisto hladno, nasilno razsodnost, ki ji je dotlej vedno pomagala, da je lahko sleherno tajnost obdržala zase. V takem navalu otožne nežnosti začne praviti Henriku Zechnerju o svojem srečanju s Herbertovim valptom in kaj sta se domenila.

»Bog ne zadeni, Margit! Če še nikoli nisi prelomila dane besede, jo moraš zdaj,« vneto prigovarja Henrik Zechner. »Vse bi pahnila s takim korakom v pogubo, predvsem pa gospo Olgo in sebe.«

»Ne, ne, saj sploh nisem mislila tako,« se skuša ciganka spet potajiti. »Margit nikoli ne misli nič hudega. Margit, vaša milost, je sama varana dobrota in ljubezen. Le svoje dete sem hotela videti, potem bi rada izginila. Še Juriju bi odpustila zlo, če bi lahko samo enkrat pritisnila na te izsušene prsi Vilmino glavo in jo z drhtečo, z nemočno svojo roko pobožala po laseh: Oj Vilma, moje zlato!«

»Blagor mu, kdor ti verjame!« se je rogalo v Zechnerju, a ciganki je obzirno dejal:

»Veruj, Margit, da pojmim in spoštujem tvojo bolečino. Prav zato te pa tudi svarim in rotim: Nikar ne zahtevaj nič nemogočega! Če nasedeš Rottenkörnerjevi vabi, je to tvoj pogin, če pa se ravnaš po moji pošteni besedi, se ti izpolni tvoja želja in boš dosegla celo več, kakor si sama želiš.«

Valpet je bil prepričan, da zmaguje, zato je dejal nazadnje že dokaj trdo in odločno:

»Povedal sem ti! Zdaj izbiraj sama!«

Preden je Margit odgovorila, je iz dalje zaskovikalo. Bilo je tako rahlo, da Henrik Zechner niti ni čul glasu, ciganka pa se je vzbočila kakor žival na preži in ostro prisluhnila. Skovikanje se je ponovilo, v hip pa je nekje zalomastilo, kakor bi se nekaj kotalilo po gošči. Ciganka se je prihulila in se hlastno oklenila Zechnerja:

»Gospod, gospod!«

V gošči je zagrčalo. Dvoje, troje glasov se je strnilo v robato kletev, potem pridušen krik, kakor da bi bili nekomu zavezali usta, ki je hotel vpiti na pomoč. Nato zopet hlastno lomastenje, ki se je naglo spet motalo iz gošče in se v hip umaknilo dirjajočemu peketanju konjskih kopit.

Vse to se je izvršilo s tako zverinsko naglico, da je bila Margit prepričana: Janoša so zajeli. Besno je začela trgati obleko s sebe in si od togote in bolečine puliti lase.

»Janoš, Janoš –«

Henrik Zechner je bil kakor okamenel. Kakor je hotel spregovoriti, je samo zajecljal, tako ga je zbegalo cigankino zagonetno vedenje; kajti Margit je pričela tuliti, da se je pošastno razlegalo po gošči.

Kakor pričarana je med tem v hip hušknila od nekod Janka.

»Tetka, tetka, kaj so ti spet storili?« se je oklenila starke in Henrik Zechner je z neprijetnim občutkom opazil, da se bliska v njeni roki nož.

»Janka, srnica moja,« je javkala Margit, »atka so ugrabili. Plakaj, dete, plakaj in daj, da prekolneva prokleto zidovje, kjer –«

»Margit,« se je zdajci obvladal valpet, »kaj praviš?«

»Zveri so mi ugrabile brata, mojo edino moč,« je viknila ciganka. »Tako brambo mi pošilja tvoja grofica! O, da bi se odprla črna zemlja –«

In ciganka je pričela rotiti in preklinjati, da je valptu od groze zastajala kri.

»Brata? – Kdo ti je ugrabil brata? Kaj vendar sanjaš, Margit?«

»Ne, gospod, Margit ne sanja! Margit vidi v temi, gleda skozi les in skalo, Margit ve in čuti, kdaj se zgrne gorje nad njo!«

Valpet strmi, medtem ko ciganka jadikovaje razpreda, kako sta bila z bratom domenjena, da se nocoj sestaneta v tej gošči. Edina opora ji je bil brat vsa ta dolga leta, njena roka je bil in njeno oko. Zdaj je Margit slepa in hroma in Jurijevo seme bo imelo lahko mirno žetev brez neurja.

»Atka so prijeli?« vikne Janka. »O, tetka, jaz pojdem za njim!«

Vitko bodalo se bliska v njenih rokah in kljub temi spozna valpet, da je to ista mikavna lepotica, ki je bila popoldne pela na grajskem dvorišču v spodnjem gradu. Odločni mladenkin pogum mu ugaja in se mu dekle takoj zasmili, a zraven mu brne po ušesih svarilne besede, s katerimi ga je bila popoldne ljubica opozarjala na cigansko nevarnost. Spomni se tudi, da je bila gospa Klara čez dan še besna na cigane, in se zgrozi ob misli, kako čudno se je spremenila še pred večerom. Tedaj imajo ti zavrženi potepuhi res čudežno moč –

Vse se mu podi z bliskovito naglico po glavi in v hip se odloči:

»Stopite z menoj! Vem, da najdemo pravo pot –«

»V ječo!« sikne Margit.

»Ne, ne,« jo prime valpet za roko in v hip začuti vlažno toplino nad lehtjo. Janka je bila šinila in ga prasnila z bodalom, a preden more suniti drugič, drži valpet tudi njo. Zechnerjeva pest je jekleno trda in ciganki zdrkne bodalo iz rok. Ko se hoče izviti, pritiska valptova pest s tako krčevitostjo, da jo zaskeli pod nohti. Ženski se vijeta in grizeta, a iz gošče nenadoma trop mrkih mož:

»Hej, tukaj je jedro!«

Troje krepkih postav plane in hoče pograbiti valpta in ciganki, ko rezko krikne Henrik Zechner:

»Proč, kdor ljubi svojo glavo!«

»Hoj, hoj, gospod tovariš, kaj pa tebe nosi po vrbinju?« se porogljivo zavzame Bartolov glas, a Henrik Zechner samo:

»Proč, ti pravim, ali pa se spravi z Bogom!«

»Proč!« vpije Zechner. »Pa da si sam grof Herbert, ti ni pomoči, ako se dotakneš katere teh žensk!«

»Hudirja smo vroči,« se smeje Bartol Rottenkörner in odrine oba svoja hlapca. »Pozna se ti, pozna, dragi Zechner, da si še mlad. Sicer pa šalo v stran. Vis, tele dve vrani, starka in mladjè, pojdeta lepo z menoj, pa mir besedi! Le nič se ne razburjaj, ljubi Henrik! Če si žejen ciganske ljubezni, ti bomo mlado ptičko čuvali zgoraj v varni kletki in ti jo lepo krmili –«

»Prihrani zase, kar imaš še gnusa v sebi, Bartol Rottenkörner,« zavrača Zechner. »Jaz vem, kaj delam in po čigavem nalogu ravnam. Vrni se lepo domov in povej svojemu gospodu, da ima spodnji grad lastnika, ki je sam svoj gospodar!«

»Kaj?« sklene stari valpet roke, »v sanjavem Lotarju se je predramila spet natura starega grofa! Potem seveda – ti ne bom v oviro!«

Stari hrust se začne porogljivo priklanjati:

»Le povej gospodu grofu, da mu iz srca privoščim lepe urice, samo pazi naj se, da ne ostane na pol pota!«

Komaj izreče, že izgine s spremljevalcema v gošči. Ciganki, ki sta spoznali, da ju Henrik Zechner resnično varuje, gresta brez odpora z njim. Šele spotoma se domislita na šotor in kaj sta vse pustili v njem.

»Brez strahu,« ju zavrne Henrik, ko se hočeta vrniti, »vse dam prinesti za vama.«

V drevoredu na poti proti gradu zagleda valpet nenadoma dve senci. Naglo skrije ciganki za drevje in tudi sam stopi k orjaškemu deblu ter čaka. Senci se bližata in Zechner sam sebi ne more verjeti: Grof Lotar z grofico! Še ves je v dvomih, ko nenadoma zadrobi stržek. Stržek sredi noči – to je znamenje gospe Klare! Valpet se odzove in stopi izpod drevesa na pot.

»Kako je?«

»Kar sem mogel storiti, milostna gospa grofica –«

»Kako je, vprašam! Ne klepetajte, ampak poročajte!« se razjezi Klara.

Valpet si grize ustnice.

»Dobro,« sikne uporno. »Lov smo si nehote razdelili, pa mislim, da sem odnesel boljši del plena.«

»No –?«

»Margit je tu in ona mlada ciganka, ki je bila popoldne pri nas, a starkinega brata je zajel Rottenkörner.«

»Že spet polovičarstvo,« srdito udari gospa Klara z nogo ob tla. »Ali se niste znali požuriti?«

»Jaz sem dobil povelje šele danes, medtem ko ga Rottenkörner pozna že lepo vrsto let,« se nejevoljno brani valpet.

»Kje pa sta ženski?« mirno vpraša grof Lotar.

Henrik Zechner stopi pod drevje, bulji za debla, tiplje in pritajeno pokliče:

»Margit –«

Hip nato krikne. Grof Lotar skoči k njemu in ga začudeno gleda:

»Kaj vam je, Henrik Zechner?«

»Začarano, vaša milost, začarano. S samim hudičem je zvezano to peklensko seme. Rottenkörnerja sem ju otel, kakor dve jagnjeti sta šli za menoj in ta hip sta še stali tukaj, a zdaj ju ni!«

Gospa Klara pristopi in hoče s korobačem zamahniti po valptu; komaj, da jo grof zadrži. Vendar njen srd ne miruje. Kakor razburkana reka je, besna, divja, ukaz za ukazom se ji trga iz ust, da je celo grof sam ves zmeden in zaprepaščen:

»Ali niste imeli nikogar s seboj?«

»Dva hlapca,« jeclja Henrik Zechner in se obrne k srditi grofici: »Ker pa je vaša milost zaukazala, da se mora vse izvršiti tako tiho in brez hrupa, sem ju pustil daleč zadaj. Ko so potlej prišli Herbertovi, je nastala takšna zmeda, da sploh nič več ne vem. Pazil sem na ženski, ne na hlapca, pa smo se zgrešili.«

Klara ga v odgovor oplazi z bičem, ko daleč v drevoredu vstane vik. Ne da bi se še kaj brigal za gospodo, zdirja Zechner tja in hrope:

»Držita, karkoli je!«

Res, hlapca sta in oba imata dovolj opravka s cigankama, ki sta jima v hlastnosti nenadnega bega tako rekoč sami prileteli v roke. Valpet lopne z mečevim ročajem starko, da se opoteče in omahne, a Janko zgrabi kakor volk.

»Zdaj mi ne uideš več, seme peklensko,« jo vleče za seboj in jo trdo stisne za tilnik.

Gospa Klara je v trenutku poleg in tudi grof sam naglo pride in veli odgnati ciganki v grad, kjer jima odkažejo v samotnem predelu veliko sobo, Henrik Zechner pa odpošlje hlapca po šotor in vse, kar sta ciganki premogli v njem.

»Kaj nama prinese to početje?« zaskrbi grofa Lotarja, ko se končno vse umiri in sta s soprogo spet sama. »Meni pravijo mrke slutnje –«

»Kdo se bo vdajal slutnjam, dragi Lotar, kadar je treba odločno in preudarno delati?« se brani grofica. »Ali se tvoj brat ravna po slutnjah? Ali ga ne vodi samo želja po lastni koristi in moči?«

»S cigani, misliš, da se bo okoristil in okrepil?« skomigne Lotar in še vedno ne more pojmiti, kako je moglo priti do tega in čemu je vse to beganje in pa varovanje ter spet preganjanje ljudi, ki ga nič ne brigajo.

Na vzhodu je že jelo bledeti nebo in hladen veter je šušljal po drevju, ko se je umaknil grof Lotar v svojo spalnico. Za hip je obstal sredi sobe, pogledal po postelji in se stresel. S stene ga je v jutranjem somraku otožno gledala slika davne prednice, prelepe gospodične Lelije, ki je morala tako mlada v večnost. Kakor v snu je odšel v sosedno sobo, kjer je že nekaj dni samevala njegova knjižnica. In kakor je stopal, se ni mogel otresti občutja, da neslišno gre za njim gospodična Lelija. Ko je sedel, se mu je celo zdelo, da je sedla kraj njega tudi gospodična. Čisto razločno je čul šumeti svilo in božajoče je zavelo proti njemu kakor dih. Izmučen, kakor je bil, se je naslonil na bogato rezljano in z blazinami mehko obloženo naslonjalo in se predal lenobnemu sanjarenju. V megleni zmedi so se mu podili po mislih utrinki iz raznih knjig, odlomki iz svetega pisma in domisleki iz razgovorov s svakinjo Olgo. Ali je Olga ali le gospodična Lelija, ki se je vzela od kdo ve kod in mu zdajle sedi nasproti.

Lotar je tako silno truden, da se mu ne ljubi niti vstati; samo sede z lahnim naklonom malomarno pozdravi ljubko pojavo. Niti govoriti se mu ne ljubi, ko je itak vse brez pomena in se življenje suče po svoje, pa naj se kdo še tako oteplje in skuša toku razvoja dati nadih svoje osebnosti.

»Čisto tako seveda ni,« mu z besedo vpade v misli srebrn glas in Lotar čuti, da ne more biti to nihče drugi kakor gospodična Lelija. Kadarkoli je kaj slišal praviti o njej, si je vedno mislil, da je morala imeti vprav takle čist, nežen glasek. In tudi poteze na obrazu so iste, kakor si jih je bil vedno mislil Lotar, vse bolj nežne kakor na sliki.

»Brez dvoma je človek na svetu zato, da izpolni vrzel v krogoteku večnega presnavljanja, kako pa jo hoče izpolniti, je njegova stvar,« nadaljuje gospodična Lelija in smehljaje gleda Lotarja, ki je nekoliko v zadregi, ko spozna, kako natanko mu gleda nenadna družica v dušo. Sam ne ve, kako je prišlo do tega, ali naenkrat je ves v njeni oblasti. Kakor da sta večer za večerom presedala skupaj v pogovorih, se mu zazdi, in kakor bi to bilo zdavnaj nekoč, v nekšni doslej neznani prošlosti, pa mu je tem ljubše, da se je družica po tolikem času spet vrnila.

»Da,« pravi Lotar, »mogoče imaš prav, Lelija –« (Tako ljubko in tako zvonko se mu zdajci zazdi to ime!) »Samo pri nas je vse narobe, hočem reči: v moji duši je vse podrto in brez temelja. Jaz sem drevo brez korenin, Lelija, in bi najrajši omahnil kam v brezbrežnost, da bi me ne bilo več, razumeš, da bi utopil svojo zavest v nezavedni nič –«

»Sanje, Lotar, sanje, neumne, brezplodne sanje, ti pravim,« zvončklja mamljivi glas. »Kar je rojenega in v življenje vzdramljenega, nikoli več ne izgine. Obliko lahko izpremeniš, a pezi ne ubežiš! Ničevosti je mnogo, niča ni!«

»In tudi zlu ne ubežim?«

»Zlo, prijatelj, je senca dobrote. Ne ubežiš mu, nikakor ne, toda strupeno ostrino mu lahko odvzameš, da bodo rane, ki jih seka meč hudobije, zdravilne, ne pa pogubne.«

»Angel si, Lelija –«

Lotar bi jo rad pobožal po lepi, belorožni roki, toda gospodična se previdno odmakne.

»Ni treba tako, prijatelj! To človeka samo zaslepi in uklene –«

Njen obraz zasenči mehka otožnost in oči so zdaj kakor dve potočnici v rosi.

»Ali te je –?«

Karajoč pogled mu zabrani vprašanje.

