K nam pride

K nam pride! Anton Leskovec

Izdano:	Slovenski gospodar 61/51 (1927), 10–11
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Gospod Sebastijan Arko je sedel v toplo zakurjeni pisarni. Pred seboj veliko, s številkami popisano knjigo, je mrmraje sešteval in tupatam potegnil iz dišeče debele cigare. V takem delu ga zmoti služkinja, ki prinese na tasi obilno mrzlo južino. Tiho postavi Nežka taso na mizico kraj gospoda, razloži krožnike, steklenico in čašo — in se vrne k vratom.

— No, kaj je novega? — Gospod Arko je zaprl debelo knijigo, jo odložil, se obrnil na stolu in pogledal k vratom.

— Nič, gospod.

— Kaj dela gospa?

— V salonu pripravlja.

— Saj res! — No, in Janček? —

— V kuhinji je — ves čas porvparašuje po večeru.

— Pošljite ga sem.

Gospod Arko se presede k mizici. Zaveže si servieto, pogleda vešče po razloženem in prične resno, premišljeno, kakor pri delu. Že pa se vrata na široko odpro in v sobo prihrumi Janček, petletni sinček, zdrav, rdečeličen edinček.

— Tata, ali bo kmalu Sveti večer? — Nasloni se očetu na koleno in mu gleda zvedavo v oči.

— Če bo kmalu? — Nocoj, čez tri ure.

— In kaj mi prinese Jezušček?

Gospod Arko se obriše krog ust in srkne iz čaše.

— Kaj si mu pisal?

Janček molči, molči, nato začne:

— Da. Pisal sem: Avtomobil, aeroplan, lokomotivo, puško, leva, tunel.

— Dosti, dosti! Še več ti prinese, kajti Jezušček je bogat, bolj bogat, nego ti misliš. Le priden moraš biti.

Trkanje na vrata ju zmoti v pogovoru. Kdo bo to, popoldne pred Svetim večerom. Trgovec pa res nlikdar nima miru.

— Noter!

V sobo vstopi mož v modri delavski obleki, v obraz zamazan, bled in shujšan. V zadregi obstane pri vratih in se molče prikloni.

— No, kaj pa Vi, Selan?

Selan stopi korak naprej, se odkašlja in spregovori s hripavim glasom:

— Prišel sem prosit, če je mogoče, da počakate mesec dni — iščemo, ne dobi se nič, pa še žena je v takem stanju — in pred prazniki — če je mogoče, gospod ...

Gospod Arko se nemiren obrne proti oknu. Dež in sneg nametava tam zunaj, skozi zaprta okna sili v sobo ulični trušč, v sobi pa je tako ugodno in toplo; ko bi le ...

— Otročji ste, Selan. Na Sveti večer pride in se priporoča. Ja, ali veste, kako je to, če so delavci naročeni, pogodba podpisana, denar založen — sploh, Vam tega ne morem dopovedati. Imeli ste časa dovolj. Klet rabim s 1. januarjem zase, zato sem Vam odpovedal; pritožili ste se, nič opravili. Žal mi je, — je še kaj drugega?

Janček priskoči:

— Tatek, veš kaj, pri Selanovih imajo tudi malega fantka, moj prijatelj je Jožek. —

Gospod Arko mu zapre usta.

— Je že dobro, Janček. — No, je še kaj drugega?

Selan jeclja: — Še enkrat prosim, — prav lepo. —

— Torej nič drugega; zbogom! — Gospod Arko se nagne zopet k jedi. Selan počaka, nato se trdno obrne in odide.

Janček stoji pred očetom in mu gleda v oči, ki so uprte v krožnik. Rad bi spregovoril, pa ne upa. Pozna očeta in ve, kdaj ne sme govoriti. V jasnih očeh se nabira, a ker ve, da jokati tudi ne sme, naglo požira in gleda.

2.

Kakor vsako leto, mora tudi danes služkinja Nežka z Jančkom v mesto na sprehod — ti zadnji dve uri pred Svetim večerom. Doma je toliko dela s pripravami, z drevescem, v kuhinji, da gospa že ne čuti več nog, ne rok. — Pa je Nežka oblekla Jančka v kožušček, mu obula tople snežene čeveljčke in hajdi ž njim v mesto, k izložbam, v cerkev. Skrbno se ogiblje trga, kjer prodajajo božična drevesca, da Janček v svoji radovednosti menda ne bi šel predaleč.

Bila sta že v dveh cerkvah, pregledala nešteto izložb, krmila v parku ptičke z drobtinicami — ali ti dve uri nimata konca.

Končno zapazi Nežka prijateljico Micko, ki v podobnih zadregah postopa po ulicah. In že sta skupaj, jezička se razvozljata — ni več mraza, ni mokrote. Janček pa stoji zraven tih in se dolgočasi.

Kar ga nekdo pocuka za kučmo.

— Jožek!

