Jošt
| Jošt. Povest za kmečke ljudi. P.Gros |
| |||||||||||||
Imel je kmet Stermec lepo navado, da je vsako nedeljo po keršanskem nauku svoje otroke in posle krog sebe zbiral, in se ž njimi najpred o božji besedi, ki so jo v cerkvi slišali, potem pa tudi o marsikterih kmetijskih potrebah in delih pogovarjal. Hotel je namreč, da bi bili vsi njegovi otroci in posli dobri, pravi kristjani in pošteni, umni delavci.
Zares lep izgled in vreden, da ga vsak gospodar posnema, namesto da svoje s kervavimi žulji zaslužene krajcarje ob nedeljah in praznikih po kerčmah zapravlja, svojo družino pa doma stradati pusti in tako posvečene dneve oskrunja! —
Ali Jošta, dosihmal dobrega in pridnega hlapca, že ene nedelje sem ni kaj veselilo pri teh kratkočasnih in spodbudivnih pogovorih. Zakaj neki ne? Soznanil se je z dvema malopridnima hlapcoma iz vasi, Matjažem in Martincom po imenu. Bili so ju ravno zavoljo slabega življenja iz službe spokali; zato sla si prizadevala, tudi Jošta ob kruh in ob poštenje pripraviti.
Jošt, ki je njunim sladkim besedam vedno bolj verjel, ker bil je on kaj lahkoveren človek, ju vedno bolj uboga. Začel je vsako nedeljo pozneje v cerkev dohajati, je ondi vedno bliže pri vratih ostajal, odkodar se je po izgledu svojih slabih tovaršev pred pridigo vselej ven izmuzal. Hodil je za rob v senco košate lipe ležat; tam se je od nju tudi kvartati učil, ker v čast mu moram reči, dosihmal še teh umazanih blekov ni poznal; potem pa so ga tovarši v kako pivnico spravili in tam, se ve da, za njegove krajcarčke pili. Pri ti priložnosti pa sta njegova malopridna prijatla nar več čez vse poštene gospodarje opraviti imela, posebno pa sta Stermca obirala in obrekovala.
Ravno je solnce za božjo gnado zahajalo, in Stermec hoče svojo družino razpustiti, ko Jošt v izbo stopi. Gospodarja rudečica polije, in že hoče svojega hlapca prav dobro okregati, da tako pozno pride; pa si berž prevdari, in si misli: „Najprej hočem z lepó poskusiti.“ Zato stopi pred Jošta in ga takole nagovori: „Ljubi Jošt! kako je vendar to, da mi zdaj vedno pozneje domu prihajaš, in tako čas drugodi tratiš in delo doma zanemarjaš. Glej, tudi o današnjem božjem nauku, so mi vedili ti,“ s tim pokaže na družino — „kaj lepo povedati, ali boš ti vedno zadnji med njimi? Povej mi saj nekoliko o tem nauku ki je bil vendar tako lep, in ga je še celo moja Nežica, petletno otročè, nekoliko povedati znala.“
Toda Jošt, ki še danes popoldne cerkve od znotraj vidil ni, pogleduje zdaj enega in druzega izmed družine, in ne ve kaj odgovoriti; nazadnje se vendar prederzno zravná, ter pravi: „Poznate me, da, kar sem pri vas, sem rad v cerkev hodil, in se sploh prav obnašal. Tudi danes sem bil notri, pa ker mi je bilo zlo vroče, grem iz cerkve pod lipo, da se nekoliko ohladim. Pa komaj se nekaj časa hladim, že pridejo g. kaplan in mene in še druge moje prijatle glasno okregajo, ter v cerkev zgnati žugajo; toda mi jo — čez zid potegnemo. Glejte, tako sramoto so nam storili! Zato pa smo so pomenili, v domačo cerkev mi hoditi več, naj veljá, kar hoče!“ — „Takó, takó!