»Oprosti, Lelija, saj nisem hotel pasti radovednosti, samo tako grenka se mi zdi tvoja zgodba, tako trpka in skrivnostna –«

»Seveda, ker jo poznaš samo v zveriženih okraskih ustnega sporočila. Kar je kdo doživel, ni pozneje nikoli več grenko in trpko, ampak vse zgolj neizbežna nujnost, a nujnost je vedno lepa, ker služi svetovnemu redu.«

»Tega ne razumem popolnoma,« prizna Lotar, »vendar se mi zde tvoje besede kakor božanje doslej neznane melodije; zato tudi sodim, da govoriš prav in iz notranje potrebe, pa ne morda zaradi olepšavanja.«

Lelija se razvedri:

»Olepšavanja pri nas ni več, dragi moj. In ker ga ni in ker vidim, da ti utegne biti potrebno, ti sedaj razodenem svojega življenja povest.«

Lotar se zgane in ves zadrhti. Kar si je želel v svojih najbolj skritih mislih, česar se ni upal niti v najzaupnejšem kramljanju nikomur priznati, to mu bo zdaj razodeto.

Oj, življenje gospodične Lelije! Dejali so, da je skrivaj ljubila preprostega kmetskega mladeniča, ki ga je videla, ko je prihajal na tlako. Njen oče, ponosni grof, ju je nekoč zasačil. V blaznem srdu jo je pograbil in treščil skozi okno v prepad. Vsem, ki so videli ta strašni izbruh očetovega srda, je od groze zastajala kri, ko pa se ozro v globino, kjer naj bi bilo obležalo razbito Lelijino truplo, se jim smehlja Lelija sama s pečevja. Dva angela razprostirata krila in na tej nebeški pernici plove Lelija nazaj v grad ter stopi pred očeta:

»Tvoji jezi in božji volji je zadoščeno, ljubi oče, ljubezni moji pa ni in ne bo, dokler se ne dopolni nad enako nedolžnim bitjem isto, kar si bil namenil meni!«

In kakor izreče, se Lelija mrtva zgrudi na tla, očeta pa se loti obup in divji kes. V brezumni žalosti si puli brado in lase ter strahotno preklinja sebe in ves svoj rod, naposled pa se sam vrže v prepad, kjer nespokorjen in nič z Bogom spravljen izdahne svojo dušo.

Tako pozna Lelijino zgodbo Lotar.

Kako mu jo bo povedala Lelija?

O, Lelija že govori:

– Kakšno je bilo moje življenje? Tlačanskih sinov nisem dosti poznala, kaj šele, da bi bila katerega ljubila! Ljubila sem cvetke na polju, ptičke, ki so mi hodile gostolet na okno, ljubila sem rožno zarjo mladih juter in svojo cvetočo mladost. Ljubila sem krotko vdane oči materine, junaške in koprneče pesmi, ki so jih prepevali pevci po gradeh, ljubila skrivnostne zgodbe, ki sem jih slišala praviti o Bogu in njega izvoljencih, pa tudi take, ki so pravile o kraljestvu teme in njegovih služabnikih, potlej bajke, prijetno oživljajoče gozde in lože in trate, studence in reko, ki se srebri med lesovi in polji. Vse to, vidiš Lotar, sem ljubila, kakor mi je narekovala moja nedotaknjena mladost.

– Takrat je prišel k nam v obiske vitez Rajmund s soprogo in sinom, zalim Rupertom. Kakor mlad topol je bil Rupert. Ni še bila pri nas gospoda teden dni, ko sem že spoznala, da mi bo težko živeti brez njega. Kjerkoli sem bila, so ga iskale moje oči. Tudi on me je rad videl in mi sladko govoril; kadar sva bila sama, me je celo večkrat prijel za roko in pričel drhteti in rdeti, da sem mu nekoč nazadnje omamljena omahnila na prsi in so se najina usta strnila v poljubu. Potlej je vitez Rupert najprej povedal svojemu očetu, gospodu Rajmundu, kako sem mu pri srcu, nato pa me je gospod Rajmund v sinovem imenu zasnubil. Moj oče je pristal in videti je bilo, da je takega razvoja celo vesel. Gospoda je podaljšala bivanje pri nas in z velikimi slavnostmi smo praznovali zaroko.

– Vse je bilo natančno določeno, česar je bilo treba glede poroke, in tudi poročni dan, ko se je gospod Rajmund s svojimi poslovil. Na večer pred odhodom sva sedela z ženinom na vrtu in sanjarila. Ves grad je že zdavnaj spal, ko se midva le še nisva mogla ločiti. In bila sem njegova, predno se je predramilo jutro.

– Slovo ni bilo žalostno, ker sem vedela, da bo ločitev le kratka, šele potem, ko je bila gospoda že odšla, se me je začela lotevati otožnost. Z očmi nisem mogla več iskati Ruperta, pa sem zato najrajši sedevala in pohajala po krajih, ki so bili njemu najljubši, posnemala sem nekatere njegove kretnje in celo besedam sem dajala poudarek, s kakršnim jih je bil izgovarjal on. Mati se mi je blaženo smehljala, oče pa me je gledal z neko čudno mehkobo, ki me je začela vznemirjati; kajti moj oče je bil po naravi vse bolj tršat kot mehak. Celo bati sem se začela očeta in umaknila sem se v jugozapadne sobe z razgledom proti reki. Slonela sem nekoč pri oknu in strmela v globino. Saj poznaš, Lotar, tisti divji prepad na jugozahodni strani, kjer je videti grad kakor orlovsko gnezdo na ostro odrezanem pečevju. Tam sem slonela in se vdajala sanjam, kakršne so pač najljubše sleherni nevesti, ko vstopi moj oče. Zakaj tako samevaš, Lelija – mi pravi. Ali te nič več ne mika družba? Če hočeš, pojezdiva malo na sprehod.

– Nič mi ni do tega, oče – sem odvrnila – saj boš razumel, da so mi zdaj najljubša druščina sanje, ki nemoteno razgrinjajo srečo pred menoj.

– Ali si res srečna, drago dete? me poboža oče po laseh in nekaj tako bridkega se zasveti v njegovih očeh, da ne morem vzdržati tega otožnega pogleda. Vsa zbegana povesim oči in čutim, kako mi sili kri v glavo, ko mu priznam, da je zdaj Rupert edina moja misel. Tedaj, dragi moj Lotar, joj, tedaj! Oče se strese in me objame, da komaj diham. Tik pred mojimi gore njegove oči in blazne besede se mu trgajo iz ust. Ne, to ni očetovski objem, to je zmagujoča strast moža, ki si jemlje ženo! Vse trepeče v meni od groze in kakor pijana sem, ko se mu končno iztrgam iz objema. Oče, moj oče! On se opoteče. S prsti obeh rok si rije po laseh in oči se mu vrte, kakor da je obseden.

– Pahni me od sebe, otrok moj – hrope in si grize ustnice – z belo roko me stisni za vrat, da ti ne bom mogel kaliti sreče. Hiti Lelija, sicer bo prekasno in ne boš nikoli Rupertova, ne Rupertova in ne nikogar, ampak moja, Lelija, moja! Ali razumeš, Lelija, moja – In me že spet drži v objemu in je ves divji, vroč in obseden. Moj Bog! zavpijem in planem od njega ter bežim, bežim. Kakor dirjam, se mi zdi, da je on za menoj. Šele v senčnici (jo poznaš, tisto sanjavo senčno lopo v gornjem gradu?), tam obstanem, omahnem na kamenito klop in si oddahnem, ko uvidim, da me nihče ne zasleduje. Medtem pa, ko si skušam urediti zbegane misli in se zaman trudim, da bi si razjasnila očetovo blazno početje, vstane po gradu krik in vik. Vse bega in kliče na pomoč. Tudi materin glas slišim jokati in nenadoma kakor otrok še sama zaplakam, ne da bi vedela, kaj se je prav za prav zgodilo. Naenkrat sem med njimi, ki begajo križem, in vidim, Lotar, vidim, kako neso očeta, vsega polomljenega in pohabljenega v grad. Vrgel se je bil skozi okno v globino. Ob tem pogledu me objame tema, ko pa se zopet prebudim, je grad miren in tih. Mati kleči ob moji postelji in njene solze mi kapljajo na roko.

– Kaj se je zgodilo? se čudim, a se že vsega domislim, preden mi more mati odgovoriti. Kako se tolažijo in govore ženske, veš in ti ne bom pravila. Skupaj odideva k mrtvaškemu odru, kjer spi oče. Tam se vržem na kolena, toda moja žalost ne predrami njega. Ne predrami ga – in vendar so naenkrat stekleno odprte njegove oči. Kakor da me iščejo, kakor da tipljejo za menoj, Lotar, za menoj te strašne, v smrtni grozi pošastno strmeče oči!

– S pogrebom smo čakali, da je prišel gospod Rajmund z Rupertom. In ves ta čas (teden dni je trajalo!) so bile noč in dan za menoj očetove strašne, steklene oči. Tako sem v bolečini spoznala, da je sojeno drugače, kakor sem bila sanjala. Kako naj bi bila živela ob strani ljubljenega moža, če bi me vedno preganjale tiste stekleno hrepeneče oči in tirjale od mene, česar jim nikdar ne bi bila mogla izpolniti. Povedala sem torej Rupertu, da je ta smrt za vse življenje pretrgala najino zvezo.

– Oj, Lotar, to so bile strašne besede in brezimne muke sem občutila, ko sem jih izgovarjala! Rupert je bil na mah voščen in brez krvi, ko pa je premagal prvo zaprepaščenost, je hotel na vsak način izvedeti, zakaj je očetova smrt obudila v meni tako nepojmljiv sklep.

– Tudi to, prijatelj, mi je bilo strašno. Ali naj bi mu bila povedala resnico in tako onečastila očetovo ime? Dolgo sem se borila sama s seboj in težko mi je bilo premagovati njegove proseče besede, vendar sem vzlic vsemu trdno zaklenila svoje srce, da hočem darovati svoje življenje Bogu v spravo za očetovo dušo, ki je morala iznenada, v tako čudnih okoliščinah in skoraj gotovo malo ali nič pripravljena v večnost.

– Rupert se je spoštljivo naklonil in ni z nobeno besedo več omenil tega, kar je še pred nedavnim bilo med nama. Tako veličastna je bila njegova moška požrtvovalnost, da si ob slovesu nisva segla niti v roke. O, dobro je vedel, da ob dotikljaju njegovih prstov do mozga zadrhti vse moje telo, pa mi je skušal olajšati lastno žrtev.

– Čez mesec dni so se daleč v Tirolah zaprla za Rupertom samostanska vrata, medtem ko je mene še priklepala na dom materina žalost in strah pred bitjem, ki je vzkalilo v meni tisto noč po zaroki. Dan za dnem sem prejokala in prosila Boga pomoči. Marsikatero uro sem v ihtenju in nemo goreči molitvi preklečala tam spodaj pod pečinami, kjer je izdihnil moj ubogi oče. Tako zatopljeno me nekoč iznenadi on sam. »Ni treba več, Lelija,« me prijazno prime za roko. »Ti si dotrpela in nimaš več madeža, a zame pride izbrisat krivdo druga, ki bo prav tako brez greha kot si zdaj ti.« Kakor dih izgine oče, a jaz začutim na levici skelečo bolečino. Prestrašena se ozrem in odrevenim: zavaljen modras se mi je bil zasekal s strupenim zobom v roko nad zapestjem s tolikšno silo, da mi je ostal njegov zob v rani, ko sem se z zamahom otrezla priskutne golazni.

– Vidiš, Lotar, taka je zgodba mojega življenja. Usoda se je morala dopolniti, toda z žrtvijo in odpovedjo se je vse zlo obrnilo v dobro. Ni mi bilo treba onečastiti redovniške halje. Še tisti dan je smrt zabrisala in trpljenje opralo vse, kar je bilo senčnega na meni, očetovo krivdo pa pride izbrisat druga – Morda je že tukaj, Lotar, in jaz lahko spet grem?

»Lelija,« zamaknjeno dahne Lotar in hrepeneče širi roke za bajno pojavo, tonečo v blesteči svetlobi, »Lelija –«

»Lotar!«

»Lelija, Lelija –«

»Lotar, čuj, dragi moj –«

Grof začuti na čelu mehko roko, ali Lelijina bi morala biti mehkejša in nežnejša!

»Lelija,« se ozre kvišku in spozna gospo Klaro, stoječo v žalni črnini kakor neizprosno usodo pred seboj.

»Čas bo, da odideva k zadušnici,« pravi gospa. »Zakaj nisi legel počivat?«

Grof Lotar vstane. Na nebu bledi zarja in v sobo se razlije vriskajoča luč. S stolpa grajske kapelice vabi zvon.

»Iz globočine vpijem k Tebi, Gospod,« moli Lotarjevo srce, »Gospod, usliši moj glas!,« a usta samo:

»Pojdiva, draga soproga, vendar te prosim, da se vsaj danes ogiblješ vsega, kar bi kakorkoli utegnilo kaliti resnost dneva in odvračati srce od tistega božjega miru, ki nam je vsem potreben.«

»Čeprav poznam samo sebe, mislim, da je bila ta prošnja odveč,« odvrne dvoumno grofica.

Kmalu zatem odjezdita na dveh kakor noč črnih vrancih v gornji grad.

VIII.

Jesensko jutro je lepo in hladno. Nad Savo je razpet meglen pajčolan, sicer pa je vzduh svež in čist. Po listju poblesteva rosa v prvih žarkih jutranjega solnca. Prisojne gorice so še nedotaknjene, a trtje se povsod šibi pod sočnim blagoslovom obilega grozdja, ki zori in se tu temni, tam spet zlati, a drugod nalahno pordeva, da so grozdi kakor prelepe skupine bajnih draguljev.

Polje po dolini je še mirno. Strnišča je že pregrnila zelena detelja, vmes se temne sveže obdelane lehe, kjer bo kmalu začela kaliti ozimina.

Medtem ko se gospa Klara samozavestno in s ponosom ozira po pokrajini in se kakor v zavesti že dosežene zmage samoljubno smehlja, je grof Lotar ves izgubljen sam vase in kakor lutka poveša glavo. Življenje, kolikor ga je za njim, se mu zdi zgrešeno, življenje, kar ga vidi pred seboj, brez zmisla in brez vrednosti. Sam pred seboj se čuti ponižanega in brez moči, zgolj brezpomembno igračko v rokah jezne usode. Soproge se ne upa niti pogledati. Boji se njenega zdravja, njene krepke odločnosti in tistih njenih brezobzirnih oči. Boji se svidenja s svakinjo in bratom, boji se vsega, čemur gre nasproti. Mraz ga spreletava ob misli na žalne obrede, na črni duhovnikov plašč in na tiste vdano otožne molitve, ki ponižno prosijo božjega usmiljenja. Po ušesih mu še brne Lelijine besede: – Druga, ki je prav tako brez krivde –. Moj Bog, ali je ta nesrečnica Olga in je res njo določila usoda za nedolžno žrtev?

Vsa Lotarjeva notranjost se je upirala tej misli, ki pa se je vzlic temu ni mogel otresti.

»Ali te zebe?« se je zavzela gospa Klara, ko je opazila, kako drgeče.

»Zdi se mi, da sem bolan,« se je zbal Lotar njenega glasu. Sklonil se je h konju in ga pobožal po vratu, da je vesela žival ponosno dvignila glavo.

Grofica ga je lovila z očmi. Njegovo lice se ji je zdajci zazdelo vse preveč bledo. Za hip so ji belo čelo razkosale gube, vendar se je hitro premagala in je bila mirna in hladno dostojanstvena, ko sta prijezdila s soprogom na grajsko dvorišče, kamor ju je prišel pozdravit grof Herbert.

»Ali je Olga morda zbolela,« je plaho ušlo Lotarju, ko je zaman iskal svakinjo z očmi.

