Josip Jurčič (Josip Stritar)
| J. Jurčič (Literarni pogovori) Josip Stritar |
| |||||||||||||
Roman! Kako so se nekedaj v strahu križale pred tem imenom pobožne stare ženice ljubljanske! Gorjé učenčku in tudi učencu, katerega je bila skerbna kmečka mati izročila in priporočila nepopačenega, nedolžnega z dušo in telesom taki ostropazni, neizprosni Radamantinji, ako je njeno vedno čujóče oko zasledilo pri njem kak „viteški roman“ iz neutrudnega Spiess-ovega ali Cramer-jevega peresa! Izgubljen, pogubljen je bil, ako se ni nemudoma pri izpovedi očistil smertnega greha. „Romane bere!“ to je bila najhujša obsodba, ki je mogla zadeti ubozega dečka, poslanega v mesto, da bi se učil „za gospoda“. Roman, to je bilo ime, ki obseza vse, kar je mladini pohujšljivega, zapeljivega, strupenega. Ali ne samo pobožne stare ženice, ki so dajale učencem tesno stanovanje in skope hrane za primérno plačo, bale so se romana kakor živega ognja ali pa „antikrista;“ tudi pobožni možje v čestitih dolgih suknjah po šolah in izpovednicah so svarili mladino sè sveto gorečnostjo pred njim, in gorjé mu, kedor jih ni poslušal!
Tako je bilo nekedaj, kako je sedaj, ne vem; vendar sodil bi, da sedaj že samo imé roman ní več tako strašilo, odkar je celo blagoslovljena, dà kardinalova roka pisala knjigo s tem nekedaj tako preklicanim imenom. Kardinal-Wisemanova „Fabiola“ je pokazala pobožnemu svetu, da roman sam ob sebi ni še hudičeva iznajdba, da je roman samo posoda, v katero se lahko spravlja strup ali med, ali pa tudi oboje skupaj.
Ne samo med in strup! Roman je vseobsežna oblika poezije, kakor ni druga nobena: vse življenje ima prostor v njej. Od nekedaj se razdeljuje poezija, kakor je znano, v tri posamezne oblike, v epično, lirično in dramatično, in ta razdelitev bode pač ostala, ker ima svojo podlogo v naravi poezije. Vedno nam bode pesnik ali pripovedoval, kar se je godilo, ali razodeval nam, kar je v sercu čutil, ali pa pred oči nam stavil dejanje tako rekoč v telesnih podobah, da se bode pred nami godilo. Te tri oblike, dasi bistveno vedno iste, izpreminjajo svoje lice po razmeri človeškega razvoja.
Ta izprememba se kaže zlasti v tem, da poezija zapušča nadzemske višine, ter se bliža bolj in bolj zemlji, resnici, življenju. Zanimivo bi bilo zasledovati in razjasnjevati ta zakon v vseh treh oblikah poezije in zraven kazati, da poezija pri tej izpremembi ní ne samo nič izgubila, temuč še pridobila, ker je, rekel bi, postala bolj človeška. Prej je učinjala bolj na domišljijo, potem bolj na serce, in serce je in bode vedno pravi vir poeziji.
Največa izprememba se je godila v epiki, katera se je tudi, kakor nam kaže zgodovina, perva rodila in razvila in zatorej tudi po naravnem zakonu perva izpremenila. Njena izprememba je bila tako korenita, da je celo slekla svojo pervotno metrično obleko; iz junaške pesmi se je razvil — roman.
Epos je imel svoj čas, ta čas je minil. Ali se poverne še kedaj, kedó bi se upal prerokovati! To pa se smé reči: ako se bode epos še kedaj rodil, tak ne bode, kakoršni ste Ilijada in Odiseja, ki ste in bodete vedno vzor epične poezije. Mladostna doba je minila človeštvu, minila je ona otročja najivnost, ono veselje nad dejanjem in gibanjem, nad junaškimi boji, čudovitimi prikaznimi in „aventurami,“ ki so pravi element junaški pesmi. Velika vojska, morebiti največa, kar jih je videl svet, ki se je veršila pred našimi, težko da bi kedaj našla svojega Homera.