“ začne sedaj gospodar „take ljudi za prijatle šteješ, kteri tebe v pregrehe, ki so zoper sv. Duha, zapeljujejo, in le tako rekoč v zanke love; pokaženi so, in bi tudi tebe radi izneverili, ter sebi enakega storili. Oj Jošt, kaj tacega bi ne bil mislil od tebe! Le premisli, kako malo vrednosti imajo pri vsih poštenih taki ljudjé: vsak se jih ogiblje, niso to, kar so kažejo, tvoji prijatli, ampak tvoji dušni in telesni sovražniki so. Ali pa g. kaplan niso prav imeli? Cerkev, ne pa kraj pod lipo je za poslušanje Božje besede! Pa vse to še ni nič, kar so vam g. kaplan storili; ravno danes sem zvedil, da ti že več nedelj namesto pridigo poslušati pod uno lipo ležat hodiš, in tako božjo službo oskrunjaš. Rečem ti, Jošt, poboljšaj se in zapusti le prijatle: ake ne, te bodo zapeljali v brezdno pregreh, iz kterega se boš težko kdaj rešil! Spomni se, da si mi pred petimi leti, ko sem le udinjal, obljubil, se vsake slabe tovaršije ogibati.“
„Ja, kaj pa bodo prijatli rekli, če ne ostanem mož beseda?“ odverne Jošt, „smejali se mi bodo in pri vsih ljudeh za figamoža razupili.“ Na to reče gospodar: „Jošt! povedal sem ti, da tvoji prijatli niso vredni, da bi jim bil mož beseda, ogiblji se jih in ne bo se ti treba bati njih ugovorov, ker vsak pošten človek bo spoznal, da si prav storil. Da boš pa vedil, da ti jest le dobro želim, ti obljubim še konec leta en križavec na plačilu dodati, ako me vbogaš in boš zanaprej zopet v domačo cerkev hodil.“ Jošt obljubi, namuzne se in misli: „Za en tolarček pa ga že smem ubogati; saj mi moji prijatlji res niso še nič dobrega storili, marveč večkrat za moje krajcarje pili.“
Ker je že med tem pogovorom tema nastala, razpusti Stermec svojo družino in gre večerjat. —
Teden mine, nedelja zopet pride. Bilo je ravno žegnanje ali shod. V cerkvi je pervo odvabilo. Ob cerkveni poti bilo je veliko šlantov z mnogotero robo in sladkoustnimi prodajavci; krog njih pa je stalo cele trope mladih ljudi obojega spola, ki so si naj rajši serčike in druge medene pekarije z umazanimi, pohujšljivimi napisi, ki so na njih prislinjeni bili, zbirali in kupovali.
Žalostno zares je vidili, kako prodajavci tacih neslanih in dušo morivnih reči ravno take dni in še celo blizo cerkve mladim ljudem tako rekoč denarje iz žepa pulijo, in zato njih duše s strupom pitajo! O, da bi bilo že take reči saj ob cerkvenih žegnanjih prodajali sploh prepovedano!
Tudi Jošt se gnjete med somnjevavci, toda njegova pot je danes naravnost proti cerkvi. Klobuk nekoliko v čelo potisnjen, in z v tla obernjenim obrazom koraka počasi naprej, ker hitro ravno zavolj velicega drenja iti ni mogel.
Pa hudoba ne miruje. — Že je skor na cerkvenem pragu, ko ga nekdo od zadej za roko zgrabi. Jošt se oberne in vidi, da ga Martinec za roko derži, ter ga tudi meni nič, tebi nič k bližnjemu pivskemu štantu pelja, kjer so ga Matjaž in drugi tovarši že čakali.
Matjaž ga zagledavši, mu že od daleč naproti zabavlja: „Lej ga, lej ga tepca,“ pravi on, „danes osem dni je bil še tako živ in vesel, danes pa je ves pokvarjeni derži se, kakor da bi mu bile kokoši kruh snedle!“ — „Kaj se ti je primerilo,“ prašajo tudi drugi, da se dans tako kisaš?“
Ali Jošt, kterega je zavolj okrog stoječih rudečica polila, ne odgovori nič. — Tovarši viditi, da na tako vižo ne bodo nič opravili, si zmislijo drugo. Berž kupijo bokal slivovice od prodajavca, posadijo Jošta med se na klop, ki je zraven prodajavne mize stala, mu prav pridno napijajo, ter ga mislijo vpijaniti; ali Jošt ne pije dosti.