»Nekam nemirna je danes,« se je izvil Herbert in takoj se mu je poznalo, kako neljubo mu je vprašanje. Medtem pa, ko je bil Lotar še ves zmeden in zbegan, se je Herbert takoj zavedel, ponudil gospe Klari roko in jo odpeljal proti kapeli, češ:

»Kakor vidim, draga svakinja, tvoj mož nasproti nežnemu spolu ni posebno viteški.«

»Ah, njega vedno preganjajo nekšne sence,« je s posebnim poudarkom odvrnila Klara.

Herberta je vščenilo.

»Ali je puščica namenjena meni?«

»Odkod?« se je nevedno zavzela gospa Klara in je bila v srcu zadovoljna, da je tako brž zadela v živo.

»Torej ne?« si je oddahnil grof Herbert. »Po pravici rečeno: Ljubše mi je tako.«

»Brez ovinkov moram priznati, dragi svak, da si mi danes neumljiv,« je lagala Klara.

Lotar je stopal kakor ponižen služabnik za njima. Slišal in razumel je sleherno besedo in ob vsaki je zatrepetal v strahu, da sproži tisto grozno, tisto neizogibno, na kar ga je prišla opozorit Lelija v snu.

V kapeli je bila zbrana že vsa služinčad iz spodnjega in gornjega gradu, na evangeljski strani pa je klečala v črno pregrnjeni klopi grofica Olga, kamor je odvedel Herbert tudi svakinjo, medtem ko je sam z Lotarjem odšel na nasprotno stran, kjer so bile klopi prav tako črno pregrnjene in še nezasedene.

Grofici sta se pozdravili z nemim poklonom. Grof Lotar je kakor ranjen volčjak premotril sleherno njuno kretnjo in tudi Herbert je imel za obe ženski bistro pazljive oči, vendar je bila med bratoma nepremostljiva razlika. Medtem ko je Lotar s trpko žalostjo mislil na očeta, ves udan in pripravljen z žrtvovanjem samega sebe izprati njegove zablode, je bil Herbert samo zemljan, zadovoljen s svojo močjo in oblastjo. Oče mu ni bil niti toliko v mislih kakor najneznatnejši kmet v grajski oblasti. Vse razmišljanje je usmerjal na lastno osebo; kajti bil je vajen pojmovati življenje in svet vedno tako, da je bil on središče vsega. Oče je umrl in je s tem za Herberta brez sledu izginil. Zadušnico za njim je dal vsako leto opraviti predvsem zato, da bi opozoril svet nase, češ: – Glejte ga, grofa Herberta, kako plemenito čuva očetov spomin!

Lani se je bilo črne maše udeležilo dokaj prijateljev in znancev z okoliških gradov, a letos ni bilo nikogar. To je grofa Herberta nekoliko vznemirjalo in dražilo. Njegov ponos je bil ranjen in neprenehoma je tipal, kje je gibalna sila tega udarca. Primerjal je vedenje obeh gospe in ugibal, če le ni morda pogrešil, ko si je izbral Olgo za ženo. Za hip ga je zmotil zvonček, ki je naznanil pričetek božje službe, toda samo za hip. Begotno se je ozrl na patra Fulgencija, ki je pristopil k oltarju. Hladno in iz navade se je grof prekrižal in spet začel pozorno opazovati obe grofici. Gospa Olga je bila kakor zamaknjena in ni niti trenila. Pogled je bil kakor priklenjen na oltar in nekoliko pobledele ustnice so podrhtevale v molitvi. Včasi so se ji prsi burno dvignile, za hip obstale in takoj ponovno vzvalovile kakor val, ki ga meče vihar. Temna polt je bila pod očmi modrikastočrno zasenčena, a proti ustom umazano rjava, tako neprijetno rjava, da je Herbertu kar zamrzelo. Sam sebi se je čudil, kako da že davno ni tega opazil. Ko se je ozrl po svakinji, sta se njuna pogleda srečala in gospa Klara se nikakor ni hotela umakniti z očmi. Herbertu se je celo zdelo, da ga izziva. Bela in rožno nadahnjena polt je bila danes morda za znanje bledejša, a v črnini, ki je odevala gospo Klaro, še vedno sveža in mikavna, celo tako mikavna, da se je Herbert natihoma vpraševal, bi li ne bilo bolje zanj, če bi si bil njo izbral za družico v življenju. Prav tedaj je strežnik pozvonil k povzdigovanju in Herbert je ušel svojim tavajočim mislim. Lotar je že klečal kraj njega. Bil je ves voščen in mrtvaški.

»Za očetom pojde,« se je vsiljevalo Herbertu in nehote skomizgnil z rameni, češ: »Kaj morem jaz proti temu?!« Skoraj bi bil na glas izrekel svojo misel, tako je bil raztresen. Prav za prav mu je današnja bratova oslabelost ugajala. Če se res umakne pod zemljo in morda celo brez potomstva, je Herbertova moč spet znatno večja. Vdovo bi že krotil in bi jo morda celo z lahkoto krotil –

Ne glede na svetost kraja in trenutka je prežeče pogledal svakinjo in se mu je zazdelo, da se je ognjevito utrnilo v njenih očeh.

Te neme govorice ne bi bil nihče opazil, da ni bilo v kapeli Bartola Rottenkörnerja. Oči so se mu zožile kakor mački na svetlem, ko je opazoval svojega gospodarja, in ves obraz mu je bil ena sama guba.

Po končanem obredu je povabil gospod Herbert patra Fulgencija na malo okrepčilo. Izprva je vse nekam resno molčalo in se je redovnik čudil zlasti obema gospema, da sta tako redkobesedni. Nenadoma se v tišino spomni grof Lotar:

»Kaj pravite, častiti oče, kdo podeduje očetovo krivdo?«

»Saj res,« so se Klari zaiskrile oči, »to je jako zanimivo vprašanje.«

Pater Fulgencij je bil presenečen in je zaman ugibal v mislih, kam meri nepričakovano vprašanje, a grof Lotar je medtem že sam pojasnjeval:

»Menim namreč tako kakor podobnost po telesu. Saj me razumete, častiti oče. Včasih je otrok živa telesna podoba očetova, pa ne kaže čisto nič njegovih duševnih lastnosti –«

»Ali pa obratno,« je nadaljevala gospa Klara, ko je videla, da je soprogu nenadoma zmanjkalo besede. »Zgodi se tudi,« je z zlokobnim usmevom presukala, »da hčerka ni niti senca svoje matere –«

Gospa Olga se je stresla in grof Herbert je prebledel, medtem ko je redovnik zamišljeno zmajal z glavo:

»Visoka gospoda mi prisoja preveč modrosti, če pričakuje od mene pojasnila tega težavnega vprašanja. Mi vsi vidimo in čutimo dela božjega usmiljenja, dobrote in tudi božje jeze, sodba o tem pa nam ni dana. Pisano je celo: ‚Ne sodite, da ne boste sojeni!‘ Mislim pa, da smo vsi dediči nadlog in težav svojih prednikov kakor smo dediči zmote, ki sta se ji bila vdala naša praroditelja v raju. Vsem nam tiči v krvi duh upornega zla, ki ga moramo zatirati in preganjati iz sebe, da bomo nekoč deležni božje slave in veličine.«

»Čisto meni iz srca ste govorili, častiti oče,« se je oddahnil grof Herbert in natočil redovniku čašo do vrha. »Moj brat se sploh preveč vdaja premišljanju in bojim se, da mu bo ta razvada celo izpodkopala zdravje.«

»Res ni dobro siliti duha, da bi odpiral vrata, ki jih je večna Previdnost pridržala sebi,« je menil redovnik. »Čudno se mi zdi, kako je gospod grof –«

»Mislil sem samo tako,« ga je prekinil Lotar. »Saj včasih človek sploh ne ve, odkod mu je kakšna misel –«

»Šleva,« se je hudovala Klara v srcu, »tako spretno je napeljal in pričel, pa se je že spet splašil in umaknil!«

Od nejevolje si je grizla ustnice, medtem ko je gospa Olga toplo vzdihnila:

»Meni se zdi poglavitno odpuščanje –«

Patru je bila grofičina krotkost zelo po godu in je že hotel izpregovoriti o veličini božje ljubezni, ki je vedno pripravljena pozabljati zlo in odpuščati krivdo, ko je nenadoma nekje bolestno kriknilo. Bilo je kakor iz silne dalje, zamolklo, a vendar tako krepko, da ni mogel nihče preslišati. Lotar in Klara sta se spogledala, grofici Olgi pa je zdrknila kristalna čaša iz rok in se zvenče razbila na tleh. Blazne groze so bile polne njene oči, ko se je ozrla v soproga in proseče sklenila roke.

Kakor senca je vstopil Bartol Rottenkörner in pomembno pogledal gospodarja, ki se je takoj oprostil in odšel z valptom.

Gospe Klari ni ušla nobena kretnja. Medtem ko je navidez posvečala vso pozornost svakinji in skušala z besedo utešiti njeno razburjenost, je po sokolje pazila na grofa Herberta in videla, kako je bil ves zaripljen v obraz, ko je odhajal.

»Tako sem se prestrašila,« je končno z naporom Olga premagala zmedo. »Kakor začarano se mi zdi in že res sama ne vem, ali me muči bolezen ali –«

»V tem stanju se moraš zelo paziti, draga svakinja,« je bila Klara pretirano sladka in je sramežljivo pogledala redovnika, češ:

»Me ženske smo vedno sirote. Naj bo tako ali tako, naš delež je vedno težak.«

»Previdnost nikoli ne terja nemogočega od nas,« je z lahnim naklonom dejal frančiškan, »a kogar Bog posebno ljubi, ga tepe.«

»Tega ne razumem,« je priprla Klara oči. »Jaz ne bi mogla tako.«

»Človeška pamet ne doseza božje modrosti,« je brez olepšavanja vztrajal redovnik, a Lotar:

»Morda je to celo naša sreča.«

Pater Fulgencij je prikimal:

»Brez dvoma nam je v blagor vse, kar prejmemo iz božjih rok.«

»Tudi čarovnice?« je tako neposredno in skoraj otroško plaho zdrknilo Lotarju z jezika, da se je morala gospa Klara nasmehniti, oče Fulgencij pa je vzlic temu ostal resen:

»Čarovništvo ni božja ustanova –«

»Ali kako je potlej s tem,« je razpletal Lotar, »ko je rečeno, da nam niti las ne pade z glave brez božjega privoljenja?«

Pater Fulgencij je zdajci ves oživel:

»Tako je pisano, jasna gospoda, in še to: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Za naše zmote in zablode smo deležni kazni in blagor nam, če jo prestanemo na tem svetu. Nam v kazen in opomin privoli Bog v svoji neskončni modrosti mnogotero zlo in tudi samo čarodejstvo. Naša natura je slaba in nagnjena k zlu –«

Medtem ko sta obe grofici mirno poslušali duhovnikove besede, je grof Lotar zmajeval z glavo:

»Verjemite, častiti oče, da ne razumem čisto ničesar več. Samo to čutim, da nas neusmiljeno biča usoda in gorje mu, kdor se ji zameri!«

»Usoda, gospod grof, je beseda, prazna beseda, ostanek poganstva, ki se ga moramo kristjani ogibati. Če bi ne poznal vaše modrosti in vernosti, bi bil zdajle že v strahu za blagor vaše duše –«

»Pomnite torej,« je ta hip prekinil razgovor grof Herbert, ki je odprl vrata in še s praga naročal valptu: »Pazite nanj kakor na kačo, da se vam ne izmuzne in vas ne piči. Zanašam se na vas, a za točno izvršitev mojih povelj mi odgovarjate s svojim življenjem!«

Ko je zaprl vrata in spet prisedel k družbi, so bile vse oči eno samo nestrpno vprašanje.

»Oprostite, častiti oče, če sem vzlic temu, da ste mi nad vse mil in dobrodošel gost, z nemirom nekoliko kršil dolžno vljudnost,« se je grof Herbert nenavadno prijazno naklonil redovniku, »včasih je že tako, da človek ne more in niti ne sme odlašati.«

»Le ne dajte se motiti, visoka gospoda,« je bil pater Fulgencij brž vljudno obziren in se že hotel posloviti, toda grof mu je hitel tako iskreno prigovarjati, naj še ostane, da končno res ni mogel odkloniti vabila.

»Mislim namreč,« je pojasnil grof Herbert, »da se mi je posrečilo priti do jedra mrkemu zlu, ki že desetletja teži na našem rodu in domu –«

In je jel praviti, kako je pred več leti prišla v grad zapeljiva čarovnica, preoblečena v moškega, ter uganjala raznotere zlokobnosti, dokler ni vzlic temu, da jo je končno blagopokojni grof Jurij prepoznal in zaprl, vendar brez sledu izginila. Njen vpliv da je grad čutil vsa ta leta, je pojasnjeval Herbert in pripisoval vse, kar je bilo kdaj narobe, hudobnemu vplivu skrivnostne čarovnice. Zdaj ima Herbert v pesteh nekaj njenega rodu in ne jenja prej, dokler ne zaloti vse zalege, nato jo izroči oblastvu. Trdno je uverjen, da bo vse to satanovo pomočništvo nazadnje končalo na grmadi, kar je edino primerno plačilo.

Pater Fulgencij je bil ves resen in v misli zatopljen, Olga je skoraj jokala, Lotar in soproga pa sta se pomembno spogledovala.

»Ceno si se hotel iznebiti maščevalne ženske,« je pomislila grofica Klara, medtem ko je bila v besedi ljubezniva in sladka:

»Verjemi, dragi svak, da niti slutila nisem, kakšna neprilika te teži –«

»Mož nikoli ne govori rad o tem, kar ga boli,« je s samoljubnim ponosom odvrnil Herbert.

»Le čakaj, lisjak,« mu je v mislih užaljeno grozila Klara, a z besedo mu je ponujala pomoč:

»Zdi se mi, da takšna razburjenja prav nič ne godijo nežni ženski naturi in še posebe ne v dneh pričakovanja, zato bi te prosila, da izročiš soprogo nama z Lotarjem v varstvo, dokler –«

Grofica Olga je hvaležno pogledala svakinjo in zatem s pogledom nemo zaprosila soproga, naj ugodi Klarini želji. Tudi pater Fulgencij je menil, da utegne imeti gospa grofica prav. Coprniška hudobija se bržčas ne bo ustavila niti pred nebogljenostjo nerojenega bitja, s čimer bi prizadela ta grda zalega gospodu grofu tako hud udarec, kakršnega ne izbriše niti smrt na grmadi.

Herbert je pogledal Lotarja, ki je kakor izgubljen begal s pogledi od enega do drugega.

»Lelija,« so v trpki grozi neslišno ponavljala njegova usta in srce je trepetalo: »Lelija, Lelija, ali se res vprav zdaj dopolnjuje tvoj čas?«

Vzlic vsemu odporu izmučene svoje notranjosti se ni mogel obvladati, da ne bi bil pripomnil:

»Častiti oče utegne imeti prav, ljubi brat. Seveda se lahko zaneseš, da bom vesel, če ti smem kakorkoli biti v pomoč.«

Dasi nerad, se je Herbert vdal in dovolil, da odide Olga za nekaj časa v doljnji grad. Svakinji sta začeli kramljati, Herbert se je zahvalil duhovniku, naročil pozdrave za patra Gvardijana in obljubil, da se bo izdatno spomnil samostana, če mu vse uspe, kakor želi in prosi Boga, Lotar pa se je hotel kakor megla izmuzniti venkaj. V sobi ga je morilo in davilo, toda brat ga je prestregel:

»S tabo bi se potlej nujno rad posvetoval –«

»Z menoj?« se je resnično zavzel grof Lotar, ki pač ni bil nikoli vajen, da bi brat pri njem iskal nasvetov.

Herbert je samo prikimal in ukazal, naj grofici spremljata dva služabnika, ker je vedno treba previdnosti, čeprav se mu zdi vzduh prečiščen in brez nevarnosti.

