K razstavi kluba likovnih umetnic v Ljubljani
| K razstavi kluba likovnih umetnic v Ljubljani Vera Albreht |
| |||||||||||
Za slovensko kulturo je nedvomno velikega pomena prvi skupni nastop jugoslovanskih likovnih umetnic, ki bo za časa velesejma v Jakopičevem paviljona prvič stopil kolektivno pred slovensko javnost. Lani so razstavile naše umetnice skupno s Hrvaticami v Zagrebu, letošnje razstave se udeleže tudi srbske umetnice.
Vse predpriprave za to skupno manifestacijo ženske likovne umetnosti vodi naša slikarica Elda Piščančeva. V njen atelje v Škofji ulici me je povedla pot, da mi kaj več pove o mladem klubu, ki je že po svoji razstavi v Zagrebu in Beogradu dokumentiral svojo pomembnost. V njem so zastopane že starejše, od prejšnjih razstav javnosti znane in priznane umetnice, a tudi najmlajše, ki jim v svoji umetniški individualnosti z uspehom tekmujejo. Težko mi je bilo, da sem jo zmotila pri delu ogromne kompozicije, malone dovršene slike „Kalvarija", religijozne slike v modernem stilu. Hoče jo dovršiti še do razstave, čas beži in treba je hiteti.
— Samo par podatkov, saj se bo itak o priliki razstave pisalo več? —
— Klub likovnih umetnic je bil pred petimi leti ustanovljen v Zagrebu. Lani smo tudi me Slovenke razstavile ž njimi. Gmotni uspeh je bil nad vse zadovoljiv, na vsako razstavljalko se je prodala ena slika. Hrvatice pošljejo v Ljubljano 35 slik, o Srbkinjah še nimamo točnih podatkov, izmed Slovenk pa bodo razstavile: Šantlovi Henrika in Avgusta, ki sta naši javnosti že stari znanki, dalje Anica Zupančeva, ki je študirala v Monakovem in Firenci; Doroteja Hauser, Nemka iz Vojnika pri Celju, ki bo to pot prvič stopila s svojimi minijaturami pred slovensko javnost; René Gorjup-Dufour, ki je študirala v Firenci, žena kiparja in slikarja Jože Gorjupa v Kostanjevici; Mira Pregljeva, ki je študirala v Zagrebu in živi zdaj v Litiji, nadalje najmlajša med nami Mara Kraljeva in jaz. —
— Pa tudi o Vas bi rada kaj čula? —
Dovršila sem študije v Firenci ter slikala nekaj časa tudi v Parizu. Evo vam mojih slik.
Po kotih in stenah se grmadijo portreti, tihožitja, pokrajine, skice in akti, žive priče večnega iskanja in hotenja. Vse se pripravlja in izbira, suši in — kliče: prijetno zelena, v svoji priprostosti rafinirana „Dobrna pri Celju", na Pilonove obraze me spominjajoča slika „Portré pevke", in zopet šop rumenih solnčnic in še toliko in toliko drugih, v raznih tehnikah in motivih, prijetno se izmenjavajočih v žarkem solncu poletnega popoldneva.
— In še eno vprašanje za slovo: kako živi slovenska slikarica od svoje umetnosti? —
Nisem čakala odgovora: njen in moj posmeh sta se razumela. Poslovila sem se od te tihe in skromne umetnice, želeč njej in vsem njenim sovrstnicam čim največ uspeha: moralnega in materijalnega. Ko pa sem stopala po temnem stopnjišču, v očeh še polno luči in barv, mi je bilo v srcu težko — sama nisem verovala vanj ...
Slike med besedilom: Anica Zupanc-Sodnikova (Tihožitje), Zdenka Ostović Pexidr-Srića (Haulikova ulica), Reska Šandrova (Dvorište), Elda Piščančeva (Portré Primorke), Henrika Šantlova (Portré pevke), Nasta Rojčeva („Naše more").
Opombe urednice
urediElda Piščančeva: https://sl.wikipedia.org/wiki/Elda_Piščanec