Jezik v ušesu
| Jezik v ušesu Vida Mokrin Pauer |
| |||||||||||
ZA LAČNO POEZIJO
S tem vabljivim vabilom,
sestavljenim s stilom,
vas vljudno vabimo na gostijo
z naslovom
Za lačno poezijo.
Jedilnik: juha z verznimi rezanci
krompir besede krompir
zrezki na žaru rim
paradižnik iz paradižnika
slaščica pesmosnedna s pikami
na i
Prireditev bo na gradu Ješča Pesem
natanko v času,
ko zaigra vam orkester
Jezik v ušesu.
PISALNI STROJ
Če dobro premisliš,
ima pisalni stroj napačno ime.
Saj ne piše!
Črke sicer ima
in menda jih tudi pozna,
a napisati ne zna niti ene besede.
Koliko tipk,
pa kakšen butec! Dolgčas!
No, ja. Tipično.
Vsak stroj je namreč ustrojen
tako, da mehanično uboga.
To je njegova vrhovna naloga.
Mislit ne zna. Brezglavo deluje.
Je pa, četudi nima niti srca,
hudičevo občutljiv.
Če ga ne potipaš na pravem mestu ravno prav
in še točno po vrsti, kot je naravnan,
te šavsne po prstih.
Ali pa se zaskoči
v nepremakljivega osla,
ki stoji in stoji in stoji
in čaka, da pride kdo
bolj pameten, kot si ti!
Nekateri ga znajo pripraviti do tega,
da jim gre na roke,
da dela,
kot je treba.
V POLETNEM DNEVU
Razplamten poletni dan
peče in kuha na sončev ogenj.
Mi pa – opečeni, razkuhani bentimo:
ali ima hudo sončarico?
Bolščimo v razbeljene beline,
sopemo od soparne sparine.
Bežimo v senco s potnimi sladoledi.
Ne pomaga! Izjemno vroče se širi v obroče.
Zamislimo si, da bi vreme
dalo temu dnevu mrrrrrzle obkladke
v vrrrroče nebo… Pomirile bi se
nore jasnine in zaspale v hlaaadne oblake.
Kot v sanjah bi začel naletavat sneg.
Na štedilnik, v lonce, jedi in ljudi.
V tih zaledeneli smeh priskakljali bi pingvini.
Kako se je razširil ta nas svet?!
bi se začudili.
KAJ MORJE ZASANJA, KAJ SANJA
Ko se morje zasanja
v jasnih dneh,
se mu sonce z neba
ogleduje v očeh:
Obzorja razpre, jadra;
luskastozlato v zenicah
vzplamti v zrcala.
Žejnoslano se boči
v beli nebesni modrini.
In svetlobo odbija, vpija, pije…
Popoldne se z nalokanim pogledom
sidra do globine.
Lahkotne dalje pa odplavlja
v rdeče-rumene-tirkizne zahode.
Morje v mirnih nočeh sanja,
da je oceanski ocean oceanov;
da je kaplja vzradoščenega vesolja,
ki kipi v božansko.
V morastih nočeh pa grgra
v prividih, da je puščava,
da je v cevi in brizga premočrtno
po otrplem, razsutem svetu mrtvih.
VONJI
Vonji najdejo svoj smisel
šele v nosu.
Zato se z vso mamljivo močjo
vonljivo širijo naokrog,
iščoč zanosni nos.
Če nos le ni od smrklja bolan,
jih z odprtimi nosnicami sprejme
v svoje voljne občutke.
Nekateri mu tako zadišijo,
da mu duh zaigra
na parfumsko glasbilo.
Drugi rahlo, še kar, ali neznosno
zaudarjajo… Fuj, se nos prime za nos,
da se mu ne bi usmrajal okus.
Najbolj začinjeni
in najdražji
pa so tisti,
ki se na željo nosne mode
vrtonosno spremešajo
v tekoče letne čase.