»Za naju le nič ne skrbi,« se je veselila grofica Klara in komaj prikrivala radost, ki je prekipevala v njej, ko je pomislila, kako ugodno ji vse okolnosti prihajajo na pomoč. Lepše in bolj temeljito bi niti sama ne mogla zasnovati načrta.

Čim sta brata ostala sama, je Herbert ostro pogledal Lotarja:

»Ker je vprašanje resno, Lotar, pričakujem, da bo odgovor odkrit! – Ali si kdaj kaj slišal o ciganki Margit?«

Lotarja je streslo in čelo se mu je oznojilo.

»O tej tajni je vedno govorila vsa okolica,« je odvrnil Lotar, a Herbert kakor svinec:

»Potem sem uverjen, da veš dovolj in da ti moje razlage ni treba. Vsekakor pa računam s tvojo možatostjo in mislim, da se na edinega brata ne zanašam zaman.«

Lotar molče gleda in Herbert čuti v tem molčečem molku zagotovilo.

»Veseli me, da se nisem varal v tebi,« zadovoljno prikima, nato pa še bolj prodirno kakor poprej:

»Še tole: Kaj in koliko ve tvoja soproga?«

Lotar je kakor zid.

»Iz mojih ust menda ničesar,« se počasi trga iz njega, »sicer ti pa ne morem pojasniti, kaj so ji morda utegnili povedati drugi –«

Herbert naguba čelo.

»Imaš prav,« pravi nekam zamišljeno in čelo se mu za trenutek naguba. »Pričakujem pa, da velja tudi glede tvojega zakona beseda o dveh dušah v enem telesu.«

Brat občuti Herbertovo besedo kakor udarec in se mora boriti sam s seboj, da potrdi:

»Kakor upam, ni povoda za dvom o edinstvu.«

Herbert prikrije nasmeh in čuti:

»Zdajle se pričenja boj, ki ga moram zmagovito dobojevati, pa naj velja karkoli!«

Tudi Lotar ve:

»Kocka je padla in nobena sila več ne prepreči odločitve.«

Vzlic temu oba molčita in si kakor dva kipa stojita nasproti, Herbert orjak, poosebljena sila in brezobzirnost, Lotar dobrota, duh, ki nima moči, da bi bil nasilen niti ne tam, kjer mu gre za lastno bitje.

Prvi se kakor jastreb obvlada Herbert. Nenadoma krepko seže bratu v roko, češ:

»Veseli me, da se nisem motil, ko sem se zanašal nate. In zdajle mi je celo žal, da sem ti storil krivico.«

Lotar ni spoznal spretno nastavljene pasti in se je brez hlimbe zavzel:

»O kakšni krivici govoriš? Ne spominjam se –«

»Vem, da si dober,« ga prekine starejši, »zato tudi ni treba, da bi se prikrival in potvarjal? Krivico sem ti storil, ko sem vzel Olgo za ženo –«

Lotarja zadene udarec tako iznenada, da se skoraj opoteče. Kar je že tako dolgo počivalo pod rušo spominov, bruhne zdaj naenkrat z nepojmljivo silo na dan. Rana, ki že skoraj ni bila več rana, ampak zgolj brazgotinast obronek brez posebnih bolečin, se zdajci zevajoče odpre in Lotar z vsem svojim bitjem občuti silno, brezimno bolečino: Da je nepovratno izgubljeno zanj, kar bi lahko bilo pesem njegovega življenja, in da to izgubo občuti samo tisti, ki jo je povzročil, njegov lastni brat. Z obema rokama si zakrije obraz in se sesede kakor kup zrahljane prsti. Samemu se zdi, kakor da razpada in da se drobi, pa si zaželi, da bi se tako brez sledu razkrojil v prah, ki bi ga raznesel veter, kakor raznese kup pepela.

Bratova bolečina Herberta preseneti in celo nekoliko zmede; kajti nikdar si ni mislil, da sploh lahko v Lotarju tako globoko korenini kakršnokoli čuvstvo. Smatral ga je – Nič, saj sploh ni razmišljal o njem, ker je bil vedno vajen, da se je Lotar pokoril slehernemu njegovemu ukazu. Razmišljati je pričel o Lotarju šele zdaj, ko ga je zagledal tako pobitega pred seboj. Ne, zdaj ni Herbertu nič več do smeha. S prirodnim nagonom zdravega bitja začenja slutiti, da se je zamrežil v čudno goščo nasprotujočih si spletk in prevejanega kovarstva, ki ga utegne povezati in zmagati, ako ne bo dovolj močan!

»Dà, moč, to je vse! Sile je treba, ki ne pozna ozirov, sile, ki ji enako prija hladna jutranja rosa kakor tudi puhteča človeška kri!» premišljuje grof Herbert in de bratu, kakor bi govoril samemu sebi:

»Moči, Lotar, moči! Življenje je tako, da nas vsak korak preskuša. Vitez ni, kdor se vdaja, vitez je rojen za boj in zmago. Zmaga ali smrt – srednje poti ni. Če se ne biješ, podležeš. Še črv se bije s teboj, najsi je razmerje moči še tako gorostasno kričeče.«

Lotar dvigne glavo. Obraz je izmučen, oči izbuljene in vročično svetle.

»Pustiva, Herbert, kar je minilo! Nikoli nisem mislil, da se kdaj pokažem tako golega pred teboj –«

»Nič zato! Jasnost je vedno podlaga medsebojnega umevanja,« tolaži Herbert, vesel svoje zmage. »Morda sva si zdaj bližja, kakor sva si bila kdajkoli –«

»Bolečina res druži,« sanja Lotar in si natihoma očita, da je doslej popolnoma krivo sodil brata. Medtem ko je videl v njem doslej samo v svojo korist zagledanega orjaka, je zdaj uverjen, da se pod bratovo trdo skorjo skriva toplo srce. Tako popolnoma je rahločutnega Lotarja prevzelo bratovo nenadno priznanje, da zdaj sam sebe dela odgovornega za vse prestano trpljenje in za vse ono, kar ga neizbežno še čaka. Zakaj se ni bil bratu razodel, zakaj mu ni povedal, kaj čuti za Olgo in kaj mu pomeni? In če že ne njemu, bi naj bil povedal vsaj Olgi sami!

S pošastno naglico so bežali mimo njega spomini na vse one neštete trenutke, ko je bila prilika kakor ustvarjena za to in so ga bile okoliščine tako rekoč silile, da bi se bil razodel Olgi in potrkal na vrata njenega srca, pa je v svoji ničvredni plahosti in neodločnosti molčal in se celo ogibal nje, ki so je bile polne njegove sanje.

»Mislim, da nama ne bo treba nikoli več govoriti o tem,« se nazadnje zave Lotar in Herbert skomizgne z rameni. Nekaj temnega pobrleva v njegovih očeh in Lotar, ves zatopljen v svojo revo, se prestraši:

»Mislim, da mi ne prisojaš podlosti –«

Herbert odločno odkima, a Lotar:

»Česarkoli bi bil morda zmožen, nikoli pa si ne bi drznil skruniti tega, kar vem, da je tvoje in ti je sveto!«

»Bi se tudi brez uspeha trudil,« se je zaničljivo rogalo v Herbertu, a dejal je na moč prijazno:

»Hvaležen sem ti, da si mi tako temeljito pregnal slednji dvom. Prav za prav sem ti vedno verjel in –«

Malo je obmolknil, kakor da mu je težko reči, potlej pa:

»Saj veš: kri ni voda in Olga je lepa.«

Zatem spet brž:

»Sicer pa res pustiva to! Važnejše je ono drugo, kar nam vsem nastavlja nož na grlo. Saj razumeš –«

Lotar brezbrižno prikima, Herbert pa:

»Da je cigan Janoš v moji oblasti, veš. Saj si ga slišal rjoveti. Kačje seme me menda preklinja in nori od jeze. Bartol Rottenkörner mi je pravil –«

Zdaj se Lotar pozorno dvigne:

»Kaj je dejal?«

»Morda ni niti vredno govoriti –«

»Ne bom ti tajil, da me zanima,« je skoraj odločno priznal Lotar, starejši brat pa se zagonetno nasmehne.

»Prav za prav je težko in menda tudi res ni vredno ponavljati. Saj veš: pri nas ni bilo nikdar navade, da bi se med seboj vlačili po zobeh, zato tudi jaz nisem nikdar govoril o pokojnem očetu s teboj.«

»Mislim, da vem dovolj in celo preveč,« je ušlo Lotarju.

Herbertovo čelo se je skrčilo v gubah:

»Potlej lahko misliš, kaj čeljusta cigan –«

»Zaradi Olge?« je Lotar kakor otrok sledil bratovim besedam.

»Da, o njej,« je počasi prikimal Herbert, nato pa se brž razvnel:

»Vprav zbog tega je vse polovičarsko, dokler je samo cigan v mojih rokah –«

Lotarju se je meglilo pred očmi.

»Kaj nameravaš?«

Herbert, kakor da ni slišal:

»Razumeš, Lotar, ves vzduh je poln nečesa groznega. Koder hodim, se mi zdi zadnji čas, da vdihavam strup. Grad, vrt, gozd, vse je polno nevidnih pošasti, ki iztezajo zlokobne roke po meni, po tebi, po najinih ženah in po vsem, kar je kakorkoli združeno z našim rodom. Tak občutek imam in mene slutnje nikoli ne varajo. Tudi na Olgi vidim isto. Nevidna groza jo preganja, a jaz vem, da ne bo miru, dokler ne zasačim nje, ki –«

»Margit?« je Lotar izbuljil oči.

Herbert je besno zaškripal z zobmi:

»Dà, Lotar, njo moram dobiti, moram, razumeš? Kar je zamudil oče, mora popraviti sin!«

Odločno je napravil nekaj korakov po sobi in spet obstal pred bratom.

»Dolgo smo vsi verjeli, da so jo že zdavnaj razkljuvale ujede, ali po očetovi smrti jo je zaslutil prvi Bartol Rottenkörner. On je kakor pes, ne, hujši, celo hujši od volka. Že nekajkrat me je opozarjal in le škoda, da sem njegovim besedam premalo verjel, a zdaj mi je pred kratkim čisto točno povedal, da je Margit spet tukaj, kje se skriva in kdo je z njo. Povedal mi je, da je govoril z njo in vse, kaj mu je dejala in kaj ji je bil obljubil. Za tako točne vesti seveda nisem mogel ostati gluh. Odredil sem pravcati lov na to zalego. Malone vso minulo noč so moji gonili to coprniško divjačino. Povabil bi bil tudi tebe, a si sinoči prej odšel, preden mi je Bartol Rottenkörner točno javil svoje izsledke. Uspeh ni izostal, vendar nisem dosegel poglavitnega: Margit je ubežala s svojo spremljevalko, neko mlado coprnico, ki je po Rottenkörnerjevem zatrdilu na las podobna tisti nekdanji Margit, ki nama je nekdaj premamila in zapeljala očeta.«

Herbert je obmolknil in kakor ris pazil na Lotarja, ki se je skručil in podrhteval.

»Ali te trese mrzlica?« je dvoumno vprašal brat.

»Ne vem,« se je premagoval Lotar, a zobje so mu šklepetali kakor sredi najhujše zime, »bilo mi je že davi tako čudno, ko sem jezdil semkaj. Zdi se mi, da sem bolan –«

»Morda bi legel?« ponudi Herbert, toda Lotar se brani:

»Moral bom domov, že zaradi obeh gospe – In sploh, saj veš, kako mene samega premaga in potare razburjenje –«

»Torej ne veš nič, kje bi utegnila biti Margit?«

»Ne,« je bil Lotar zdajci ves rdeč in se je sramoval laži kakor otrok. Očital si je nemožatost in hinavščino, a poguma za odkrit nastop vzlic temu ni mogel zbrati. Pred bratovim pogledom je bolj in bolj trepetal in da bi se vsaj nekoliko rešil, je dejal s pritajenim glasom:

»Vsekakor ti želim skorajšnjega uspeha. Kot vidiš, ti pomagati nimam s čim, zato odidem, da ti vsaj ne bom v oviro –«

Lotarjeva beseda se je zdela Herbertu tako topla, da ni dvomil o njeni istinitosti. Dà, jel je celo misliti, da se je to pot zmotil Bartol, ki je ponoči zločesto trdil, da so Margitin beg omogočili Lotarjevi služabniki.

Tako sta se brata poslovila in je odjezdil Lotar kakor obsojenec proti domu, medtem ko je Herbert šel naravnost nad trmoglavega cigana, ki ga je hotel na vsak način prisiliti, da bi mu povedal, karkoli ve o zločesti čarovnici Margit.

IX.

Medtem ko se je bila minulo noč po prihodu v grad Janka kmalu umirila in zaspala, Margit dolgo ni mogla zatisniti oči. Ni se bala toliko za lastno usodo kakor za brata, ker je bila prepričana, da je izgubljen, ako je res padel Herbertu v kremplje. Čim njega ni, pa je pokopana tudi njena osveta.

Postelja, kakršne Margit ni bila vajena, jo je malone palila in vse ji je bilo zoprno in odveč. Sama nase se je jezila, zakaj je tako drzno postopala in preveč zaupala gosposkim.

Ko je ob zori zaspala, so jo mučile nevšečne sanje. Prišla je k Olgi, po tolikem tavanju, bojih in trpljenju je slednjič stopila pred svojo Vilmo, ki pa, joj, ni hotela niti pogledati razmršene ciganske starke. Jezno se je obračala od nje. Bolj ko jo je Margit nežno prosila, naj se ozre nanjo in ji dovoli, da jo objame, da jo pritisne na materno srce, bolj se je ponosna grofica odmikala in nazadnje starki celo zažugala, da bo poklicala soproga, če takoj ne miruje. »Vilma, moja Vilma, ali ti kri res nič ne pove, kdo te kliče?« je javkala Margit, a Olga v ponosu: »Ne dotikaj se me, blazna ženska! Če si lačna, te ukažem nasititi, če si žejna, dobiš krepčila, če si trudna, lahko počiješ pod našo streho, da si opomoreš, toda gorje ti, ako se me le z mazincem dotakneš!« In Margit je v bridkem srdu povzdignila drhteče roke in začela besno preklinjati svoje lastno dete, dokler se ni vsa zapenjena in trepetajoča splašila iz neljubih sanj. Ko se je zavedla, se je vsa zvila v gube in molče strmela predse in čakala, čakala. In čas se ji je zdel tako moreče dolg, da bi si od same nestrpnosti in strupene negotovosti izgrebla iz prsi srce.

*

Grofica Olga si je oddahnila, ko sta s svakinjo odjezdili na plano. Najrajši bi zdirjala sploh kam daleč, da bi se vsaj za nekaj časa iznebila misli na preteče prikazni, ki so jo plašile zadnje dni.

»Mislim, da prideva tudi brez spremstva varno domov,« se je prva oglasila grofica Klara, ki ji ni bilo varstvo dodeljenih služabnikov nikakor po godu.

»Kako si srečna, draga svakinja, ko si tako pogumna in vedra,« jo je občudovala Olga.

»Česa pa naj se bojim in čemu naj se žalostim,« je kakor razposajeno dekle zagostolela Klara. »V sebi ne nosim strahov, onih, ki so zunaj, pa pač ne pustim blizu!«

»Tebi je lahko,« se je stožilo Olgi.

»Zakaj samo meni,« je zazvenel Klarin glas. »Vsakomur je lahko in vsakomur težko, če že hočeš, ali ne?«

»Bog ve!«

»Tu ni nič ugank! Dokler sije solnce, se veselim njegove svetlobe in ne vprašujem, kje se ta čas zgrinjajo sence. In brez senc ni strahov.«

»Res, brez senc ni strahov,« je kakor odmev pritrdila Olga.

»No, vidiš,« je potrepljala svakinja vranca po vitkem vratu, »kako je vse to preprosto. Jasnost v srcu in nič drugega.«

Tolikšne vedrine Olga ni mogla razumeti in se ji je tudi zazdela neiskrena, ko je ob pogledu na Klaro nehote pomislila na svaka Lotarja, njenega soproga. Kakšna je potlej njuna skupnost, ko je vendar grof Lotar vedno tako trpko zasenčen?

