Junak (Domoljub)
| Junak: Črtica iz misijonskega življenja. Anonimno |
| |||||||||||||
V začetku sedanjega stoletja potoval je škof
Avdin kot misijonar po Teksasu v severni Ameriki.
Tedaj je bilo po onih krajih vse še zelo divje. Avdin
bival je med divjaki blizo dvajset let; privadil seje
njih šegam in govorici. Ta škof je pripovedoval naslednji
dogodek:
Na mojem potovanju po teh krajih prihité nekega dné Indijanci k meni iskat nujno pomoči za hudo ranjenega svojega poglavarja. Naučil sem se namreč najpotrebnejših stvarij iz zdravilstva in po tem potu našel že mnogokrat vhod v hišo, ki bi mi bila sicer zaprta. Telesno ozdravljenje mi je mnogokrat pomagalo, da so se divjaki dali krstiti. Po tridnevni hoji prišli smo do koče glavarjeve. Močan velik mož, v najboljših letih, okrašen z vsemi znamenji svoje časti ležal je na tleh na ležišču iz suhega listja, trave in mahu. Sovražna pušica ga je v boju z drugim rodom smrtno zadela; njegovi vojaki so bili premagani in le z največjo težavo so rešili svojega poveljnika. Ležal je popolno miren, zdelo se je, da je na vse pripravljen. Nekaj časa sem opazoval nenavadnega moža, ki je tudi v zadnjih svojih vzdihih kazal izredno silo. Po koči na okrog je ležalo raztreseno razno orožje. Poleg glavarja je bila posoda s hladilno pijačo.
»Kaj hočeš, črnosuknež?« vpraša me glavar.
»Vprašal bi te, ali naj to poskusim ozdraviti ali pa ti odpreti vrata v lepo hišo velikega Duha.«
»Mene ne moreš več ozdraviti. Pušica sovražnikova v mojih prsih je smrtonosna.« In pokazal mi je globoko zevajočo rano na prsih. Takoj je bilo videti, da je vsaka pomoč prepozna.
»Povej mi torej kaj o velikem Duhu,« nadaljuje poglavar.
»Ako hočeš priti v hišo velikega Duha, moraš vanj verovati in se dati krstiti, da se glava zmoči z vodo. Na to sem mu jel pripovedovati o Bogu, ki je vstvaril nebo in zemljo, ki vse ohranjuje in vlada, ki je eden v treh osebah in se je razodeval ljudem.«
»To ni za-me nič novega. Tudi jaz vem marsikaj o velikem Duhu,« reče poveljnik. Govoril sem mu dalje o sreči raja, ki je bila izgubljena vsled krivde človekove.
»Tudi tega so me učili naši očetje,« pravi bolnik.
Tedaj pa sem mu pripovedoval o ljubeznipolnem Bogu, ki je poslal na svet svojega Sina, da bi ljudi osrečil, da bi jim odprl zaprta vrata v izgubljeni raj. Poveljnik jel me je pazljiveje poslušati, ganila ga je povest o usmiljenju božjem.
»To je lepo,« vskliknil je, »kar pripoveduješ, to razveseljuje srce.« Na to se zamisli in obmolkne.
»Ta Sin božji pošlje tudi mene k tebi povedat, kaj ti je storiti.«
»In kaj moram storiti?«
»Ti moraš vanj verovati in ga ljubiti iz vse duše.«
»To meni ni težko. Zakaj ne bi veroval velikemu Duhu?« reče bolnik.
»Ni pa dovolj, da ljubiš samo njega, ljubiti moraš tudi vse ljudi, celo svoje sovražnike!«
Komaj da sem izpregovoril te besede, rudečica oblije njegov obraz.
