Juri Vodovnik
Jurij Vodovnik
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Jaz sem Vodovnik Juri,
per Skomru sem domá
v raztergani kočuri,
k' štir oknice ima.
Veselje moje vse je preč,
ne morem si pomagat več,
s težavami oj! ves obdan
zdihujem noč in dan.

Že golo glavco nosim,
po sveti grem okolj,
vse sorte pesmi trosim,
ne zmanjka jih nikolj;
poznajo me sromačeka,
mi radi dajo vinčeka;
kadar se z vincom poživim,
zapojem spet ljudim.

Ko leto blo je štelo:
en tavžent sedemsto
in endevetdeseto,
je moje rojstvo blo.
O detečjih dnevih skoz bolan,
kakor sem še današnji dan;
pa radovoljno vse terpim,
da le na svet' živim.

Moj ljubi rajni oče
so bli cimperman,
so stavli hiše, koče
skomerskim farmanam.
Tud marovfe no žage res
popravljali so mline vmes,
so bli sodar in pa kolar;
po verhi še coklar.

So kratke hlače 'meli
kmetišk pa jopeč dolg,
ponižno so živeli
od svojih mladih nog.
Sedem no osemdeset let
živeli oni so na svet',
potem so v dolgo večnost šli
kak bomo enkrat mi.

Helena Cesarica
so moja mati bli,
pa božja je pravica,
da so tud v večnost šli,
kar zapustili so ta svet
je že per štirdesetih let,
so podvučili me lepo
kak služiti Bogu.

Per svetem Lampretu
sem potler mežnar bil,
in v devetnajstem letu
se tkavčovsko vučil.
Sem platno in sukno tkal,
zaslužen dnar za vince dal,
takrat mi je prav dobro blo –
ne bo mi več tako!

Že trideset in zravno
devet že bil sem star,
ko moram vdovo vzeti
peljat' jo pred oltar.
Močivnik so poročali
in meni tak naročali:
„Tud staro ženko 'maš ljubit'
nikolj je zapustit!“

Domača moja žlahta
že mene ne pozna,
je kakor stara plahta
povsod raztergana.
Že nimam strehe nad glavo,
ko se poberam za vodo,
prijatle pa po sveti imam,
ki jih objiskat znam.

Zdaj pesme komponiram
na svoje stare dni,
jih noč in dan študiram,
nikolj jih dosti ni.
Veliko sem jih vún že dal,
po daljnih krajih jih razsjal,
nar rajše pa pri Skomerjeh,
sej mislim, da ni greh.

Marsikteri me vpraša:
Od kod se le vučim?
Alj kje je tista kasa,
kjer pesem toljk dobim?
Jaz 'mam en star pa znucan koš,
ni vreden le en šajnast groš, –
ko pa ta košek zapustim,
naj za menoj bi bil spomin!
Tud jaz prosit' za vas želim,
ko sveti raj dobim.