Zdaj ga rudečonosni Matjaž na herbet buškne, in reče: „Jošt! pij, pij, in povej nam, ali si še te misli, ko danes teden? Glej, zvedili smo, da te tvoj gospodar od našega sklepa odstopiti prigovarja, pa prederto si neumen, da ga ubogaš!“
Jošt odgovori: „Ljubi Matjaž! vedi, že čez pet let sem pri njem, pa ves čas mi še ni žal besede rekel, ker me je vedno rad imel; le o tem sklepu sva si navskriž. Saj ga tudi ti poznaš, da je dober človek, in da mi le dobro hoče, če njegov svet ubogam. Obljubil mi je bil pričo vse družine, še konec leta križavec na plačilu pridati, ako se bom še zanaprej po njegovi volji vedel in v domačo cerkev k službi božji hodil; rekel mi je pa tudi, da me bo celo iz službe djal, ako ga ne ubogam.“
„Oho, ne ubogam!“ zakričijo vsi tovarši, ki so dozdaj „poslušali, z enim glasom, da se daleč po plani razlega, „saj nisi več otrok, da bi ti on ubogati ukazoval!“ — „In, ali misli tvoj gospodar, da je svet le tako velik, kakor njegov zelnik; danes pri tebi, jutri imam že druzega še boljšega gospodarja“ beseduje zeleni, od žganja že ves posušeni Martinec. — Med tem, ko tako eden pred drugim v Jošta trabazgajo, ukaže Matjaš še en bokal sladčice prinesti, in jo natoči po kupicah, ktere napolnjene pred tovarše postavi. Berž prime eno Martinec, ki je vedno glasneje v Jošta besedoval, in vstane in pravi: „Tovarši! prijatli! vzemite vsak svojo kupo v roke, in napijmo našemu bratcu!“ „Živi! živi! naš brat Jošt!“ zadoni iz vsili gerl, kakor iz enega; po tem terkajo s kupicami eno ob drugo, in vsak jo mora do dna izpili.
Razlega se strel možnarjev in zvonenje lepo vbranili zvonov. — Vsi ljudje se vzdignejo in dero v cerkev. Tudi Jošt, ki je akoravno bolj vesel viditi, kakor pa je zares bil, in je kakor na ternju sedel, se vzdigne in se jim hoče skrivaj zmuzniti. Toda tovarši to berž spazijo, in ker se jim še ni ljubilo dobre kapljice zapustiti, natočijo zopet kupice, napijajo eden drugemu, posebno pa silijo Jošta ž njo, ter pravijo: „Misliš, da bomo pijačo v bokalu puščali, saj je vendar dobra kapljica; cerkev pa, če le misliš svojega tanjkovestnega gospodarja poslušali in v njo iti, li bo še jutri ravno tam stala: za danes le drugim ljudem prostor v nji pusti.“ — Na take in enake prigovarjanja se Jošt, kteremu se je že vender nekoliko po glavi verteti jelo, nazadnje vda in ostane.
Ker pa se je že Božja služba pričela, in si ti bratci blizo cerkve pijančevati ne upajo, si kupijo par bokalov sladčice in se spravijo, Jošta v sredi peljaje, v senco bližnjega gozdiča. — Do pol dneva služba božja mine, ali njim se še kar nič vstati ne mudi. Ko ta dva bokala spraznijo, si kupijo tretjega, in tako dalje terpi še njih pijančevanje celi popoldan.
Solnce s svojimi zadnjimi žarki verhove rudeči, in somnjevavci so se že razšli, ali ta pijana družba še zmiraj ne misli na razhod: dobili so denarnega Jošta v pesti: igrali so, in ga goljufali, kar se je dalo. — Zdaj prisopiha Slermcova dekla k družbi, in reče Jošlu: „Jošt, celi popoldne le že iščem! Gospodar mi je ukazal, da, ako do noči domu ne prideš, te bo težko kdaj pod svojo streho pustil!“
Vsi njegovi tovarši se osupnjeno pogledujejo in Matjaž, ki je že zlo pijan, klobaca kviško in hoče deklo dobro ozmerjati; toda Jošt, čeravno že zlo nalit, ga ne pusti govoriti, vzame kupico v roke in jo hoče dekli podati, rekoč: „Pojdi pit Neža, saj je vendar danes naš somenj, zakaj bi se ne smeli razveseljevati.“ — Toda Neža noče piti, ter nadaljuje: „Gospodar je ravno zato jezen, ker je pustil dobro kosilo napravili, ti pa si se umaknil, in se raji med svojimi slabimi tovarši kratkočasiš; tudi je zvedil, da ravno danes, na tak častil dan, še celo v cerkvi nisi bil.“
Jošta je to govorjenje deklino zelo zapeklo, toraj se hoče precej domu podati: ali njegovi tovarši ga ne pusté, in deklo pa s toliko gerdimi in umazanimi besedami pikajo, da ne more dosti naglo uteči.
Jelo se je mračiti. Gospodar sedi s svojo ženo in otroci še v vertu pri zeleni mizi, ko dekla pride in pove, da s hlapcom ni nič opravila, da je ves nalit in da, čeravno jo je hotel že vbogati, ga tovarši, kterih je doslo krog njega, domu iti ne puste. — „Ko človek v mrežo hudobe in njenih pomagačev zaide, se težko kedaj iz nje reši.“
„Že prav,“ reče gospodar, „veš kaj, Jera!“ tako je bilo njegovi ženi ime, „imel sem več tednov poterpljenje s hlapcom, obljubil sem mu celo križavec konec leta na plačilu pridati, ako se poboljša, ter svoje slabe tovarše zapusti in ne ravna po njih izgledih; pa ker ne pomaga lepa beseda in svèt moj, ga bom, ako mi še kmalo nocoj domu ne pride, jutri iz službe djal: tacega posla nočem, in ne smem pri hiši terpeti, če ne — mi še drugo družino pohujša in spridi.“
„Stori, kar veš, da je prav,“ odgovori žena, „kar si še dozdaj v tacih zadevah storil, vedno sem spoznala, da si prav storil; tudi tega ti ne morem ovreči: kdor ne uboga, naj ga tepe nadloga!“
„O da bi bilo tacih gospodarjev dosti na svetu! Ne bilo bi potem toljko revšine in nepokornosti, ktera le iz samopašnosti gospodarjev in gospodinj in pa iz zapravljivosti in pijančevanja slabih poslov izhaja!“
Pozno v noči je. — Po lepem gorkem dnevu prišel je pohleven dež, ki vso naravo oživlja; pa tudi ponočne ličke, pijance, na dom podi. Stermec še zmiraj ne zaspi; od skerbi do zapeljanega Jošta sedi v spavnici pri oknu in čaka, da pride nerodni hlapin.
Zdaj zasliši vrisk in krik ponočnjakov, ki se vedno bolj njegovi hiši bližajo. Odpre okno, in čaka z lučjo v roki, kdo prihaja. Res pride kakih dvanajst pijancov po cesti, ki pojejo, ukajo, kolnejo in rogovilijo, kar se da. Kmet, glas svojega hlapca med njimi spoznavši, zakliče: „Jošt! Jošt!“ Toda Jošt mu le zabavlja in pravi, da ne mara za tacega gospodarja, ki preži in vprašuje, kdaj in kako njegov hlapec domu hodi.
Stermec, ki mu taka nehvaležnost britko v serce reže, gre k počitku. — Ponočnjaki pa se vlečejo v sosednjo vas, v pervo žganjarsko pivnico.
Pa ne stopijo še čez prag, ko jim stopita dva oborožena žandarja naproti. Njih rovarsko vpitje ju je priklicalo. Vname se tepež in žandarja jih po kratkem boju povežeta in v ječo odpeljeta.
V ječi se vest Joštu oglasi; glasno mu začne očitati, zakaj ni slušal svojega ljubeznivega gospodarja, in ni šel domú. — Ko bi bil on sam v ječi, bi bila že kaj opravila, ali žalibog! bili so vsi skup v eno luknjo djani. — Namesto da bi bili zaspali, so hudo zabavljali in godernjali čez ostre postave in grozili vsim poštenim ljudém, še bolj pa Stermcu, ker so mislili, da jih je on stražnikom zatožil. Stermca sta posebno Matjaž in Martinec obirati vedila. Bila sta ta dva malopridneža, kakor sem že rekel, pred enimi tedni zvoljo nju slabega življenja iz službe djana, in sta zdaj, ko ju nobeden poštenjak v službo vzeti ni hotel, pri nekem njima podobnem gorjancu v dnino drevarila: toraj nista vodila drogači svoje jeze nad poštenimi gospodarji razbladiti, kakor da sta jih prav pridno objedala. V sredi take druhali je Joštova vest berž vtihniti mogla.
Čez tri dni jih razpusté iz ječe. Vsak zmed njih ve kam iti, le Jošt ne vé, kam bi se obe-nil. K Stermcu bi bil šel rad, ali nekaj ga je bilo sram, malo pa je bil preošaben, da bi ga bil šel odpuščanja prosit. Tedaj rajši svoja najdrajša prijatla Matjaža in Martinca, ki sla se mu vedno bolj prikupila, prosi, da mu ona dva pri gorjancu zaslužek naklonita, kar mu tudi rada obljubita. Ker je pa Jošt še nekaj cvenka imel, ju pelja zopet v kerčmo. Od ondi pošlje nekega postopača k Stermcu po svoje z-služeno plačilo in svojo obleko. — V kratkem prinese poslanec skrinjo z obleko in pa zasluženo plačilo, rekoč, da mu Stermec srečo voši k njegovi prihodnji službi. Tovarša vesela, da ima Jošt še kaj cvenka, še bolj vanj tiščita in za njegove denarje pijeta.
Še le pozno na večer se vlečejo vsi trije v goro k Meršniku — novemu gospodarju.
Imel je tudi gorjanec Meršnik žganjarsko pivnico, v ktero pa pošteni ljudje nikdar niso zahajali: le tihotapci in skrivni lovci so se po njej potikali.— Meršnik, vesel takega junaka v dnino dobiti, ker Jošt je bil zares visoke in lepe postave, še bolj pa, ko je zvedil od njegovih prijatlov, da ima lep mošniček penezov pri sebi; prinese berž polič žganja na mizo. Pa s penim poličem ni bilo zadosti. Jošt, ves vesel tako priljudnega in zgovornega gospodarja, plačuje polič za poličem, tako dolgo, da se je že tisti večer njegov mošniček do malega spraznil. — Ko bi bil Jošt premislil, s kakim trudom in varčnostjo je bil denarje služil in hranjeval, gotovo bi se mu bili bolje smilili! — Pa sladki strup mu tacih misel ni pustil v glavo! —
„Po slabi tovaršiji rada glava boli,“ pravi prislovica. Tudi Jošta je drugi dan, ko se prebudi, nekak žalost obšla, ko pregleduje in preiskuje svojo lepo pa — do malega suho mošnico. Vest mu zdaj bolj ko zadnjič njegovo nevbogljivost in spačenost očita, „Glej!“ mu vpije notranji glas, „pred štirimi tedni še nisi mislil, kam te zna slabo tovaršenje in spačeno življenje zapeljati in da bo tudi tvoja nevbogljivost do gospodarja in mlačnost do službe božje tako hudo kaznovana. Če bi ti ne bil vbogal svojih malopridnih tovaršev in rajši v cerkev hodil, kar bi le bilo le malo premagovanja veljalo, še danes in še dalje bi bil pri Stermcu in tvoja mošna bi bila še polna; pa ne samo to, tudi si v malo dneh pri vsih poštenih ljudeh ob dobro ime in veljavo prišel: kdor ne uboga, ga lepe nadloga!“
Ko še Jošt tako in enako svoj sedanji stan premišljuje, ga pokliče Meršnik, ter mu veli v izbi, kjer je že druga družina krog mizo sedela, zajterkovat. Ko snedó, ukaže Meršnik svoji hčeri vsakemu iz med njih z moko in maslom nabasano bisago, sekiro in puško prinesti. Jošt, tudi puško vgledavši, bi rad prašal čemu da bo, pa si ne upa. — Zadenejo si vsak svojo bisago na ramo, puško in sekiro pa pod pazduho, in jo odrinejo v bližni gozd. Med potjo razloži Martinec Joštu, da je v gozdu, kjer bodo drevarili, dosti zveri, ktero radi skrivaj pufajo, kedar grajskih lovcov ondi ni; meso potem snedo, kože pa Meršniku za dobre denarje prodajo, in tako dvojni dobiček imajo. Tudi drugi tovarši, kterih skupaj je blizo dvajset bilo, vedo o lovu tako sladko govoriti, da neskušenemu Joštu tudi želje po tujem blagu v sercu zbudijo.