Res, Selanov Jožek stoji tu in še par drugih malih. Najrevnejši je med njimi. Nožice tiče v prevelikih, pošvedranih čevljih, tudi suknja je predolga, je težka, a ne greje. Vendar velike temne oči ne zro žalostno. Tudi lica, razgreta od teka in krika, žare živo.

— Kaj ti prinese Jezušček? — Janček gleda radovedno v Jožka.

— Meni? Jabolk, pa fig, in pa konja in toplo obleko, svinčnik in ...

— To ni nič. Poslušaj zdaj, kaj prinese meni!

— Tebi? Tebi ne prinese ničesar!

Janček gleda neverno.

— Kako pa ti to veš?

Jožek pa razlaga vneto in živo:

— Zato, ker k Vam sploh ne pride! K bogatim, v lepe hiše ne hodi. On je ubog, je rojen v hlevčku na slamici, grejeta ga osliček in voliček. Mi imamo kozo, ki ga bo grela. Mi imamo slamo, naša soba je v kleti, je kakor hlevček, je vlažna ... K nam pride!

3.

Na zemljo pada Sveti večer. Dež je ponehal in le goste snežinke se spuščajo neslišno izpod temnega neba in se ogledujejo v vseh barvah luči, ki žare po ulicah, izložbah, v visokih oknih. Goste trume ljudi vrvijo mrzlično po mestu, da oskrbe zadnje.

Stanovanje gospoda Arka v prvem nadstropju velike, lepe hiše je vse razsvetljeno. Mlada gospa Marija je zaklenila salon, ki ga je njena vešča roka za nocoj spremenila v bujno svetišče. V družinski sobi pa stoji gospod Arko s cigaro v rokah, v copatah, v domači obleki, in zaslišuje Jančka o njegovih zadnjih željah za nocoj. Vedno zgovorni Janček pa je nocoj redkobeseden in odgovarja zmedeno. Tudi nova žametna obleka s svilenim, čipkastim ovratnikom ga ne veseli posebno. Zamišljen je in nemiren.

V sobo prihiti gospa, že praznično oblečena, razburjena, vesela, za njo Nežka.

— Oh, še nekaj sem pozabila! — Ko zapazi Jančka, stopi z možem v stran in mu tiho govori: Hitro mora v trgovino, saj je še odprto.

Gospod Arko izvleče bankovec, gospa v naglici šepeta Nežki. Ta že hiti skozi vrata.

— Še jaz, še jaz! — Janček skoči za Nežko.

Gospa Marija ga prehiti. — Kaj pa misliš! Tema je in večer je, oblečen si že za Jezuščka, zamazal bi se...

— Ne, ne, jaz moram z Nežko. Moram!

Gospod Arko se vmeša: — I, naj pa gre. Naj obleče kožuh in naj gre. Saj ni daleč!

4.

Gogpod Arko se je oblekel v najlepšo večerno obleko. Na prstanih, v kravatni igli blešče briljanti, v resno lice pa se je vselila prazničnost. Pri kaminu stoji z gospo Marijo in ji pripoveduje o lepi kupčiji, ki jo je sklenil. V kleti, kjer zdaj za silo stanuje delavska družina, se naseli po Novem letu velika delavnica za perilo. Tekom januarja mora biti klet preurejena za fabriko, tako se glasi pogodba, in on si je izgovoril delež pri družbi. On da, on uredi prostore, delež, dobiček bo velik. Zato mora Selan iz kleti. Mora! Izguba bi bila prevelika, ko bi ga pustil tudi le teden dni še notri.

Gospa prigovarja možu, naj da Selanovim kak drugi prostor, vsaj še čez zimo. Kak drug prostor? Da, na to je že sam mislil. Ampak kje, ko je vse zasedeno. Ko bi v dvoriščnem poslopju ... Gospa prigovarja.

Naenkrat se zgane. — Preteklo je že četrt ure.

— Kako, da Nežke še ni.

— To je vedno pri ženskah. Zadnji hip! Stavim, da jih je zdajle v vseh trgovinah vse polno.

In govorita naprej, pozabita na Selanove, govorita o Jančku, o njegovi bodočnosti. Oče je trgovec, sin mora postati veletrgovec. Nadarjen je in sredstva tudi imajo, hvala Bogu!

Preteče spet četrt me. Gospo zaskrbi.

— Ti, tu pa vendar nekaj ni v redu. Kaj, ko bi ...

Ni še končala stavka, ko se odpro vrata in v sobo stopi Nežka, brez sape, prepadena:

— Moj Bog, moj Bog!

— Kaj se je zgodilo? Janček! ...

Gospod Arko stopi korak naprej, gospa se prime za stol, da ne pade.

Nežka jeclja: — V trgovini, koj za oglom, ves čas sem držala Jančka za roko. Ali v gneči se je izmaknil. Ko sem opravila, pogledam. Jančka nikjer! Poklicala sem ga, pa ni glasu. V trgovini polno Ijudi, jaz v jok, povprašujem. Nihče mi ne more odgovoriti. Planem na ulico, kličem, vprašujem stražnike, nihče ne ve. Letam kakor brezumna, kličem; ljudje postajajo, me gledajo, a Jančka ni nikjer ... Tako sem priletela domov, tudi doma ga ni!