Epos je minil, njegov naslednik je roman, dasi je tako razločen od njega. Roman ima prihodnjost, predmet mu je življenje, vse človeško življenje po svoji širini, višini in globočini; in kakor je življenje mnogoverstno, tako mnogoverstna je podoba njegova — roman! Slovenci smo stopili prepozno v literarno življenje. epos nam je zamujen, zato pa imamo njegovega namestnika, roman; ustvaril nam ga je Jos. Jurčič.
Mnogokrat se zgodi, da pisatelj, umetnik dolgo časa tako rekoč tiplje in poskuša, predno najde pravo polje, kjer more krepko in vspešno razvijati svoje naravne darí in močí. Srečen, kedór o pravem času spozna svoj talent in krene takoj, brez dolgotrajnih, neplodnih poskušenj na pravi pot. Koliko si prihrani drazega časa, koliko moči: izogne se mnogi bridki izkušnji!
Tako srečo je imel naš Jurčič. Zgodaj je spoznal svoje darí, svoj poklic, v oni srečni dobi, ko se našemu duhu pervič začnó gibati stvarilne moči; in njemu so se krepko gibale! Njega ní slepila in s pravega pota izvabila, kakor toliko drugih, bliščeča pesniška slava. Drazega časa ní tratil sè zaljubljenimi pesmicami in „domorodnimi glasi“. Poprijel se je takoj poštene proze, in sicer pripovedne proze, katere nam je bilo najbolj potreba. Pripovedni dar je poseben, prirojen dar, kakor so drugi umetniški darovi; komur ní podeljen, ne bode si ga nikedar priučil in pridobil, naj prebere vse povestnike in romanopisce.
Druga sreča Jurčičeva pa je bila tá, da je tudi slovensko òbčinstvo takoj spoznalo in priznalo njegov talent. Za kar se je že toliko lepo nadarjenih pisateljev zastonj trudilo, časi vse svoje življenje, to je dosegel Jurčič že svojim pervim spisom: obče priznanje, splošno pohvalo. Vse je videlo in dejalo: Tu je talent!
Živo mi je še v spominu, kako mi je bilo, ko sem bral pervo njegovo povest, menim da v Glasniku, še naslova ji več ne vem; to je bilo nekaj posebnega; začel sem popraševati svoje znance: „Kedó pa je ta Jurčič?“ Veselilo me je, kar se mi je pripovedovalo o njem; mislil sem si: „Takih móž nam je treba, Bog nam ga ohrani na pravem potu“. Ohranil nam ga je in priznanje občinstva mu je ostalo zvesto, kakor redko komu pri nas. Koliko nasprotnikov, strastnih, zagrizenih nasprotnikov in sovražnikov je imel naš Preširen. in še dandanes ní brez njih, dasì jih je sram in se ne upajo očitno na dan! Vsakega pisatelja pri nas, kakor mendà tudi drugód, tá čisla in hvali, tá ga graja, ali celo sovraži in zaničuje, drugi se ne zmenijo zanj: o Jurčičevih povestih in romanih vsaj jaz nikoli nisem ne bral, ne čul grajajoče besede; večkrat pa sem videl, da se zanimajo zanj, da ga priznavajo in hvalijo tudi taki, kateri sicer zaničljivo prezirajo vse drugo slovstvo slovensko. Smel bi torej reči, da izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko čestiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo. Koliko je pač pri nas umetniških dél, da bi bila tako razširjena, tako povsod znana in brana, po vsej slovenski domovini, kakor je Jurčičev „Deseti brat“ ali pa „Sosedov sin?“ In njegov „Cvet in sad“, kolikokrat sem že slišal obžalovati, da ní doveršen, želeti, da bi ga pisatelj že skoraj nadaljeval in končal!
Slovensko občinstvo pa tudi dobro vé, zakaj svojega Jurčiča tako čisla in ljubi.
