Jurček v sreči
| Šopek lepih pravljic Feliks Stegnar |
| |||||||||||||||
Jurček v sreči.
Jurček je bil vrli dečko, sin kmečkih starišev. Ponosen je bil in bistrega uma. Služil je zvesto imenitnemu in bogatemu gospodu dolgo vrsto let, a nazadnje se mu je stožilo po domu in bi bil rad zopet pri svoji materi, zato je prosil svojega gospoda, naj mu izplača zasluženo mezdo. Gospod mu je dal kepo zlata, ki je bila tako velika, kakor Jurčkova glava. Ta je bil zadovoljen, zavil težki zlati kos v robec in se odpravil na pot. Hoja pa mu je jela presedati, potil se je, da je kar teklo od njega, kajti zlata gruda je bila strašno težka in naj jo je nosil, kakor je hotel, bodisi na glavi, bodisi na ramah.
Zdaj je pripeketal rahlo in dobrovoljno do Jurčka mlad jahač, ki je jezdil čilega, gladko počohlanega konjiča. "Hencejte!" vzklikne Jurček, "jahanje je pač lepa umetnost, kdor ji je kos in poseduje konja!" Jezdec ustavi svojega konjiča, ker je Jurčkov govor takoj umel, in vpraša, zakaj da mu je hoja tako težavna?"Oh! zlato je, čisto težko zlato! Človek je kakor vprežna živina! odgovori Jurček ter vrže zlato kepo na tla in se oddahne.
No! reče jahač, ako bi rad jezdil, da, pa menjajva ! Odstopi mi svoje težko breme in vzemi zanje mojega konjiča !" Jurček ne čaka, da bi mu drugič ponudil menjavo, zato veselo reče: "Tlesk! Dajte roko! in kupčija je dognana. " Jahač vzame zlato in se hitro izgubi, boječ se, da bi se Jurček skesal radi kupčije. Jurček zasede konjiča in odjaha, da se kar kadi, a ne traja dolgo, konj poskoči in Jurče, ki še nikdar ni jahal, leži na tleh kakor snop.
Komaj se more ganiti, tako je telebnil na tla. Po cesti pride kmet s kravo, ki jo vodi na vrvi. On zgrabi za vajete in od vede konjiča tja, kjer Jurček leži. Ta pa se joka in si drgne potolčene kosti. "Jahal pa že ne bom več, to ni kaj prida! Blagor temu, ki ima tako pohlevno kravico, kakor vi, prijatelj! Vsak dan lahko pije mleko, je maslo in sir in se mu ni bati, da bi bil vržen na tla." "Le čajte," reče premeteni kmet, "ako vam je krava tako všeč, potem odkrito povem, da se meni pa vaš iskri konjič jako dopada, jaz vam rad kravico dam za konjiča !"
"To je pametna menjava; ponudba meni jako ugaja," od vrne mu Jurček, vzame kravico, jo poganja pred seboj, kmetič pa skoči na konja in hajd žnjim proti domu.
Ko pride Jurček do gostilne, potroši zadnje svoje novce, ker je mnenja, da ne potrebuje več denarja, saj ima kravico, in potuje dalje. Dan je bil zelo soparen in pot je bila še zelo dolga do vasi, kjer je bil Jurček doma in kjer je bivala njegova mati. Jurčka je hudo žejalo, zato se pripravi, da bi kravo pomolzel, a bil je tako nespreten, da mleko ni hotelo priteči in končno ga je krava še tako brcnila, da je videl vse zvezde.
Zdaj prižene mesar po cesti dobro rejenega prašiča. Pomilovalno vpraša obrcanega Jurčka, kaj da mu je, ter mu da piti iz svoje steklenice. Jurček mu razloži ves dogodek in mesar mu da umeti, da taka stara krava ne molze in je kvečjemu še dobra za mesnico. "Hm!" si misli Jurče, stara govedina tudi ne bode dala slastne pečenke; ko bi imel tako mastnega prašička, potem bi se poživil z okusnim plečetom, izborno gnjatjo in finimi klobasicami !
"Dragi prijatelj!" seže mu mesar v besedo, "ako vam je prašiček tako pogodi, dajva in menjajva ! Mož beseda velja, vi prašiča meni, jaz pa kravo vam! Hočete li?" - "Dobro! Velja!" pritrdi Jurček in se srčno veseli svoje sreče, maha po cesti naprej ter pravi sam pri sebi: "Glej, Jurče, Bog te vedno skozi veliko okno pogleda! Tako srečo imaš ! Vsaka škoda se ti zopet bogato povrača ! No, to mi bode dišala pečena svinjetina !"