Gospod Arko se opoteče, oči se mu zamegle, gleda široko, iz grla se mu izvije krik:

— Kje je Janček, nesrečnica?

Gospa gleda, bledi, omahne na divan. Nežka skoči k gospodinji.

Gospod Arko se zave:

— K telefonu! — In že zdrvi iz sobe v pisarno.

5.

V zadnjem koncu Arkovih kleti, v ozkem in vlažnem prostoru, po dnevu osvetljenem le skozi malo zamreženo okence, se stiska Selanova družinica. Oče, mati in trije otroci. Najstarejši je petletni Jožek.

Vsi so doma nocoj. Saj je Sveti večer.

Oče in mati sedita brez besed pri črvivi mizi pod oknom. Od zgoraj s ceste se tupatam začuje korak mimohitečih ljudi.

V drugem koncu temačnega prostora pa čepijo ob motnem sviti sveče tri kodraste glavice in žarečih oči strmijo v čudo pred seboj. Na nizkem zaboju so postavljene jaslice: mah, pastirčki, Betlehem, hlevček. V hlevčku na slami Dete in Marija in sv. Jožef in še voliček in osliček. Poleg otrok leži koza in ž njimi vred zvedavo gleda in pričakuje ...

Pričakuje — kaj? Stene so temne in prazne, na mizi trd hleb kruha, no da, tako je vedno. A nocoj, nocoj pride Jezušček in ž njim svetloba, toplota in darovi, darovi. Ampak zdaj je še zgodaj in je treba moliti.

Polglasno govori mati, oče pa gleda v tla in odgovarja. O praznikih je revščina dvakrat bridka, a čudežev ni več ...

Kar se mati zgane: Ali ni potrkalo na vrata?

Res, spet se začuje lahno trkanje, enkrat, dvakrat. — Zdaj so slišali tudi mali in prišli z vprašujočimi očmi bliže. Jezušček? Potrka še tretjič, zdaj že glasneje. Oče vstane, stopi k vratom in odpre.

Nekaj malega, v kožušček zavitega stoji na temnem pragu in molči. Jožek, najbolj korajžen, stopi naprej in pogleda.

— Janček!

In že ga prime za roko in potegne v sobo. Oče se obrne k materi in jo vprašujoče pogleda. Mati pa mu naglo da znak, naj molči, in pristopi k malemu.

— Po kaj pa ti k nam, Janček, tako pozno in sam? —

Mali Janček gleda v ozadje, v svečo, k jaslicam.

— Prišel sem, ker k vam pride Jezušček, vi imate kozo, vi imate hlevček ...

Štiri glavice zro v jaslice in poslušajo že tretjič prelepo zgodbo betlehemske noči. Mati čita iz zgodb, oče sedi v temi in tudi posluša ...

— Zdaj bo pa res treba domov, Janček, v skrbi bodo!

Janček odkima: — K nam Jezušček ne pride, pri vas je. Ne grem, ne grem, lepo vas prosim, pustite me, da ga gledam in grejem še jaz!

Ker si mati ne ve pomagati, prigovarja očetu, naj gre vsaj in sporoči Arkovim. Oče pogleda strogo, stopi po kleti semintja, nazadnje se ustavi: Tja gor nikdar več! Vrgli so nas na cesto, kaj so mi ti ljudje še mar?

Tako se odloči mati, da ogrne v naglici obnošen in star plašč in potiho izgine skozi vrata.

Njeno sporočilo je udarilo med Arkove kakor oznanilo angelov v Sveti noči. V hipu sta bila gospod in gospa oblečena, še nagla zahvala stražniku, ki je prišel poročat in poizvedovat, in že sta zdrčala s Selanko po stopnicah v klet.

V zadregi stoji Selan ob strani in gleda, kako Arkova poljubljata sinčka in mu prigovarjata. Zastonj! Ne gre in ne gre. O, on je slišal, kako je oče dopoldne govoril, da pride v klet fabrika. Potem v hiši ne bo več hlevčka in Jezušček se je izogne za vedno. Tu ostane Janček, da straži betlehemski hlevček in ga ne prepusti nikomur, tudi očetu ne.

Gospod Arko molči in se obrne počasi k Selanu:

— Mogoče se bo pa le dalo narediti, Selan. Res, iz te kleti morate. A domislil sem se že opoldne, zakaj ste sploh tako naglo zbežali? Imam v dvoriščnem poslopju vendarle še dva prostora, ki bosta za silo, no, dosti boljša od kleti. Takoj po Novem letu pripravim in se preselite ...

—

To noč je Jezušček s posebno bogatimi darovi obiskal tudi one, ki tega niso pričakovali. Taka darila so najlepša!

Po širnem svetu pojejo zvonovi in v trepetajočem nočnem zraku se njihovi glasovi prepletajo v veselo petje angelov, ki oznanjajo božično vest v palače in koče, v mesta in vasi:

On prihaja — nosi mir — k vsem!