Perva pisateljska lastnost Jurčičeva je izvirnost, lastnost, ki se prav za prav sama ob sebi umeje pri vsakem pisatelji, kateri hoče biti v resnici vreden tega imena, ki ima pa še posebno važnost in vrednost v tako mladem slovstvu, kakor je naše. Jurčič se je učil, kakor se je učiti vsakemu poštenemu pisatelju, predno je začel sam obdelovati slovstveno polje: bral je, kar imajo boljših pripovednih pisateljev drugi narodi, bral je zlasti o svojem času z mladostnim navdušenjem in z gorko dovzetnostjo nedosežnega Scott-a in bral ga je s pridom, to kaže vsa njegova pisava. Učil se je po njem, ali posnémal ga ní. Ohranil si je svojo lastno, krepko individualnost. To je pokazal že s tem, da je stopil takoj v svojih povestih in romanih na domača tla. To je drugo, kar mu je po pravici pridobilo tako splošno priznanje. On ní iskal ne vem kód, po deveti deželi svojih podób, ne po „salonih“, koder jih tako radi iščejo naši mladi pisatelji, po salonih, ki so jim tako tuji, kakor — deveta dežela!
Okolo očetove hiše, po domačem kraji, po slovenski domovini je zgodaj že z bistrim očesom, zdravim umom in gorkim sercem opazoval življenje, in kar je videl, to nam je pred oči stavil v svojih povestih, v živem dejanji in gibanji; todà ne čisto tako, kakor je posamezne prikazni videlo njegovo oko. Delal je, kakor dela dober slikar, ki ne prepisuje narave: tu vzame bister potok, tam z mahom obrasteno skalo, tam lepo drevo in vse to, kar je videl tù in tam, združi v lepo, harmonično celoto, ter nam tako podá resnično in vendar idealno podobo. Tako nam je Jurčič ustvaril zanimljive slovenske „tipe“. Tako je stopil v življenje tipični kerčmar „Peharček“, „Smrekarjev Anton“, prototip imovitega ponosnega in „Brašnar“, izgled lahkomiselnega, zapravljivega slovenskega kmeta; kedó jih ne pozna, kedó jih ní videl tù in tam? Takó se je rodil „Martinek Spak“, deseti brat in „Kerjavelj“, klasični smolar!
Jurčičeve osebe so vse žive — in to je tretja posebnost njegóva — ne kake prazne „abstrakcije“, kakoršne takó pogosto nahajamo pri naših pisateljih; meso imajo, kri in — kosti, terde kosti! Po človeško se gibljejo in vêdejo, ne kakor kake marijonete, in po človeško govoré. Vsaka vé, kaj hoče in vsaka ima svoj posebni, lastni obraz. Jurčič zna karakterizovati, važna in vendar takó redka zmožnost! Nekoliko krepkih potéz — in bralec imá jasno pred očmi obraz, značaj, kraj, situacijo! Kratko, krepko, jedernato, — to je ena izmed karakterističnih posebnosti našega pisatelja: z obširnimi razgovori in razpravami nikedar ne dolgočasi svojega bralca, raji vso stvar preseka mahoma s krepko roko! Jurčič zna o pravem času postaviti konečno piko. Predno se je bralec nagledal ali celo naveličal prizora, spusti pisatelj zagrinjalo, ter mu pokaže novo podobo. To je ekonomija, in to ekonomijo umé Jurčič, kakor malo kedó.
Jurčič pozna človeško življenje, človeško serce. Njegóvi značaji so vedno resnični; najbolj pa se mu, po moji sodbi, posrečijo takó zanimljivi, temnogledi moški značaji, katerim takó rekoč pod terdo, razkavo skorjo bije rahlo, globokočutno serce, ki so se, ranjeni, užaljeni svetu in njegovim krivicam umeknili in zagrebli v svojo notranjost, kakor se skrije rahločutni polž pred ostro sapo v svojo hišo. Tak je „Deseti brat“, „Doktor Zober“, in tak je „profesor“ v nedoveršenem romanu „Cvet in sad“, če se ne motim. Tej prikazni se ne bode čudil, kedor osebno pozna Jurčiča!
