Junaštvo (Dogodek na vojaških vajah.)

Junaštvo (Dogodek na vojaških vajah)
Pavel Flere
Izdano: Slovenski narod 6. september 1912 (45/204)
Viri: Predloga:Http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PXK9CXWE
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je arheolog. To se pravi: na njegovi vizitki je stalo »Dr. phil. Anton Mence, muzejski pristav in c. kr. poročnik v res.« Pa to ne izpremeni nič na dejstvu. Bil je arheolog, ki so mu bili duševna hrana stari asirski in babilonski karnni in ki se je zakopal v svoje knjige, polne hieroglifov in drugih takih čudežev iz dobe, ko so pisali Ijudje v vsak kamen in vsako opeko, ki je s!a skozi njih roke. Ta arheolog, ta muzejski pristav ali, če hočete, ta c. in kr. poročnik v res., ta doktor Mencè je bil mož nizkega života, malo napetega trebušeka, s profesorsko bradico, z očali konkavno št. šest — sploh bil je mož, ki je spadal med svoje kamne, četudi se je oblačil precej po novi modi, kakor se je navadil, ko je bil domač učitelj pri grofu takointako. Pa saj to je nazadnje vseeno in nima opraviti nič z zgodbo, o kateri vam pripovedujem. Zgodilo se je namreč, da je zavel veter tam od vojaških krogov prav noter v arheologovo delavnico. Izmislili so si gospodje, da bi radi videli pri manevru, ki je bil napovedan, tudi g. c. in kr. poročnika v res. dr. Antona Menceta, pa so mu poslali ta glas. Tedaj pa je pozaprl arheolog svoje omare in miznice, se prelevil v c. in kr. poročnika v resnici ter je potrkal s svojo sabljo po mestnem tlaku. Ker pa se manevri navadno ne vrše v mestih, je bilo tudi doktorju Mencetu določeno, da odrine za dva dni s svojim polkom kot drugi častnik sedme stotnije na Kras. In šel je, kakor se je glasil ukaz. Kakor bi se ravno prebudilo, je pomežiknilo solnce tam izza golega griča, posijalo na drugega in kamor je pogledalo, je videlo tisto žalostno krasoto slovenske zemlje: siv kamen, med razpokami drobna rjava travica, tam po obronku zeleno krpo borovega nasada. Hribi goli, mrtvi, po dolinicah pa trde kamenite hiše s težkimi strehami, cerkvice z odprtimi zvoniki. Vse trdo, trdo kakor so trdi Ijudje tam spodaj. Trdi in dobri, tako neizrečeno dobri — jim je priznal c. in kr. poročnik dr. Anton Mence, ki se je težko poslavljal od mehke postelje, ki mu jo je pripravila hišna gospodinja snoči tako skrbno kakor bi postiljala svojemu lastnemu sinu. Gledal je to postelj skozi ostre leče v svojih očalih in globoko je zavzdihnil, da je moral tako zgodaj na noge kar samo za to, da bo letal po tem golem in pekočem kamenju. Ko bi imelo to kamenje vsaj hieroglife — še tega ne. Oh! Prav res je globoko vzdihnil — ne vem, če arheolog ali človek, a tudi to je vseeno. kakor je bilo vseeno vsako premišljevaiije, ker ne dolgo za tem je stal c. in kr. poročnik v ozki ulici, ki se je polnila z vojaki, prevzel je od pod ča stnikov posamezne voje ter predal zopet celo stotnijo stotniku, ki je prikadil na konju svojo jutranjo cigareto. In šlo je iz vaši, od teli trdih hiš in od teh trdih, dobrih ljudi, šio je po klancu dol tja za borov nasad pa zopet skozi vas, za gorico — vedno dalje in dalje. Solnce, ki se je dvigalo više in više, je začudeno gledalo to življenje, kjer je bilo vajeno videti le kamen, rjavo drobno travico in zeleno krpo borovega nasada. Sedma stotnija je dobila nalog, da prežene ali pa zajame sovražni oddelek s strojnimi puškami, ki se je utaboril na malem gričku pri napol razpndli cerkvici. Gospod c. in kr. poročnik dr. Anton Mence ni bil prav nič zadovoljen s tem ukazom, pa kaj — no, če se jim posreči, se posreči, če ne, pa je tudi dobro, saj gospod poročnik postane za par dni zopet arheolog, poročnik pa ostane le privesek na vizitki. Zato se ni posebno dosti brigal, zlasti dokler je ostala stotnija cela in je poveljeval stotnik sam. Ze blizu tistega nesrečnega klanca pa se možje ustavijo, zavarovani in zakriti z gostim borovjem ter se razdele v dva roja; enemu je povcljeval stotnik, drugemu reservni poročnik. Imela sta klanec obiti, iz zasede nevidno streljati na sovražnika, potem pa ga zajeti v naskoku. Kako se da takale naloga prijetno pripovedovati! Ampak skakati, hoditi, Ietati, ko je solnce stalo že prav visoko in je pripekalo na ljudi in kamenje, ki je peklo skozi podplate, pa se ni zdelo poročniku Mencetu prav nič prijetno. Se celo ta čast, da je poveljeval sam svojemu oddelku, ga ni spravila iz nemile volje. Dajal je povelja, razpostavil ljudi, streljal je iz zasede na sovražnika, ki je bil pa skrit za cerkvico, dokler ga ni pregnal z druge strani stotnik. In tedaj, ko se ni mogel več skriti, naj bi se izvršil hiter napad. In izvršil se je. Visoko je dvignil poročnik sabljo, zakričal ljudem: »Za menoj!« in prodirali so više in više, ne meneč se za drdrajoče pokanje strojnih pušk tam z vrha. Vseh s strojem ne bi mogli pobiti, ker so bili v prevelikih presledkih, zato pa so tudi korakali zmagovalno naprej. Vedno više in više ... In tedaj naenkrat ožive kratkovidne oči za ostrimi Iečami, korak se ustavi zapovedujočemu poročniku za hip, v drugem hipu pa je že stal za četo s povešeno sabljo in z bledim licem ... Ustna pa so mu zašepetala: »Kača! Gad!« Vojaki so že tudi opazili to zver, obrnili puške ter jo pobili s kopiti na mestu. In junak, zapovedujoči poročnik dr. Anton Mence dvigne zopet sabljo, jo zavihti, skoči pred svoj voj in zakriči: »Za menoj!« To je bil najslavnejši čin iz vojakovanja arheologovega.