Jezernik

Pred davnimi časi je po visokih pohorskih planinah bilo še mnogo več kmečkih koč in drvarskih bajt, nego jih je danda¬nes. Mnogo kmetov je kmetije poprodalo, drvarji pa so se selili za delom iz drvarije v drvarijo, s planine na planino.

Tu in tam ti še dandanes po¬kaže star drvar zarasel prostor, kjer je nekoč še stala kmečka hiša, drvarska bajta ali pastirska uta iz smrekove skorje. — V onih starih časih je stal na planini prelep lesen gradič in v njem je živela vdova Jera Hudovolna z edinko Rozalko. Gradič s posestvom je bil obzidan, za zidom pa so bile pred stoletji v vrstah zasajene smreke in hojke kot visoka zelena meja, ki je kljubovala pohorskim vetrovom.

Nekoč je vdova Hudovolna poklicala z vrta svojo edinko Rozalko. »Kje pa zopet tičiš?« »Na svojem vrtu sem prekopala gredico za planinske rože.« »Ti in tvoje rože! Od cvetic človek ne more živeti; treba je delati in delati, zaslužiti in štediti. Zapomni si to: štediti!« »Mati, saj nisem nič zapravila...« »Ti si zapravljala čas, drugi nam pa zapravljajo naš les in denar.« »Mati, kdo vendar? ...« »Tiho mi bodi, jaz bolje vem kot ti, kdo mi zapravlja, les, denar, zemljo. — V drvariji živi več drvarjev, ki mi še vedno niso plačali najemnine za bajto in vrtič. Po golarnah, planjah in fratah si pa pasejo pare volov, krav in celo rajdo ovc. Po fratah si sejejo soržico in po trebežih sade med štori zelje in krompir. Vsega imajo dovolj, celo še več, kot imam jaz, njihova graščakinja!« »Mati, saj ves ljubi dan delajo od zore do mraka kot črna živina, plačujejo pa tudi,« je ugovarjala Rozalka. »Plačujejo, plačujejo, a ne vsi! Poklicala sem te k sebi zato, da greš v drvarijo k drvarki Naniki in ji poveš, da takoj hočem denar. Če ga pa nima, naj proda svoja vola!« je ukazala vdova Hudovolna. »Drvarka Nanika je vdova, stara je in bolna. Bodi vendar usmiljena!« »Usmiljena, seveda, menda zaradi njenega sina Franceljna, kaj? Le poteguj se zanj in njegovo mater, le! Da te ne vidim več z njim! Graščakinja pa z drvarjem, našim hlapcem! Prav zaradi tega hočem, da jima danes pokažeš našo moč!« »Ne moč, temveč trdo srce kot kamen. Mati, povem vam, da ne boste srečni, zakaj denar ni sreča!« In odšla je iz prelepega gradu na obzidano dvorišče proti lesi sredi plota. Tam pa je stal in jo čakal drvarkin sin Franček ter bil ves srečen, ko jo je zagledal.

»Rozalka, Rozalka! Glej, kaj sem ti prinesel: poln koš planinskih rož, žarečih ogenjčkov s pohorskih pašnikov, belic otebic s črete, rdečega sleča z jelenove peči in modrega encijana pa zdravilne arnike! S frate sem ti še prinesel leteče seme rdečkastomodrega cipruša, da bo tvoja gredica lepša kot sinje nebo in rdeča zarja!« »Franček, toliko rož ...« »In belih šmarnic z majniškega vrha pa še srebrno-iglasto smrečico.« Rozalka mu je odprla leso. »Kar nesi na moj vrt, Franček!« In skupaj sta odšla na vrt, kjer ji je fant podajal rastline, ona pa jih je sproti sadila.

