Josip Stritar (Ivan Tavčar)

Boris Miran Ivan Tavčar

Spisal Emil Leon.

Izdano:	Slovenski narod 12. december 1875 (8/283), 1–2; 16. december 1875 (8/286), 1–2.
Viri:	dLib 283, 286
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Če sem se svojemu srcu v tolažbo namenil denes o Boris Miranu z vami govoriti nemam namena takisto suhoparno, literaričino estetičino staviti svojih besedij ter vam podati bog ve kakó učeno kritiko. To bi bilo močno nevarno. Vsaj si ravno na tem polji ležijo kritiki naj bolj v laseh. Kar pravi eden denes, to drugi uže jutro raztrgajo.

Gospica! le obrnite se tija mej Nemce i takoj vidite, kako se kuje grof Platen tu v zvezde i tam ga mlado-nemška kritika valja po blata. In Heine? Tu vam bodem povedal, kako da, i je bilo. Iz profesorskih katedrov dajali so se svarilni nauki, i na ubozega pesnika letele so polena. Mi pa smo brali njegove poezije »pod klopjo« i duša nam je kipela, srce kipelo!

Pa čemu v tujino hoditi. Vsaj je pri nas enako! »Koseskega« dela tiska nam »Matica« s starodavnimi oblikami a udje njeni majajo glave i jih majajo. Pa Boris Miran? Koliko je bilo krika i šuma, ko je stopil pred svet! Kolikor pustih obrazov se je kremžilo v radost ko je nekov Davorin Bole, don kižotu enak mlatil po njem i sežgal poezije njegove na »noviškem ognjišči!« Slavni Davorin Bole! Mi pa nosimo Boris Mirana v duši i ljubljence je naš. Tu velja torej, kar pravi Göthe:

»Eines Menschen Leben, was ist's doch tausende
können
Reden über der Mann, was er und wie er's gethan.
Weniger ist ein Geicht; doch können es tausende
geniessen,
Tausende tadeln.

Govoril vam torej ne bodem ne o krasoti Boris Miranovega jezika, ne o lepoti njegovih verzov, ne o isti lastnosti, s katero se je tedaj, ko je še mej nami bival v časih malo pobahal, češ da edini slovenskih pesnikov ne rabi apostrofa. Govoril bom po svoje, lahotno, kakor mi pride na misel. Tausende können's geniessen!

Gospica! kadar dobimo mi Slovenci kako tenko knjižico novih pesnij, kar se pa sila redko kedaj zgodi, prepričam se naj poprej, kako da poje se v njej o naši domovini. Beseda sladka domovina! To je tvarina, katere so se polastili pesniki vseh časov, i katera se tudi pri nas tako rada popeva.

Gospica! nekdaj so bili pri nas časi (i to nij ravno davno), ko so bile našim pesnikom »zaljubljene« še prepovedane, i ko se nij smelo peti, kako se ljubijo dekleta (i če se ozrem na žametove vaše lica, gospica, je to pregreha, katere našim »prvakom« nikedar odpustil jaz ne bom.)

Tedaj torej obstajala so pesniška naša dela iz dveh vrst. Prva i bolj imenitna bila je namenjena »Bogu« i le ta se je mučil tako, da bi naši sedanji mladi pesniki, (ko bi ista prepoved še bila veljavna), kakor so s talenti obdarovani, s težavo dobili kako »božjo stran«, o kateri bi se za silo še dalo skovati par verzov. Na drugem (ravno omenjenem polji) pa je kraljevala domovina i tej se ve, da se je zažigalo mnogo kadila i mire. V taistih časih je tudi bilo, da je naše domoljubje v hipu zakipelo i da je vsak domorodec, katerega ime so povedale »Novice«, češ, da je tu ali tam v čitalnici prav spretno plesal, takoj menil, da mora igrati kakovo »rolo«. I če se uže nij dalo drugače, prinesle so črez teden »Novice« domoljubno pesnico iz njegovega peresa in tedaj bi se bilo lehko stavilo, da bo črez mesec imenovan mej imenitnimi.« Gospica, to je bilo tedaj, ko so nam pesniki se množili, kot glive po dežji, kakor se še sedaj, postavim, rodijo v naši »Danici«, ter nam prinese vsaka sobota novo pesniško moč, če uže tudi kakega klošterskega fratra, ali pa pekovskega pomočnika. Bog jih živi te Apolonove sluge.

To vse pa sem vam povedal, gospica, da opazite, kako drugač da je naš Boris Miran. Da! Boris Miran ljubi svojo domovino i tej ljubezni podelil je glasove pesniške, kakor ne pred njim i za njim ne nobeden. To je prava srčna ljubezen, katera nij last vsakemu triglavskemu pevcu, katera prihaja iz navdušenosti i ne iz boleče glave. Ta ljubezen preprega Boris Miranove pesni črez i črez, ter jih nam dela tako drage, tako mile.

Domovine spominja se v mehkih rokah svojega dekleta, v radosti njenih poljubov stopi mu pred oči revna, zapuščena očetnava i želi si od ljubice, zakaj

Kako jaz srečen biti smem.
Ko sladko svojo domovino,
V nesreči zapuščeno vem?

Ta spomin ga spremlja na tuje:

Pozdrav moj čuješ zlata domovina,
Poslan iz daline ti dežele tuje.

Ta spomin greni mu ure življenja:

Ki koder hodi za teboj se joka,
Ko dete, ki je mater izgubilo.

