Jutro (Tomaž Iskra)

Jutro Tomaž Iskra

Spisano:	Jesenice: Samozaložba, 2000; arhivirano v NUK, Ljubljana
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PESEM

 Pesem je tisto
 kar lajša gorje
 pesem je luč
 pesem je sonce
 pesem je zdravje
 za naše srce.

SREČNI VEK

Veliko oranžno sonce
in rosno jutro
je veselje vseh
ko tega
ne bo več
bodo le še žuželke
in drobni insekti
kraljevali v svojem raju.

POMLADNE SANJE

sem rekel
da bom odšel daleč stran
sem rekel
da bom odšel nekam na morje
sem rekel
da bom zaplul z veliko barko
sem rekel
da ne maram več rdečih ozkih ulic
sem rekel
da bi rad šel in videl širni svet
sem rekel
da ne maram več zelene pisalne mize
sem rekel
da ne maram več mehkega
fotelja
sem rekel
da ne maram več volana
sem rekel
da bom ljubil le morje
sem rekel
da bom ljubil le oblake
sem rekel
da bom ljubil le veter in ptice
sem rekel
da bom ljubil le sonce in modro nebo
sem rekel
in zasp udobnem mehkem fotelju

BELA KAVA

skuham belo kavo
postavim jo na mizo
zamaknjeno gledam
kako se iz nje kadi
zunaj že sneži
kakor
bi se nebesa odprla
na stežaj
dobra je ta kava
presenečen sem
nad svojim čudesom
le sprašujem se
zakaj jo pijem sam

SREČA

nekega dne
se bova vprašala
zakaj se nisva
že prej srečala

morda je bila sreča
prav v tem

PESEM BREZ NASLOVA

Danes bom prižgal svečo
za vse tiste
ki jih nisem srečal
danes se bom pogovarjal
s štirimi stenami
o vsem
z vsem
dokler se zarja ne prikaže

SMRT ZAGOTOVO PRIDE BREZ CITER

Kdo sem
sem lebdeče tkivo
med nebom in zemljo
sem atom zapletenega vesolja
sem velik vprašaj v človeški obliki
sem le globok vzdih
pred izdihom
koga ljubim
mater in očeta
brata
svojo najdražjo ljubljeno
morda le listje v vetru
kdo me ljubi
vsi tisti
ki jih več ni
vsi drugi lažejo
spretno lažejo
smrt
je bila že zelo blizu
tako zelo blizu
da je sladko šepnila
pridi
kako krčevito
sem rinil kvišku
NE
sem se ji zarežal v obraz
ne boš me
lepše je živeti v življenju
kot biti mrtev v trpljenju
ko jo boš srečal
smrt
ji boš pljunil
v tisti koščeni ksiht
in rekel imel si prav
kajti smrt zagotovo pride
brez citer

OB VEČNOSTI

Stojim ob oknu
tako
nezavedno
nekaj oblakov
iznad neba
svobodno niha
neka ura bije čas
kakšen čas
notranji glas pravi
zlij se v neskončnost
z vsem in ničemer
ne misli
na nič
na noben čas
vse je

preveč minljivo
da bi razumel
nerazumljivo

vse to lahko
ali ne morem
nečesa
zaustaviti
razbijanje srca
 

NEKAJ JE V GALAKSIJI

najlepša je
ko pride trenutek
svobode
trenutek
ko se približaš
popolnemu
morda to stori
sonce
morje
zrak
morda človeško bitje
morda sam
tega natanko nikoli ne veš
toda

ko vse doživiš
si srečen
srečen tudi
ko napišeš pesem

DAN »X«

nikoli ne veš
kako samoten boš
nikoli ne veš
si še palma
pesek
ali usahlo jezerce
nekega lepega dne
se boš zazrl
v neskončno nebo
ki sploh ne bo več modro

MOJE LJUDSTVO

moje ljudstvo trpi
hudo trpi
ker otepa revščino
ker ima zavezana usta
ker imajo nekateri vsega preveč
ker nekateri počno kar se jim zdi
ker nekateri več nimajo nobenega sramu
ker so nekateri v ječah
zaradi svojih svobodnih misli
ker znanci od lakote in
bolezni umirajo

ČE BIL BI MILIJARDER

Če bil bi milijarder
si bil bi kupil hišo, avto
bil bi si najel maserko
da praskala bi mi podplate
če bil bi milijarder
Če bil bi milijarder
bi bil sprehajal se po sobah
iz vijolične v oranžno
bi pil šampanjec z Gino
če bil bi milijarder.
Ker nisem nič
en fičfirič
me močno skrbi
kako si bom privoščil
četrt kile kruha
pol litra mleka
za jogurt že več
nič ne bo ostalo.
REKLI SO MI
Rekli so mi
ne meči bisere svinjam
in sem se spozabil
in jih ob cigaretnem dimu
in kozarcu vina
trosil
iz polne malhe
Rekli so mi
ne meči bisere svinjam
in sem se spozabil
in jih ob cigaretnem dimu
in kozarcu vina
trosil
iz polne malhe.
Rekli so mi
hodi z dvignjeno glavo’
in sem se spozabil
in preklel vse
ki so mi stopili na pot.
Rekli so mi
nasmej se človek božji
in sem se spozabil
in sem zatulil
tako zatulil
da so počile glasilke.
Rekli so mi
pa se zjoči
in sem se spozabil
in sem se na ves glas
zakrohotal
do nezavesti zakrohotal
vsem v brk -
še našemu predsedniku
Društva rejcev malih živali.
 

TA FINI

Pravijo da sem pijanec
pravijo da sem kurbir
pravijo da sem falot
pravijo da bi se moral oženiti
pravijo da hodim spet v službo
pravijo da glodam direktorje
pravijo da hočem kar javno
naskakovat najlepša dekleta
pravijo da se s pepelom posipam...
Tako pravijo tisti
ki me čisto nič ne poznajo.
Pa mi je malo mar
kar pravijo drugi.
Drugi samo požirajo sline
drugi se samo sladko nasmihajo. Ja.
Svojim mojstrom šefom direktorjem
da jim bo jutri lepše prijetnejše. Ja.
Drugi tako lepo poštirkani
hodijo na bankete in se
pavijo na daleč
s svojo hinavščino. Ja.
Ste jih že videli kdaj gole
vse te birokrate tehnokrate plagiate
še ko so nagi mislijo in si domišljajo
da se v njih pretaka plava kri...
Ste jih že videli kdaj pijane
ob ženskah onemogle?
Ne še nikoli!
Seveda ne
ker ne gredo nikoli z vami na zabavo
ker bi jim bilo nerodno
ker med svojimi še bolj
neumne klatijo kot vi
kar poglejte jih enkrat
vse te birokrate tehnokrate plagiate
pa vam bo vse jasno
kot je že zdavnaj nam poetom.
Te uboge pare
niti sami sebe ne poznajo
znajo pa zelo spretno
s svojih stolčkov
scati na vso to ubogo
proletarsko rajo!

FLANCAČI

Pod državno zastavo
pod državnim grbom
pod delavskim simbolom
v imenu ljudstva
flancajo flancači
vsak dan eno in isto
še več bo treba delati
za večjo proizvodnjo
za izvoz
še malo stisnimo bratje
svetla prihodnost je pred nami
Ko bodo pa zavpile množice
na ulicah
kruha
bodo vsi ti poštirkani flancači
ki jim je danes lepo
stisnili rit
boš videl brat
se je za bat.

POMLADNI VETER

Ljubi nežno
a močno in strastno
sreča te bo spremljala povsod
poj pesem o ljubezni
in lep spomin
se bo prikradel
tiho
kot
pomladni veter.

DEKLETU KI SEM JO LJUBIL

Kar zdi tebi se neumno
je meni prav
in kar je tebi prav
se meni zdi narobe
tako sva si različna
da iz muhe slona
in iz slona muho narediva.
nekdaj manj nekdaj bolj
za oslovo senco spreva se
se greva kdo bo koga
koga kdo bo
in na koncu brez besed
se vsak po svoje razbeživa
tak najin boj je bil nenehen
poet za tebe bil preblag je
ti volka si hotela
in kar iskala to dobila si
poštirkanega lepo odetega
z nekim dr ing ovenčanega
vem
o predobro vem za tvoj floret
on ne
on bo še ubog
ko kažeš mu fasado
ta floret jeziček tvoj
in tvoj pogled
pri meni zdavnaj že
zdrknil je v pozabo
zdaj ostal le še je spomin
za prihodnje moje dni opomin.

ČE ME BOŠ RADA IMELA

Če me boš rada imela
bom samo tvoj
če me boš rada imela
ti bom nasekal drv
ti bom prinesel vedro vode
ti bom pokazal biserne studence
ti bom pripel nagelj na prsa
ti bom z usti izmeril srčni utrip
ti bom napravil kup veselja opolnoči
če me boš rada imela
če mi pa pokažeš zobe
te bom z veseljem-
pustil pri miru.

EN SMRKAV DAN

En smrkav dan
odločilni dan
ena smrkava ura
odločilna ura
ena smrkava minuta
odločilna minuta.
Potem se prevesi
usoda človeka.
Potem pot ni več pot
Je steza ne stezica
ozka nevarna brv
med bedo in razkošjem
svobodo in ujetništvom
življenjem in smrtjo.
 

NA GORI GAMS

Kot gams ponosno na vrh skale
viharnikom premnogim še kljubuješ
vpijaš zlatorumene sončne žarke
in mirno čakaš na večer.

PESNIK

pesnik je velik otrok
igra se
z listjem
z oblaki
s studenci
pesnik je velik otrok
čofota po ribniku
nabira marjetice
duha trave
pesnik je velik otrok
vedno si želi
veliko svetlobe
veliko modrega neba
veliko zlatega sonca
pesnik je velik velik
nedolžen otrok.

MED NEBOM IN ZEMLJO

Osamljene duše
se dobimo za šankom
ob jezeru
v gozdu
osamljene duše
se vozimo
v pločevinastih škatlah
na avtocesti
na makadamu
osamljene duše
kolovratimo
po ozkih stezah
med soteskami
in smo kar naprej
razpeti
med nebom in zemljo.

NEKOČ

nekoč smo zelo hiteli
potem smo upočasnili korak
nazadnje smo obstali
in potem
se je vse zavrtelo znova:
ko smo se hoteli
spet ozreti
smo opazili
da že sivimo.
 

PESEM O JESENI

Listje že zlato se rumeni
sončni žarki mrzle nedelje
otrple zagrevajo nam ude
tu in tam nam misel še
na vroče poletje zatli.
Kmet pospravil že je žetev
zima tu je
oviti v kožuhe in šale
zavzeto brskamo med listjem
če kostanj kak se nam prikaže.
Tam pa starec na klopi
tako ves sam samoten
mežika v sonce
do pomladi
bo zdržal še!

SMO ŠE LJUDJE

smo še ljudje
smo
ko plačujemo
ko častimo
ko nimamo ničesar več
ko se znajdemo na dnu
ko ostanemo prez prijateljev
lahko pljune v nas niče
udari nas s kamnom
s palico
in potem
potem podležemo
kot izžeto
ubogo kljuse.

TIŠINA NA KRIŽPOTJU

                    Jehove priče pravijo
              da sta bila najprej Adam in Eva
                         in kača
       Jehove priče me obiščejo enkrat na leto morda
                          dvakrat
      trikrat in jaz jim razlagam Darwinovo teorijo o
                     o nastanku vrst
   na koncu si lepo voščimo lahko noč in nobene zamere ni
      dvakrat ali trikrat na leto si privoščim savno,
             potem celo s kom pregovorim najraje
                s starejšim od sebe in glej
           pravijo da je življenje zelo kratko
                         na kratko
                    sem hotel povedati
                            moji
               zelo ljubi prijateljici ki je
            vsaj v moji duši tako lepa in ljubka
     da bi zastavil svoje telo in svojo bit in vse
 kar mi je in mi še bo prišlo na misel na vseh teh mojih križpotjih
ki so bila vse prej kot ravna in lepo prevlečena z gladkim asfaltom in
         betonom toda na kratko se da vse povedati
  ali prav ničesar to je tako kot grobar pri odprtem grobu
ki vzame v roke lobanjo lahko človeka vidi od rojstva do smrti
   ali pa mu kost toliko pove kot trhla veja sredi zime
                   zima bo pa dolga
                        sam sneg
                    in megla in žled bo
          tako pravijo stari ljudje in tisti
 ki jih ščiplje v gležnju bedru križu in bog ve kje še
  so pa čudni časi nemara se pri nas to še kako občuti
ni več smeha ni več razposajenih fantovskih norčij veselih
                   dekliških šepetanj
                in vse je tako kakor bi
                  kar naprej hodili na
                       pogrebščino
      pogrebščina se pa že štirideset let vleče skozi
            našo dolgo rdeče zaprašeno ulico
               na levi Karavanke na desni
                       reka Sava in
                Mežaklja kot nekdaj ponosno
          dviga svoje vrhove in se ljubosumno
  spogleduje s Triglavom in ta spet z Mont Blancom tam
     daleč na zahodu znajo prodati vsako ped krtine
              doline sivega skalovja
        to pravim zato ker sem bil tam ker vem
           ker ti znajo izpuliti zadnji cvenk
decembra že ob dvanajstih pade senca čez Mežakljo dolina zmrzne
  otrpne nekaj žarkov sonca sramežljivo liže vrhove Jelen kamna
     Merce Ukove Golice Hrastnika in Stola vse nam je
       tako hudičevo znano da še tega več ne vidimo
         kot fjakarski konji bezljamo gor in dol
            po dolgi rdeči ulici in s skrajnim
               naporom z leti pa že kar
                       samodejno
                 tlačimo v podzavest
       vse dimnike martinovk rdeče tovarniške
    hale zanemarjene parke, zatohle hodnike in hrumenje
  vse mogočnih strojev nehote iščemo svoj svet kar vleče nas
v športno halo nekam ven na plan kjer je sonce kjer je planjava
  kjer je čist zrak ven samo ven med smreke na zmrznjena polja
   na zmrznjeno blejsko jezero na Golico na Stol na Pokljuko
                       kamorkoli že
    samo da nam ni treba gledati zdolgočasenih fasad bifejev
 in nekih še bolj na smrt zdolgočasenih lic in oči izgubljenih duš
       pred sto in več leti so na zapadu včasih vlekli iz
         futrol pištole v raznih saloonih tu
                bedne duše vlečejo na plan
                    urinirane smrkave
                          čenče
                  in najbolj uživajo
           ko se usklajenost vseh prisotnih
        revnih duš zlije v harmonijo velikega
                        orkestra
  spačenih in z južnoslovanskimi jeziki do nezavesti zmešanih kletvin.
  Piše se ANNO 1985 in taka je ta podoba kraja narobe obrnjenega raja
      Je že tako da sem bil rojen prav tu in da živim prav tu
       v nekem smislu mi pa ni prav nič žal ker ta živelj tu
              ima srce in preveč ne drezaj vanj ker bo
                lepega dne bruhnil žveplj in sol
                    lavo martinovih peči
                       takrat se bodo
                  poštirkanim in zlikanim
             tako tresle hlače da bodo komaj še
   ujeli zadnji vlak zadnje letalo za Ljubljano in Beograd
            prav resno me skrbi kako bo potem
      nova vrsta ko bomo ukinili plavže in martinovke!
            saj se sploh ne bomo mogli navaditi
            na boljše čase in svetlo prihodnost
         kako bomo jeklarji mi brez rdečega prahu
         ampak kako se bomo navadili belega kruha
           če je bil pa za nas vedno črn dober
               ampak ta strah je čisto odveč
           dokler bomo imeli hotele D kategorije
       ti bodo pa ostali vse do zimske olimpijade
               treh dežel to je pa še daleč
                    takrat se bo pisalo
                        ANNO 2000
                     in še nekaj čez
 

TISOČLETNI CIKLUS

Je čas življenja
je čas hrepenjenja
je čas malih in velikih
užitkov
pekla
hiranja
je čas smrti.
Bardo
vice
pekel ali raj?
e čas novega rojstva
je čas hrepenjenja
je čas malih in velikih...
peklenskih užitkov smrti.

NEKE KRUTE NOČI

Neke
krute
noči
nisem
srečal
nikogar
razen
svoje
izgubljene
misli.

 

TIŠINA

To je ljubezen
to je šepetanje violine
to je šepetanje srca
vse drugo je
nič
 

SLED ŽIVLJENJA

Čas je čas - mozaik spominov
ko življenje v smrt se spremeni
ko najmanj se nam zdi
takrat pogled
na golo drevje obtiči.
Tam list za listom pada
na mrzlo zemljo
že sneg naletava
noga prvo gaz
v belini naredi
sled življenja zapusti.
 

DIH POMLADI

Sneg se soncu izmika
mlade že za grmovje mika
stare v sklepih zvija
za pesnike spet je nova utopija.
Lopate v krtine trde smo zarili
z grabljami nove brazde naredili,
povrtnino, sadike že zasadili
in se mošta starega napili.
Tistemu pa, ki dolgčas je
veselja domačnosti naj ne moti,
raje na dolgo pot naj se poda
in utrip življenja kje zaloti.

JELSA

/moji zlati mami/

Ooo, Jelsa ko si bila še Gelsa
o, bila si bila
v tistih lepih davnih časih
ko so bili še kmetje
in so garali po poljih
in so trgali grozdje
na vročem soncu
ko so bili še mornarji
in so pluli
po vseh morjih sveta
po vseh morjih sveta.
Ooo, še si Jelsa
vsa sončna in zlata
in skale ploščate
še so lepe otoške

o, še nas grejejo
ooo, še kot nekoč
ko si bila Gelsa.

Ooo, ribe in vino hvarsko
in pesmi domače
ooo, še nam vnemajo duše
dokler se nam srce ne razjoče.

Jelsa, 10.9.1987 - original v hrvaščini pri g.Prosperu Dobroniću,
kjer je središče vesolja. Tam kuhamo bakalar.
prevod avtor, Jesenice, feb. 91

USPAVANKA

Naj jutro vsako
razvedri ti čelo
in oko zvečer
naj se v miren
v miren sen spusti.

MOČ MISLI

Na vso moč sem se trudil
Da bi nekaj epohalnega izumil
Napenjal sem možgane
Meditiral, kako bi
Prispel na svojo zvezdo
Neuresničenih sanj.
Ker sem ostal na Zemlji
Sem šel divaniti.
Potem sem študiral
Zapletene filozofske spise
Na divanu,
Ker je bilo vse preveč
Hipotez,
Sem ponovno zadivanil.
Bolje, kot če bi se mi
Zafecljalo.
Sanje so bile lepe.

KAPLJICE, KAPLJICE, KAPLJICE

Kapljice, kapljice
Padajo, padajo.
Mi pa
Hodimo, hodimo
In prosimo nebo
Za kos kruha.

ZA OSMI MAREC

Pomagati bližnjemu
Ni le najlepše
Je najčistejše dejanje
Na tem svetu.

INDIJA MOJA DEŽELA

Indija dežela sonca.
Indija dežela moja.
Indija dežela neba.
Indija dežela duha.
Indija rojstvo sveta.
Indija v srcu
Indija bog v srcu.
Indija moja radost
Indija moj drugi dom.

ČRIČEK

Čriček poje
Čriček prepeva
Čriček se ne utrudi
Od zore do mraka
Od mraka dozore
Iz dne do dne
Dokler ne ugasne.

POTOČEK

Potoček večni potoček
Potoček v tebi je tisoč melodij
Potoček v tebi je tisoč barv
Potoček v tebi je tisoč studenčkov
Potoček v tebi je večnost.

TRAVA

Trava je najdebelejša odeja
Trava je sladka, ko si lačen
Trava je zdravilna, ko te boli glava
Trava zapoje, če znaš

VEČERNI AKVARELI

Svet je zlat
Strahov ponoči poln
V jutru škratov in vil
Sen
Ki pride
Bogve od kje
Up je za nov dan

Sonček zlati
Srebrni studenček
Ki v večnosti šumi
To je zdravje
Da ga ni.

Ni lepšega kraja
Od Završnice raja.

ČASOVNI PREMIK

Gledam nazaj
Gledam naprej
Tu sem in zdaj
Časa ni
Prostora ni
Vse je zdaj
Vse je resnica
Resnica je vse
Vse je že bilo
Vse še bo
Vse je
Vojne
Ljubezni
Bogastvo
Revščina
Vse to je zdaj
Ljubosumje
Sovraštvo
Sebičnost
Prijateljstvo
Vse to še bo
Ko nas več ne bo
Človek je neznaten
V svoji največji napihnjenosti.

PRIJATELJEM

Človek mora vztrajati
Čeprav je že dotolčen
Na tleh
Človek vztraja
Zaradi neznane sile
Ki je v njem
Ki je v drevju
V bilkah
V potokih
V rekah
Ki je v mineralih
Kristalih, kamnih
Ki je v vsem
Vsepovsod
V vsakem trenutku
Vedno prisotno
Je bilo in bo
Je tisto večno
Nikoli rojeno
Ki nikoli ne umre
Je v soncu
Je v vesolju
Je tisto vsemogočno
Kar drži vse skupaj
To je ljubezen.

To pesem je pomladi 1994. L.prebrala ga. Menči KLANČAR
na radiu Slovenija—1.program.. Hvala Menči.

DUŠA

Ko bo duša
Zapustila moje telo
Ne joči najdražja
Ker veš
Da sem v svetlobi
Ker veš
Da je tvoja duša
V moji
Sedaj in zavekomaj.

DIH CVETJA

V cvet se sončni žarek vpija
Rdeći javor že naokrog zeleni
V lepoti božanski že drhti
Užij dih vonja dreves vseh
Ki življenje in zdravje da.

NAŠ HRIBČEK

Mi otroci
Ta glavni v kratkih hlačah
Smo skočili na hribček
Gledali smo v nebo
In nekam na jug
Gledali smo na polje
In duhali pšenico
Koruzo
Gledali smo dol na cesto
In na lepe avtomobile s severa
Igrali smo na kitaro in peli
.
Potem so pa pred hribčkom
Naredili eno veliko sivo gmoto
V kateri se baje dela železo
Potem nismo več hodili na hribček.
Potem nismo več igrali na kitaro in peli,
Ker ni bilo več polja
Ker ni bilo več neba na jug,
Ker se je iz tiste reči grdo kadilo ...
Oj hribček, oj naš hribček.

LJUBEZEN JE VEČNA

Vsak trenutek posebej
S teboj
Je oda radosti
Še v hudem.
Ne mogel bi
Od tebe
Nikogar več ljubiti.
S teboj gre moje sonce
O bog čuvaj te
In daj da se ljubiva, ljubiva
Saj sva se že ljubila
Pred milijoni let
Izpovedala sva si vse
A vendar ljubezen moja
Ljubezen je večna
Ljubezen ne pozna meja
Ljubezen je božji dar
Ljubezen je šepetanje v pesku
Ljubezen je šepetanje ob morju
Ljubezen je šepetanje vrh gore
Ljubezen je luč pred zoro
Ljubezen je večni vrelec mladosti.

MILINA JELSE

Danes je pesniško lepa Jelsa
Danes je kakor solza čista.
Včeraj je bilo vse črno okrog cerkve.
To je bilo včeraj.
Danes sonce barva kamne z zlatom.
Morje je mirno.
Tišina je.
Vsi še spe, le priroda se prebuja.
Ptički zapojo prelepo serenado.
Tudi zate.
Eee, to je Jelsa čarobna
V jutru.

NEVIHTA

Se črn oblak vali čez goro
So studenci potoki na mah postali
Potoki reke, zdaj bregov že ni
Plima morij že kleti zaliva
Nalivi postelje moče
Še škorenj za nogo je premalo
Do kože vse je mokro
Dežnik več noben ne varje
Neurja neugnana
To dežele zajelo je lepe.

ENA ZENOVSKA

Brisanje vseh reči
Je najbolje za um
Iti v nič
Iti v praznino
To osvobaja.

POLHEC

Polhec in jaz si deliva sir.
Drobtinico črnega kruha.
Polhec in jaz ropotava po koči.
Sredi gozda
Sredi noči.
Polhec in jaz dremljeva sredi belega dne,
Če tako hočeva.
Polhec in jaz mežikava
V srnico v sadovnjaku.
In se ji nikamor ne mudi.
Sploh ne zbeži.
Polhec in jaz bova enkrat zadremala
Za dolgo, dolgo.
Takrat se bova šele spočila.
.

JUTRO

Oglašanje ptic
Tako potiho
Sveže in jasno
Pogled čez balkon
Glej, glej srnjak se pase
Prav nič se ne boji
.
ne, nikamor noče

Tekanje z boso nogo po travi
Še pred kavico z nlekom
Poslušanje melodije potočka
Sredi gozda
Eee, to je tisto pravo jutro
Pred sončno pripeko opoldan
Spet se bo treba skriti
Nekam globoko v senco.

OKO SKRIVNOSTI

poetična trilogija

VRATA, STRAŽA, RAJ

Trilogija se lahko izvaja kot monolog in kot zasedbo treh oseb.

Vsa scena, barvna in zvočna kulisa je prepuščena domišljiji dramaturga in
režiserja. Lahko se izvaja v klasični ali sodobni obliki.

VRATA

Odpro nebes se vrata
ne vsakemu
najprej je tema tema tema
potem je zvezd nešteto
in nebo v neskončnem
in oko v daljavi
oko ki reši
in odreši vse
oko ki nas spremlja
skozi čas
oko večnosti oko neskončnosti
vsepovsod je prisotno meja ni
je v prostranosti
v tišini je
v grobni tišini je
in tu so vrata
vrata vseh gobov
vseh duš
vsega stvarstva
skozi greš miljonkrat
in se ti zdi
da so tu neka bitja neke duše

a vse je privid
čista iluzija
tu ničesar ni
je le bolečina
rojstvo in smrt
in dirka za blagostanjem
in ko ga že dosežeš
se kmalu posloviš
očesa ne vidiš
še ne takoj ne
zlepa ne
oko se ne prikaže hitro
oko je skrito
le izbrancem se prikaže
in govori samo zase
šepeta
blago zelo blago
kakor mati kakor oče
ko si bil še v zibelki
oko je misel
oko je duša
oko je biser
oko je solza mamina
oko je svetloba
oko je ljubezen
oko je rešitev
prišel si od daleč
prišel si iz tople doline
v ledenik
studenec je zamrznjen
ne veš ne kod ne kam
komaj čakaš
da prideš ven
in prideš v tople kraje
v zelenje ob potoke
vse te pozdravlja
studenec ptice srne veverice
in še piš vetra z gora
in je mir
en sam blažen mir
tu nič ne rabiš
tu se ničesar ne bojiš
tu nič ni žalosti
nič skrbi
nič ne ropota
nič ne tuli
tu mir je
en sam blažen mir
na dolgem potovanju si
začetka ni konca ni
vse samo je samo biva
vse je ljubeznivo

povsod si in nikjer
v vseh vesoljih si
in vsa vesolja so v tebi
vse prebiva v tebi
in ti prebivaš v vsem
v kamnu
v zemlji
v prsti
v travi
v listju
v drevju
v studencu
v potoku
v reki
v jezeru
v morju
v oblaku
v soncu
in vse to je v tebi

v tebi je luč
in je mir
in je sreča
in je modrost
in je blaženost
nenavadna blaženost
brezčasje je

in prostora ni
vsepovsod je svetloba
nenavadna svetloba
in čisto na koncu
je majhno oko
komaj vidno
z nenavadno toplino
in prijaznostjo
in upanjem
je nevidno tiho
kot piš
tam zadaj skrito
a vedno budno

ne uide mu ničesar
prikrade se
v še tako majceno dušo
kot droban žarek
jutranjega sonca.

STRAŽA

Stražarji stražijo
neprestano stražijo
svoje duše
tudi duše
ki jih več ni
A glej
na nas se lepijo črne duše
dan na dan
izgubljene duše vrejo iz dna pekla
od najbolj vročih peči
tam ima gospod vrag
vedno vse peči prižgane
princ teme ima vedno prvo
in zadnjo besedo
lepih besed iz ust njegovih ni
rožice so kletvine
sonca ni ne zvezd ne neba
upanja na svetlobo ni
čisti brezup tu kraljuje
v sredi zemlje je vsaj lava
tu med skorjo zemlje in sredo
so le črvi
nič ni
tu duš zgubljenih je še mnogo
kadi in pije se
prešuštvuje krade ubija
in prihajajo vedno nove duše
vse več in več stražarjev je
a ti vse več in več gledajo v stran
in še sami se tepe
nekaj duš je že brez zavesti
njih dih je komaj še zaznan
zdaj vsak že straži kogar more
a njih nekaj komaj da še diha.
ti ne vidijo več
ti ne slišijo več
le še malo s prsti migotajo
njih jezik se premakniti več ne da
začaran krog tako nikoli ne jena
tu ena sama tema je
ločiti več ne da se ne jutra ne mraka
vročina je ena sama vročina
in muke muke muke ...
gospod demon
pa kar naprej priganja
kuri kuri kuri
ne lenari ne lenari ne lenari

