Junak v poklicu II
Junak v poklicu II. Anonimno |
|
str. 166: nejasno
svojega bolnega očeta. To sta nova popotnika-tovariša že dalje časa od strani, kakor se je videlo, zaničljivo opazovala in le ugodne prilike iskala, kako bi jo žalila v njenih plemenitih verskih čutilih. Začela sta govoriti o romarskih vlakih, zabavljati na božja pota, smešila sta odpustke ter spremljevala svoje neslane opazke z glasnim krohotanjem; slednjič eden od nju, kazaje na usmiljenko reče drugemu, da gotovo sedaj tam v kotu moli pokoro, katero jej je naložil spovednik.
Usmiljenka je zarudela, a molčala; moj tovariš pa ni mogel vzdržati svoje nejevolje.
»Dosti dolgo,« rekel jima je razdražen, »smo molčé poslušali vaše neslanosti, toda vaša drznost, da še uboge usmiljenke ne pustite pri miru s svojimi budalostmi, presega vse meje in naravnost vama povem, da tega drugi popotniki kratko in malo ne trpimo.« Tudi drugi smo tem besedam glasno pritrdili. Vendar niso dosegle svojega namena; kakor da bi bil olja vlil v ogenj, tako sta hitela s svojimi zabavljicami.
»Gospod, jaz sem svoj prostor tukaj ravno tako plačal, kakor vi, govorim torej, kar hočem in ni mi treba še le pri vas iskati dovoljenja.« In zabavljanje se je znova pričelo.
»Škoda za tako mlado deklico, da se zapre v bolnico, boljše bi bilo, da bi ostala med svetom in našla zalega ženina,« nadaljeval je eden drznežev.
Tedaj pa je bilo tudi usmiljenki neslanosti dovolj; nevoljno zavrne zabavljivcu:
»Gospod, po svojih mislih gotovo duhovito govorite, vendar ne zamerite, jaz sem priprosta redovnica in ne razumem vaših učenih dokazovanj; le to bi vas prosila iz ljubezni do vašega blagega očeta, da mene pustite v miru, kakor vas jaz pustim.«
»Kaj, moj blagi oče, kaj vam to mar; kakor se zdi, hočete vi vse vedeti, poznati hočete mojega očeta, vedeti kako je blag in pobožen; ej, kaj človek vse zve na svetu; sedaj vidim, da so tudi redovnice vsevedne in nezmotljive, ha, ha! Ako bote tako lepo govorili, moral vam bom dati cekin za vašo vednost in zgovornost.«
»Cekin le za-se ohranite, gospod,« zavrne ga usmiljenka, »morda ga bote potrebovali za svojo ubogo mater, bolj kakor za-me.« Da pa bodete vedeli, da mi ni treba biti vsegavedni, ako poznam vašega očeta, pomnite to-le:
»Vi imate starejšega brata, ki je bil pred petimi ali šestimi leti blagajnik pri trgovcu K. v mestu L. Ko so blagajnico pregledovali, manjkalo je v njej pet tisoč goldinarjev in kakor se je dognalo, izmaknil jih je iz blagajnice vaš brat, da je ž njimi plačeval skrite svoje dolgove. Vaš oče, mož poštenjak, je moral v pozni starosti tako sramoto doživeti pri svoji družini. Ves potrt hitel je k trgovcu ter ga solzeč prosil za božjo voljo, naj to stvar potlači iz usmiljenja do njegove sive glave in z ozirom na pošteno ime, ki ga je dotlej vživala njegova hiša. Trgovec je res to storil in zakril vso stvar; očetu pa je bila stvar prehuda, vela starost njegova ni bila kos prenesti tako težkega udarca, kmalu se je vlegel v grob. Najmlajši sin tega očeta ste vi, trgovec pa, ki je otel vašo družino največje sramote, je ... moj umirajoči oče,« končala je usmiljenka svojo zgodbo. — Smrtna tihota sledila je tem besedam, le ihtenje usmiljenke se je slišalo v vozu. Nobeden pričujočih ni mogel spregovoriti besedice. Na sledeči postaji izstopila sta drzneža ter se presedla v drug voz. Oddahnili smo se, ko sta nas zapustila drzna mladeniča, osramotena, kakor sta zaslužila. Podlost njuna se je pokazala v vsej goloti, kakor plemenitost usmiljenke in nje očeta v izredni lepoti. Imeli smo pred seboj hčer, ki je v cvetu svoje mladosti zapustila svet in bogastvo, ter bolnikom in revežem posvetila vse svoje moči, zato pa mora za plačilo požirati zaničevanje.
Preteklo je od tedaj kakih deset minut, ko nas vrže nenadoma silen sunljej z naših sedežev; iz vseh vozov čuli so se klici na pomagaj, stroj pri železnici je hreščal ter se zadiral v tla, odskočil je od tira. — Sreča velika, da je bila večina popotnikov nepoškodovana, le v prednjih vozovih je bilo nekaj pohabljenih; strojevodja in kurjač bila sta zeló poškodovana in tudi nekaj potnikov; med njimi si je zlomil nogo tudi oni mlad človek, ki je bil tako piker in zloben do usmiljenke. Ker nobenega zdravnika ni bilo pri rokah, prevzela je usmiljenka skrb za ranjence, med njimi tudi za svojega zasmehovalca. Ko je zdravnik prišel, pomagala mu je obvezati poškodovano nogo, in ker je zdravnik rekel, da je bolnik v nevarnosti, odložila je usmiljenka nadaljno pot k umirajočemu očetu, ki je gotovo z vsem potrebnim oskrbljen, ter ostala pri bolniku, od vseh zapuščenemu.
Drugo jutro, ko je ranjencu došla pomoč, je odpotovala, a bilo je že prepozno, oče je med tem že izdihnil; desnica, ki je toliko dobrot delila, je mrzla, onemogla in ljubezni polno srce je nehalo biti. Ob mrtvem truplu se je razjokala blaga hči, dobro vedoč, da jo je umirajoči oče blagoslavljal, ko je ravno izpolnovala krščansko dolžnost do bližnjega ter zatajila svoje srčne želje, še enkrat živemu očetu zreti v dobrotni obraz. − Pravi junaki svetu večinoma skriti ostanejo.