Jurčetova ljubezen
| Jurčetova ljubezen Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Jurče je bil ubog pastir in je pasel ovčice in kozliče po strmih in zaraščenih rebrih zelene gorenjske pokrajine. Kadar je vzhajalo rumeno solnce, je najprej pomežiknilo njemu z jasnim gorečim očesom, zakaj Jurče je že stal vrhu osojnega roba sredi zlatorumene svoje družine, sredi dehteče kozlove rodbine, in kadar je zahajalo svetlo solnce in se je utrinjalo sijajno oko, kadar mu je pošiljala zarja svojo razbleščano in plamenečo posteljo, tedaj je Jurče ...
V tako visokem slogu n. pr. bi pel lahko hvalo in slavo pastirčku Jurčku, ali ker mi ni do tega, zato hočem veličati samo njegovo ljubezen in njegovo izvoljenko, vaško krasotico Tinko, ki je toliko gorja in srčnih bolečin prizadela ubogemu Jurčku.
Vso noč ni mogel Jurče zaspati, in po njegovi glavi so se motale zelo čudne misli in okoli srca ni bilo vse v redu, zakaj tako močno je tolklo na levi strani, da je Jurče že mislil, da ga straši nekaj, najbrže stara Majda, ki je pred tednom umrla, in ki ji je Jurče lansko leto otresel hruško. Nazadnje je spoznal, da ga ne straši Majda, ampak da mu srce tako silno udriha pod srajco, da se je treslo in šumelo listje in slama okoli njega.
In pomislimo, zakaj Jurče ni mogel zaspati! Nekaj tako presneto čudovitega se je zgodilo, nekaj takšnega je videl pastir Jurče danes na paši, kakor še nikoli ne! Sramežljivo je rdel in gorel v lica, ves je bil zaripljen in nekaj sladkega mu je gomazelo po telesu, kakor bi se sprehajali mravljinci po njegovih goslih okoli srca in nato nastopili dolgo pot na vse strani.
Jurče je mislil in mižal, a po njem je vse gomazelo in brbljalo, in nato je sklenil roke, kakor bi hotel nekaj objeti, sunil je z nogo in vzdihnil: »Jej, jej, Tinka.«
Strašno se je bil užejal danes popoldne Jurče na paši, zato je pustil čredo in se z vrčem napotil k studencu, ki je tekel tik pod njim v gosti dolini med leščevjem in jelševjem, čist in hladen. Ko tako gre, zapazi tik pred seboj Rožnikovo Tinko, ki je imela isto pot, in ki je vsa gorela vročine. Ruto je vrgla z glave, in tudi za vratom je bila vsa gola, odpetega srajčnika, vsa rdeča in oblita s svetlim znojem. Jurče je že hotel skočiti za njo in jo z medvedjim rjovenjem prestrašiti, ali ne da bi vesel zakaj, je to opustil, ter tiho šel za njo.
Tinka je stopila v studenec, pomočila roke v vodo in se ogledala na vse strani. Stopila je popolnoma v gosto zatišje zelenega grma, ki se je spenjal čez vso strugo, in se naglo slekla do pasa.
Jurče je stal za grmom, in ko je zagledal dekle do polovice telesa golo pred seboj, mu je zmanjkalo sape. Gledal je skozi jelšev grm in ni se mogel nagledati belih dekletovih nedrij, ki so cvetele kot lilije; ko si je dekle napljuskalo vode na prsi, so ji bile nenadoma vse rožne; vreščala je kot mokra ptica in trepetala. Jurče je strmel in bulil v studenec, ko je dekle že zdavnaj odšlo, in nato se je vrgel oblečen v vodo ravno tja, kjer je stalo dekle. Pil je, pil in ni znal nehati; bil je pijan, ko se je vrnil k ovcam. Legel je v sredo mednje in gledal v oblake na zapadu, in zazdelo se mu je, da plava na njih Rožnikova Tinka, in njena bela nedrija rde in se oblivajo z rožnim lestom.
»Tinka,« je zaječal pastir in začudo sladko se mu je naenkrat zdelo to ime. »Tinka, Tinkica,« je ponavljal celo uro in pri tem mislil na njeno golo telo. Proti jutru je zaspal, in ko se je zbudil, je tiščal usta v listje, zakaj sanjalo se mu je, da poljublja dekletova nedra.
Jurče je ležal v listju in zlagal pesmi. V noč so strmele njegove oči in se svetile v temi, kolena je potegnil prav do brade in jih objel z rokama.