Tedaj je prišla na vrt vdova Hudovolna kot črn oblak med bele ovčke na modrem nebu. »A tako! Rožice pomagaš saditi, namesto da bi po¬diral, žagal in kuhal oglje! No, ravno prav si mi prišel pred nos! Če ne bosta še ta teden plačala z materjo, se zgubita z moje planine, prej pa vama vzamem še vajin par volov!«

»Graščakinja, saj bi bil že davno poravnal, a mati so bolni.« »Kaj me briga bolezen! Zaradi tega ne morem trpeti škode. Hočem imeti red in denar! Ti pa nosiš sem namesto zlatov šmarnice in ne vem še kakšen plevel. Glej, da se mi pri tej priči pobereš z vrta!« Franček je žalosten pograbil prazen koš ter odšel. Pri lesi pa je srečal čudnega berača. Imel je dosti predebelo glavo na kratkem vratu; izpod zelenega klobuka s širokimi krajci so mu silili zeleni lasje in prav tako zelena brada mu je segala do pasu. Oči so se mu bistro svetile kot postrvi v pohorskem potoku. Obleko je imel mokro, kot bi bil pravkar prilezel iz močvirja ali jezera. Stopal je proti lesenemu gradu ter tam sedel na kamnito klop. Tedaj se je vrnila z vrta vdova z velikim kosom belega kruha v roki. Pred zelenim beračem je obstala, kot bi bila vkopana.

»Danes so menda vsi berači na potovanju!« je na ves glas zagodrnjala. »Komaj eden odide, je že drugi tu!« Z vrta je pritekla Rozalka gledat, nad kom neki se mati zopet jezi. Obstala je in rekla: »Mati, čemu se hudujete nad tem ubogim tujcem?« »Ker nima pri nas ničesar iskati,« je pikro odvrnila mati. Berač pa se odkrije in poprosi: »Kruha iščem in prosim, kruha belega ali pa zmesnega. Kakršen koli je že, z vsakim bom zadovoljen.« »Kaj, takim beračem bi naj jaz dajala bel kruh? Rajši vidim, da se zdrobi v sončni prah, ali pa da ga pojedo žabe v jezeru!«

In zagnala je kos kruha po zeleni trati, da se je ta razletel na drobne kosce in drobtinice in je bilo videti, kot bi zmladleta v travi pocvetele bele marjetice. Tedaj se je dvignil berač s kamnite klopi in rezko dejal: »Žabe vam bodo hvaležne zanj!« »Ti se mi pa zgubi tja k čudežnemu studencu, ki ga sovražim prav tako kot povodnega moža v črnem jezeru! Tam se napij in pojdi še ti k žabam!« se je zadrla vdova in odšla proti gradu, ne da bi se še enkrat ozrla po tujcu. »Bog vam bo poplačal to dobroto! Le pojdite v svoj grad, jaz pa grem tja v črno jezero k žabam!« Njegove oči so grozno zažarele v zelenem in rdečem siju. Ko je Rozalka videla njegov pogled, je zbežala za materjo v grad. »Groza me stresa, mati, od strahu. Nesreča se bo zgo¬dila, ker ste tako grdo ravnali z belim kruhom in tem beračem!« Jokala je, nato pa brž pograbila cel hlebec kruha in stekla na dvorišče za beračem. Tega pa že ni bilo nikjer več. Izginil je po isti drvarski stezi, po kateri je bil prej odšel Franček.

Zeleni berač pa je spešil za njim in pri prvih smrekah je Francka že dohitel. »Danes sva pa slabo naletela,« ga je nagovoril berač. »Slabo, sicer pa pri hudobi in zlobi človek ne more naleteti na dobro.« Francka je ob beračevi prisotnosti spreletel neki strah, zato je stopu hitreje, da bi hodil sam. Toda zeleni berač mu je bil že spet za petami. Bolj ko je Franček spešil korak, urnejši je bil berač. Tedaj se je Franček obrnil in vprašal: »Če si berač, kaj potem hočeš od mene berača, drvarja?« »Če si berač, mi ne moreš ničesar dati. Ako pa hočeš pri meni kaj zaslužiti, pridi na Rokovo z voli dol k jezeru. Zate imam vožnjo, ki bo vsem beračem, bajtarjem in drvarjem pomagala.« »Kaj pa bi vozil takega?« je bil Franček radoveden. Toda zeleni berač mu ni nič več odgovoril. Stopil je z drvarske steze skozi največjo goščo ter za debli zginil. Franček se je zamislil: »Čuden berač je to! Ves je zelen in kosmat, a njegove oči... Pa menda ni povodni mož iz črnega jezera? Jezernik?« Streslo ga je, zato je stopil še hitreje, da bi čimprej izginil s tega razpotja, kjer ga je bil dohitel zelenec. Tedaj je za seboj zaslišal stopinje. Ali ga že zopet za¬sleduje oni beraški jezernik? Ozrl se je in zagledal sredi steze lepo Rozalko, graščakinjino edinko. »Tako sem tekla, da bi dohitela onega čudnega berača, pa ga nisem mogla,« je dejala vsa zasopla in se ustavila ob fantu. »Prav tamle je zginil v goščo. Sicer sem pa kar vesel, da ga ni več. Tako čuden je, celo strah me ga je bilo.«

