Jure in rumena rutka
| Jure in rumena rutka Viktorija Zmaga Glogovec |
| |||||||||||
Jure in rumena rutka
Jure je bil deček, ki je živel v stolnici sredi mesta. Okrog vratu je nosil rumeno rutko, ki jo je imel tako rad, da je ni nikoli odložil. Zato so otroci objestno kričali za njim. «Jure, rumeni palček!« Naj so otroci Jureta še tako jezili, svoje rumene rutke ni zamenjal za nobeno stvar na svetu. Tudi pobarvani rečni kamenčki, s katerimi se je hvalil sosedov Martin, ga niso očarali bolj kot njegova rumena rutka. Jure je nosil svojo rumeno rutko pozimi, ko si jo je potegnil na mrzla ušesa, in poleti, ko je naredil iz nje svitek, ki mu je poskakoval okoli vratu.
Zvečer, ko je šel Jure spat, je ovil rumeno rutko okrog vratu pajacka, ki je vsako noč stražil ob Juretovi postelji. Vsako jutro, ko je budilka zdrdrala svojo jutranjo budnico, se je Jure postavil pred ogledalo in si zavezal rumeno rutko. To je bilo zapleteno opravilo, zato je bil Jure vedno vesel, ko je rutka čepela okrog njegovega vratu, zavezana v lepo pentljo.
Ko je Jure odhajal iz stolpnice, se je za njim razleglo kričanje. »Jure, rumeni palček, kam greš danes kar sam?«
Pred stopnico so rasle tri breze. Na veji najvišje breze je sedela sinčka in prepevala v sončno jutro. Hrup s ceste je dušil siničkin cicici, toda Jure je siničko dobro slišal in njegov srček je prepeval z njeno melodijo. Jure je hodil po pločniku, tiščal roke v hlačen žepe in opazoval tovornjak, ki je vozil krave. Krave so se zibale v tovornjaku in žalostno gledale skozi reže stranice. Nenadoma pa hocup in bum na tla. Jure se je spotaknil ob kupu drobnih smeti, ki jih je ponoči nametal cesti pometač. Rumena rutka se je odvezala, Juretov nos se je poveča, postal je rdeč in boleč. Veter je zapihal in odnesel rutko. Vsi vozniki so opazili Jureta, ki je padal skupaj z rumeno rutko, in opazili so rumeno rutko, ki jo je veter zanašal po cesti. Pazili so, da ne bi povozili Jureta ali rumene rutke. Juretovo srce je vztrepetalo, tako se je ustrašil zase in za svojo rumeno rutko.
»Kje je moja rumena rutko?« ga je skrbelo. Vstal je, se oziral naokoli in iskal rutko. »Tukaj,« mu je odgovoril miličnik, ki je videl Juretovo nesrečo in mi je prišel na pomoč. Miličnik je zavezal rumeno rutko okrog Juretovega vratu in ga malo pohvali, malo okregal.
»Zelo so mi všeč otroci, ki nosijo rumeno rutko. Vsi vozniki jih dobro vidijo in vedo, da morajo še bolj paziti na otroke in rumene rutke. Drugič pazi, kako hodiš, da se ne boš spet spotaknil in padel. Toda Jure, kam gre sam?«
Jure je potegnil miličnika k sebi in mu pošepetal v uho. Miličnik je zadovoljeno pokimal, saj je zdaj vedel kam in s kom gre Jure. Še malo sta poklepetala
»Jure, pa veš, kdaj smeš prečkati cesto?« je vprašal miličnik.
»Takrat, ko je na semaforju za pešce pajacek, ki hodi. In takrat, ko sveti zelena luč.«
»Ti res dobro veš, kdaj smeš iti čez cesto. ko je na semaforju za pešce zelena luč in pajacek, ki hodi, takrat je za voznike rdeča luč. Vsi vozniki morajo ustaviti vozila, da gredo pešci lahko varno čez križišče. Srečno, Jure! Zelena luč ti sveti in pajacek te bo spremil čez cesto.«
»Zdravo, tovariš miličnik! Hvala za pomoč«
Jure je bil srečen, ker ga je tovariš miličnik pohvalil. Na glas je rekel: »Kako lepo je, ko miličnik pohvali Jureta z rumeno rutko.«
Jure je bil zelo presrečen, ko je čisto blizu svojih ušes zaslišal droban glas. »Končno je tudi mene miličnik pohvalil. Ti mi tako nikoli ne privoščiš pohvale. Vedno čepim okrog tvojega vratu in s svojo rumeno barvo opozarjam voznike, da se še ne znajdeš prav dobro v prometu.« Jure pa je jezno ugovarjal rutki.