Vse njegove misli so bile od tistega popoldneva pri Tinki, in gospodar ga je včeraj z vrvjo pretepel neusmiljeno, ker je prišel domov brez črede. Pastir pa je samo gledal predse, kajti niti jesti se mu ni ljubilo.
Ko je imel v nedeljo srečati Tinko na poti iz cerkve, je zbežal pred njo kot nor in se zakopal v listje, odkoder ga ni bilo ves dan na spregled. Potem pa je začel zlagati pesmi:
»Tinka je tako lepa,
kot nobene ni zlepa.«
To je bila prva misel, ki jo je na tak lep način izmodrovala Jurčetova glava, zakaj sklenil je posebno prikupiti se najlepšemu dekletu.
»Tinka ima take oči,
kot sveča gori,
pa tako je bela
kot je purpala rdeča.
Prešmentana Tinkica ti!«
Sedaj je mislil primerjati njeno lice z jajčecem in njene prsi z mlekom, ali v tem je začutil, da ga nekdo vleče za noge. Splašil se je in sunil z nogo na vso moč. Nato se je izkopal iz listja in zagledal v somračnem jutru razjarjenega gospodarja in zaslišal njegov kreg. Skočil je pred stajo in odgnal svojo družino.
Še tisti teden je Jurče prišel opolnoči na vas in se splazil pod okno Rožnikove Tinke. Lila je ploha iz nebes, in grom se je valil po oblakih, zato ni bilo nikjer vasovalcev, kakor ponavadi. S seboj je imel kos belega papirja in nanj je bila z rdečim svinčnikom, ki ga je kupil pri kramarju v nedeljo pri cerkvi, zapisana ta-le pesem:
Tinka ima lepši oči,
kakor so v Ljubljani vse reči.
Tinka ima lepši vrat,
kakor je v Ljubljani beli grad.
Tinka ima lepši lase,
kakor v Ljubljani vse gospe.
Splezal je na češpljo, ki je tam rastla, in je pomolil pest s papirjem proti oknu. Bilo je samo prislonjeno, odpahnil je je, a v tem se je za oknom nekaj prevrnilo in zazvenčalo je, kakor da se je ubil kozarec. Jurče je zagnal papir v sobo in se stisnil k deblu.
Dekle je v kamrici prižgalo luč in vstalo. Jurče je zagledal znova njeno belo telo, a danes so se razpleteni lasje ovijali njenega vratu in lili na prsa. Dekle je pobralo papir in se nagnilo k svetilki, lice se ji je zasmejalo, in nato se je sklonila skozi okno: »Peter, ali si ti?«
Jurče je stiskal ustnice med zobmi in srce mu je tolklo.
In bilo je drugo noč, ko je prišel na vas. Boječe se je plazil okrog oglov, dasi Jurče nikakor ni bil plah korenjak. Bal se ni nikogar, edino sosedovega Petra ni rad srečal, ker mu je nekoč podstavil nogo, ko je Peter moško prikorakal pred cerkev na čelu vaških junakov, in je v vseh svoji slavi in mogočnosti padel na vse zobe pred očmi vseh deklet, ki so prihajale po poti. Tedaj se mu ni zgodilo ničesar, ker je Jurče svojim urnim nogam zaupal rešitev in je res srečno utekel razjarjenemu Petru. Ali sedaj je bilo drugače. Jurče je že velik fant, in ni je večje sramote, kakor bežati.
Ojunačil se je in stopil k vasovalcem, a komaj so ga spoznali, že se je Peter zaletel vanj, in začela sta se biti in bunkati na žive in mrtve. Jurče se je dal rajši pretepsti do krvi, in je tudi sam na vso moč vihtel pest in božal ž njo Petra po licih. Tisti, ki je prvi odnehal, ni bil Jurče, ampak Peter. Omenil pa je nazadnje:
»Fant, danes te pustim, a drugič ne hodi med nas!«
In tretjo noč Jurčka zares ni bilo med vasovalci, a ko je tekla polnočna ura, je nenadoma začel nekdo prepevati nekje:
Tinka ima lepši oči,
kakor so v Ljubljani vse reči.
Ponočnjaki so začeli iskati skrivnostnega pevca in so nazadnje uganili, da mora biti na lipi. Prišli so bliže, a nenadoma so se znižale veje, in nekdo je kot kamen priletel na tla. Komaj so se ozrli, ni bilo nikogar; oglasil pa se je glas na Rožnikovem vrtu:
Tinka ima lepši lase,
kakor v Ljubljani vse gospe.