»Mene je kar v srce zazeblo, ko me je pogledal s svo¬jimi srepimi očmi, ki so bile kot ribje ali kačje. Materi se je tako zahvalil, da se je njegova hvala čula kot kletev. Tako se bojim, da nas ne bo doletela kakšna nesreča, Franček!« »Nas je pa že. Mati je hudo bolna, jaz ji pa ne morem streči, ker lesujem. Če ji strežem, pa ne zaslužim, da bi plačal najin dolg pri tvoji materi.« Bridko je vzdihnil. »Verjemi, Franček, da je tudi meni hudo, ko vidim, kako je mati skopa in brez srca.« »Nič drugega si ne želim kot to, da bi mi mati ozdravela. Potem pa pojdeva s planine, če bo že treba. Le za teboj mi bo hudo žal in moji materi tudi.« Njegov glas je bil ves mehak in nežen. »Ne govori tako, saj ne bo treba iti. Vse bom naredila, kar bo v moji moči.« Podala sta si roki ter tako korakala proti drvarski koči, ki je bila obdana s plotom iz krajnikov. Za tem plotom je bil skromen vrtiček. Prestopila sta klopco v plotu in šla v bajto k materi. Franček se ji ni upal po¬vedati, kar mu je graščakinja prej zabrusila, Rozalka pa je še bolj molčala o tem, kar ji je naročila mati.

»Prinesla sem vam zdravil. Sama sem jih žgala na soncu in skuhala. Vzemite kakšno žličko teh zdravilnih rož, pa boste videli, da vam bo odleglo.« Z žličko je dajala zdravila stari drvarki kot mlademu otročičku. »Kako si dobra, Rozalka. Bog ti bo povrnil to dobroto!« Bila ji je res hvaležna. »In še hlebec belega kruha sem za vas prinesla. Tega boste laže jedli.« Franček in Rozalka sta se tedaj spogledala, ker je obema prišlo na misel, kako je graščakinja vrgla kruh po stezi in ga bolj želela žabam kot pa čudnemu beraču, ki ni bil morda nihče drugi kot sam jezernik iz črnega jezera.

Prišel je praznik svetega Roka, ko se je drvarska vdova Nanika odločila, da proda svoja vola. »Franček, kar opravi se in ženi vola k mesarju v do¬lino, da bova lahko plačala graščakinji svoj dolg!« In res, Franček se je odpravil z obema voloma proti dolini. Pot ga je peljala mimo črnega jezera, kjer je tolikokrat naložil plohe in tesana bruna ter jih vozil v dolino. Sedaj pa vodi svoja vola zadnjič tod mimo. Srce mu je težko in kar krči se mu od bolečine. Toda tako mora biti, če se hočeta rešiti Hudovolne. Naenkrat pa se je pred fantom pojavil zeleni berač, kot bi se bil ravnokar dvignil iz črnega jezera. »Ostal si mož beseda! Prav je tako,« ga je nagovoril jezernik. »Vola peljem k mesarju v dolino.«

»To še vedno lahko storiš, a sedaj imam zate lepo vožnjo. Bogato te poplačam, če mi zapelješ.« »Ce vožnja ni preveč s pota in prezamudna, ti lahko ustrežena. Kaj bom pa vozil in kam?« »Moj kotel mi boš popeljal na planino. To je lahka vožnja, plačilo pa bo dobro.« In peljal ga je za neko mlado smrekovo koševje, kjer je imel skrit kotel. »Tega mi boš peljal!« »Imam le vola. Ko bi imel vsaj prednji podel voza,« je obžaloval fant. »Nič ne de, Če nimaš voza ali podela. Naredim ga sam: dve bruni povprek in dve podolgem, nanje bom pritrdil kotel, ti pa vprezi svoja vola in peljala bova!« Kot bi trenil, je bilo vse storjeno.