»Kam si se tako zamislila?« jo je s smehom preplašila svakinja. »Preveč premišljanja tudi ni dobro –«

Olga jo je začudeno pogledala. Ali se norčuje iz nje?

Sredi pota je spet menila Klara:

»Zdaj mislim, da varuha lahko vrneva Herbertu –«

Ne da bi čakala Olginega odgovora, je ukazala spremljevalcema, naj se vrneta v gornji grad. Spodbodla je nato svojega konja in zajezdila tik k Olgi.

»Veš, saj mi ni res tako,« je prijazno pogledala svakinjo. »Menda sploh nisem nikoli taka, kakršno se kažem. Iznebiti sem se hotela samo nepotrebnih ušes –«

In je pokazala na jezdeca, ki sta hip kesneje izginila zadaj za ovinkom.

Grofica Olga ni vedela, kako naj sodi o tej nenadni izpremembi. Prvotno občutje blagodejnega olajšanja je spet zamrlo in se umaknilo navalu vedno novih dvomov. Ne da bi karkoli odgovorila svakinji, je skušala razlagati dogodke izza tistega mrkega trenutka, ko je prvič zagledala senco grofa Jurija. Najsi je bilo to prav za prav šele čisto pred kratkim, se ji je vendar zdelo, da jo muči grozeča prikazen že dolgo večnost. Zakaj si je izbral rajnik vprav njo? In čemu zdaj pa zdaj tisto čudno beganje po gradu? Kaj ima Herbert z valptom, da si tako zagonetno namigujeta? To ni občevanje med gospodom in služabnikom. Pa včerajšnje kramljanje z Lotarjem. Zakaj je Herbert iznenada tako zarohnel in odkod spet tista Jurijeva senca? In minulo noč, ves ta nemir, hrup, vik in zjutraj spet ono čudno vedenje Bartola Rottenkörnerja.

Vse je bilo Olgi ena sama uganka, ki se je kakor začarana krogla žareče vrtela pred njo.

Mislila je na mater in na vse, kar je slišala v mladosti in še prej, prav tam daleč v detinstvu: Kako preganja mater zli urok, ki ji zapiše vsako dete smrti, preden zajoče na svet. Edino njo so oteli. Ali samo zato, da ne bo pretrgana veriga gorja in da bo ona trpela pod bremenom, ki ga je odložila mati, ko je legla v grob? Kaj so res vse te pošastne prikazni samo zato, da zamore v njej življenje, ki ga Olga čaka s tolikšno ljubeznijo in hrepenenjem?

Grofica Klara medtem od strani motri svakinjo in začne oklevati. Nekaj kakor sočutje se zgane v njej. Poteze na Olginem obrazu se ji zazde čisto izpremenjene, nič več tako gosposko drzne in oblastne kakor pred časom, temveč bolestne, skoraj mučeniške. Tudi glede podobnosti z Janko se ji vidi ta hip Olgin obraz precej drugačen. Morda se je le zmotila in so vse govorice plod razgrete domišljije in težnje po nenavadnem, zastrtem in zagonetnem. Če so tako tančico stkale okrog Olgine glave samo govorice –

»Kako sem nespametna,« si je skušala Klara razpršiti plahe pomisleke. »Ali naj obstanem na pol pota in naj bom še šibkejša mimo Lotarja?«

Vzlic temu ni mogla nič prav začeti in je jela kramljati s svakinjo o letini in vremenu, o junaških vitezih in krvoločnih Turkih pa o tlačanih, ki da so najsrečnejša bitja pod solncem.

Olga je bila v pogovoru raztresena in je svakinjo z besedami bolj spremljala nego se z njo res pogovarjala. Vedno iznova se je vpraševala, čemu taka komedija: najprej govorjenje o vedrosti, potem pa nenadoma tista čudna resnoba. Ali je bilo zlagano prvo ali drugo – ali celo oboje in ni Klara ne to ne ono, ampak morda zgolj zopet senca, ki jo vabi in spelje v Bog ve kakšno zasedo?

Bolj ko ugiblje, bolj se zdi Olga sami sebi nesrečna. Jezna je na šoje in srake, ki vrišče po drevju kakor da zlokobno zasmehujejo vprav njo, jezna na jate črnih vranov, ki se izprehajajo po polju in se včasih kakor črna smrtna senca dvignejo v zrak in hudobno krakajo. In tudi proti Herbertu se nekaj mrkega dviga v njenem srcu. Zakaj ni njej zaupal tega, kar je danes tako na dolgo razkladal patru in svaku in –

Olga se izpod čela ozre na Klaro in pogleda se srečata kakor dvoje plamenov. Olga hitro povesi oči in skuša prikriti solzo, ki ji izdajalsko zdrkne po licu. Tedaj se ji zahoče, da bi planila in zdirjala daleč, daleč, kjer ne bi bilo ne gradov ne ljudi, temveč samo prostrana priroda pred obličjem božjim. Tam bi pokleknila in s solzami izprala žalost in strah in dvome in vse mrko, temno in neznano, ki jo mori in duši. Skoraj nevede spodbode konja, še, še in še, da se takega ravnanja nevajena žival prestrašeno vzpne in na slepo zdirja v daljo.

Preden se je gospa Klara zavedla, je bila Olga že daleč in skupine tlačanov, ki so delale po polju, so se začudeno ozirale za vihrajočo grajsko gospo. Nekaj časa Klara sama ni vedela, kaj naj stori, slednjič pa je tudi ona spodbodla konja, toda žival se je upirala in se nikakor ni hotela spustiti v dir. Vzpenjala se je, rezgetala in strigla z ušesi, z mesta pa se ni ganila, kakor da je pribita. Gospo Klaro je začel polivati znoj. Nehote ji je brnelo po glavi, kar je bil Herbert davi pravil o čarovnijah. Z drhtečim glasom je pričela ljubkovati konja, dokler ga ni pomirila, nato pa je razjahala, stopila pred vranca in začrtala predenj tri križe. Potem se je spet zavihtela na konja in ga prav rahlo potegnila za uzdo.

»Hvala Bogu!« je bila vesela, ko se je vranec prestopil in začel kmalu zmerno dirjati. To jo je navdalo z novim pogumom. Menila je, da coprniška moč obeh cigank le ne more biti tako velika, kakor jo je risal Herbert. Sicer ne bi zalegli trije križi pred konjem. Vzlic temu pa jo je zadovoljnost kmalu minila; kajti izgubila je sled za Olgo. Kakor da se je svakinja s konjem vred vdrla v zemljo, je bilo. Od nikoder glasu, od nikoder peketanja konjskih kopit in nikjer nobene sledi več.

Klaro je streslo:

»Ali je tudi ta čarovnica?«

Ob tej misli jo je oblila mrzla zona. Kakor izgubljena se je ozirala okrog in ugibala. Nazaj v gornji grad ji ne kaže, domov zopet ne. Potem:

»Kaj, če je morda Olga v tajni zvezi z onima dvema in je že morda pri njima?«

Ta misel se ji je zdela najbolj verjetna, skoraj edino pametna. Počasi je usmerila konja proti domu in se ni vso pot ozrla niti na levo niti na desno. Kmetje, ki so delali po polju, so spoštljivo pozdravljali grajsko gospo in se začudeno ozirali za njo ter ugibali, kaj je neki danes gospodi, da se tako čudno vede. Ena dirja na konju kakor obsedena, druga tava kakor megla, od grofov pa nikjer nobenega. Ali pač? Tamle po poti izza hrasta jezdi nekdo. Saj je on, dà, dà, grof Lotar! Le kakšen je – kakor senca! Glava mu nika, kakor da ni njegova, život je sključen in upognjen in levica mahedra kakor obstreljena.

Lotar jih ne vidi in ne opazi, kako stikajo glave. Ves drgeče ob misli, da je varal brata in mu lagal. Samega sebe se sramuje in pot domov mu je težka kakor obsojencu na morišče. Nikakor se ne more odločiti. Zdaj zavije sem, zdaj tja, tava po stezah in stezicah in se trese ob misli, da je medtem Klara že izvedla svoj načrt in s porogljivo vljudnostjo pokazala Olgi mater in sestrično. Kako je Olga sirota preživela ta trenutek! Morda se zdajle vije v blaznem krču in ji že noč objema duha, morda preklinja trenutek svojega rojstva, mater, očeta, sebe in ves svet?

Pred očmi se mu megli.

»Lelija!« pobožno šepetajo ustnice, ko konj brez vodstva zavije v senco med bukovje in hrastje. »Lelija, pridi in povej, ali res mora biti ona, vprav ona spravni dar! Lelija!«

Lotar kakor zamaknjen izteza roke, a iz šume zatrepeče:

»Lotar!«

Graščak se zdrzne in zagleda Olgo pred seboj.

X.

»Moj Bog, Olga, kje je Klara?« strmi Lotar in skoči s konja.

Grofica gleda kakor izgubljena in sklepa roke. Brez zveze jeclja nerazumljive besede, vztrepetava, se odmika, ihti. Nasloni se na svojega konja, roke ji omahnejo in glava se ji povesi. Živa podoba bolečine nazadnje onemi in samo solze, polzeče po licih, izdajajo bolečino, ki divja v njej.

Lotar se ji obzirno bliža in jo prime za roko kakor po nedolžnem kaznovanega otroka:

»Odpusti, Olga, če te je žalila! Ne sodi nje; kajti kriv sem jaz!«

Olga ne razume ničesar in samo trudno odkima, on pa kakor omamljen:

»Dà, Olga, jaz, samo jaz sem kriv vsega gorja. Ničesar ne bi bilo – Herbert je hotel dobro, Herbert je mož, verjemi, Olga, jaz pa sem kakor nalomljena trstika in sem zakrivil vse gorje.«

Noge se mu tresejo v kolenih, ko nadaljuje:

»Od vsega početka sem ravnal krivo, Olga! In to mi odpusti! Prenarediti ne morem, samo žal mi je, neskončno žal! Vendar poslej, od te ure, Olga, bo vse drugače. Vzel bom breme nase in ga bom nosil sam, čisto sam –«

Glas se mu trese, roka, ki drži z njo Olgino, je vroča in potna in grofica se ga začne bati:

»Joj, Lotar, dragi svak, tudi ti?«

»Dà, Olga, tudi jaz,« potrjuje on še ves v toku svojih misli, »tudi jaz sem kriv in celo bolj kriv kakor kdorkoli! Zahrbten sem bil, ne samo potuhnjen, zavraten sem bil in bratu lagal. Danes sem lagal; kajti Margit je v dolnjem gradu –«

Olga odskoči, kakor bi jo pičil modras.

»Kaj vendar govoriš, Lotar? Kdo? Katera Margit? Kaj to pomeni?«

»Ti ni pravila Klara?« se zboji Lotar.

»Tvoja soproga?«

»Ona, dà!«

Olga zamišljeno odkima in se zgrozi, ko vidi, kako grof izpreminja barve.

»Torej je vprav meni zakleto!«

Srdito skrije obraz v dlani in zastoka:

»Joj, Olga, uniči me, steptaj me kakor črva, da bo konec mojega trpljenja in da se vsaj tvoje ne začne!«

»Ali sta se s Herbertom sporekla?« ugiblje Olga, ki čisto nič ne razume tega, kar govori svak.

»Morda si še nisva nikoli segla tako bratovsko v roke kakor danes,« medlo pove Lotar in zdaj se vzlic žalosti vzbudi v svakinji radovednost. Počasi mu ženska pripoveduje, kako sta odjezdili s Klaro in kaj sta se pomenkovali, kako se ji je zazdelo vse čudno in mrko in kakšne pekoče misli so jo nazadnje premagale, da je hotela ubežati občutku nesreče in je na slepo zdirjala v daljo.

»Zdaj vidim, da sem bila nespametna –«

»Vse je nespametno,« nekako olajšano ponovi Lotar in je vesel, da ni bilo hujšega, toda Olga sili:

»Kaj prikrivaš, Lotar?«

»Pusti to, Olga!«

»Torej misliš, da nisem vredna tvojega zaupanja?« je grofica užaljena.

»Daj si dopovedati, ljuba svakinja, da res ni vredno besede. Samo to pomisli, da me ono, česar ne vem, nikoli ne boli, medtem ko –«

»Zakaj govoriš v prazno, Lotar, ko veš, da ni hujše bolečine mimo nejasnosti in dvomov?« začne biti Olga trpka.

»Misliš, da res ne vidim in ne čutim, kako mi vsi skupaj že zdavnaj nekaj prikrivate?«

Hlastno začne naštevati vse, kar se ji je zadnje dni zdelo količkaj vznemirljivo, prav do nemira minule noči, Lotar pa:

»Pojezdiva v dolnji grad, Olga, in ne razmišljaj o tem! Tudi mojih besedi ne tehtaj! Smatraj jih za govorjenje vročičnega bolnika –«

»Takšni ste torej grofje R.,« se je v užaljenem ponosu vzravnala graščakinja, »in vaša moč je v prikrivanju.« Od besede do besede je bila bolj zagrenjena in je že skoraj samo sikala, ko mu je zabrusila v obraz: »Kakor gadje se levite in kažete vsak hip drugo lice! Pri Bogu, Lotar! Ne prestopim danes praga dolnjega gradu, če je tako. Domov se vrnem in bom od Herberta terjala jasnosti!«

Odvedla je konja na plano in se zavihtela nanj.

»Olga!«

Brezbrižno se je ozrla nanj in skomizgnila z rameni, kakor da sploh ni več vreden besede. Lahno je pognala konja in mirno odjezdila.

Grof je bil kakor stepen pes. Da bo moral kdaj slišati tako obsodbo iz ust ženske, vprav te ženske, ne bi bil nikoli verjel v najhujših sanjah; zdaj pa je bila beseda izrečena in kakor črna peza teži na njem! Zakaj ga ni rajši udarila, kakor da mu je vrgla v obraz tak očitek?

Ali joj, ona jezdi, jezdi in se niti ne ozre več nazaj. Čez malo bo doma in bo začela izpraševati Herberta, kaj in kdo je Margit v dolnjem gradu. To mora preprečiti, pa naj se potem že zgodi karkoli!

Naglo zajaše Lotar konja in kakor ranjena žival v loku zdrvi po pokrajini, dokler ne prijezdi pred Olgo, ki se mu hoče še vedno umakniti. Grof govori in prosi in roti, toda užaljena graščakinja je kakor gluha in slepa. Končno se začne Lotar bati, da ga morda ne bi zapazil kdo izmed Herbertovih in ponižno, pritajeno dahne:

»Za tvoj blagor gre, Olga, in vse, kar mi očitaš, je zgolj tvoja skrivnost –«

»Moja skrivnost?« je spet premagana ženska radovednost.

»Dà, tvoja –«

»In niti te ne smem vedeti,« popušča njena jeza in prehaja bolj in bolj v novo očarljivo milino, ki je Lotarja doslej vedno osvojila.

Grof se obotavlja:

»Ali res mora biti?«

»Se že spet umikaš?« se zatemne njene oči.

»Ne, prav nič,« se premaguje Lotar. »Kadar se mi bo umakniti, bom storil tako, da mi ne boš mogla ničesar več očitati!«

Njegov glas je zdaj nekam trd, a svakinja začne z roganjem:

»Zelo smo slovesni, dragi svak.«

»Ne, nič, samo poslušaj!«

In Lotar govori. Beseda mu je zdaj medla, enolična kakor pri spovedi. Daleč nazaj posega v pripovedovanju, mnogo dalje v minule dogodke, kakor se more pritipati Olgin spomin; kajti ona ve bore malo. Celo slika gospe Kolete živi le še medlo v njej in tudi spomin na pokojnega grofa Valterja je že precej zabrisan, o življenju pa, kakršno se je skrito bohotilo po gradeh, ne ve Olga čisto ničesar.

