Junaški ljudje
Fric
priobčil Fric
Izdano: Slovenec 44/152 (6. 7. 1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čudoviti so ti ljudje! Navezani so na svojo zemljo, na svoje hiše, na slednjo njivico in tratico, kot bi bilo srce prirasteno na dom. Iz gora grmi, iz zatišij, da se trese zemlja. Granate rijejo zemljo, šrapneli se razpokavajo. Zrakoplov kroži kot zmaj nad glavami in grozi s svojim brnečim glasom, strojna puška reglja, v neenakomernih pokih se oglaša pehota. Po cesti gre tren, voz z ranjenci... Tam v daljavi se je dvignil dim... In med vsem tem, med padanjem granat in krogel, med peklenskim pokanjem so ljudje obdelali polje, kot bi nič ne bilo. znesli domov ..

Nad cesto sem videl starega moža, ki je kosil travo, napol suho jesensko travo med grmovjem, ki mu je ostala od poletja.

»Kosite, oče?«

»Da! Bo pa za steljo, za konje, ko nimam več krave. Nimam drugega delati.« Tam nese nekdo zelenjavo v košu. Granata žvižga preko hriba ter se razpoči in zakoplje v rjavo zemljo. Postoji s košem in gleda za njo: »Eno figo je zadel!«

Motika poje v kameniti zemlji.

»Moramo okopati, je malo pretrdo.« 

Nekoliko proč se je odkrehnil iz kritja strel našega poljskega topa, a motika se ni dala motiti.

»Da, moram že zdaj malo zagraditi; pozneje bo drugega dela dovolj...«

Ta starec, ki dela plot iz trnja ima trdnejšo vero, kot mnogi stotisočeri... Kadi pipo in ga ne briga, jaz pa ob vsakem strelu dvignem glavo.

Večer je ... Mrak je prišel od bog-vekodi in se naslonil z rokama na Krn in Matajur, prekopicnil se s telesom in padel v dolino. Zdaj je mir pri nas, v vaseh, v hišah, v vsakem posamezniku. Družine bodo povečerjale borno večerjo, pomolile in pospale. Vojaki se bodo vlegli in se počili po dolgem in težkem trudu dneva ter sanjali o svojcih. Le tu pa tam se bo zaslišal glas stražine hoje, hrkanje konja...

Toda ne, ne! Noč je pretemna... Treba, da se razsvetli, da se naredi dan. V teh dneh ni počitka, to je večno delo brez nehanja...

Na temnih obrisih nasprotnih hribov se je posvetilo .kot iskra, preletelo v žvižgu zrak in udarilo... Prvič... drugič... Zganili so se ljudje, vojaki planili... »Ni miru! O Bog, nam pomagaj!«

»Gori!«

»Nosi otroka! Popadi obleko!«

Ljudje kričijo, vlačijo iz hiš... Mati z otrokom je padla. Tam joka deklica. Plamen se dviga in je jasen cilj sovražniku. Granata na granato... Vojak je zastokal, zajokal konj!...

»Bežimo!«

Konjska kopita in podkovani čevlji bijejo ob razsvetljen klanec. Ogenj je zgrabil za rob strehe druge hiše in se v veselem sunku pognal kvišku.

»Kje je Anka?«

Granata je padla na gorečo hišo, da se je dvignil peklenski žar isker in razdejanja, tramovi in ogorki so planili in padli na drevje, na ljudi. Žena se je zgrudila...

»Kje je moja Anka? Ljudje božji, kaj granata! Ali moje Anke ni! Ni!«

Jokajoče proseči glas je pretrgal klic: »Gasimo!«

»Gasimo!« Nekdo je pristavil lestvo. Dekle je prineslo škaf vode. Bum! V dalji sto korakov! Ljudje so planili na delo, da je kapal znoj... V zraku je tulilo...

»Kaj delate, ljudje neumni? Rešite se!« 

»Da nam vas zgori! Gasimo!« 

Tretja hiša se je ogrnila v rdeč plašč in se smejala s hudobnim mefistovskim smehom. Ljudje so ubijali tuj porogljivi smeh in krvaveli... vsako granato jc pozdravil pogled zaničevanja... Med vse se je mešal tenek onemogli glas:

»Moja Anka! Ubili ste mojo Anko!«

Jasen dan je kazal čistoto svojega neba, belino visokih hribov in brda in poljane, in pravil nekaj resnega, hladnega na srce... Človek bi so stresel ob vsem tem. Hudo bi mu bilo... Pa ne posluša, ne misli. Živeti je še čas, pride novo življenje in bo šepetalo veselo pesem na uho, glasnejšo od kanonov.

Na njivi so naše ženske... Telesa se vpogibajo... Da je kratek čas zveni govorica in smeh... Toda kje smo? Kje v sredi države? V kraju, varnem pred cigani in potepuhi?

Ena izmed Žanjic se je dvignila, zasenčila oči in dejala pogledavši v daljo;

»Kje so?»

»Tam... Kaj jih moraš ravno videti? Kjer so tiste rjave črte. Bi rada enega za fanta?«

Smeh v celi vrsti. »Dober bi bil, bi mi kuhal polento.«

Pok, pok, pok!...

»Oho, streljajo!« Za hip so se dvignile vse, pogledale, posluhnile. — Pok, pok ... zzzz, zzzz!...

»Kaj ste prišli ptičice streljat?« Smeh... Vpognile so se zopet, in delale dalje...

Pok, pok, pok, pok!...

»Kaj streljajo s fižolom?«

»Če ne znajo boljše, naj kar nehajo!«

»Tiho bodi, saj se šele učijo!«

Pok, pok!...

Tenko je nekaj žvižgalo, enkrat udarilo celo na kamen ... Veterček se je pripodil po njivi in z njim se je podil smeh, poredni dovtipi in poki pušk ... Slednjič se je sesedla na tla neka žena:

»Ah. jej!« in prijela za nogo. Planile so k nji...

»Zdaj pa bo treba iti!«

»Ah, kaj! Čevelj ji je preluknjal in mezinec oraskal... Mala reč!«

»Pač, treba bo iti!«

Ustavile so delo med pokanjem pušk, stisnile orodje pod pazduho in šle v vas ...