Ko je Franček to videl, ni nič več dvomil, da je zeleni mož jezernik. Njemu pa se neki ne sme zameriti, kajti pravijo, da s svojo čudno močjo lahko stori mnogo do¬brega, še več pa hudega, če ga kdo razjezi. Zato si je v brinjevem grmu brž urez al bičevnik ter zaklical voloma: »No, zdaj pa le potegnita! Hajc čogl! No potegni še ti, jirs!« Toda čudnega voza in kotla nista premaknila niti za ped, tako težko je bilo vse skupaj. Zeleni jezernik pa mu je velel: »Ti vodi le vola, tiščal bom sam, pa bo šlo.« In res, voz s kotlom se je premaknil z mesta in počasi je šlo navzgor. Če je jezernik le malo odnehal, že je voz obstal kot pribit; kakor hitro pa se je jezernik s svojimi širokimi pleči le malo uprl, se je voz takoj pomaknil naprej. Klanec je bil vedno grši in strmejši. Polno skal in pečevja ter vej je bilo na potu.

Franček je moral voliča vedno bolj priganjati: »No, le potegnita le, saj bomo kmalu na vrhu, potem pa bo šlo kar samo, bosta videla!« In voliča sta ga ubogala ter tako vlekla, da so jima kite na vratovih otrdele kot žrdne vrvi. Tedaj pa se je nebo hipoma stemnilo, izza vrha so se dvignili beli oblaki, veliki kot gore, za njimi pa so se privalili črni.

»Le hitro poženi, le hitro!« mu je velel jezernik. Franček je zato poganjal živali z brinjevim bičev-nikom, nazadnje pa je prijel še voliča za rog, da bi mu pomagal vleči, a rog se mu je kar na vsem lepem odlomil. »Vtakni ga v žep in ženi dalje! Kmalu bomo na vrhu,« mu je ukazal jezernik. Franček je poprijel še drugega voliča za rog, pa tudi ta mu je ostal v roki. »Tudi tega vtakni za pas, doma pa oba rogova položi pod bridko martro v kot! — Tako, na vrhu smo! Beži domov in nikar se ne ozri, če nočeš, da te doleti kaj hudega!« Jezernikove ribje oči so se zabliskale in Franček je pognal voliča v dir, da sta z dvignjenim repom kar bez-gala pred njim. Nastala pa je strašna planinska nevihta, kakršne še do tedaj ni bilo; drevje se je s svojimi vrhovi dotikalo tal in polegalo, kot poleže v močnem deževju zelena rž ali pšenica. Nebo se je popolnoma zapelo s črnimi oblaki; zdaj pa zdaj je tako strašansko zagrmelo, da se je zdelo, kot bi se podiral svet. Strela je urezavala po drevju, vrhovi so se posajali poleg odlomljenih debel in debla so se razčesnjevala v dolge treske in trščice. Nazadnje se je iz črnih oblakov ulil dež kot iz vedrice.

Franček je na vso moč priganjal svoja voliča, a pla¬ninska nevihta jih je vendarle še dobila. V hlev so dospeli mokri, kot bi jih bu pomočil v jezero ter jih čez čas zopet potegnil na suho. Poiskal je šop mehke trave lasane, ki raste okrog štorov, ter z njim oba voliča lepo obrisal in posušil. Nazadnje si je še sam slekel suknjič in izza pasu mu je padel rog. »No, voliča, zdaj smo pa le na varneni in lepo doma. Le roga sem vama odlomil, pa nič ne vem, kako je prišlo do tega. Prijel sem zanju in že sta mi ostala v roki.« Voliča pa sta zmajala z glavama in zvila svoj rep nad hrbtom, češ saj ni vredno besed. Skočil je nato v bajto, kjer je Nanika bila v strašnih skrbeh zanj in za vola. Pred Marijo in božjo martro je prižgala rdečo lučko. »Hvala Bogu, da si le tu. Da te le ni ubila strela!« je rekla Nanika in objela sina, česar do tedaj še nikoli ni bila storila.