Jurče je pasel svojo čredo na osojnem robu. Sklenil je bil, da noče ostati pastir, ampak pojde za hlapca, če mogoče k Rožniku, kjer bo skupaj s Tinko. Lahko si bo zaslužil črni suknjič in kosmat klobuk, za katerega bo zataknil peresa divjega petelina, ki ga je sam ubil z dobro pomerjenim kamnom. Ležal je v grmovju, blizu studenca, kar zasliši stopinje in veselo govorjenje.
Mimo sta prišla Tinka in Peter. Objemala sta se in smejala ter si šepetala na uho. Skrila sta se v gostem lesu, in ko je Jurče stopil nekoliko korakov za njima, je zaslišal, kako se dekle v napol v smehu, napol v joku brani svojega spremljevalca. Nato zasliši vnovič Tinkin glas, in tedaj je v Jurčku vse zavrelo.
Zavpil je kot medved, iztrgal iz zemlje veliko skalo ter šel ž njo po lesu navzdol.
Vdaril je ž njo ob deblo in jo zavalil po hribu. Zalomastilo je navzdol, bobnelo in odskakovalo po rebri.
Ko se je vrnil, so se mu bliskale solze v očeh; zagnal se je na zemljo in z glavo tolkel po trdi ruši.
Pri Rožnikovih niso marali Jurčka za hlapca, zato je moral ostati pastir. Vasoval je še vsako noč na lipi ali na orehih za hišo svoje Tinke.
Tisto noč je bil hud vihar in rdeči bliski so se risali po nebu, in črni oblaki so se vozili z divjim grmenjem po nebu.
Vasovalca Petra in drugih ni bilo nikjer, zato se je Jurče zopet spel na češpljo in potrkal na okno pri dragem dekletu. Odprlo se je, in bela dekliška postava se je nagnila čez zid:
»Peter, ali si ti?«
Jurčku je tolklo silno srce.
»Peter, ali si ti?«
Ravno tedaj je silno zagrmelo, in to je dalo pogum Jurčku. Zato je spregovoril:
»Jaz sem.«
A dekle je dobro slišalo.
»Jur, ti si? Kaj pa delaš? Ali si res znorel?« Zaprla je okno.
Še vso noč je Jurče visel na češplji; obupano se je držal drevesa in bulil nepremično v temno okno, za katerim je spala Tinka. Ko je začelo bledeti nebo in je rmen pas obrobil vzhodne oblake, se je zaljubljeni vrnil v listje. Nič ni mislil in samo besede so mu šumele po glavi: »Ali si res znorel.« Zaspal ni, in ko ga je prišel gospodar klicat, ga je našel sedečega na ležišču. Bil je zmešanih oči, in usta so se mu široko režala.
»Jur, kaj pa ti je?«
Ni odgovoril, ampak se je ves stresel, kakor da se je zbudil iz sanj. Stisnil je smeh med zobe in pogledal temno v tla.
Šel je s svojo družino jutranjemu solncu nasproti in potem je ostal vse dopoldnje miren in tih na zeleni in pisani planini. Gledal je v dolino, in zazdelo se mu je, da vidi na njivi Rožnikovo Tinko.
Velik, rogat kozel je legel k njemu in Jurče mu je položil roke okoli vratu in začel praviti svojo žalostno štorijo o neuslišanih bolečinah. Vse mu je povedal, kako rad je imel lepo dekle, in vse pesmi je naštel ter svoja nočna vasovanja in prepevanje na lipi. Kozel ga je poslušal in pritrjeval z glavo, slednjič pa je vstal in se mu zaletel z rogmi v hrbet. Pastir je vzel palico in začel mlatiti po kozlu in ovcah, vsa čreda je zbežala in se gnala skozi les v goščavo. Razkropila se je po rebrih, Jurče pa se je splazil k studencu in v senci jelševega grma mislil na svojo Tinko ...
Pozno na večer se je vrnil brez črede v vas. Ognil se je gospodarja in naskrivaj skočil na hlev, kjer je imel shranjeno svojo pražnjo obleko. Kar je imel najlepšega, je del nase, črne hodnične hlače in rjav suknjič, za klobuček pa je zataknil peresa divjega petelina. O pesmi noči je šel na vas pod okno lepi Tinki in ji vrgel skozi okno zadnji pozdrav: Veliko, rdeče srce iz lecta, vse ozaljšano z zlatimi in plavimi nitmi.