Lotarjevo pripovedovanje je kakor žuborenje potočka po zglajenih in z mahom obraščenih skalah. Tu in tam se nekoliko vznemiri in vzvrtinči, vendar je v splošnem tako prijetno mirno, da se grofica čudi, čemu je bilo treba takega razburljivega pripravljanja.

Tako jezdita korakoma precej časa zdaj sem zdaj tja in Olga se docela pomiri. Zdi se ji celo nerazumljivo, kako in zakaj je mogla biti tako potrta in razburjena, ko vendar ni bilo nobenega vzroka za žalost. Ko pa zdaj spet nenadoma utihne Lotarjev glas, se grofica celo nasmehne:

»Dokaj zabavnega si mi povedal in si me tudi popolnoma razvedril s tem, ali tega, kar si nameraval, mi pa le še nisi razkril –«

Komaj izreče, je že spet konec Lotarjevega miru. Pod orjaško bukvijo ustavi konja in se proseče zagleda v svakinjo.

»Olga, ali res ne more ta kelih trpljenja mimo mene in mimo tebe?«

Svakinja ga samo molče pogleda, a Lotar zdaj že spet govori. Kakor kip je negiben na konju, nekam v daljo je izgubljen njegov pogled, a beseda pripoveduje – o ljubezni.

Olga je pričakovala karkoli, samo tega ne. Izza detinstva jo pozna, ves čas sta prijateljsko občevala, nikdar ji ni niti z najrahlejšo besedo omenil ničesar takega, zdaj pa naenkrat gruli kakor golob in kakor da je vsa leta imel besede že pripravljene in izbrane ter je čakal samo tega trenutka. Doslej neznana čuvstva jo obhajajo in ji zapirajo besedo. Rada bi mu rekla, naj se nekoliko zave in naj neha, vendar samo molči in gleda in posluša. Odpor se bori v njej z nekakšno čudno slastjo. Ko tako nepremično gleda Lotarja, se ji zazdi lep, mnogo lepši kakor doslej, in mu skoraj da zameri, zakaj ni vsega tega povedal že mnogo, mnogo poprej, dokler je bil še čas. Kaj hoče zdaj Klarin soprog od Herbertove žene?!

Bog sam vedi, kaj hoče, ko ne neha in celo pripoveduje, da tudi Herbertu ni ostalo skrito, kaj neutolažljivo tli v njegovem srcu!

»Lotar,« zmaga zdaj v Olgi prirojena ženska treznost, »čemu se zdaj mučiš s tem, ko je že vse zgolj trkanje na grobove? Privošči rajnim pokoja in živim tistega miru, ki nam je vsem potreben.«

Beseda ni karajoča, temveč topla, bolj prošnja kakor karanje, in Lotar se ji noče pokoriti.

»Moral sem govoriti in bom še moral. Plaz se je utrgal, Olga, in ga nič več ne zadrži.«

Grofici je tesno.

»Da si mi bil tako odkrit poprej,« povesi glavo in se nestrpno poigrava s prsti, »bi ti bila bržčas hvaležna in morda danes srečnejša, tako pa te samo prosim: Ne ruši, kar je zvezano pred samim Bogom, in misli tudi na svoje ognjišče –«

»Srečnejša, praviš?« se oprime grof nepričakovanega priznanja. »Ali sem prav slišal? Reci še enkrat, Olga, da mi bo laže umreti; kajti ta beseda je vredna življenja in smrti!«

Olga molči, Lotar pa zdrkne raz konja in pozabi vse bridkosti in preteče gorje. Z obema rokama se oklene njenih nog, ji skrije glavo v naročje in šepeče kakor v molitvi:

»Olga, samo še enkrat reci, preden mi je umreti, samo še enkrat!«

Proseče jo pogleda in sklene roke, gospa pa ga samo poboža po licu. Nežnost, kakršne pri Herbertu ni nikoli spoznala, jo opaja, vendar se ne upa preskočiti vrzeli, ki jo loči od svaka.

»Olga!«

»Nikar, Lotar! Ostaniva prijatelja in ne sili me tako daleč, da bi morala zaradi ljubezni bežati pred teboj –«

Svak ujame njeno desnico in jo začne obsipati s poljubi, ko zašumi izza bukve: Preden se Olga in Lotar zavesta, stoji Henrik Zechner kraj njiju. Olga zardi kakor škrlat, a Lotar zavihti bič:

»Kakšno sled spet voha pes, da zalezuje celo gospodarja!«

Valpet se prestrašen umakne in se komaj izogne udarcu. Ves bled od jeze in sramu pove:

»Gospa grofica želi, da pride vaša milost domov, ker je gospa grofica izgubila gospo –«

S pomembnim pogledom pokaže na Olgo, še nekaj korakov odstopi in se odreže:

»A zdaj vidim, da je vaša milost prijetno našla grofico Olgo. Ne bom več nadlegoval in takoj obvestim gospo grofico, da ne bo v skrbeh –«

Naglo se prikloni in odhiti, a Lotar vikne za njim, naj obstane. Skokoma je pri njem in mu tako temeljito dopove, kako naj se vede služabnik, kadar naleti gospoda v kočljivem položaju, da se valpet zvija kakor kaznovan pes.

Olga, ki Lotarja še nikdar ni videla jeznega, svojim lastnim očem ne verjame, ko vidi, kako spretno zna to krotko jagnje vihteti bič. Vprav zbog te čudne izpremembe je še bolj nestrpna in hoče tem prej izvedeti, kaj je zdaj naenkrat tako docela predrugačilo svaka. S karajočim pogledom pomiri Lotarja in odjezdi potlej z njim proti gradu. Dasi vse mezdi po njej od nestrpnosti, ga zdaj vendar noče nadlegovati z vprašanji. Tiho, kakor da se vračata s pogreba, zajezdi končno dvojica na grajsko dvorišče in Olga še vedno ne sluti, s kakšnimi občutki jo gleda in pozdravlja dvoje kakor noč črnih oči, kako hrepeneče skrivaj izteza roke proti njej njena mati, ciganka Margit.

XI.

Mati! Da ji je odvaliti težo groba, bi se zganila, bi se dvignila in objela dete, ki je hrepenela za njim dolga, težka leta! Kaj so grajske straže, kaj svarilne besede grofice Klare in otroško prisrčne prošnje Jankine, ko se pa Margit zave, da je napočil trenutek, ki ga je čakala leto za letom, ki ga je klicala, ko je drgetala v mrazu in koprnela v vročini, ko se je potikala okrog in snovala maščevanje in čakala in čakala! Kakor blazna plane zdaj Margit na dvorišče, se vrže k Olginim nogam, vrišči, stoka in joče:

»Vilma, moje solnce, Vilma, moja zlata zvezda, Vilma, Vilma –«

Glas umira v grgljavem ihtenju in shujšano starkino telo se zvija pred grofico, niha sem in niha tja, se vzpenja, raste in spet pada v prah, medtem ko Olga stoji in kakor okamenela strmi in samo z obupanim pogledom prosi zaščite in pomoči. Kakor v svitu nenadnega bliska se domisli Herbertovih besedi o čarovnicah in se skuša odmakniti, ali starkine roke se je oklepajo kakor jeklene vezi.

»Lotar,« prosi Olga, »ali je to tvoje varstvo, ali je taka viteška beseda?«

In grof plane, zgrabi Margit in jo kakor volk trga od Olge. Služinčad prihiti na pomoč in v hipu je grajsko dvorišče polno hreščečega vrišča.

Gospa Klara z okna ogleduje čudni prizor in z zadovoljnim nasmeškom tone v zmagoslavju.

S srepim prezirom motri svakinjo, dokler se njuna pogleda ne srečata. Ko Olga zagleda te lokave oči, jo zaboli v srcu. V divjem navalu zlih slutenj krikne in omahne.

»V ječo z veščo!« sikne Lotar valptu in sune še vedno hreščečo Margit predenj, sam pa dvigne Olgo in jo odnese v grajske sobane.

Henrik Zechner popade s svojimi starko, ki ji zdaj ne pomaga nobena obramba. Z vseh strani dežuje nanjo ploha težkih udarcev, psovk in kletvin, ki jih Margit že davno več ne čuje, ko omahne na kup gnilobe v ječi. Niti tedaj se ne zgane, ko škripaje zaloputnejo za njo težka železna vrata in se začne iznenadena golazen previdno bližati novemu plenu. Požrešne podgane in roji raznoterega mrčesa se previdno bližajo, odskakujejo in se spet vračajo, dokler se orjaška podgana ne opogumi in ne zasadi ostrih zob v še toplo meso. Koj za tem rezko zacvili in odskoči, ko pa vidi, da se topla kopa ne brani, plane zopet nadnjo. In to je vsem znamenje, da se gostija lahko začne. Naenkrat je cigankino telo vse živo nagnusnih glodavcev.

Medtem kleči grof Lotar pri Olgini postelji in šteje utripe tega ljubljenega srca. Za vse okrog sebe je slep in gluh in čaka samo, kdaj se odpre nebo njenih oči. Samo enkrat, še enkrat bi pogledal v ta sveti paradiž, da bi prosil odpuščanja in potlej umrl.

Sicer je po gradu vse brez glave. Posli šušljajo križem in stikajo glave, valpet Zechner škripaje preklinja in zaman išče Janko, da bi jo pahnil k stari Margit za druščino, gospe Klare pa ni od nikoder na izpregled. Videti je morala, s kakšno vnemo je grof Lotar branil Olgo ciganko, s kakšno ljubeznijo in odločnostjo se je zavzel zanjo in jo sam odnesel. Pobožen svečenik nosi Najsvetejše s takšno sveto vdanostjo! In to je morala gospa Klara gledati. Takšnega poraza ni nikoli pričakovala in v dno srca občuti ponižanje.

Grofica se je zaprla v svoje sobane in noče nikogar videti. V onemoglem srdu se vrže na posteljo in ihti od besa in gnjeva. To je tedaj Lotar, grof Lotar, njen soprog.

Preden si gospa Klara toliko opomore, da more zbrati svoje moči in misliti na protiudarce, plane vsekrižem krik:

»Ogenj! Ogenj! – Gori, gori! – Na pomoč!«

Grofica se zdrzne in prisluhne. Zunaj vrve ljudje vsekrižem, krik za krikom je čuti, beganje in ukaze, a vmes robantijo hlapci in preklinjajo, medtem ko kličejo dekle svetega Florijana na pomoč. V prijazni septembrski dan trdo udari plat zvona in kliče, kliče.

»Kje gori?« stopi grofica na mostovž, pa že ni nikogar več tam, da bi ji odgovoril. Vse je oddrvelo proti pristavi, kjer skozi črnosive oblake dima že sikajo ognjeni zublji.

Klara se zgrozi ob pogledu na preteče razdejanje. Gruče kmetov drve proti pogorišču, kjer skušajo zatreti ognjeno oblast. Eni nosijo vodo, drugi rešujejo vozove, orodje, živino in pridelke, tretji skušajo zrušiti streho, da bi laglje prišli divjajočemu ognju v okom, vsi pa so razburjeni in preplašeni in vse razjeda v srcu vprašanje, ki nazadnje z enako silo kakor plamen buši na dan:

»Kdo je zažgal?«

»Na ogenj z zažigalcem!«

Srditi pogledi iščejo okrog; kajti vsak izmed prisotnih se boji za svoj bore pridelek in za streho.

»Cigani so se klatili tod,« se domisli zastaven kmet.

»Cigani, cigani,« gre brž od ust do ust, »cigani so zažgali.«

Proti pogorišču hite venomer novi in novi ljudje, toda plamen se samo vroče roga njih prizadevanju. Bolj ko ljudje gase, bolj plamteč in svetal je ves požar, kakor da iz vode srka moč za strašno uničevanje. Med prasketanje ognja in pokanje gorečega tramovja se meša vrišč splašenih žensk in vedno močneje rastoči klic:

»Cigani so zažgali, cigani! Primite cigane!«

»Drži coprnika, če ga kje vidiš!« rentači sivolas očanec, a odnekod zavpije drobno dekle:

»Jaz sem jo videla!«

Roj glasov okrog nje:

»Koga? Kje?«

»Mlado ciganko,« pokaže dekle smer. »Kakor strela je šinila mimo mene.«

Skoraj bi jo zmečkali, tako tišče ljudje proti mladenki:

»Pokaži vendar!«

»Ciganko je videla bežati!«

»Hitro za njo, da nam ne uide!«

Kakor bi se utrgal val povodnji, se odcepi trop mladine od pogorišča. Troje mladeničev zajaha konje, drugi prikličejo lovske pse in jata se kakor hudournik spusti, kamor jim kaže dekle. Oni, ki ostanejo pri požaru, delajo s podvojeno in potrojeno silo.

Gospa Klara gleda z mostovža strahotni prizor. Vsa se trese od razburjenja in jedko jo grize misel, da si je prav za prav sama nakopala to šibo. Mrko spremlja s pogledi delo nevzdržnega razdejanja, bolj mrko išče Lotarja.

S pogorišča puhti vročina proti gradu, vendar ni nevarnosti, ker je vzduh miren in ne potegne niti najrahlejši vetrič. Plameni se pno kakor žareči stebri v višino, a vse gašenje vodi in priganja ljudi k delu samo valpet Zechner. Na planem rezgetajo konji in muka govedo. Kraj črede plaho cvili nekaj psov, grofa Lotarja pa zastonj iščejo Klarine oči.

»Ali je še vedno pri njej?« ugiblje grofica in hoče že oditi proti sobi, kamor je bil soprog odnesel Olgo, ko nenadoma zavalovi krog pogorišča tak vrvež in vstane tolikšen hrušč, da gospa kakor ukleta obstane. Troje, četvero krepkih fantov vleče mlado ciganko, ki vrišči, grize, praska, bije in se na vse mogoče načine brani teh krepkih rok.

»Požigalko ženó,« zaori množica in malone vsa zdirja prihajajočim naproti. Valpet zaman bije, kriči in priganja. Nihče ga ne posluša. Da se ni umaknil in odjenjal, bi ga bila razpaljena drhal celo pomendrala. Kakor rjovenje razdraženih zveri se meša med prasketanje plamenov:

»Jo že imajo!«

»Na ogenj z njo!«

»Na grmado s coprnico! Sama si jo je zakurila!«

Ciganka je malone že popolnoma gola, tako krepko se bori s temi strahotnimi sodniki. Včasi se jim vriščé vrže na tla, včasi spet plane tako spretno kvišku, da jim tako rekoč obvisi šele na ramah. Tedaj je videti njen blazno spačeni obraz, razpraskana in stepena ramena, krvave prsi in brž spet nebroj pesti, ki udrihajo kakor jeklena kladiva po tem splašenem bitju.

Dasi se bori ciganka Janka s tolikšno premočjo, se vendar gruča le prav počasi bliža pogorišču. Vsakdo hoče imeti svoj delež od tega maščevanja in ljudje se gnetejo in prerivajo, da bi prišli na vrsto vsaj za en krepak udarec. V takem divjanju ljudska jeza sama sebi ovira pot.

Prav kakor tam doli razkačena množica, besni v grofici Klari ljubosumnost. Lotarja še vedno ni od nikoder. In če bi bil zamaknjen, srdito čuti graščakinja, bi ga moralo vzdramiti to rjovenje!

V hipu se ji porodi peklenska misel. Kar ji duša dá, zdirja k ječi in odpre strahotna vrata:

»Margit –«

»Jaoj, solnce moje, milost zlata« – zajavka iz teme.

»Hitro, Margit, hitro,« cepeta grofica, »Janka kliče.«

»Milo moje,« javka ciganka in se opotekaje kobaca na svetlo.

Vzlic gnusu, ki ga graščakinja občuti, le prime razcapano starko za roko in jo pelje na mostovž, odkoder je mogoče najbolj videti na pogorišče.