»Kje sta pa voliča?« »V našem hlevu. Ko sem ju prignal do črnega jezera, je, kot bi zrasel iz zemlje, stal pred menoj tisti zeleni berač, ki sem ga zadnjič videl pri Hudovolni. Njemu sem moral peljati strašansko težek kotel na vrh planine. Zdaj vem, da je bil to jezernik iz črnega jezera.« »Bog nas varuj hudega!« je za ječala drvarka Nanika ter se prekrižala. Franček pa je položil oba rogova na poličko pod bridko martro, kakor mu je bil jezernik naročil in tedaj je zažvenketalo, kot bi se usipalo samo zlato. Nanika in Fran¬ček sta pogledala in kar verjeti nista mogla, saj sta oba rogova bila polna zlata! »To je jezernikovo plačilo, saj mi je obljubil, da bo za vse berače in drvarje dovolj zaslužka od moje vožnje,« je veselo povedal Franček.

Tedaj pa so iz trde teme prihrumeli do njune bajte čudni glasovi. Nekdo je trkal na okno, drugi spet butal na vrata: »Odprite, ljudje božji!« Franček je brž odprl, ko je po glasu spoznal Rozalko in njeno mater. Skozi vrata je videl, kako na vrhu planine gori leseni grad Hudovolne. Strela je bila urezala vanj in ga zažgala. Peljal ju je v sobico k peči. Graščakinja je bila še sedaj toda in ošabna. »To noč bova tu prebili, saj sem na svojem. Vidva se pa kam stisnita; ti drvarka, na peč, ti drvar pa v hlev! Saj mi še itak nista plačala najemnine. Jutri pa lahko gresta, kamor hočeta!« »Mati, ne tako! Ta strašna noč...« Zaman je prosila Rozalka.

Ošabnost Hudovolne pa je fanta močno ujezila, zato je stopil v kot k bridki martri, vzel rog ter ji vrgel na mizo nekaj zlatnikov. »Tu imate najemnino in odslej vam nisva ničesar več dolžna! To noč pa sta obe najina gosta!« In vdova Hudovolna je, skopa in denarja željčna, brž skočila k mizi, da bi pograbila zlatnike. V tem trenutku so se vrata na stežaj odprla in pred njimi je stal sam jezernik, povodni mož iz črnega jezera. Zgrabil je graščakinjo ter jo odvlekel proti vratom. »Berači naj se odpravijo k onemu čudežnemu stu¬dencu, kruh pa naj požro žabe!« je dejal in se grozno zakrohotal. Takoj nato je zginil z graščakinjo v temi... Drugi dan so preiskali kraj daleč naokrog, pa vse zaman. Graščakinjo Jero Hudovolno je odnesel jezernik v črno jezero.

Tam pa, kjer je še včeraj stal njen prelepi planinski grad, je bilo novo jezero, lepo zeleno kot pomladanski vršički smrek. Grad je bil pogorel do tal, zemlja se je pogreznila in v to jamo je v nevihti jezernik izpraznil svoj težki kotel, v katerem je prepeljal pol jezerske vode. Nad nekdanjo zeleno trato, kamor je vdova jezna zagnala beli kruh, pa so plavale in regljale žabe, ki so bile po¬brale vse belčke krušne drobtine. Danes je zeleno jezero mirno, kot bi bilo mrtvo. Okrog njega se prepleta le nizko planinsko borovje, ki pa se, brž ko malo bolj zraste, takoj poleže. Tako nastaja živa meja in zelen zid, s katerim je jezernik ogradil svoje novo jezerce. Ni lahko priti do njega, ker to plazeče se borovje brani človeku dohod. Če bi pa kdo vrgel kamen v jezero, se to vznemiri; iz njega se takoj dvignejo črni oblaki in grozna nevihta zadivja po vseh vrhovih in pohorskih planjah. Če pa tedaj kdo vrže na jezersko gladino belega kruha, se jezero takoj umiri in nastane lepo vreme.

V revni pohorski drvarski bajti pa je živelo troje srečnih ljudi: Franček je vzel Rozalko za ženko, oba pa sta stregla materi Naniki, ki je že zdavnaj ozdravela. Jezero samo pa se še vedno zeleno preliva na vrhu pohorske planine.