Kmalu pride za njim po cesti dečak, ki nese v naročju težko, mastno belo gos, pozdravi Jurčka iIi ko se medpotoma pogovarjata, pripoveduje mu, da je gos namenjena za veliko botrinjo. To bode pečenka, da bi jednake zaman iskal pod solncem! Jurček naj jo le potehta in pretipa pod perutima, kako da je tolsta.
"Goska je res lepa, moj prašiček tu-le pa tudi ni mrcina," reče Jurček. "Kje pa si dobil prašiča?" vpraša zvedava dečak, in Jurček mu pripoveduje, da ga je malo prej še le pribarantal. Plaho oziraje se, reče oni: "Čuj! Med nama rečeno ti povem to tajnost, da je županu v oni-le vasi že večkrat bil ukraden kak prašiček. Tat ti ga je natvezel in če poljski stražnik pride za nama (zdi se mi, da vidim že njegovo leskečo sulico ondi v pšenici), zgrabi te kot tatu in te odvede s prašičem vred mesto v ma¬terino kuhinjo - v občinsko temnico."
"Oh, za Boga svetega! To je že od sile! Kak nesrečnik sem!" vzdiha Jurček. "Pomagaj mi vender za božjo voljo, ljubi, dragi moj!"
"Veš kaj," pravi dečak, "daj mi odmah prašiča in vzemi si mojo gos! Poznam tu okoli vsa tihotapska pota in storil bom, da me nihče ne vidi."
Rečeno, storjeno, pogodba velja in na vrat na nos izgine dečak s prašičem izpred Jurčkovih oči. "A, saj imam vendar še srečo veliko," reče Jurček smeje se, in nese gosko daleč po cesti naprej. Poljskega čuvaja ali kakega zasledovalca pa ni bilo videti nikjer. Jurčku so se kar sline cedile, ko je mislil na dobro pečenko in tolščo, in kako bode mati vesela tega belopernatega darila!
Tako je dospel do zadnje vasi, predno je prišel do svojega doma. Tu je stal brusač ob svoji samokolnici otovorjeni z brusi. Bil je prav dobre volje, ostril nože in škarje, britve in sekala ter veselo prepeval narodno pesmico: Prišel je mlad brusač na vas in delal si je kratek čas, ostril je nože, škarjice, sekire, kose, britvice, da sekale so, rezale, same so skoro delale.
Jurček s svojo gosko postoji in se čudi, da je brusač tako vesel, želi mu dober dan in ga vpraša: "Kaj ne, vam se prav dobro godi, ker ste tako veseli in dobre volje? Oh, da bi bil vsak tako srečen!" "Da, da, dragi moj tovariš," priznava brusač, vedno sem vesel, denarca imam zmirom v žepu, a tudi tebi je lehko tako s tvojo gosko. "Kje si jo pa dobil ?"
"Dal sem prašiča zanjo !" reče Jurček. "In kje prašiča?" - Za kravo sem ga zamenjal - "In kravo ?" '-' Zabarantal sem jo za konja. "In konja?" - Dal sem zanj kepo zlata, veliko kakor moja glava. - O, ti bistra glavica ! "In kje si dobil denar ?,' V sedmih letih sem ga prislužil! - ,,Premetenec, tebi ne manjka druzega, nego da postaneš brusač, kakoršen sem jaz, potem ti bodo beliči žvenketali po vseh žepih. K temu pa treba samo dobrega, umstvenega brusa; tu imam še jednega takega, sicer je že malo obrabljen, pa bo že šel (če ga boš nesel). Tega ti dam za gos! Hočeš li?" "Da li hočem? vprašaš. Seveda!" vzklikne Jurček ves iz sebe. "Denar po vseh žepih, to je vender izvrstna obrt!"
Navihani brusač izroči dobremu Jurčku staro oslo in kos kremena, ki je ležal na tleh; s tema odide Jurček ves zadovoljen, da je vse tako po sreči šlo in zdi se mu, da so mu rojenice prisodile največjo dobroto.
A sonce je sijalo in hudo pripekalo, Jurče je bil lačen in žejen, truden in upehan, da mu je začelo presedati nositi še nadalje ona dva kamna. Zdelo se mu je, da sta težka kakor ona kepa zlata; zato si je želel, da bi bil tudi tega bremena prost. Pride mimo vodnjaka in hoče si svojo žejo ugasiti, pripogne se in pri tem padeta kamna v vodnjak. Kdo je bil veselejši od Jurčka v sreči, da se je tako naglo: ne da bi hotel, iznebil nadležnega bremena. Radosten je poskočil, oproščen vseh skrbi in bremen, štel se je najsrečnejšega človeka na svetu in dobre volje je stopil pred svojo mater Jurček- v sreči.