Izpod finih ovratnih čipk
vetrov in stekleničk
se izvijajo v zgodbe
hlevov in cvetlic.
MALA SITNOBA
Je kot velikanska
Neumna
MUHA.
V glavnem brenči
okrog glave, moti
in se useda,
kjer ni treba.
Četudi ji daješ, kar reče,
se trudiš, jo prosiš,
s tečnobo zamahne,
vse brezčutno podere.
Včasih pomaga
ena po riti.
Vedno pa, če se ji mirno upremo.
Da občuti, da se začudi.
Da ni več muha. Da MISLI!
ČUDO
Majceno čudovito Čudo
se je rodilo iz čudodelne mame
z očkovo čarovnijo. Je raslo, packalo,
gledalo debelo, se smejalo…
Igralo bi se podnevi in ponoči –
bilo je strašno radoživo,
a tudi trmasto in samosvoje.
Vse je obrnilo narobe.
Še preden smo se ovedli,
je že po svetu bezljalo.
To se je čudenja nabralo!
Še vsega vajene navade so ooostrmele!
Nagajivo vedoželjno Čudo
pa je začudeno spraševalo:
zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj…
Čudo, vsega pa ne vem. Ne bodi čudno!
ZASPANČEK
Vsakokrat, ko se večeri,
se Zaspanček prebuja,
zbudi.
Izza daljnih pokončnih in položnih
črt sveta vstaja, prihaja neviden,
a vse bolj močan.
Saj se okrepčal za zajtrk
je z lunino banano in še kanec mlečne ceste
si je dolil v vesoljsko kavo.
Potlej je potiskal žarke ščemeče svetlobe
za obzorje, na drugo stran. Tu pa se zemlja
počasi ovija v vse tišji pajčolan.
Z ladjo večera trudnost razvaža
do mest in hiš in sob; in otroci so tisti,
ki jih najprej poboža. Kot val.
Po nogah jim zleze, po trebuščkih
in rokah vse do obrazkov: čez
usta in noske se jim potaplja v očke.
Otroci zaspijo, Zaspanček sanje
sadi v mirna morja noči.
Iz postelj po pravljicah diši.
KO SE MOČNO POTIHO ZALJUBIŠ,
je nadvse težko
glasno govoriti
z ljubim.
Od celega travnika
zamolčano-hlepečih glasov,
ki si jih natrgal za šop,
se ti v grlu naredi – CMOK.
Da ne bi izpadel kot krava ali riba,
ljubemu hitro izpustiš
kakšno nepomembno, butasto
ali celo lažnivo bedno.
In le upaš lahko,
da bo ljubezen, ki zardelo strmi v medu,
od groznega dišanja – prepoznana.
Tudi skozi blebetave neumnosti
in burna nasprotovanja.
SKRIVANJE V OČEH
Poglejmo, poglejmo, kam se je skril
tvoj najlepši pogled…
z barvankami v šarenicah,
z vodnjaki v zenicah.
Saj te vidim, da te ne vidim več.
Pozorno te motrim, a se izgubljam.
Si se neznanokam zamižal.
Daj, spreglej že, spogleduj se spet!
Ti oči z dlanmi pokrijem
in ti skoz praznino šepnem:
rada te imam
da veš!
Mi še celo večnost paraš živce,
ko tvoj smeh nenadoma pridirja izpod veke
in se mi v srce potolče:
en dva tri zame.
DOTIK IZ LJUBEZNI
je stik
dotikajočih se dveh,
ki drug drugega
takneta, tikata
iz obojnega
mika.
Po prvem
trzljaju v dotiku,
ko ljubezen steče iz tebe
v vabečo ljubezen do tebe,
se v brzicah skoraj utopiš
od sunkov
sreče.
Zato je dotik
najgloblja, najširša
željno žejna reka
s strugo za dva,
ki si želita
prelitja.
ČAROVNIK SVET
V ropotuljastem balonu čarovnika Sveta
premetavamo se s čiračara sem in tja.