»Poglej,« se ji zareži v trenutku, ko skupina krepkih rok že dviga obnemoglo Janko, da jo trešči v plamene, »pojdi vendar na pomoč tovarišici!«

Margit zastrmi in spozna Janko. Vidi jo, kako se brez moči zvija, njene obupno blazne klice čuje, vse to in potem še, joj! Kakor kos lesa zavihte roke Janko, ki v strahotnem loku odleti in zviška pade v sikajoče plamene. Kakor bi se ogenj sam upiral takšni grozovitosti, buši val dima in šinejo roji isker v višino, a Janke, mlade Janke ni več.

Margit trga obleko s sebe, si puli lase, si praska lica in prsi in krikne s takim glasom, kakor da kliče gluho skalo na pomoč, toda gospa Klara se ne zgane. Mirno stoji in gleda. Še smehljaj je v njenih očeh, ko stopi na mostovž Lotar.

Margit vrišči in kakor nora dirja proti pristavi.

»Kaj je?« kakor izgubljen strmi Lotar, kakor da ne vidi požara in ne besneče množice, ki je že opazila blazno kričečo starko.

»Cigansko sorodstvo ti je zakurilo kres, dragi Lotar,« strupeno pika graščakinja.

»Klara,« trpi Lotar, »ali si res čisto brez srca?«

Grofica se namrdne:

»Jaz ne, ampak oni,« pokaže na gručo ljudi, ki drvi ciganki nasproti, »ki bodo zdajle popadli Olgino –«

Lotar skoči in dvigne pest; kajti ta hip je bila prišla Herbertova soproga na mostovž.

»Na ogenj z njo, na ogenj! Še staro veščo k mladi, da bo zalege konec!« vrišči množica in cela mreža mišičastih rok popade zaprepaščeno Margit, ki vpije, kolne ter kliče pekel in nebo na pomoč.

Grofica Klara se trese od jeze. Kakor levinja gleda možu naravnost v obraz. Počasi se zadnjiški umika proti Olgi, dokler ne obstane za njo, a takrat spet kakor kača:

»Pojdi in jim povej, kdo je ta, ki jo hočejo vreči v plamen –«

»Klara!« plane Lotar mimo Olge, »ženska, zver!«

Olga gleda zdaj svaka, zdaj svakinjo, ki bliska z očmi proti njej, kakor bi jo hotela upepeliti: »Dobro si ga zamrežila, ciganka!«

Lotarju omahnejo roke in Olga izbulji oči:

»Klara –«

Klara ji jezno obrne hrbet:

»Jaz sem grofica Klara R.,« jo zaničljivo pogleda čez ramo, »in ne dovoljujem cigankam take domačnosti!«

»Na ogenj s čarovnico, na ogenj z veščo!« raste krog pogorišča hrup, Klara pa se roga Lotarju:

»Ali se še ne boš zganil? Jo boš res pustil živo sežgati –?«

»Mir, zverine!« zarjove spodaj hreščeč glas in Bartol Rottenkörner plane med pobesnelo tropo. »Pustite to žensko!«

Roke nekoliko popuste, toda razburjeni glasovi godrnjajo:

»Coprnica je!«

»Vešča, gospod!«

»Zažgala je, gospod –«

»Mir!« hruli Bartol Rottenkörner. »Kdo vam je dal pravico sodbe?«

S kopo krepkih psovk podi ljudi gasit, sam pa ukaže hlapcem, kar jih je bilo prišlo z njim, naj zaneso starko v senco. Ko zagleda na mostovžu obe gospe in Lotarja, se jim spoštljivo prikloni, nato pa odide k Margiti.

Starka kaže neštete podplutbe, po rokah, obrazu in životu pa je polna ran. Izprva je kakor mrlič, ko pa se ji vrne zavest in zagleda pred seboj Bartola Rottenkörnerja, zagore v peklenskem srdu njene oči:

»Zdaj me torej imaš v krempljih.«

Pa se zvije v gube, skrije obraz in zajoka. Ta brezglasni jok zaboli celo valpta.

»Dobro sem ti svetoval, Margit,« ji stisnjeno sikne, »ali sama si hotela drugače.«

S pogledom odpravi hlapce in prime potlej starko za roko. Ciganka se več ne brani, toda komaj napravi nekaj korakov, se spet sesede od slabosti.

Ta hip se na pristavi zruši ostrešje. Plameni bliskoma šinejo visoko v zrak, da hip za tem spet popuste kakor zver, ki se od lastne sile duši.

Ljudje so se nekoliko pomirili in gase z večjo vztrajnostjo. Dan se je medtem prevesil daleč čez poldne in sence se že daljšajo. Včasi potegne hladen veter. Nekje zahrska konj.

»Grof Herbert!« zavalovi med množico krog pogorišča.

Bartol Rottenkörner se ozre. Zaradi varnosti krepko zastavi desno nogo na cigankino krilo in kakor neupogljivo deblo pričakuje svojega gospoda.

»Vaša milost,« zamolklo spregovori, ko prijezdi grof do njega, »končno se mi je posrečilo: tu je Margit.«

Grof razjaha in valpet se skloni, da bi dvignil žensko, ali kar leži na tleh, ni več Margit! Pošastno spačen obraz se mu nemo reži nasproti. V steklenem srdu se svetijo izbuljene oči in zobje so stisnjeni kakor od zadržane kletve.

Margit je mrtva.

XII.

Kakor mrliča sta oba brata, ko si v viteški dvorani stojita nasproti. Gospa Klara noče z nikomer govoriti in se je umaknila v svoje sobane, gospa Olga pa sanja z odprtimi očmi, trepeče, se plaši in kakor slepec tiplje v mislih, da bi doumela, kaj se je prav za prav zgodilo.

Pogorišče spodaj je že mirno, skoraj mrtvo. Nekaj ljudi še straži, a večina se je razšla.

V lopi spodaj leži na golih tleh Margit. Nikogar ni, ki bi ji prižgal vsaj tučko, tudi nikogar, ki bi zagrnil obraz, da ne bi tako pošastno tožile te strašne steklene oči.

»Strašno si se maščeval nad menoj,« sikne Herbert in strmo gleda brata. »Da si me zavratno umoril, bi mi bil prizadejal manjše zlo –«

Sunkoma se obrne in njegov težki korak grozeče odmeva po dvorani.

Lotar molči. Roke ima na hrbtu prekrižane, glava je povešena in pogled nemirno blodi po tleh. Besede ni iz ust, a Herbert toži kakor jastreb.

»Da si prišel in rekel: Premajhen je prostor pod solncem za naju dva! – Brez obotavljanja bi ti bil na voljo.«

»Vse to je zmota, Herbert,« zastoka zdajci Lotar in si v navalu bolečine razgali prsi: »Tu, glej! Svobodna ti je pot. Odpri mi srca vir krvavi, če misliš, da je moje delo –«

Herbertu se bliska v očeh:

»Lagal si mi!«

»Lagal –« odjekne Lotarjev glas. In kakor obsojenec išče grof po zbeganih mislih: »Lagal sem ti, da bi jo rešil, da bi odvzel ostrino tvoji jezi. Kaj ti je storil bedni rod, da si ga hotel zatreti kot golazen?«

Naenkrat utihne. Vsa njegova moč je pri kraju in kakor otrok stopi za bratom in se z obema rokama oklene njegove desnice.

Herbert obstane in se ga hoče otresti, ali Lotar že spet govori. S pritajenim glasom se izpoveduje in priznava vse, kar sta se bila domenila s Klaro.

Starejši brat strmi. Odtod je torej ves strup? Klara! – Kako je zdaj miren ob Lotarjevi izpovedi.

Lotar govori, preskakuje v zvezah vse dogodke – zdaj je pri Olgi, zdaj pri Leliji, zdaj pri Klari.

»Kaj imaš z Lelijo? Kakšna Lelija?« išče Herbert miselne zveze in Lotar živo razodene videnje, ki ga je imel minulo noč.

»Po vsem tem, vidiš, sem hotel biti močnejši mimo usode. Bal sem se, da bi utegnila Olga biti izbrana za tisto žrtev, in sem hotel preprečiti. In veruj, da iz mojih ust Olga še zdaj ne ve, da leži v lopi mrtva njena mati!«

Presunljiv krik obema zastavi besedo. Olga se je bila med njunim razgovorom zavedla v svoji sobi in začela tavati po gradu. Zaslišala je razburjeno govorjenje iz viteške dvorane, pa je tiho vstopila in čula Lotarjevo strahotno spoved.

»Herbert – Lotar –!«

Olga krili z rokami in lovi sapo, se opoteka in omahuje, se bori za besedo in ne more niti zajokati, s tako silo jo je udarila vest, da leži spodaj v lopi – njena mati. Ko pa hoče planiti venkaj, jo Herbert zadrži.

»Pusti me, Herbert, pusti me k – materi –«

Komaj izreče, se že duši v solzah. Izmučena omahne in Lotar skoči, da bi jo prestregel v roke, toda Herbert se kakor skala vrže mednju. Njegov pogled srdito blisne po Lotarju, medtem ko desnica nežno boža Olgi lase.

»Nikar jih ne poslušaj, grlica moja! Zlo so ti storili, ali jaz jim povrnem, da bodo na veke pomnili, kdaj so se drznili brskati po templju moje sreče!«

Ne da bi se še kaj zmenil za brata, odide Herbert z opotekajočo se soprogo venkaj. Spodaj ju prestreže grofica Klara:

»Kam tako mrko, dragi svak?«

Herberta mrzlo strese ob pogledu na to hladno žensko. Mimogrede sreča grofov pogled njene lokave oči in v hipu ga obide kesanje spričo misli, ki so ga motile davi pri črni maši.

»Računi ne veljajo vselej tako, kot jih kdo napravi,« se ponosno vzravna grof.

Klara za hip naguba čelo:

»Mene, vem, so doslej še vedno ukanili –«

»A mene ne bodo nikoli,« se porogljivo nasmeje Herbert in z nemim poklonom odide z ženo.

»Če računi ne, pa vsaj ciganke,« sikne Klara za odhajajočima in se trese od jeze, ko vidi, kako oblastno se vede Herbert po gradu, po njenem gradu. Grofico Olgo posadi na konja, sam pa stopi k valptu in mu z ostrim poudarkom naroča to in ono, potem grajski par odjezdi, medtem ko se Bartol Rottenkörner s hlapci loti mrtve Margit. Ne da bi koga vprašali, zavijejo truplo v rjuhe in odidejo z njim.

Grofica Klara dreveni od jeze. Kakor razjarjena kača oddrvi v viteško dvorano, kjer še vedno drhti in bridko sanja Lotar.

»Grof,« sikne soproga, »ali nič ne vidiš, kaj se godi pri nas?«

Lotar se ozre in molči. Njegov obraz je kakor poveličana podoba bolečine.

»Kaj res ne vidiš, kako naju ponižujeta?« se vedno bolj razvnema grofica Klara. »Kakor na svojem gospodarita pri nas in ukazujeta in vrhu tega me Herbert še zasmehuje in žali.«

»Življenje nas vse dan za dnem ponižuje in žali,« trudno odvrne Lotar.

»Norec,« občuti Klara, vendar se premaga in samo toži dalje:

»Cigankino truplo je ukazal odnesti –«

»Kdo?«

»Herbert!«

»Siromak!« vzdihne Lotar in soprogo to še bolj razkači:

»S tem je izkopan med njim in med nama prepad, ki ga lahko premosti samo – smrt!«

»Smrt, smrt, draga soproga! Lelija prihaja po nedolžno žrtev in jaz ne morem zadržati tega strašnega klica. Jeza užaljene usode je rodila sadove, ki dozorevajo.«

Blazen ogenj v Lotarjevih očeh prestraši gospo Klaro. Brez besede obrne možu hrbet in trdo odide iz dvorane.

XIII.

Grof Herbert je odredil vse potrebno, da je Margit izginila brez sledu in tudi zogljenele ostanke nesrečne Janke so njegovi ljudje izgrebli iz pogorišča ter spravili v kraj; vzlic tej skrbni pazljivosti pa se mu je izmuznil v zmedi, ki jo je bil provzročil požar, stari Janoš. Zavest, da še vedno živi taka nevarna priča osovražene minulosti, je preganjala odločnega graščaka kakor nevidna kača. Niti v sanjah se je ni mogel otresti. Noč za nočjo se je Herbert v snu boril s pretkanim ciganom, ki mu je očital grehe in ga napadal in davil, da je nesrečni grof često ves poten planil iz sanj in se še potlej dolgo boril z domnevno pošastjo. Življenje v gornjem gradu je zbog tega bilo hujše mimo najbolj črnega pekla. Služinčad se je plaho križala in si šušljala najstrahotnejše zgodbe o pošastnih prikaznih, ki baje noč za nočjo strašijo po gradu, preganjajo gospoda, mučijo gospo in uganjajo sploh take pošastne grozovitosti, da se krščenemu človeku že ob sami misli nanje morajo zježiti lasje.

Lotarja ni bilo posihmal nič več v grad. Najsi tudi Herbert ni niti z najneznatnejšo besedo omenil brata, ga je le težko pogrešal. Izprva je menil, da je praznina, ki je po razstanku z bratom ostala v njem, samo trenuten in brezpomemben pojav. Skušal si je dopovedati, da ne pogreša Lotarja nič drugače nego žival, ki se je je bil navadil in mu je do neke mere postala draga. Vzlic takšnemu prizadevanju pa se je kmalu moral prepričati, da je mesto, ki ga je dotlej v njegovem srcu zavzemal brat, ranjeno in da se ta rana noče zaceliti. Začel je čutiti, da je ravnal napak, ko se je z Lotarjem igral kakor z bitjem brez lastne volje. Še več! Kadar je pomislil na Klaro, si je moral nehote priznati, da si je vse gorje prav za prav pripravil sam. Brez njega bi Klara nikdar ne bila Lotarjeva soproga, brez nje pa gotovo ne bi bilo nikoli prišlo do mrkih dogodkov, ki so jeli zdaj bolj in bolj resno ogražati grad in njegov rod.

Dasi živa podoba grofa Jurija, pa Herbert le ni bil to, kar je bil njegov oče. Medtem ko so očeta udarci le jačili in jeklenili, je pričel Herbert zdajci pešati in se mehčati. Začel si je očitati, da je uničil življenje, ki bi se mu brez njega morda smejala sama čista in neskaljena sreča. Bolj ko se je Olga vdajala žalosti in topemu obupu, bolj je Herbert spoznaval, da jo resnično ljubi in da zanj ni sreče brez nje.

Gospa Olga se ni niti ganila iz sobe. Komaj teden dni po cigankini smrti pa so jo premagale bolečine. Rojenice so obiskale gornji grad, toda dete je moralo brez življenja na svet. Čim je Herbert izvedel, da je njegov prvorojenec mrtev, se je sesedel in omahnil kakor posekan hrast. Stari Bartol je nemo stal pred njim in čakal, kdaj gospod premaga bolečino. Dogodki zadnjih dni so tudi njega močno prevzeli in kdorkoli ga je videl, se je zavzel.

»Čez noč se je postaral za celih deset let,« so se čudili kmetje, trdno prepričani, da so vsega tega krive čarovnije jezne ciganke, ki je gotovo še preklela grajske, preden je na veke odšla v peklensko domačijo.

»Vaša milost,« je po dolgem času zahropel valptov glas, »prosim, da odredite glede otroka. Gospa grofica še nič ne ve o novorojenčkovi usodi in ne vem, ali naj –«

Rottenkörnerju je zastala beseda in ves upognjen se je prestopal z noge na nogo, kakor bi česa iskal, dokler ni naposled zamolklo izdavil iz sebe:

»Blagovolite odrediti, ali naj blagopokojnega slovesno položimo na mrtvaški oder ali –«

Blagopokojni! Grofa je udarilo kakor oster meč: Blagopokojni – preden je sploh začel živeti! Mukoma je naročil valptu, da ne želi nikakega hrupa. Mrlička naj ne devajo na mrtvaški oder, ampak naj ga drevi tiho polože v rodbinsko grobnico.