Ko se je prignala čreda brez pastirja v vas, je gospodar klel in iskal vrvi, da pretepe Jurčka, kadar se odkod pritepe. A ni ga bilo, in že so zvezde rojile in škropile po nebu, ko je gospodar še stal na pragu in klical:
»Jur, ali ne greš večerjat?« Za hrbtom pa je stiskal vrv, in napenjale so se mu žile na roki.
Zelo jezen in slabe volje je šel gospodar ležat in bilo je okoli polnoči, ko zasliši na vasi petje:
Stoji, stoji mi kamrica,
gor in dol je malana.
V kamrici je posteljca,
posteljca je pernata,
v posteljci leži Tinkica,
lepši, kakor rožica.
Gospodar je zaklel, zakaj spoznal je Jurčkov glas.
»Ti plašar! Ti bom že pokazal!«
In drugi dan je bilo jutro bledo in megleno. Velika rosa je bila razlita po travi in od dreves je kapljalo.
Gospodar je šel na hlev, ali Jurčka zopet ni bilo nikjer. Klical ga je in tolkel s palico po listju, ako se ni morda potuhnil ter nakopal v steljo. Ker ga ni bilo, je šel na vrt in pretil s hudim glasom: »Jur, Jur, če se koj ne oglasiš, ti porežem ušesa.«
A namesto pastirčka se je oglasil drug, neizrekljivo začuden in strmeč glas na vasi:
»O-o-oj! Ljudje božji, pridite gledat! Kaj pa je gor na lipi!«
Bilo je zopet vse tiho, nekje je zalajal pes.
»O-o-oj! Ljudje božji, pridite gledat! Obesil se je! Že visi. Jur, Jur!« je vpil isti, še bolj strmeči, globoki glas.
Nato so se zaslišali nagli koraki na vasi, in vstal je jok ter plaho javkanje:
»Jeej! Jeej! Križana nebesa!«
Nenadoma je bilo vse pod lipo, kar je moglo na noge. Na najvišjem vrhu, ves v zelenju, je visel za vrat pastir Jurče.
Dolgo časa so vaščani strmeli in niso vedeli, kaj bi storili, a visoko nad njimi se je lahno gugalo trdo zleknjeno Jurčkovo truplo in se kopalo v zlatih valih jutranjega solnca, ki se je vlilo čez strehe in drevesa.
Trije kmetje so splezali na lipo in privezali Jurčka na dolgo vrv. Tako so ga spustili na zemljo, vsega prazničnega, in njegov posineli obraz se je veselo režal, kakor bi se smejal, široko smejal preplašenim vaščanom.
Prenesli so ga v zapuščen, napol podrt uljnjak zunaj vasi in ga tam položili na pare. S prtom ga niso pregrnili in lučke mu niso prižgali; njegov klobuk mu je stal na strani in petelinja peresa so se spreminjala.
Zvečer so ga obiskala dekleta in rdeče šopke so prinesle s seboj. Pripele so mu jih na suknjič, in Tinka je celo jokala, ko mu je zaljšala prsa. Jurček pa je ležal miren, tih, in ni ga minila dobra volja.
Zabili so ga v sirovo stesano, ozko hiško, z nageljni na prsih.
H grobu ga je spremilo le malo ljudi. Gospodarja ni bilo, pač pa je šla za njim Rožnikova Tinka; še dolgo so potem govorili o njej, da je imela objokane oči.
Smili se mi ubogi pastirček, ampak pomagati mu ne morem. Obesil se je, zakaj res mu ni bilo pomoči.
Sploh pa ni obetal dosti prida. Kakšne nespodobne pesmi je zlagal in kako je bil zaljubljen! Mar bi bil ostal priden pastir in bi bil pošten hlapec, in jaz bi morda imel priliko, da ga srečno oženim.
Torej, zgledujte se na tem žalostnem eksemplju vsi mladi ljudje, kam pripelje človeka ljubezen. Sklenimo danes trdno, da ne bomo nikdar počeli kaj takega, da ne bomo ljubili ne Tink ne Tonk, in da ne bomo zlagali pesmi! Tisti pa, ki ste že kdaj storili kaj takšnega, se poboljšajte! Potrkajte se skesano na srce in recite: Nikdar – nikoli več, nikdar, nikoli več, amen!