Skrivnosti lovimo…! Naenkrat pa nas
Svet zbode z neznansko resnobo
skoz nebesni svod. Da nas zvezde oblijejo,
se nam razdalje vžigajo. Da nam je,
kot da smo povsod
še noč v klobuku
in bleščica v žarku.
OKUSI
Okusi so se pripeljali
v lačnih ustih
na izbirno tekmovanje
v okuševanju hrane.
Že zjutraj so zobe si umili,
potem pa niso dolge ure
niti koščka zaužili,
niti kaplje vode spili,
da bi bolje uganjevali,
da bi bolje se uvrstili.
Slinčke so jim dali
na oči,
v ušesa, nos zamaške,
roke pa privezali na stol,
da ne bi goljufali in si pomagali
z drugimi čutili.
Končno so sodniki
iz debeloličnih sodov
z okusno izrezljano žlico
v usta jim znosili:
krhelj grenivke,
kocko sladkorja,
listek kislice
in ščepec soli.
Ko so zbrali točke,
so podelili nagrade:
4. je dobil aperitiv,
3. predjed,
2. prikuho,
1. pa celo pojedino
s sladkim poobedkom
v obliki torte.
LUMPEK ZANALAŠČ
Jaz sem Lumpek Zanalašč,
kraljiček hudih muhc
iz vile Zlato srčece
v oblakih Vragolijale.
Rad imam prijatelje
in igre in zmišljancije
in zelo zelo me zanima
najsmešnejše nagajanje.
Najbolj na svetu pa me razjezi,
če me kdo vpraša: Ali si priden?
Oooh, se mi tak dolgčas zagnusi,
da ne morem niti odgovorit.
Ampak:
Takoj in zanalašč na prst nataknem
Miš, rokav povlečem v Smrklju
in Jezik Pogoltnem.
Na, pa imaš!
Ja, pa naj oči vrti,
ja, naj se grdo reži,
ja, pa naj kriči ali tepe.
Tooooo pa ni lepooooo, veste!?
S TRMO JE KRIŽ
Trma si je ubila v glavo,
da kljub vsemu ne odstopi
niti za ped
od svoje poti.
Zakorakala je skoraj slepa
z očmi, polnimi ponosnih solz,
skoz nejeverne, posmehljive
špalirje.
Na robu mesta jo je s stisnjenimi pestmi
odneslo čez drn in strn
v pošvedranih, užaljenih čevljih
sladki zmagi naproti.
Včasih se zravnana vrne
pred presenečeno občinstvo
v svoj rojstni kraj.
Kaj vse prinese pokazat v zavist!
Druge krati se poklapana skrije
pri zlati mami.
Da si zaliže rane in premisli
o raju in direndaju,
preden
se
znova
odpravi.
HRIBOLAZENJE
Vsi vrli hribolazci,
ki po valovitem svetu noro radi hodijo,
pravijo:
vsak hrib ima najprej svoj nagib.
Zato se po strminah radostno vzpenjamo
nagnjeni naprej.
VRHUNSKO.
Na vrhovih pa je vrh vsega –
Zadihani se zravnamo, si oddahnemo
in se razgledamo po razgledu.
Vsak s svoje osvojene višine se zagleda
dol v globoke doline, v hribovja in gorovja okrog.
Z dvignjene zemlje molimo v nebo.
Med razgibanimi hribovskimi in gorniškimi potmi
leži tu pa tam tudi ravnina ali celo ravan.
Ravninici dajejo napotek, kje se vstopa v obronke.
MORSKA NOČ
Tema morje
v črno brezno tunka.
Luna pa iz nasmeha ga naplavi
s sijočimi trakovi.
Zvezde mehko pikajo
v morsko noč.
Svetilnik pa iz nje mežika:
pazi, obala … pazi, obala…
Daleč, osvetljene ladje
se kot neme sveče
drsajo po šumni soli.
