KONČNO MOJA!

KONČNO MOJA!

»Končno moja, mila, dražestna buteljka.«
»Hic et nunc me daj, ne čakaj ponedeljka.«
»Prej mi nežno zdrsni skozi roke,
le pogledam te, in že imaš otroke.«
»Kaj češ: Ti si princ, jaz tvoja sem Pepelka.«

»Kdaj ljubavi blisk vrgla si name, strelka?«
»Ko si blodil v krčmi kraškega zaselka
In zatulil z glasom znalca, z glasom stroke:
Končno moja, mila, dražestna buteljka!«

»Naj za hip še gledam te, vzravnana jelka!
Barva, vonj, esenca: takih nima belka.«
»Kaj pa črne, rdeče, rjave in drugačne koke?
Si pri njih okušal še žlahtnejše soke?«
»Nikdar. Vse bile so puste kot panelka.
Končno moja, mila, dražestna buteljka!«