Kakove so pa Jurčičeve ženske? Brez ženske ní življenja, ne — romana. Človek naj sodi o „lepem spolu“ kakór hoče, to pa je gotovo, da je potreben, da brez njega ne moremo biti. „Med ženskami je zlodej“, pravi naš pesnik. Sè ženstvom imajo naši pisatelji malo sreče; v svojih spisih, pravim, kakó v življenji, to vsak sam záse najbolje vé, tudi treba ní, da bi nam pravil. Njih ženske, zlasti v gosposkem krilu, s klobukom na glavi, so strašno puste, dasì neznansko lepe, pravi idejali ženske lepote, kakor jih vidijo naše gospè in gospice v „Bazarji“. Vse imajo enak obraz, enake oči in lasé in vse enako govoré, „todà ne vprašajte me kakó!“ Vsi naši pisatelji, dejal sem, imajo malo sreče sè ženstvom; ne, preveč sem rekel; Janko Kersnik, ki je s pervim svojim romanom „Na Žerinjah“ s takó lepim, uspehom stopil v kolo romanopiscev, da se smemo nadejati najlepših dél iz njegova peresa — Janko Kersnik se zna kaj ljubeznjivo in gracijozno sukati z ženskim spolom, tudi po parketu! Todà vernimo se k Jurčiču!
Jurčič je moder mož; kedór se dersati ne zná, naj ne hodí na léd, in Jurčič ne hodi na léd. Njegóve ženske, kolikor jih potrebuje v svojih romanih, sè svojim vedenjem in govorjenjem bralca nikakor ne motijo; in to je že mnogo v našem siromaštvu! Lepe so za silo, pametne so in zdrave tudi, kar je mnogo vredno, takó da sme človek z njimi zadovoljen biti.
Torej v Jurčičevih spisih se ti zdi vse samo čisto zlato, zgoli trnje brez plev? — Nikakor ne! Pod mesecem, pravijo, ní nič doveršenega, takó ima po moji sodbi tudi Jurčič svojo napako. In to je —? Genijalni možje, zlasti v svoji „viharni dobi“, radi, preradi prezirajo obliko. Nas, ki jim priporočamo lepo, čisto obliko, zovejo sitneže, pedante, formaliste; zaničljivo nas gledajo in milujejo; oni so Fausti, mi smo Wagnerji. Vse res, ali vse to jim vendar nič ne pomaga! Lepa, doveršena oblika sama zase ní nič, gotovo; in ravno tako gotovo je pa tudi, da brez lepe, doveršene oblike ní in ga ne bode na vse večne čase zares lepega, doveršenega umotvora, bodi si v poeziji, bodi si v kateri koli umetnosti. In té do zadnje stópinje doveršene vnanje oblike pogrešam v Jurčičevih spisih jaz, in poleg mene morebiti še kak drug sitnež. V vseh Jurčičevih spisih, zlasti v novejših, posebno pa v takó zanimljivem, takó globoko mišljenem romanu „Doktor Zober“, ki bi bil sicer takó lahko njegov „chef d’oeuvre“, pogrešam, kakor pravijo, „zadnje pile“. Jurčič se mi zdi premalo izbirčen v besedi, mnogokrat zapiše besedo, katera mu pride ravno v pero, dasì bi bilo mogoče najti boljšo, primérnejšo: premalo se mi ogiblje nepotrebnega tujčevanja, ki žali rahloslušno uhó; njegova beseda se mi vidi časi brez potrebe, prerobata, zarobljena, če tudi izhaja iz širokih kmečkih ust; svojim junakom daje rad čudna, malo srečna imena; zdi se mi, kakor da bi drugi posamezni deli njegovih romanov ne bili pisani z enako skerbnostjo, z enakim veseljem. Njegovi pisavi bi želel menj terdosti, več lepoglasja; želel bi ji one mehke, blagodejne harmonije, onega polnega „ritma“ v stavkih in perijodah, kateri takó dobro dé ušesu, ki ga je ugladilo branje starih klasikov, zlasti Cicerona, Demostena, Platona in Isokrata.
Todà dovolj; toliko samo zato, da se mi ne poreče: Kar si pisal o Jurčiču, to ní kritika, to je „panegyricus“. Še tega bi mu ne bil očital, ako bi ne bil prepričan, kakor sem, da vse to Jurčič sam dobro vé, in da bi se grajanih napak lahko ogibal, ako bi le hotel in morebiti bode tudi hotel; potem mu z veseljem zakličem tudi jaz: „Omne tulit punctum!“