»Jaz, očkov in mamin Jure, da se ne znajdem dobro v prometu? Jaz, ki me je pravkar pohvalil miličnik!« Rumena rutka ni odnehala. Še naprej je jezila Jureta.
»Pa povej, kaj je na levi?«
»Na levi je trgovina.«
»In kaj je na desni?«
»Na desni je kolesarska steza in po njen se vozi kolesar. Na desni je tudi cesta.«
Rutki so se od veselja, ker je Jure tak dobro vedel, kaj je na levi in kaj je na desni, zavihali robovi. Pri tem ji je pomagal jutranji veter. In tako sta veter in rutka pobožala Jureta po licih. In Jure ne bi bil več radovedni Jure, če ne bi še on spraševal rumene rutke.
»Rumena rutka, kaj je pred nama?«
»Pred nama je deček s kužkom.«
»Rumena rutka, kaj je za nama?«
»Za nama sta dedek in babica«
In Jure je pohvalil rutko, da je zažarela kot sonce.
Jure in rutka bi še naprej klepetala, toda prišla sta do prehoda za pešce. Jure je najprej pogledal kolesarsko stezo. Ker je bila prazna, se je postavil na rob veste. Pogledal je v levo, pogledal je v desno in potem spet v levo. Cesta je bila prazna. Jure je prehodi vse vele črte na zebri in tako prečkal cesto. Potem je nadaljeval svojo pot po pločniku. Tam je hodilo veliko odraslih in otrok. Nekateri so bili nerodni in so se včasih tudi zaletavali. Jure pa je bil zelo strpen. Umikal se je na desno in tako varno hodil med pešci.
Dve izložbi sta bili še posebej lepi. Zato si je Jure vsako jutro v izložbi ogledal igrače, kjer so se žogale žoge, lokomotive so vozile brez proge in pajacki so se prekopicevali. V izložbi z urami je strmel v kazalce, ki so skakali s črtice na črtico. Potem se je ustavil pred spomenikom in vprašal rutko.
»Rumena rutica, vsevednica, kdo je ta veliki mož?«
»Pesnik, ki je otrokom delil fige.«
Rutica, radovednica je vprašala Jureta.
»Čez kateri most greva? Levi ali desni?«
»Če bi šla po levem, bi morala še dvakrat čez cesto. Šla bova po desnem.« Jure, majhen pešec z rumeno rutko, je pred semaforjem počakal korakajočega pajacka v zeleni luči in šel čez cesto. Na mostu je počepnil in si med stebrički ogledal zeleno vodo in čoln, ki je bil privezan k pomolu.
»To je Ljubljanica«, je poučil Jure svojo rutko. Zavil je v ulico, kjer je bil promet z vozili prepovedan. Tukaj ni bilo avtomobilov in pešci so brezskrbno hodili po ulici. Črn muc se je pretegoval ob vežnih vratih in mijavkal za Juretom in rumeno rutko. Tako sta prišla Jure in rumena rutka pred vrtec. in prav tako je prišel pred vrtec Juretov očka. Že doma sta se zmenil, da bo hodil za Juretom in mu priskočil na pomoč, če se ne bo znašel v težavah. Jure pa bo vso pot v vrtec mislil, da je sam in da mora ravnati kot odrasel Jure.
Pred vrtcem je Jure pomahal očku v slovo in pomežiknil svoji rumeni rutki.
»Rutka vsevednica, preden stopiva v vrtec, mi še hitro povej, kaj je nad teboj«
»Nad menoj so tvoji lasje, ki mi nagajajo.«
»In kaj je pod teboj?«
»Pod menoj je tvoja srajčka, ki naju greje.«
»In, kaj misliš, rutka, kdo me čaka v vrtcu?«
»Čakajo te druge rutke.«
»Ne, ne, čakajo me otroci in tovarišica. Tebe pa čakajo druge rutke. Kaj boste delale v vrtcu?«
»Čakale bomo na obešalnikih in se igrale po garderobi.«
»Ti si moja, moja rumena rutka!«
JURE, KAM GREŠ? V VRTEC! In ti? Po kateri poti greš ti v vrtec? Za najlepši konec zgodbe o Juretu in rumeni rutki nariši najbolj varno pot od tvojega doma do tvojega vrtca. In ne pozabi, da je danes sončen dan in da šla tvoja rumena rutka s teboj!
| Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |