Jutranji gost
Jutranji gost Ivan Cankar |
|
Mislim, da bo že dobrih dvajset let od tistega jutra, pa se natanko spominjam nanj. Vstal sem precej pozno, neprespan, zlovoljen in izmučen od skrbi. Od grdih skrbi, ki človeka ne povzdignejo k trpljenju, temveč ga pred samim seboj in pred drugimi ponižajo v prah, tako da bi najrajši z enim samim pljunkom izpljunil telo in dušo, sebe vsega nekam v temo in v nič. Umil sem se in oblekel, nato sem odgrnil okno. Na visoko hišo onstran ceste je sijalo sonce, svetlo spomladansko sonce, ki je očem tako daljno in žalostno, kadar sije iz svojih nebeških višav v sivi gnus predmestja in v srce, ki je do roba z grenkobo napolnjeno. Zagrnil sem okno.
Rad bi se bil omamil s cigareto, čeprav sem vedel, da nimam nobene že od prejšnjega večera. Ne na mizi, ne v suknji ni bilo več prahu tobaka; iskal sem po tleh in celo pod posteljo, ali vsi ostanki so bili požgani skrbno do kraja, da bi si bil z njimi komaj brke osmodil.
»Delaj!« sem si ukazal naglas, da bi se slišal sam; slišal sem ta ukaz, ali v tistem hipu mi je bilo vse moje delo bolj odurno in smešno od početja brezzobega Pavlihe med semanjimi komedijanti. Vsa poezija in lepota stvarstva, popolnost oblike in besede, visokost in razsežnost mišljenja, neoskrunjena čistost srca, vse, kar je umetniku zaklad in hrepenenje obenem, ni vredno ene cigarete. Vse imaš, kar more dati sveti Apolon; toda človeška družba ni utelešena v podobi Apolona, temveč v podobi čmerikave štacunarke.
Zunaj so se oglasili škornjasti, počasni koraki, potrkalo je na duri in koj je stopil v mojo izbo prijatelj, ki ga nisem videl že dolgo dni. Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke. Lica so bila koščena in kozava, sivopolta, globoko splahnela, naredko poraščena s kocinami nepočesane, rjavorumenkaste brade. Oči so bile v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo, veselo nedolžnost; pa če bi se ustavil ter pogledal na dno, bi ga bilo strah, strah bolečine, ki se je brez miru in spanja prelivala tam, sama vase v večnih valovih, ker ni imela, kamor bi se utolažena izlila; iz njenih mračnih valov je nemo in visoko strmel ranjeni ponos, je z belimi očmi buljila penastousta, neumrljiva skrb; in vendar je nad vso neizmerno bridkostjo mirno plaval sijaj verne vdanosti, ta ljubeznivi, komaj razločni, še v najtemnejšo noč trepetajoči sijaj, ki nikoli ne ugasne.
Prijatelj je sedel za mizo, držal je v roki svoj oprašeni, brezoblični klobuk in se mi je smehljal.
»No, kako je?«
»Bo že za silo!«
Tako se pač pozdravita prijatelja, nato pa se neutegoma oglasi gorko srce, ki je komaj čakalo besede; midva sva molčala. Meni je bilo sitno, sam ne vem zakaj, on pa je z nemirnimi očmi iskal po stropu, kamor bi naslonil svoj pogled. Nazadnje sva oba hkrati pričela govoriti o umetnosti in sva oba hkrati umolknila, ker naju je bilo sram hinavščine. In tudi naju je bilo sram, da bi odklenila drug drugemu, kar je bilo v najinih srcih grdo-žalostnega. Prešinilo me je: »Umetnik ne sme imeti ne očeta, ne matere, ne ljubice, ne prijatelja; ne sme imeti posvetnih skrbi in bridkosti, nikar posvetnih poželenj; podoben mora biti svetniku, ki moli Boga v egiptovski puščavi!« In koj nato, skoraj hkrati me je spreletelo: »Kaj, če bi mu rekel za cigareto? Nerodno bi bilo, če bi je ne imel!«
Takrat je prijatelj sunil z glavo vznak, zamahnil s klobukom preko mize ter se čudno nasmehnil.
»Kaj bi se ti pretvarjal, saj nisi ne tujec, ne žid! Če imaš krono, mi jo posodi! Če je nimaš, je nimaš, pa je!«
»Nimam je ... zares ne!«
Raskavo mi je šla beseda iz grla in v lica mi je bilo vroče; tudi on je narahlo zardel v senca in je pogledal v tla. Umolknila sva; in tišina, ki je bila med njim in menoj, se mi je zdela podobna šumenju daljne vode, ali brenčanju čebel.
»Saj je vseeno ... zaradi tega!« je rekel hitro, tjavendan. »Prosim te, daj mi vsaj cigareto!«
»Tudi cigarete nimam!«
Spogledala sva se; ne njemu, ne meni ni šlo na smeh; takrat se je spogledalo srce s srcem, spoznala sva, da med nama ni potreba laži in pustih besed; da sva takorekoč doma, sila daleč od ljudi, v svoji pravi hiši, kjer ni skrivnosti.
»Ali si že zajtrkoval?« je vprašal. »Če še nisi, daj tudi meni malo kruha! Potrpel bi kako, ali glava me boli, da jo komaj nosim!«
Ustnice je imel nekam ploščate, razgrizene, z motnobelo bolniško mreno prevlečene.
»Tri dni bi človek še prenesel. Zadelal bi okno in bi ležal in čakal ... na čudež. Ali pa bi hodil križem po cestah in parkih in bi se zmotil. Četrti dan pa glava boli in noge so kakor bergle ... saj veš!«
Govoril je počasi in mirno; tedaj pa je bila tudi meni glava težka, vroče mi je zakljuvalo pod čelom; in ko sem vstal, so mi bile noge lesene, kakor človeku, ki je prišel z visokega hriba.
Stopil sem v drugo izbo. Tam je sedela Štefka pred odprtim oknom in je šivala. Sonce še ni bilo posvetilo na to stran, pa vendar so bila njena lica bela in svetla, vsa posuta z žarki čiste mladosti. Pogledala me je smehljaje z veselimi rjavimi očmi, spustila je roke v naročje in se je strahoma začudila.
»Kaj si bolan?«
Ker v tistem hipu so bile najbrž tudi moje ustnice ploščate in pobledele.
»Nisem bolan, Štefka! Toda ... glej!«
V njenih lepih ušescih so se svetili zlati uhani, ki sem jih ji bil podaril nekoč za prvi praznik najine ljubezni. Odpel in iztaknil sem jih skrbljivo. Smejal bi se bil rad, ali ni se mi dalo.
»Glej, Štefka! Zavij te dve najini priči v židan papir, spravi ju v škatlico in pojdi z njima nemudoma k židu, teci, kolikor moreš! Nazaj gredé nakupi in prinesi, kar ti zdajle po vrsti naštejem: narezane gnjati dobršno mero, da bo dovolj za lačne ljudi, in pošten kos sira zraven in belega kruha cel hleb; nadalje liter vina, ali dva in steklenico žganja za čaj, da ne bo premalo za sedem dni tolažbe in sanj; in brez števila cigaret. Pojdi po bližnjicah, Štefka, in vrni se kmalu!«
Vstala je takoj in je šla, še znamenja solze ni bilo v njenih očeh. Ko se je vrnila, zardela v lica in zasopla, nama je pogrnila mizo. Takrat sem odgrnil okno; sonce je sijalo že na polico, nekaj žarkov je skoraj že doseglo zastor, skoraj že kanilo v izbo. Štefka se je ozrla na naju, ko sva jedla in pila; takrat, prej ne, je bila solza v njenih očeh; če za drugega ne, za tisto solzo jo blagoslovi Bog na vseh potih!
Tudi še pozno pred poldnevom, ko je bila že vsa izba v sončni luči in sva s prijateljem pila čaj in kadila cigarete, nama ni šla beseda gladko iz ust. Nekaj, kar se ni dalo povedati, je ležalo mirno in žalostno v globočini najinih misli. Karkoli je bilo, družilo naju je tesno in verno, ločilo naju oba za hribe in doline od vsega sveta ...
Pred dvajsetimi leti je to bilo. Moj jutranji gost spi v grobu že zdavnaj, blagor mu! Silen vihar gre preko njegovega groba, on ga ne sliši, vihar se ne zmeni zanj, ne dotakne se niti bilk na gomili. Prijatelj, spomni se, da sem te ljubeznivo pogostil, ko si prišel; povabi me še ti!