naaaa pa ti pa ti pa ti
kidaj kidaj kidaj
tud ti smrklja ki kažeš mi diplomo

ena sama trda tema
a peklenšček kar skače
sem ter tja

in veselo tuli
ne lenari ne lenari ne lenari
kidaj kidaj kidaj
duša lena
in molči molči molči

kar na lepem hud mraz pride
in hlad in led je
da z zobmi vse šklepeta od groze
še črvov več ni
tam cel trop mrhovine le še leži
življenja več nikjer ni
še tisti ki je mislil da morda še bo ga več ni
in vse tako hudo je da še misel zmrzne
in vsa zavest o preteklem in prihodnjem
to za zlodeja ni nič
od niča nič
ne tu ne tam
ne prej ne poslej

le praznina je in od svetlobe nič
in tema je
črna luknja
in volja vraga taka

da še tistih nekaj veseljakov
v temo dol potegne.

RAJ

Prebudi se pičlo njih število
o kakšen zrak
ooooooo kako čisto je tu
ni tovarn ni cest ni avtomobilov ne letal
še vlakov ne
samo drevje potoki jezera so
in studencev mnogo
ejejejejje
svetloba sonce je
saj to je raj

A glej še Eve ni
ne Adama
aha pri Stvarniku v delu sta
glej glej tam oblaček je
in tam val morja
tam ribe so sred jezera
sred jezera je mir
mir in tihota
glej glej tam tam je mavrica
velbana

in duš angelskih spokoj

o te dušice majcene večne so
in žarijo žarijo žarijo v soncu

povsod so povsod
njih je brez števila
in kako prijazni so
na moč ljubeznivi

svetloba je vsepovsod
saj to je radost veselje
saj to ljubezen je
resnica čista
a glej ta moč ne jenja
nosi nas med listje trave
skoz jezero
kako je veselo
vsi pijemo ta nektar a nihče ni pijan
vsi se ljubimo
a nihče ni jezen
vsi se imamo radi
a prav nihče ne zameri
saj to je saj to je
večna ljubezen
vse je vsem oproščeno
vse je vsem pozabljeno
Hja hm ampak je malo dolgčas tu
a ni
nekaj je treba počet
nekaj je treba delat
pa zapišimo to pesem

MATI

Poema

O mati Klara naša ti luč si
že zdavnaj si prinesla
v dolino ozko to polno snega in ledu

Ti Clara bila si sonce in morje
za očeta Franca Frančiška našega srca predobrega
in marsikoga tu pred vojno peklensko kruto

Bili so časi mladosti tvoje
le hip tam med tvojim
z juga toplega brez kruha

Le ribiči so morja rezali
v čolnih dolgih in vesla so
dlani žulile kakšen dan za mrežo prazno

Z očetom vojno drugo v strahu ste prestali
bilo ni mnogokdaj kaj za v usta dati
v mraku vedno je bilo doma ostati

Tvoj prvi sin Branko vedno znašel se je in
zavpil bratec kašlja in tako me rešil je
a jaz drugi, že ob porodu zadajal sem ti muke

Če postavil bi ti spomenik do neba
premajhen bil bi mama Klara
kjerkoli bi že bil vse videla si vnaprej

Dan vedno jasen bil ob tebi je
še ko počasi nalagaš križ deveti veš vse
še zdaj ko ranocelniki krog tebe se vrte

V šoli učiteljem bila si vzor
razstav prtičkov mnogih barvitih tisočerih vzorcev
kazalo je na spretnost tvojih rok

Draga naša mama Klara
ostala zvesta si delu in sebi
a mnogi že zdavnaj izgubili so svoj kompas

če slikal bi platno nebes
in tebe na njem
nikoli bi dovolj bilo veliko

če barvo zbiral bi
le rumena bila bi prava
in modra še, kot neskončno morje

Morje globoko morje silno
morje čisto kakor duša tvoja

O mati krasna si hči morja

A otroštvo tvoje bilo je lepo
polno sonca in kopanja školjk
jasnega neba in svetlih zvezd

O meni mati pa luč od prvega dne
bila je zamegljena v šolo nisem hodil rad
a vendarle otroštvo moje bila je radost

še sedaj se spomnim mati draga moja
kako si me na balkon prinesla
in mi pokazala vzhajajoče sonce