Lesketavo pišejo pene v gladine
valovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovivalovi
KO JE MAMA PREVEČ SAMA
Kadar mama zunaj v mestu ne najde sreče,
se vrne domov sitna in čudna.
Včasih kar obsedi.
Ponavadi pa jo piči pospravljanje,
da grozno premetava stvari.
Jaz je ne morem zapustiti same.
Iz sobe v sobo ji v coklicah sledim
za najtišjimi copati, ko končno zakriči:
ne vidiš, da je vse narobe, nasmeteno,
razmetano, je vse obrnjeno na glavo!
Kaaaaakšne neunostiiiii,
si mislim.
Preveč se je najedla
v zastrupljeni čarovniji!!!
Mama, saj si rekla,
da igračke oživijo, ko se pogovarjaš z njimi.
Prosim, ne pozabi name; igraj se spet z menoj!
in če si zelo zelo želiš,
povem jaz tebi pravljico O treh prašičkih.
MIKROFONI
Mikrofoni z vsega sveta
so se na tihem zbrali
na velikanskem odru
sredi neznansko zvočne dvorane,
da obdelajo mikrofonske težave.
Nikjer nobenega glasu,
ki bi tulil, kričal vanje!
zanalašč jih niso obvestili,
da bi se brez motenj pomenili.
Na koncu so v protestnem zboru
tako glasno molčali,
da je zabobnelo v ušesih vsem važičem,
ki so jih smešno neslišni
podivjano iskali.
TIŠINA
Tišina je neskončno bolj tiha
od šepetanja.
Najgloblja je,
kadar se sliši.
Miži z ušesi,
pa vse vidi
v svoji pesmi.
Kot bi se odgovori in vprašanja
neslišno objemali
sredi molčanja.
Tišine med ljudmi pa –
lahko si svetijo kot svetovi!
Ali pa nas razbežijo kot kače
v skrite samote.
KNJIGA
Knjige so samo pomenljiva sporočila,
zaznamovana na papirnatih listih
s pomočjo črnila.
Oživijo šele v bralnih naročjih.
Tam z modrimi jezikovnimi konji
galopirajo med vrsticami
globokih src in deročih misli.
Vame se zatopi,
vsebina knjige vabi.
Spoznal se boš z menoj in s sabo.
Verjemi mi, kar ti ponujam,
ni za pozabo.
In res!
Dobra knjiga te od strani do strani pelje
skoz bogato življenje.
Na koncu pa je vselej – praznina.
In v njej navadna zadnja pika.
To ni prav, to je nesramna frfrarija,
se zgroziš, prepuščen samemu sebi.
Knjiga pa kot preplavana reka
ponikne med spojene platnice.
In ne bev ne mev ne reče več
na tvoje zaljubljene klice.
Še malo v skrivnosti počaka…
- kot se čarni dami šika,
in se potem kot po golem slučaju
naravnost v orkan spomina nastavi.
Da bi te, ki blodiš za njo
skoz razbrzdan, željan
magnetni nasmeh,
zaneslo v njen dan.
DAN
Dan lahko slepi,
ali pa
postaja –
jasnoviden.
Podnevi si rad ogleduje,
proti noči se oddaljuje.
Najbolje pa se ima,
če se nikjer nikoli
ne dolgočasi sam samcat
z odštevanjem napihnjenih ur.
Naj se nam raje zaupa
in se pogovarja z nami.
Kaj vse zvemo in se naučimo
v skupni kratkočasni družbi!
Mnogo prehiter nam uhaja tak dan
in mine, kot bi pihnil.
A le na videz. Le na koledarju.
Če je lep, ga vsak dan spet
prikličemo v drug svet.
Dobro jutro, vošči, brž ko se spomnimo nanj.
Vnovič prerojen se lahkotno dviga v nas,
z vso včerajšnjo modrostjo obtežen.
Svetal in srečen, da ga imamo radi,
nas na igrišče razigrano vabi.
| Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |