Jožef Juri Strossmayer
| Jožef Juri Strossmayer anonimno |
| |||||||||||||
Jožef Juri Strossmayer novo izvoljeni škof Bosansko-Djakovški in Sriemski (v Slavonii), presvitliga cesarja pridvorni začastni kaplan i. t. d.
Dobili smo te dni od častitiga gospoda iz Dunaja obraz in govor1 prečastitiga gospoda škofa Jožefa Jurja Strossmayerja, ki ga je v nastopu svojiga škofijstva 29. kimovca v latinskim in v ilirskim jeziku v natísu na svitlo dal.2
Kar govor Škofa utiče, se nadjamo, de bomo tako svoje spoštovanje do slavniga višjiga duhovniga pastirja pokazali, kakor tudi svojim dragim bravcam po Slovenskim vstrégli, če jim ta govor, nekoliko okrajšan, naznanimo.
Novi gospod škof opomni v uvodu svojiga govora silovitih časov, ki smo jih doživéli in strašnih prekucij, ki so človeški rod zadele rekoč: „In to za to, de se ljudjé spomnijo, de na tem svetu nič stanovitniga ni; de vse, kar čas sozida, tudi čas razruši; de samo ono napade časa prekositi more, kar je na temelju čverste vére, čiste vestí in prave kreposti osnovano.“
Preobširni bi bili, če bi hotli vse zerna iz tega več kot zlatiga govora izbrati; preveč prostora bi potrebovali, če bi hotli vse v tém listu zopet dati, kar prečastiti govornik o mnogih zadevah sedanjiga časa govorí. Zavoljo tega ne opomnimo tukaj ničesar, kar zastran potrebnosti priznanja božje in pesvetne oblasti, zastran važnosti vstavnih in temeljnih postav, zastran siromaštva in bogastva i. t. d, tako lepo modruje. Kar pa njegovo govorjenje o narodovnosti in domoljubju vtiče, se nam prevažno zdí, kakor de bi njegovih lastnih besed ne postavili tù sèm.
„Preljubi!“ – govorí – „de smo se tu ali tam rodili, de smo od tega ali uniga naroda, pride od Bogá, brez kteriga svete volje ne vrabec s hiše na hišo ne preletí, ne las z glave naše ne pade. Ljubezin do domovine je toliko človeku prirojena, de vsaki, kteri ima kolikanj nježno serce, s to neločljivo priródo svoje cene v néko ožje občenje prijatelstva in ljubezni stópi. O kako radi vgledamo po dolgim prebivanju v tuji deželi svoje domače kraje! O kako milo obernemo očí na berda, ki so nekdaj našimu otročjimu glasu odmévale! O kako radostno obišemo dobrave, se sprehajamo na polju; pozdravljamo reke in potoke, ki so bili nekdaj svedoki (priče) naših otróčjih zabáv! Koliko veselja pa občutimo v tuji deželi, kadar, čeravno poslednjiga prostaka svojiga rodú in pleména zagledamo! Zdi se nam, de v njem vès svoj rod vidimo, pozdravljamo, objemamo. Vse to jasno kaže, de nam je ljubezin do roda in domovine roka božja v serce vsadila. To nam naša notranja čut kaže.“
„Véra nam pa – govori milostni škof na dalje – dva veličanstvina izgleda domorodne ljubezni pred očí postavlja, eniga našiga Odrešenika samiga, kterimu se je, ko je na Jeruzalem pogledal in sile in nesreče prevdaril, ktere je to mesto zavoljo terdovratnosti preterpeti imelo, milo storilo, de se je britko zjokal nad njim. Dobro opomni gledé tega učeni Bosuét (Politique sacr. 1. I. art. VI. 2. prop.), de je Jezus, ki je vès svet z neizmerno ljubeznijo objel, svojo kri s posebnim oziram na svoj narod prelil, in hotel, de se po žertvi (darú), ki jo je na lesu križa za celi svet prinesel, tudi ljubezin do domovine posvetí.
Drugi izgled ljubezni do naroda svojiga nam dajè sveti apostelj Pavel, kteri previdši v duhu prihodnje sile in nesreče svojiga naroda (v IX. pogl. lista do Rimljanov) milo govorí, de bi rad sam vse zlo (hudo), ktero njegoviga naroda čaka, preterpel, če bi ga le s tem rešiti mogel. – Pravi kristjan pa sreče in blagostanja svojiga naroda ne meri z merílam tega sveta, ampak z merilam svoje vére, ki nas učí, de brez kreposti in čiste vestí ni ne sreče ne napredka.“
Kar še domači ali narodski jezik utiče – govori učeni škof – ga čisla kristjan kot največi dar božji, – kot ogledalo, v kterim se duša in serce njegoviga naroda v svoji bitnosti pokazujete; – kot narmočnejši podloga narodske omike, – kot narpripravniši sredstvo, s kterim se duh narodski jezik omíka ali izobraži, obogatí, oplemení; vse pa od njega odvrača, kar bi ga ponižati, pokvariti, ostrupiti moglo. Tode nikdar ne prezéra druzih jezikov, ampak rad se jih učí ter blago iz njih nabrano v zakladnico svojiga naroda prenaša, po izgledu bčelice, ktera po raznih tratah medni sók nabéra ter ga v svoj uljnak nosi!“ –
Kdo izmed našiga slovanskiga rodú, prebiraje ta pastirski list slavniga škofa, kterimu je narodski jezik toliko pri sercu, ne bo srečno čislal tistiga ljudstva, ki ima taciga višjiga pastirja, kteriga iskreno prizadevanje je omika naroda po njegovim maternim jeziku, brez kteriga je vsako izobraženje prostiga ljudstva – prazno početje.
1) Lepa hvala za lepi dar. Vred.
2) Znesek tega v 15000 iztisih natisnjeniga krasniga govora je milostljivi škof zavodu Bana Jelačiča za nemožne vojnike in zaostale vdove in sirote jugoslovanskih in rumunskih vojnikov naklonil. Vred.