»Naj pošljem po duhovnika?«

»Seveda,« je menil grof, vendar je izrazil željo, naj ne hodi pater Fulgencij, ampak kdo drugi, naj bo že kdorkoli. Pride naj človek, ki ima dar govora in sposobnost, vzbujati v potrtih spet vero in zaupanje. Valpet je razumel, kam meri gospodarjeva želja, pa je tudi čutil, kako težka bo nje izpolnitev. Nemo se je poklonil in drsajočih korakov odšel, da po svojih močeh izpolni grofovo naročilo.

*

»Častiti oče,« je dejala grofica Olga, »vse, kar mi pripovedujete o božji neskončni previdnosti in dobroti, je lepo in tolažilno in vam tudi vse rada verjamem, vendar ne vem, kakšni bi bili vaši občutki, če bi bili zdajle na mojem mestu.«

Pater Evzebij je bil častitljiv mož, ki je gledal življenje zgolj še z vidika smrti. Starost mu je upognila život, pobelila lase, nagubala obraz in tako zastrla vid, da je razločil ljudi le še kot zabrisane sence. Vzlic temu se je še vedno z veliko vnemo posvečal dušnem pastirstvu in so ga njegovi duhovski predstojniki zlasti radi pošiljali k takim osebam, pri katerih bi manj izkušen duhovnik ne mogel pričakovati uspehov.

Ko je tedaj pater Evzebij spoznal, kako globoko je ranjena grofičina duša, ji je svetoval, naj skuša v spovedi najti leka. Omenil ji je, da je uprav spoved čudovita ustanova, ki ne ustreza samo božji volji, ampak tudi človeški naturi. Vsako razumno bitje doživi trenutke, ko čuti nepremagljivo potrebo po razkritju samega sebe in trpi, če ne najde primernega človeka, ki bi se mu lahko brez strahu zaupalo.

»Vidite, gospa grofica,« je nadaljeval častitljivi starček z glasom, ki se je zdel Olgi kakor blažilno mamilo, »kar poveste meni, poveste grobu. Vihre življenja so daleč za mano. Moja vnanjost vam že sama po sebi lahko pove, da čakam samo še božjega poziva. Karkoli vas teži, mi lahko razodenete v zaupanju, da vas ne bom sodil –«

Grofica se je dolgo borila sama s seboj, nazadnje pa so ji zapolzele solze po licih.

»Kar teži mene, častiti oče, ni nič drugega nego greh mojega rojstva –«

»Nikar takih besedi, draga hčerka v Kristusu! Vsi moramo biti Bogu hvaležni za dar življenja!«

»Dà, dà,« je hlastno prekinila Olga, »saj sem kaj hočete reči. Toda če vam odkrijem svojo skrivnost, se boste zgrozili in –«

»Nič se ne bom zgrozil, ker vem, da je ni skrivnosti, ki ne bi bila Bogu očita –«

Olga je uprla v starca svoj krotki pogled. Od joka nekoliko rdeče obrobljene oči so bile kakor dvojica čudovito zasenčenih draguljev.

»Častiti oče,« se je naposled premagala Olga in je na široko odprla svoje srce. Govorila je o svojem pokolenju, o mladosti, o ljubezni do soproga, o prikaznih, ki so jo pričele begati to jesen in o strašnem odkritju, ki jo je doletelo šele zdaj prav zadnji čas: da je rodna polusestra svojega soproga! Z blaznim drgetom je jecljala, kakšna groza jo obhaja, ko misli na svoje dete. Rada bi ga videla in se hkratu boji trenutka, ko mu bo morala pogledati v nedolžne oči, ki so tako brez krivde, pa vendar za vse žive dni zaznamenovane z neizbrisnim madežem krvosramnega rojstva –

Beseda je tonila v solzah in nazadnje onemela, pater Evzebij pa je globoko vzdihnil. Zdelo se mu je, da je zdajle najprimernejši trenutek za sporočilo novice, ki je grofica še ni vedela.

»Vidite,« je dejal, »kako se je tudi tukaj pojavil prst božji. Vaša skrivnost je res grenka in vaše trpljenje veliko, toda božja ljubezen je še večja. Še preden ste se mogli nadejati, vam je priskočila na pomoč.«

»O, gospod, če so vaše besede samo gola tolažba, je škoda truda,« je vzdihnila grofica.

»Ne samo besede, temveč resnico vam moram povedati z njimi,« je resno vztrajal redovnik in ji z vso obzirnostjo sporočil, kje je njeno dete. Tedaj je grofica široko odprla oči, zakrilila z rokami in se sunkoma skušala pognati kvišku:

»Joj, pomagajte, ljudje! – Jurij, grof Jurij, oče, bes, kam mi neseš otroka?!«

Krik je bil tako divje presunljiv, da se je stari redovnik nehote dvignil. Grofica je bila tako nemirna, da ni slišala nobene njegove besede več, pa je moral celo redovnik zaklicati na pomoč. V hipu je prišel v sobo grof Herbert, dvoje strežnic, a za njima še Bartol Rottenkörner. Grofici je bilo videti, kakor da pozna samo njega. Z blazno plamtečimi pogledi se ga je oklenila in mu grozila:

»Beži, pes lokavi, da se ne odpre zemlja in te ne pogoltne! Vse si vedel, volk! Vrni mi mater, da poginem z njo –!«

Grof Herbert se je tresel kakor trepetlika. Strmeče je gledal zdaj redovnika, zdaj soprogo, potem spet valpta, ki je stal kakor kip. Oči so mu bile zlezle čisto nekam pod resaste obrvi, ko je mrmral nekšne nerazumljive besede.

Pater Evzebij je bil edini, ki se je še obvladal. Velel je strežnicama, naj molita namesto gospe, in začel izgovarjati besede odveze. Mirno uspavajoče govorjenje redovnikovo je tudi zdaj pomirilo Olgo. Utrujena je obsedela na postelji in topo strmela predse.

Grof Herbert je globoko sklonil glavo. Morda je bil Bartol Rottenkörner edini, ki je opazil solzo na njegovem licu. Valpta je streslo: To je torej končni sad grofovske oblasti in moči: ena sama solza na moškem licu!

In valpet se je spustil na kolena, da so zahreščale kosti v ostarelih sklepih, pa je molil:

»O moj Bog, ti in vsi moji grehi so mi resnično žal –«

Ko je bilo končano, se je grof Herbert vzravnal. Odšel je z redovnikom, ki mu je zunaj brez pridržka ukazal, naj pregleda svojo vest in ukrene vse, kar je potrebno za rešitev –

»Česa?« mu je segel grof v besedo.

»Gospod,« je mirno odvrnil starček, »sami gotovo najbolj veste, česa vam je treba, jaz pa vam rečem le to, da vas ne reši ne čast ne oblast, če ne boste hoteli sami sebe rešiti!«

Herbert se ni mogel premagati. Povabil je redovnika v svojo delovno sobo in mu po kratkem oklevanju še sam zaupal, kar ga je trlo in težilo.

»Tega ne bi bili smeli nikdar storiti,« mu je dejal menih, ko je pravil, iz kako nesebične in iskrene ljubezni je vzel Olgo za ženo.

»Verjemite, častiti oče, da nisem verjel govoricam, ki so mi tu in tam prišle na ušesa. Zdelo se mi je vse zgolj izrodek domišljije, prazne marnje, ki jim nisem pripisoval nobene važnosti.«

»Kar se je zgodilo, bodi pozabljeno,« je resno, skoraj dostojanstveno govoril starec, »toda zakonske skupnosti mora biti konec, četudi gospa grofica okreva –«

To je bil za Herberta poslednji in najhujši udarec. Bilo mu je, da bi zarjul kakor lev, vendar je samo v nemi boli krčil pesti. In kakor kačo je videl pred seboj hladno gospo Klaro. Njen obraz je bil poln zmagujočega zasmeha.

»Povedal sem, a sodil bo Bog,« je dejal pater Evzebij za slovo.

Herbertu se je zazdelo, da so se zaprla grobna vrata za njim, ko se je po redovnikovem slovesu spet vrnil v svojo sobo.

XIV.

Zima je minila in na dolgočasna grajska okna je potrkala pomlad. Vse je zelenelo, po vseh rebrih in brdih so klile trobentice in jetrniki, beli zvončki in vijolično-rožne pljučnice, marjetice in kelihasti žafrani. Drevje se je odevalo v zeleno, vrbe so bile polne mačic in črni trn je bil kakor nevesta ves bel, oj, vse vse je bilo prerojeno, le v Olgino srce ni več moglo prodreti solnce. Ko so malo pred svečnico našli zmrzlo truplo pod pečinami gornjega gradu, je grof Herbert takoj spoznal v njem Janoša, Olginega strica. Hotel je popraviti prejšnje napake; zato je dal mrliča kakor grofa položiti na mrtvaški oder, toda Olga ni ničesar več razumela, naj ji je Herbert še tako toplo govoril in jo prosil odpuščanja. Včasih je pela kakor brezskrbna mladenka, včasih je začela nenadoma jokati, klicati mater in rotiti očeta, naj ji vrne otroka, večinoma pa je topo sedela kje na samem in prestrašeno kriknila, čim je zagledala kakšno živo bitje. Bili so često trenutki, ko se ni bala samo ljudi, ampak celo ptice, ki je zafrfotala mimo okna.

In življenje v gornjem gradu je bilo hujše kakor v ječi.

V spodnjem gradu so se vlekli dnevi kakor megla. Gospa Klara je bila izprva vesela svoje zmage, ko pa je videla, kako Lotar iz dneva v dan hira in vene, jo je začelo žgati in skeleti.

Po veliki noči se je pričel dopolnjevati njen čas, pa je bila sama in zapuščena kakor volkulja. Lotar je ni hotel niti videti niti razumeti. Slednje nežnosti se je bal kakor strupa in se ni brigal niti za gospodarstvo. Ko so pozidavali požgano pristavo, je morala vse imeti na skrbi grofica Klara sama. Niti za to ni bil Lotar, da bi bil šel pogledat in bi povedal, ali mu je delo po volji, ko je bilo končano. In gospa Klara se je često bridko razjokala, ko je spoznala, kako si je v želji po moči in oblasti sama za življenja izkopala svoj grob.

Med obema družinama ni bilo niti ene vezi več. Nikdar nobenega obiska, nikdar nobene besede, kakor da bi ne bili nikoli vedeli drug za drugega.

Potem se je nasmejal maj. Grofica Klara je bila medtem že dala življenje sinu. Mali je bil krepak in zdrav, a tretji teden še brez krsta.

Tedaj se je Lotar odločil, da pojde in povabi brata v botrinjo.

Grofico Klaro je streslo: »Ali si ob pamet?«

»Prepad, ki je med nami, premosti lahko samo smrt ali pa – življenje,« je zamolklo odvrnil Lotar in odšel, ne da bi še kaj poslušal ugovore razburjene soproge.

Grofica Olga se je sprehajala po vrtu, ko je prišel Lotar. Joj, kaj je čutil, ko jo je zagledal tako docela spremenjeno. Oči kakor ugasle, lica rumeno pepelasta in ves stas kakor brez moči. Taka je hodila v senci po košatem drevoredu in obstala, ko je zagledala Lotarja. Medtem pa, ko je sicer vedno kriknila, je zdaj čisto mirno obstala in prožila grofu obe roki nasproti:

»Ali si prišel, dragi brat? Ne veš, kako sem te željno pričakovala!«

Lotar jo je ves zmeden prijel za roko in jo odpeljal v grad. Grede je kramljala, kakor da ji ni še nikdar nobena senca zamračila uma:

»Ali te je poslala Lelija? Kar lepo povej, dragi moj, saj sem čisto pripravljena in se nič ne bojim. Veš, oče mi je ugrabil sina in komaj čakam, kdaj mi ga vrne. Zato pojdem rada. Prav tja pojdem, kamor je šla Lelija. Samo povej, če je že čas!«

Bartol Rottenkörner je prvi opazil nenavadni par in nemudoma obvestil grofa Herberta o nepričakovanem gostu. Ko je graščak zagledal brata, mu je vzvalovila kri. Videč, kako zaupno kramlja Olga z njim, je vprav pobesnel.

»To je torej tvoja bolezen,« je siknil skozi zobe in s srditim pogledom ošvrknil brata:

»Kaj mi nisi prizadejal še dosti gorja?!«

Lotar je hotel izpregovoriti, toda Olga mu je branila: »Nikar, dragi brat! On tega ne razume! On ne ve, kako je z nama –«

In mu je ovila levico krog vratu.

»Midva pojdeva, Lotar. – Saj pojdeš z menoj, ali ne, da mi pokažeš pot? Sami bi mi bilo težko in tudi Lelije ne poznam –«

Herberta so spreletavale barve in po vsem životu se je tresel.

»Pes –« je zamahnil proti bratu, toda Olga se je postavila vmes:

»Kaj mu hočeš, če mi pomaga?«

»Prišel sem te prosit –« je zastokal Lotar.

»Nikar ga ne prosi!« spet Olga. »Ali ne vidiš, da ne razume?«

»Sina sem dobil –«

Herbertu se je zabliskalo v očeh:

»Kaj me briga gadja zalega!«

Olga veselo:

»Sina si dobil, bratec? Joj, kako sem vesela! Ali mi ga boš pokazal? Veš, jaz sem tudi imela sina, pa mi ga niti pokazati niso hoteli!«

Lotar se je komaj držal pokoncu, tako ga je presunilo to strahotno svidenje.

»V botrinjo te prihajam vabit –«

»Kaj?« je zagrmel Herbert. »V botrinjo? Psom in gadom bodi zlodej boter!«

Bartol Rottenkörner je skušal miriti, pa je komaj zadržal grofa toliko, da ni segel po orožju. Medtem se je Olga kakor nežna sestra oklenila Lotarja:

»Saj sem ti rekla, da ne razume! Pusti ga in pojdi rajši z mano, da mi pokažeš pot!«

Brez volje, kakor je bil, je odpeljala Lotarja po drevoredu in k pečinam.

»Tukaj, ali ne?«

»Tukaj, dà,« se je tresel Lotar. »Toda vrniva se Olga, da ne zboliš!«

»Ho, jaz – in bolna! Ali me ne vidiš?«

Izbočila je prsi in razprostrla roke:

»Lelija!«

Strmeče oči so buljile v prepad in preden se je Lotar zavedel, je omahnilo Olgino telo. Grof je kriknil in hlastnil, da bi nesrečnico zadržal, a pri tem sam izgubil ravnotežje. In dvoje bitij, ki jima ni bila dana združitev v življenju, je bilo po kratkem smrtnem boju združenih v smrti.

Ko so prihiteli grajski, že nista bila niti Olga niti Lotar potrebna njih slabotne pomoči. Pred takšno silno ljubeznijo je splahnela Herbertova jeza in izginila ljubosumnost. Trepetaje je spoznal, da je zdaj dokončala delo svoje neizbežne osvete – jeza usode.

*

Pri pogrebu sta se srečala zdaj tudi Herbert in Klara. Nič več ni bilo ponosa v grofici in nič več pohlepa po oblasti. Strta in ponižana je prosila svaka odpuščanja in Herbert je zatrl slednjo senco srda v srcu. Vprav zato je želel, naj dobi mali Lotarjevo ime.

V oba gradova se je spet naselil mir. Mali Lotar je bil solnčna vez med svakom in svakinjo. Družil ju je v novem prijateljstvu in v želji, da nekoč spet trajno zedini oba gradova, ki ju je bila tako silovito razprla – jeza usode.

1. Vera v »nočnino« (na Notranjskem: »mračnina«) je še dandanes razširjena po slovenskih krajih. Otrok, ki je v mraku na prostem, po tej vraži zboli. Na Koroškem niti plenice ne smejo do mraka viseti na prostem, češ, da sicer popade otroka »mračnina«. Tudi nad ženskami v blagoslovljenem stanu ima »nočnina« oblast. Loteva se jih v obliki omedlevice in podobnih težav.
2. »Jaj« (madžarsko) pomeni toliko kakor naš vzklik »gorje«.