Potem sem šel v šolo
v razred prvi
in drugi tretji

Oče je vedno pravil
če se ne boš učil
Pa koze šel boš past

Mati kozje mleko je tako dobro
tako dobro za pljuča je a ne mati
za pljuča prav za pljuča

ne nisem se rad učil mati
še manj kot drugi
tekal sem naokrog

tam po gozdovih tam ob rekah
enkrat sem pa kar z levo nogo stopil
naravnost v katran in so me drugi otroci čistili

oj čistili v nedogled čistili
prijateljev in tovarišev zvestih
na dvoriščih in klopeh bilo je polno

še potem kdaj ob spominih na mladost

za visoke šole bil nisem a glej knjige
vsake rad sem bral kar pod odejo
in oče vedno bil je hud kot ris

še ko u fabrk služil sem svoj kruhek
ne preklaj se z oslovo senco si rekla mati
Narava vse povrne in na koncu vsak dobi ta svoje

priznanja te ali one družbe lahko so krepka
a z leti vse zbledi a če ljudje te imajo radi
to ostane draga naša mati vsi te imamo radi

ko bil sem ena sama črna luknja
zunaj nič in znotraj nič
Bo že kako si rekla

in glej naslednje jutro že spet posije sonce

tako leta in leta so kot blisk letela
O zdaj gor že jaz dajem šesti križ
Oh noge več prožne niso kot nekoč

le še v sebi pojem
O Sole mio glasu ni več
Le čopič mi v uteho še ostane

Draga mati Klara naša heroj si
zdaj ko hitiš v visoki svoj devetdeseti krog
naj ti bo še veliko sonca draga mati

karkoli napišem karkoli povem o tebi
draga naša mati
je premalo in premajhno

če bi bil arhitekt
je Empire State Building drobtinica
inn Aiflov stolp in stolp v Pizzi neznaten

če bil bi astronaut
bi bil polet v drugo galaksijo
proti tvojem nasmehu ničev

le zdravja ti želim
veliko zdravja
naša ljuba mati

in krepost in moč

Mati ti si sonce naše
Sonce jutranjo z žarkom rose
Sonce večerno jarko sonce

Si sonce na obronkih obale
belih skal v zarji prebujajočega morja
globokega in čistega polnega rakov ciplov in ostrig

Mati ti si sonce naše
vsi žarki najlepšega so v tebi
Zlati žarki v večnost prepleteni

Mati najboljša si kar sem jih videl
Kar jih je in kar jih bo
Na norem planetu tem

Pa se smejiš tem norcem
polnim hvale draga mati
a norci ostanejo le norci

in te vse norčije in hudobije
pohlep pogoltnost in požrešnost
kažejo nam dnevno kot slike v škatlah

In zvoki iz škatel nam uro vsako
pravijo o vojnah tu in uničevanju ljudstev
ne na tem planetu o mati še ni miru

O mati groza ta ne jena
zdaj tu zdaj tam je
in mnogim prav mar je

Kdo ustavil bo razprtije
kdo zakričal bo Zdaj pa mir
dovolj norčij je vsak naj k delu svojemu se spravi

Mir pri modrecih je že doma
a pri imbecilih kaos je
teh poln je še ta planet

Ko teh ne bo
na Zemlji sijalo
Sonce bo povsod

A le kup je novih besedi
ki le begajo ljudi
da tonejo molče v močvirja pasti

Bosi in goli in lačni
tonejo tonejo le kam bi naj šli
le kam bi naj šli

Le do groba svojega
le do groba temnega
bodo šli bodo šli vsi ti

A ti mati si v najmračnejšo dolini
v najmračnejšo mesto izpod Alp
prinesla sonce in nasmeh

Z ljubeznijo si leta in leta
učila najmlajše in še sedaj
ti učiteljice prinesejo cvetja

Prte si pletla gobeline si vezla
kako se napravi kosilo in kruh
in pecivo učila si mlado in staro

Draga naša mati Klara
še diplomo si dobila da pozelenela je
vsa naša dolina vsa naša zelena dolina

O pa znala si biti vesela in dobre volje
in vedno polna upanje in dobrote vsem si
pomagala vsem da prav vsem O naša mati

vztrajali si in še vztrajaš
naša draga mati v hudem
in zelo hudem in nevzdržnem

In vzgled si vsem
živim in mrtvim
O sonce draga naša mati

Mati ti si poezija
ti si vedro nebo žarko sonce
in trdna kakor mati zemlja

Mati draga naša zato bodi še med nami
že ko si z nasmehom svojim in tistim
večnim dobrim neopisljivim ki žari iz tebe nas bodriš

Vem draga naša mati še iz groba
nas boš vse spodbujala z upanjem
a naj ta grob

draga naša mati kar počaka
naj bo še daleč ostani kar še z nami
Veš vedno prezgodaj je umret

Večnost pa očisti vse
vse duše in duh presvetli jih pošlje tja
prav tja kamor jim je mesto