Res je v gozdu, kjer so drevarili, dosti zveri živelo, ali loviti jih je bilo prepovedano. Imel je bližnji grajšak lov v najem, in gorje mu, kogar so njegovi na tatvini zasačili; dostikrat pa je grajšak tudi sam lovil; toljkanj nevarnejše in težje je bilo skrivnim lovcom njih tatvinsko delo. Ker so bili eni izmed njih že več let tu drevarili, so vselej pred dobro spazili, kdaj da ni bilo grajšinskih v gozdu. Vedno so kaj vstreljenega v svojo kočico prinesli, ondi meso skuhali, kože pa od tedna do tedna skrili, in ob sabotih večerih doma gospodarju prodali, skupljeni denar pa večidel koj pri njem zapili.
Jošt še od začetka streljati ni znal; pa ker mu je tatvina z dobičkom vender le v oči bodla, se kmalo tudi puške navadi. Predenj je pol leta preteklo, je bil že on čeravno ne narboljši, vendar narprederniši skrivni lovec. Dostokrat je z lovom drevarenje zanemarjal; pa ga ima Meršnik vendar naj raji, ker mu je toljkanj več kož nanosil.
Tako človek, kteri se male nevarnosti ne varuje, vedno prederzneje v jamo pregreh zahaja, iz ktere le s težavo kdaj vstati zamore!
Za hladno jesenjo, prišla je merzla zima. Tudi okoli Joštovega serca se je po polletnem slabem življenju terd led napravil. — Pa saj ne more drugači biti! Kar je pri Meršniku, še nobene cerkve vidil ni! V takem življenju, kakor je bilo njegovo zdaj, mora še tako rahločutna vest omolkniti. — Pa Bog nekaj časa gleda, potem še le udari. — Sneg že več dni zemljo pokriva; pa Jošta v njegovi tatvini ne zaderžuje, temveč ga še spodbada, ker se zdaj sled zveri že na snegu pozna. Ali ravno to Jošta izdá. — Bilo je sabote večer. Tovarši njegovi jo odrinejo proti domu, pa Joštu se z njimi iti ne poljubi; ker med tednom ni nič ustrelil, bi saj danes kaj rad dobil. Luna mu sije, lovcov grajskih se tudi ne nadja, torej gre raji dalje po gozdu. Kmalo mu priskače nasproti lepa serna — in puf! je ležala v kervi. Serce mu veselja poskakuje. Zadene si jo na herbet, ter hiti ž njo v bajto; ondi jo misli še odreti in potem kožo domu zanesti. Bil pa je tisti večer tudi grajšak s svojimi štirimi lovci v gozdu: slišal je sam strel iz Joštove puške, toraj nemudoma pošlje dvoje svojih lovcov tatu sledit. Ker sla pa drevarje že davno na sumu imela, jo naravnost proti kočici mahata. Ko prideta do nje, vidita, da notri luč gori; terkata na vrata, in ko se nobeden iz nje ne oglasi, jih s silo polomastita. Jošt, ki je ravno serno deri, se hoče z nožem braniti, ali žugata ga ustreliti, če se jima z lepo ne uda. Med tem prikoraka tudi grajšak sam za njima z drugima lovcoma. Ukaže Jošta zvezati in še tisti večer v grajšinsko ječo zapreti; drugi dan ga izroči sodniji, ktera ga za eno leto v ječo obsodi.