Ta spomin ga navdaja, ko zre prekrasne porenske pobrežja, ter mu napolni dušo s tugo:

Kaj mi solza v oko sili,
Ko te gledam lepa voda?
Oh spominjam se naroda,
Ki se tu še bolj mi smili.

Tak je naš Boris Miran, svojo domovino ljubi bolj kot vse:

Bolj ljubim jo, ko vse, ko tebe
I bolj jo ljubil bom vsikdar!
O da ji more pomagati
Iz srca gorka tvoja kri,
Brez straha tebi v bele prsi
Nož roka moja zasadi! —

To je bil naš Boris! Ali sedaj je v grobu i vi, dobra gospica, pa bodete dejali, prav je tako i uže vidim, kako nastajajo te vaše očesa modrozelene, kot temno morje pred viharjem. Moj bog, zdihujete, tako nas vi ljubite, taki ste vi vsi. I vem, da menite tudi mene mej temi vsemi — i prav nujni čas je, da se poslovim i odtegnem vašemu srdu. Ko pa zopet pridem, umirilo se je uže vaše srce, tedaj i zopet govoriva v ljubezni o Boris Miranu, i zopet o domorodni njegovi poeziji.

II.

Vidite gospica, denes se je umirilo vaše srce, in zdi se mi, kakor da vam sije iz temnih očes radost, o še večja radost, nego obdaje mladega dekleta, če ima na svojej strani tankega lejtnanta s tanko svitlo sabljico. In morda ste tudi vi imeli uže takšno »srečo«, ter pozabili nad globokim pogovorom tacega vojaka mene, pesnika in ves svet. I bog vas blagoslovi, gospica, i blagoslovi te tanke lajtenante. Če bi svet morda uže še tudi prebil brez njih, — ljubljanska kazina in pa ljubljanska dekleta bi pa pač ne mogle. Ali da govoriva v Boris Miranu, denes gotovo brez vse nevarnosti ponovim, da ljubi svojo domovino bolj, kot vse, bolj tudi, kot svojega dekleta.

In če je v tej svojej ljubezni optimist, gospica, in si dela naklepe, ideje, katere se nad našim malim narodom najbrž nikdar spolnile ne bodo, kdo bi mu štel to v zlo? Godi se mu, kot materi, ki upa o svojem otroku bog vé kaj in katera s tem razodeva isto gorko ljubezen, ki nam je jedino zvesta od zibeli do groba. Tako poje tudi Boris Miran, ko vidi krvave boje po zemlji na okrog, in da z jeklom pišejo postave narodom, in da brat z bratovo krvjo si dela slavo,

Kdo v bran se stavil bode sili jezni?
Kdo luč prinesel bratovske ljubezni?

in navdušeno odgovarja:

Ti moj rod ...

Pač se strinjamo s pesnikom, da rod naš nikdar ne maršira proti Berolinu pod tribojno svojo zastavo, nikdar ne napolni pozemeljskih dolin s smodniškim dimom in ne podavi moči milijonom.

Ali pa vendar tudi v svojej prozajičinej duši ne umemo, kako da bodemo zatrli mi Slovenci maščevanje, srd in krivico, ki razsajajo, kamor seže oko.

Ti boš pomiril smrtne razpertije,
Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto!

To je optimizem, ali svet optimizem! Zakaj pred vsem morali bi se sčistiti mej soboj!

In če tudi nijsmo optimisti, kot Boris Miran, upamo pa le, da vrže slovenski naš rod počasi tiste elemente iz sebe, kateri se obešajo nanj kot svinec, ter ga tlačijo v reakcijo nazaj. Upamo, da napoči ura pravega bratoljubja, ko bo prost naš narod tistih strašnih verig, s katerimi je okovan, da se ganiti ne more. In tedaj dajala se bode slava tudi Boris Miranu, ki je želel to srečo narodu svojemu, tedaj, ko je po »glavah« naših še kraljevala tema in so se raztegovale megle črez in črez.

Gospica! (da prideva dalje) izmej »domorodnih« Boris Miranovih mi je pred vsemi iz duše vzeta pesen »Bolnik«. Tu je pesnica, več vredna, kot vse fraze, katere so vam pravili vsi ti vitki oficirčki kedaj, katere sem vam povedal sam, gospica, če ste se tudi sladko smijali.

Reven človek, — dijak slovensk — sam v širnem mestu, v pusti sobici, edin prijatelj mu na strani, in pa smrtno bolan! To je revščina! Uže mu oslábljajo moči, ali tedaj poprime se ga živejše spomin: prikaže se mu v srebrni dalji bela Ljubljana, prikaže se mu sivi grad nad njo, in pred vsem na svetu najdražje, prikaže se mu ona, katera ga je v bolesti rodila, kateri je ponos, up, vse na zemlji. In z dušo svojo hiti v domovino, v očetovo kočo — ali umrl je v tujini. Slovenski mladenič, poln domoljubja — zaginil je v tujini. Ali želite še lepši alegorijo domovinske ljubezni?

Tako je z Boris Miranom združeno vedno domoljubje. Še tedaj, ko ga bodo zakopali v tujo zemljo, tedaj vabi svoje prijatelje, da naj se zbirajo pri bokalu in naj se spominjajo umrlih. In ko se bo pelo »bom šel na planince« in pa »sinoči je pa slanca »padla«, plaval bo duh njegov nad njimi in željno pil te sladke, do srca govoreče — domače glasove.