»Tudi sovražnike moram ljubiti?« vpraša dvomeč in srditost se zaiskri v njegovih očeh. »Ti hočeš, naj jaz odpustim svojim sovražnikom, da naj prizanesem onemu, ki mi je smrtonosno pušico zadri v moje prsi. Ne!« In tedaj se vzdigne kvišku, kakor da je popolno zdrav. »Ne! tega ne bo storil mož Indijanec; kajti ako jaz umrem, morajo moji bratje maščevati mojo smrt. Sedem sovražnikov mora umreti za enega poveljnika, taka je postava med možmi Indijanci. Sovražniku se ne more odpustiti.«
In tedaj omahne poglavar na svoje ležišče, napadle so ga smrtne težave. Nekaj časa molčim. Pozneje zopet pričnem razgovor z njim. »Sovražnikom odpustiti,« rečem mu, »tega ti ne ukazujem jaz, ampak veliki Duh, ki te je vstvaril in ki se je zaradi tebe včlovečil.« Zmajal je z glavo ter mi dokazoval, da tega ne ukazuje veliki Duh. Krvna osveta je pri Indijancih v navadi že od nekdaj in navad svojih očetov ne opuščajo Indijanci.
»Toda ti vendar želiš priti k velikemu Duhu in tvoji sovražniki tudi želé. Sovražniki pa ne morejo skupno bivati v lepi hiši velikega Duha, kajti ondi je večni mir. Treba torej, da se poprej spravijo.«
Tega pa poveljnik ni mogel umeti, kakor je sploh ondi spoznanje težko, kjer prevladuje strast. In zopet je zmajal z glavo in krčevito zgrabil za puščico, ki je ležala poleg njega. − »Ne! sovražnikom ne odpustim nikdar!«
Jaz pa vzamem v roke križ, kateri sem vedno nosil seboj ter ga mu pokažem rekoč: »Glej, moj Indijanec, kaj so s Sinom božjim storil, njegovi sovražniki. Na križ so ga pribili in neusmiljeno umorili. In ta tvoj Odrešitelj, ki je vse storil, da bi tudi njim odprl vrata v lepo hišo velikega Duha, umirajoč je svojega Očeta prosil odpuščanja za svoje — sovražnike, za one, ki so ga križali. To je storil tvoj Bog in kaj hočeš ti storiti?«
Iznenaden si je poveljnik ogledoval križ. Prsi so se mu visoko dvigale, obupen boj je divjal v njegovem srcu.
»Ali je pa to res, kar mi pripoveduješ?« reče nekaj časa pozneje. »Prisezi mi pri velikem Duhu, da resnico govoriš!«
»Prisežem ti pri svojem in pri tvojem Bogu, ki me je poslal iskat Indijancev in jim dobro storiti — vse je res, kar sem ti govoril.«
Tedaj se je pomiril poglavar. »Pokličite moje Indijance!« reče svojim služabnikom.
Kmalu je bila koča polna indijanskih móž. Bili so vsi bolj imenitni in veljavni pričujoči.
»Meni bo treba umreti,« nagovori jih poveljnik, »veliki Duh poslal mi je tega tujega moža, da mi glavo oblije in da mi preskrbi vstop v lepo hišo. Toda jaz moram storiti vse, kar je veliki Duh sam storil, to se spodobi in je prav. On je odpustil svojim sovražnikom, zato tudi jaz odpustim svojim.«
Začudeni so stali možje. Besedam niso mogli verjeti, a iz strahu pred poveljnikom niso upali nič ugovarjati.
»Prisezite mi pri velikem Duhu, da se zaradi mene ne bodete maščevali nad svojimi sovražniki. Odložite svoje orožje in prisezite!«
Možje so odložili orožje in prisegli, kakor jim je naročil poveljnik. Tedaj pa so mi donesli vode, da krstim poglavarja. Indijanci so bili vsi pretreseni ter so polagoma zapuščali kočo poveljnikovo.
Ostal sem pri umirajočem še celi dan, vtrjujoč ga v naukih katoliške vere. Umrl je miren poljubujoč sv. križ svojega Odrešitelja. Bil je junak v življenju, ki se je srčno boril s svojimi sovražniki, a še večji junak ob svoji smrti, ker je premagal svoje strasti in voljno sklonil svojo glavo pod križ ljubeznipolnega Odrešenika. Nekaj let pozneje in vsi iz rodu tega poglavarja bili so katoličani. Njegova smrt bila je pričetek in vzrok njih spreobrnenju.