O koliko je še sedaj poslov po svetu, ki si le tacih gospodarjev iščejo, kteri jim živež in zaslužek dajejo, za njih zaderžanje pa se ne zmenijo! — Pa Bog hotel, da bi tudi tacih slabih gospodarjev ne bilo, kakor je bil gorjanec Meršnik; saj so jim posli z dušo in s telesom na vest izročeni, pa kolikokrat še poprašajo ali pogledajo ne za njimi, kako se vedejo, da jim le pridno delajo in njih bogastvo množiti pomagajo, čeravno dostikrat na nepošteno vižo! — Kakšen odgovor bodo dajali taki gospodarji pred Božjim stolom! —
Lepo spomladno jutro je, ko Jošt, čez leto iz ječe izpuščen, zopet zeleno naravo ugleda. Da bi čisti juterni zrak, kterega je v ječi med ozidjem toljko pogrešal, lože vžival se poda na bližnji griček, odkodar se je daleč po ravnini vidilo. Vsede so ondi na štor. Ves zamišljen pregleduje naravo, ki mu je bila čez toljko časa kakor nova; solnce, ki je ravno vzhajalo, zdi se mu še enkrat svitleje; cvetlice, s ktirimi so bili travniki pregernjeni, se mu veliko lepše zdijo in veliko slajše mu duhle, kakor poprej še nikdar ne tako; še celo petje ptičic zdelo so mu je, kakor najlepša godba. In zakaj bi ne? Saj je tudi nam spomladi narava ljubša in milejša, ko ob drugih letnih časih; še bolj pa po nji hrepeni priprosti sin narave, on, ki tretjino svojega življenja pod prostim nebom preživlja, pa je potem več časa vživati ne sme! — Vkopljen v premišljevanje Božje vsegamogočnosti in dobrote zraven svoje nevrednosti, sedi več ur na štoru. Ni čuda, da mu solzé hvaležnosti do Boga očí zalijó. Žarki milosti Božje ga obsijejo. — Led, ki je toljko časa njegovo serce obdajal, se začne tajati. Vest se mu oglaša in vedno glasneje mu kliče: „Prestal si zasluženo kazen za svojo pregreho, in milost Božja te še pusti živeti; dana ti je priložnost, se spreoberniti in poboljšati; pojdi toraj k ljudém, poišči si v domači vasi poštenega gospodarja, kakor ti je bilo od gosposke naročeno; ne pečaj se več z malopridneži, ki le svojega prida iščejo in tvoje pogube želé, ako ne, le zna Božja roka v tvoji nespokornosti zadeti!“ Jošt dolgo ne ve, kaj bi storil; nazadnje vest zmaga. Napoti se naravnost v domačo vas. Ker vé, tla se ga znajo ljudje braniti v službo, se podá na ravnost k gospodu fajmoštru. Ves skesan jih prosi, naj mu odpusté, kar jih je s svojim pohujšljivim življenjem žalil; ob enem pa tudi obljubi, poboljšati se. Prosi jih še dalje, naj mu nasvetovajo kako pošteno službo in ga priporočé kakemu dobremu gospodarju, ker vé, da je pri ljudeh ob ime prišel in bi se ga vsak branil v službo vzeti.
Gospod fajmošter veseli nad toljko skesanim Joštom, začnejo takole govoriti: „Ljubi Jošt! znano mi je tvojo napačno življenje od tistega dné, ko si kruha pijan, svojega dobrega gospodarja tako nehvaležno zapustil, notri do tistega časa, da te je kazen — ječa zadela. — Z žalostjo sem slišal tvoje potikanje po gozdu; vedno sem Roga prosil, tebe zopet na pravi poti poboljšanja viditi. Glej, tako se godi takim, kteri naukov svojih predpostavljenih ne vbogajo; hudoba take iz ene pregrehe v drugo in tretjo še večo zamota, tako da ga zadnjič čisto vjame. Bog se je tebe usmilil in ti čas za poboljšanje podaril; iz hvaležnosti do njega popravi toraj, kar si dobrega zamudil in slabega storil, zakaj pride ura, ko bodo grešniki na vrata božje milosti terkali, pa jim Gospod poreče: „Jest vas ne poznam!“ — Posebno milost si še li pri Bogu našel, glej: oba tvoja nar ljubša prijatla, na klera si toljko zaupal, sta že za svoje slabo življenje Bogu odgovor dala. Matjaž je neki večer tako pil, da se mu žganje vname in na mestu umerje; Martinec pa je umeri v ječi, kamor so ga z drugimi tovarši zavolj tatvine zaperli.“
Ko še g. fajmošter tako govorijo, poterka Stermec, pervi Joštov gospodar, in v izbo stopi. Prišel je ravnu v važnem opravilu k g. fajmoštru. Bil je pred nekaj časom od soseske za župana izvoljen in se je za vsako reč, ktera mu je bila o tej službi neznana, z g. fajmoštrom posvetoval.
Jošt skor okamni, ko Stermca zagleda, in že jo hoče naglo iz sobe pobegniti, ali g. fajmošter ga za roko primejo in mu še ostali velijo, Stermca pa takole nagovoré: „Ravno prav sle prišli!“ Vi oče župan ste mi o nastopu županstva željo razodeli, da bi Jošta, kadar iz ječe pride in se poboljšati hoče, zopet v službo vzeli; tukaj je zdaj, obljubil mi je ravnokar se poboljšati in zopet pošteno živeli. Prosil me je, da bi mu kakega dobrega gospodarja nasvetoval. Veseli me Joštov sklep, še bolj pa vaše usmiljeno serce do nesrečnega Jošta, toraj ga vašemu varstvu in vaši skerbi priporočim; upam, da vaše usmiljenje ne bo zastonj!“
Jošt jo bil ves ginjen. Solze hvaležnosti se mu vderó po obrazu; zdelo se mu je, da se mu je težak kamen od serca odvalil; prosi tudi Stermca za odpuščanje in ponavlja svoje obljube.
Še tisti dan pelje Stermec Jošta na svoj dom, ukaže svoji ženi dobro večerjo napraviti, kakor oče zgubljenemu sinu, in ga zopet za hlapca vzame.
„Res živa potreba bi bila, da bi se župani in srenjski možje po zgledu Stermcovem takih ubožcov, ki so iz ječe spuščeni, usmilili, in jih ali sami v službo vzeli, ali pa jim pri poštenih ljudéh službe poiskali, ker ravno zato, ker se ljudje tacih v službo vzeti branijo, so oni tako rekoč prisiljeni, si na nepošteno vižo živeža iskati.“ — Ali bi to ne bilo veliko dobro delo usmiljenja?!!
Že je več let preteklo od te dogodbe, pa Jošt jo vestno spolnoval, kar je obljubil. Ne samo ob nedeljah in praznikih, temuč tudi druge dni, da le utegne, je rad dohajal k službi božji in se skerbno ogibal vsaktere slabe tovaršije. Tako je postal lep izgled celi soseski. Da bi ga posnemali!
Ker se je tako spreobernil, so ga zopet vsi pravični ljudje radi imeli in ga spoštovali. Pa zakaj bi ga ne ljubili? „Nad spreobernjenim se še angelji Božji v nebesih vesele!“
Umeri je v visoki starosti, kakor pravi spokornik. Vsi soseščani so ga z veliko žalostjo spremili do zadnjega počivališča. — Vsak izmed njih si je voščil tako mirno zaspati. „Smert pravičnega je Bogu draga.“